76
Pri čebelicah.
(Albinica pripoveduje svoje sanje.)
|ji oj, oj, kaj se mi je sanjalo nocoj!« je hitela pripovedovat krasnega l inajnikovega jutra mlada Albinica svojima scstricama Barici tn
.._____f Nežiki, ko so sedele vsaka pri svoji skledici sladkega Kneippa,
mešanega z mlekom. »S sosedovim Andražkom sva se igrala na vrtu pred čebelnjakom, oba majhna kot palčka, a palčka najmanjše vrste na svetu, ki ni večja od čebelice. Bilo je začuda lepo. Jablane so se smehljalc rožnc-rdeče in belo je gledala na naju zgodnja hruška, zelena Magdalenka. V zelenem grmu v raeji je žvrgolel Čmi kos in piskal na flavto. V Mihelnovi hosti je žuborelo petje zgovornih škorcev, Vsaka živalca, vsaka rastlinica je kazala novo življcnje.
Toplo je sijalo solnce čez našo rdečo streho na naju. Midva pa sva z občudovanjem gledala proti čebelnjaku, iz katerega so se usipali celi roji pridnih čebelic, nabirat medu, ki ga imamo vse tako rade. Gtasno sva se pogovarjala, kako lepo bi bilo, če bi imela tudi midva drobna krilca, da bi mogla poleteti v panj in si ogledati čebelno kraljestvo od blizu, Kar prileti prijazna siva čebelica na bližnji regrat in zabrenči:
»Pogovarjata se o čebelicah. Ali bi šla res rada z menoj v panj?«
»O, in še kako rada,« je zaklical Andražek. »To mora biti veselo pri vas!«
»Toda, ali ne bo preveč soparno pri vas, ko vas je toliko skupaj na stanovanju?«   se oglasim jaz boječe,
»fla - ha - hai« je zabrnela krilata znanka na cvetici in se samega smeha držala za trebušček. »Pri nas v panju, — pa naj bi bilo soparno in zaduhlo! Kje si pa vendar že kaj takega slišala? Zi, zi, zi! Odkrito vama povem, da živi na kmetth in še. bolj po mestih na tisoče ljudi v takih stanovanjih, da bi čcbelica ne vzdržala v njih niti pet minut! O ne, ljuba otročiča, Drejčck in Binka, bodita le brez skrbi! Nič hudega se vama ne zgodt pri nas. Videla bosta, kako Iepo je življenje v naši palači, Samo pazita, da ne razžalita katerega izmed naših »Ijudi«, čem reči: čebelic. Posebno pa ne kraljice ali matice! Kajti poncsne smo čebele zelo in hitro imamo pri rokah orožje -¦— želo, Kaj ne?« Šegavo je pri tem pogledala čebelica — imc ji je bilo Medenka — Andražka, ki je imcl na nosku še ostanek od bule, ki se mu je bila naredila pred tremi dnevi vsled pika čebtlice, ko je bil prišel tik pred panjevo žrelce in je mahal z rokami.
»Hudo zbadajo vaše šivanke,« se odreže Drejček. Toda če boŠ ti najina varihinja, pojdeva brez strahu za teboj.«
V tem trenotku zakliČe Medenka: »Kvišku, za menoji« — In — oj čudo, sestrici! Oba z Andražkom sva imela na hrbtu po dva para lepih, prozornih kril, da so se lesketala v solnčnih žarkih kot božja mavrica po nevihti.
"Živio,« je zakrical Andražek in sc dvignil kot v zrakcplovu. «Kakšno veselje za nas!«   Toda meni je bilo — lahko mi verjameta — čudno pri
77
srcu, ko sem se zibala tako lahkotno po zraku, kot bi bila milni mehurček, kakor smo jih spušČale včeraj v zrak. Vsi trije smo splavali čez drcnovi grm pri krivorepki na cvetlični vrt, kjer so pcsadili marna tistc lepe zlate in bele narcise, dišeče modre hiacinte in Škrlatne tulipane, ki so se pa zdeli meni nocoj tisockrat lepši, ker so bili tako orjaško veliki proti meni, palčku čebelne velikosti. Bilo je vse kakor v samem raju. V zraku jc bilo polno hrcščev in majhnih hrostekov, ki so šumeli od cvetočega Naftugarjevega drevja proti našemu vrtu in nazaj, da si poiščejo medu ali da si oglodajo za malčico troho cvetja ali listja. Pa sredi veselja sem doživela tudi strah. Kajti na bližnji strehi je donelo grozno Čivkanje — kot stc piščalk pri parnih strojih. Šlo je skozi ušesa. Večkrat se je za-kadila na tla velikanska roparska ptica in je odnesla kako ubogo čebelico, morda težko obloženo z medom, ali pa tudi veliko, rejeno gosenico kot plen v svcje gnezdo. Da, le pomislita mojo grozo, ko sem ugledala, da zalezujc tak velikan — eden naših vrabcev na svinjaku! — krilatega Andražka samega, hotcč ga dobili v kremplje. Le komaj, komaj mu je ušel, skrivši se v cvet velikega tulipana, sicer bi bil izginil v roparjevem kljunu za zajtrek. Že sem imela oči polne solza za Andražkom, kar spet prileze iz skrivališča. Pa kakšen je bil! Od temcna do podplatov rumen kot čevl[ar/ev kanarček, Držalo se ga je vse polno cvetnega prahu ali peloda. In ko je stopil Drejček na rob cvetice in se otepal, se je kar kadila od njega zlatorumena meglica. Jaz sem sedela na lcpem jegliču — žlahtni trobentici — pozabila na nevamost in se vesclo stnejala čudnemu pojacu. . A ncnadoma zagrrai za menoj bučec glas:
»Holal Kaj pa iščejo ti gost/e tukaj?« Vsi trije se urno zasučemo in ugledamo za seboj velikega, debelega trcta.
»O, ravno prav, gospod Medojed, da ste tukaj! Mi bostc vsaj po-magali, da razkaževa tema ljubima otrokoma natančno naše cesarstvo,« jc hitela pozdravljati gospodičina Mcdpnka trota in se je globoko pri-klanjala.
Trot je povešal svoje male tipalke, kot bi hotel podati tovarisici roke v pozdrav, in je mrmral:
¦Dobro jutro, ljuba sestrica! Z veseljem sem ti na uslugo. Saj jc mcjc življenje drugače tako sama puŠčoba, in tudi v panju je danes precej prazno. VeČina delavk je Šlo na pašo po med, doma pa ga ni niti za en naprstec, da bi si ubogi Medojed potolažil kruleči želodčck. To jc naj-slabši čas za nas čebele v maju — kadar rojimo, to sc pravi, ko nas zapusti z matico vred nekaj tisoč stari panj in se naselimo v novega, a popolnoma praznegaf Že nekaj dni sem je vse narobc; nobenega pravega reda, kot sem ga navajen, posebno pa nobenega reda v hrani. In to je vendar glavna stvar v življenju. Jesti in piti in spati — to je moje geslo na svetu, in ravno tega sc sedaj ne morem držati.«
Nama z Andrejčkom je bil novi znanec takoj pcvšeči. Res jc bil neroden kot »medved«, po katerem je nosil ime (Medo-jed), toda drugače je bil vesele narave kot pustni godec.   Kcr še nisem videla nikoli preje
78
tc.kega gospoda, sem se drznila in sem ga vprašala po imcnu. Mislite, da mi je kaj zameril?   0, prav nic nc!
»Baron Medojed, prvi trot v ministerstvu naše kraljice Regine sem izz.i zadnjega rojenja!! Seveda je moja služba veliko preimenitna, da bi smel opravljati navadna dela kot druge Čebele. Saj so te ustvarjene sarao za delo kakor ptica za Ietanje, in njihova sveta dolžnost je, da pitajo nas barone, pa ne tako pičlo, kot ravnajo ravno sedaj.« Jezno je zaškrtal s čcljustmi in se oziral naokrog z zelenkastimi očesci, da me je stresala kar mrzlica. Pa zopet se je potolažil ta baron in jc nadaijeval: »Glas, cj glas imam pa lep, in zato se nikar ne čudita, ljuba otroka, Če je izvolila kraljica mene in moje brate za dvorne pevce in za godce, da prirejamo večkrat koncerte v vcselje celega kraljičinega dvora. Toda, oprcstita — če hočeta videti naše stolno; mesto, prosim vas vse skupaj: kar za menoj! Bo mi v -veliko čast, da vama bom mogel pokazati čuda in zaklade naše deželc^
Spotoma nam je pripovedoval gospod baron razne zanimivosti iz slavne preteklosti malega čebelnega naroda. Poudarjal starost svojega rodu, hvalil njegove obicaje, ki jih je svet vedno občudoval; da, celo modrijani in pesniki človeškega rcdu so stavili čebelo za zgled, ki naj ga posnfmajo njihovi mlajši,
»Saj še zdaj velja pregovor: priden kot čebela,« prekine trota An-dražek, nič hudega sluteč. Toda te besede so se zadrle baronu v srce kot trn v pcto in jezno jc zarenčal:
»Ba, taki pregovori, ki cikajo lc na dclavske stanove, za našo veličino nimajo zmisla! Brrr! Nekoč mi je grdi veter prinesc! na ušesa celo pre-govor ,Si len kakar trot', kot bi bila naša žlahla brezbrižna, lena svojat. BrrrN Baronu so se tresle tipalnice kot listki na trepetliki grozne raz-burjenosti.
>Pa ^akaj niste pičili, gospcd baron, zlobnega jezika, ki je izblekml to grdo zabavljico zoper tako poštenega gospoda, kot ste vi?« je poiz-vedoval nedolžni Andražek,
»Bu, bu!« je zarohnel trot, tresoč se silne jeze. »Ali si mar prišel semkaj, da se norčujcš iz mene, reveža?«
Strahu ves zelen je odskočil Andražek vstran, boječ se trotovega Žela. Medcnka pa mu je prišla na pomoč: »Odpustite, gospod baron, mla-demu mojemu prijatclju. Ni vas ialil vedoma, kajti preraalo še pozna čebelno družino in ne vef da nimate vi ia vaši bratci nikakega žela.«
Oddahnila sva se oba z Andražkom, ko sva slišala, da uovi znanec nima orožja. Toda ta zavest in pa novica, da trot nič ne dela, je barona v najinih očeh silno ponižala — vsaj za devetdeset od sto. Bila sva še vedno trdno prepričana o pravilu, da: Kdor ne dela, naj tudi ne je!
Prišli smo do glavnih vrat kraljevc graščine — do panjevega žrelca, koi pravijo oče, Kako lep prizor! Ne mcncčc se za svet so hitele pridnc delavke vun, druge zopet noter v palaco, Prcd vhodom je pa stala majhna četa — kraljeva garda — kot straža in je mahljala s krilci tako urno in krepko scmintja, da je nastal močan prepih.
79
vO jojl« sem zavpila jaz- »Kakšen vihar vendar uprizarjajo tc žen-ske s krilci!   Saj se komaj obdržim pri tleh.«
Kihajoč me pa potolaži Medenka: »Ne boj se, Albinica! To delajo samo zato, da ni tako zaduhlo notri. V palači sami je Še veliko takih čebelic, ki skrbijo edino le 2a prezračevanje in za prenavljanje zraka. S tem obcnem odženemo iz-panja prcobilno vlago, ki izpuhteva iz sveže nanošenega medu.«
Med tem razlaganjem sva se ozirala z Andražkom radcvcdno okrog sebe. Videla sva poleg pridnih delavk tudi večjo čredo tovarišev trotovih, ki so sc ravno gnetli vunkaj skozi žrelce na izprehod, da si preženo dolgčas.
.*He, gospod baron!« se je oglasil Andražek. »Zdaj pa vidim prav natančen razloček med vami in med delavkami. Vi ste najprej mnogo večji.« Trot se je držal mogočno in napihnjcno — kot ona žaba v stavi z volom. »Drugič imate lepo, okroglo glavo in velike, svetle oči, Vaša krila so daljša, telo veličastnejše, glas tako krasno poln in globok in — in —«  je hitel ves goreč,  »žela nimate.«
Baron je glasno zarohncl: »0 tem mi molči! Že v drugo si me žalil in prav zaslužil bi, da te zapodim domov.«
Rešila pa ga je zopet Medenka, češ: »Andražek, lepo si označil gospoda barona. Lepe pcstave je res, kakor praviš, in ima nebeško Iep glas, loda« — reče obrnjcna k trotu — »kaj ste že hotcli povedati o delavkah?«
Pa trot je zaničljivo zavihnil nos, meneč: »Kdo bo izgubljal čas s pripovedovanjem o tem beraškem delavskem ljudstvu! Bilo bi zanj preveč časti. Pojdite rajši noter z menoj! Zagriznemo kosec peloda in vrček medu; že davno mora biti čas za malico!«
Toda jaz sem si hotela na vsak način prej ogledati natančneje dc-lavke, ki jih je baron tako preziral. Meni so bile pa tolikobolj povšeči. Takoj sem opazila razloček med njimi in troti. Delavke so manjše, imajo bolj stisnjeno telesce, zadaj prišpičeno, in na korrcu jim tiči pekoče bodalo. Njih obrazek je bolj podolgast, tipalke so nežnejše, nožice pa bolj kosmate. Meni so se zdele sploh veliko !epše nego brezdelni baron, četudi si v panju tega nisem upala izreči, da se ne zamerim mogočnemu gospodu.
Uvrstili smo se v procesijo čebel, ki so šle v panj. A težko bi bili prišli brez barona noter. Zakaj nismo vedeli dnevnega gesla ali parole. Zato pa je dal trot stražarkam dotično znamenje s tipainicarai in pustile so nas skozi.
Grozna tema nas je obdala v prvem hipcu, tako da sem se boječe oklenila Medcnkc. Pa oči so se mi hitro privadile polmraku, da sem mogla razlociti čebele, ki so pahljale zrak v notranjem prostoru. Bilo jih je gotovo dvajset.   Ko so se utrudile, so jih zamenjale v službi druge.
Da bi pokazal svojo vcljavo v panju, je jel izgovarjati trot svojo državo in se opravičevati tako-le:   »Prijazno nam oprostite, ako ni vse,
80
kakor bi moralo biti. ŠeU pred nekaj dnevi smo se priselili in nismo mogli še dcdobra vsega počediti.«
Četudi je bilo to delonia res, vendar je bil panj na potu do najlepšega reda in snage. Cele čete delavk so si neumorno prizadevale, da odglodajo in odneso iz palače vsako najmanjšo smetko ali slamico. Najbolj pa je zanimala naju z Andražkom gruča delavk, ki so bile zclo nemirne. »Kaj neki imajo?« je povprašal Andražek. Prijazno potaplja Medenka bliž-njega trota s tipalnicami in ga vpraša po vzroku nemira. Vprašanec do-stojno odzdravi in reče: »Ej, nerodna gosenica je imcla smolo, da je med rojcnjem padla v panj. Ker ni našla pravi čas vrat, jo bodo sedaj umorile naše ženske.«
Ir. res, že sem videla, kako se je vrgla cela truma čebelic na žrtev in jo zatrupila s stoterimi želci. Z grozo scm si zakrila obraz pred tem krvavim prizorom. Andre|ček je pa že popraševal Medenko: »Ali ne bodo sedaj vse te čebelice pomrle, ker ostane želo z nazaj zakrivljenimi kaveljci v rani?«
»0 ne(« je rekla Medenka. »Goseničje telo je mehko kot maslo in v njem ne ostane želo kot v tvoji koži. Le pri piku v trdo telo morajo umreti.«
iPrav jim je,« je menil Andražek, »zakaj pa vbadajo v telesa, za katera nimajo ustvarjenih iel.«
Medtem so trgale čebele mrtvo gosenico kos za kosom in jo nosile vun na prosto.
Ko smo odšli naprej, smo naleteli na veliko zapreko, ki je dala zopet opraviti stotinam delavk.
»Podobna je ta skala drobnemu jabolku,« je zaklical Andražek. »Ali je prišla ta tudi z rojem vred v panj?«
>>Prav mogočc,«   je zamrmral baron trot.
»Kaj pa napravijo ž njo?« sem poprašala jaz boječc — usoda gose-nice mi ni hotela iz spomina.
»Še tega ne veš?« se začudi baron. »Vsako stvar, ki je ne moremo spraviti iz panja, prevlečemo z voskom in pelodom kot s Sirnežem.«
Ker si nisem upala nadlegovati ponosnega barona še naprej, sem se obraila rajši na prijazno Medenko za natančneje pojasnilo.
»To je zelo preprosto,« je dela ta. »V dobri minuti boš vse saraa vidcla.   Glej, že začehjajo.«
In res se mi je prikazal od vrat sem čuden prizor. Majhen vlak delavk je lezel počasi proti nam. Na nožicah je pa nosil rjavkasto-rumene široke turške hlačicc, »obnožino« iz cvetnega prahu. Poleg nabiralk medu živijo namreč v vsakem panju še številne čebele, ki donašajo v prvi vrsti le pelod ali cvetni prah. Videla sem, kako so jemale delavke te kepice s čeljusti raz nog, jih mešale med seboj in gnetle, kakor mati testo za kruh — dokler niso imele pred seboj celega kupčka mehkega, voskastega lepila. Nato je šla pa druga za drugo in mazala to zraes enakom^rno preko jabolčne kepe toliko časa, da je bilo videti !e še voskast griček sredi panja.
81
S takim voskom so natirale Čebele tudi tla in stene v panju, pa zamazale vsako najmanjšo špranjico, dokler niso bila tla bliščeča kot parket in stene kot obite s tapetami.
Čimbolj je zanimalo naju vse to, toliko bolj pa se je dolgočasil trot. Zaspano je mrmral, komaj odzdravljal tovarišem, ki so ga srečavali, Bilo je očitno, da si želi spanja, še bolj pa medu.
Nenadoma pa se je ustavilo vse delo. Od zunaj je privršelo brez-števila delavk, ki so drle vse navprck v panj.
»Halo!« si je mel oči trot. »Nevihta bo. Vse derc domov! Za ves svet ne morem umeti, zakaj nocejo lenobe delati, kadar je zunaj mokro! Lenoba, sama lenoba!«
Nastala je silna gneča, prepili in celo ploha se je vsula v panj — jaz pa sem se prebudila v postelji, ker so bili mama že preje odprli okno iu me poškropili z blagoslovljeno vodo. če bom kdaj Še tako srečna, da pridem med to pridno ljudstvo v panj, vam bom pa zopet zvesto povedala svoje sanje,                                                                                 Fr.  P.