K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo
Silvo Torkar
IZVLEČEK: V prispevku je na podlagi historičnih zapisov in primerjalnega slovanskega historičnega antroponimičnega gradiva s pomočjo besedotvorne metode predlagana nova razlaga krajevnega imena Prvačina, ki je v neposredni zvezi z antroponimi *Pribač, Pribina, Pribiša, Pribac in s krajevnim imenom Prebačevo.
The Origin and meaning of the place names Prvačina and Prebačevo
ABSTRACT: On the basis of historical evidence and the comparative corpus of historical Slavic anthroponymy this article brings a new explanation - based on the word-formation principles - of the origin of the place name Prvačina which is in direct relation to the anthroponyms *Pribač, Pribina, Pribiša, Pribac and to the place name Prebačevo.
Krajevno ime Prvačina in vodno ime Prvač (pritok Vipave pri Prvačini) je izvajal F. Bezlaj z določeno previdnostjo iz domnevnega slovanskega antroponima *Prvač.1 Stari zapisi krajevnega imena so: 1298 Prebätsch, 1319 Pribacii in Preuacio, 1361 Priwatsch, ca. 1370 Perbatsch, 1398 Prebatsch, 1402 Prebatsch, 1566 Prebacins. Tudi znameniti poljsko-ruski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay, ki ga upravičeno štejemo za prvega pomembnega ,slovenskega' dialektologa, je leta 1874 v goriškem časniku Soča izrazil mnenje, daje ime Prvačin a posamostalj eni svojilni pridevnik, izpeljan iz (domnevnega) starega osebnega imena * Prvaka > Prvačina (vas).2 Seveda je popolnoma zavrnil še danes živo ljudskoetimološko razlago, ki izvaja ime iz predložne zveze pri Bači. Kot ledinsko oz. vodno ime se pojavlja Prvačina (Prewaczina; Prebaczin, Brebaczina) še v Gornjem Cerovem oz. v Števerjanu v Brdih v goriških urbarjih 1507 in 1523.3 Ime potoka, zapisanega leta 1523 kot Brebaczina, Števerjanci danes izgovarjajo Vrbačna, medtem ko je italijanska oblika vsaj od franciscejskega katastra dalje Barbacina. Po potoku v
1 France Bezlaj, Slovenska vodna imena II, Ljubljana 1961, 125.
2 Jan Baudouin de Courtenay, Jezikoslovna razprava, Soča, 15. 10. 1874, št. 42, Gorica.
3 Vojko Pavlin, Prepis goriškega urbarja iz leta 1507; Milko Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega Primorja, Drugi del, Ljubljana 1954, 167-168.
Silvo Torkar: K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo
njegovem zgornjem delu teče mejna črta med Slovenijo in Italijo.4 Ponuja pa se primerjava tudi s krajevnim imenom Prebačevo pri Kranju s starimi zapisi: 1343 Pribetsch, 1381 Prewacz, 1436 Prywecz, 1458 Prebatsch.5 Videti je, da moramo izhajati iz nekdanjega antroponima *Pribač, ohranjenega v vodnem imenu Prvač (v Prvačini), ki je gotovo sekundarno poimenovanje iz krajevnega imena.6 Vsi srednjeveški zapisi kažejo, da krajevno ime še ostaja enako antroponimu *Pribač, kije šele v 16. stol. v primorskem primeru prejel zbirno obrazilo -ina, podobno kot Stična (*Žitko> *Žitiči> *Žitičina 'kraj, kjer živijo Žitiči, tj. Žitkov rod', Valvasor je pisal še Sitizena)1 in Skaručna (*Skoruta > *Skorutiči> *Skorutičina 'kraj, kjer živijo Skorutiči, tj. Skorutov rod)',8 medtem ko je v gorenjskem primeru dobil moško svojilno obrazilo -ev (alomorf obrazila -ov) in morfem -o za oznako odnosnice v srednjem spolu (selo, polje). Ime Prvačina bi se glede na navedeno rekonstrukcijo moralo glasiti Pribačina. V imenih Prvačina in Prebačevo namreč ne tiči morfem prv-, temveč Prib-, okrajšani prvi del zloženega osebnega imena *Pribyslavb (iz psi. *pribyti 'povečati' in slava) ali *Pribygojb,9 iz katerih so s pomočjo obrazil -ač, -iša idr. nastale imenske izpeljanke Pribač, Pribiša itd. Slednjega najdemo v Braniku okrog 1200 kot Pribisse in v Trstu v 14. stoletju kot Pribissa oz. Pribixa.w Z obrazilom -iša so bila iz zloženih imen tvorjena tudi staroslovenska imena Gostiša, Platiša, Staniša, ki so se nam ohranila v priimkih. Obrazilo -ač srečamo tudi v staroslovenskem osebnem imenu Dobrač, po katerem je dobila ime
4 Vlado Klemše, Krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu, Gorica 1993, 84. Oblika Vrbačnaje pač nastala po disimilaciji p-b> v-bz ljudskoetimološko naslonitvijo na vrbo.
5 Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975,474.
6 Če je v tem primeru Pribač najprej krajevno ime, pa je v števerjanskem primeru (sodeč po urbarskih zapisih) verjetno treba izhajati iz ledinskega imena (travnika) Prebačina, ki je prvotno morda pomenilo del naselja Števerjan, po njem pa je prejel ime tudi potok.
7 Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzonantizem, Ljubljana 1924, 266.
8 Fran Ramovš, Iz slovenske toponomastike, Zgodovinski časopis 6/7,1952/53, 156, ponatis v: Zbrano delo, Druga knjiga, Ljubljana 1997, 739. Antroponim Skoruta je izpričan tudi v staroukrajinskih in staropoljskih spomenikih XV. in XVI.stol. (I. V. Jefimenko, Ukrajins'ki prizvyscevi nazvy XVI st., Kyjiv 2003, 109), oba pa sta hipokoristika iz zloženih imen Žitigoj oz. Skorovoj ali Skorogost. Na enak način so iz predkrščanskih osebnih imen tvorjena tudi krajevna imena Radovna, Stanošina, Svetina, Boletina, morda tudi Slavina. F. Bezlaj v Etimološkem slovarju, Tretja knjiga, Ljubljana 1995, 241, sicer pri Skaručni misli na "'suha- + *ručb 'potok', kar daje rezultat gorenjskega glasoslovnega razvoja, podobno kot Skadov iz *Suhadol, vendar proti taki razlagi odločno govorijo historični zapisi Skorutsch in Schkorucina 1444, Schkorutschina 1499 idr., kijih Bezlaj iz nerazumljivih razlogov ne upošteva, čeprav jih navaja tudi sam po: M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) II, Ljubljana 1975, 552.
9 Obe zloženi imeni sta izpričani na slovenskem etničnem ozemlju med 9. in 13. stoletjem, obravnava ju tudi Otto Kronsteiner, Die alpenslawischen Personennnamen, Wien 1975, 57.
10 Milko Kos, Srednjeveški (kot v op. 3b), 110; Pavle Merkù, Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307-1406), Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 453.
Silvo Torkar: K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo
znamenita gora na Koroškem, tako pa se v srednjeveških virih imenuje tudi žirovska vas Dobračeva.u V starosrbskem besedilu Dečanske hrisovulje (1330) je izpričano celo osebno ime Pribač.12 Obrazilo -ač se je pozneje pritikalo tudi na svetniška osebna imena in je ohranjeno v priimkih Petrač, Mihelač, Lukač idr. Med staročeškimi imeni J. Svoboda omenja tudi ime Pfibak.u Na srednjeveškem Poljskem izpričana imena Przybygniew (iz psi. *pribyti in *gnëvi> 'gnev'), Przybyslaw ipd. poznajo v istem času tudi številne izpeljanke: Przyb, Przyba (1176), Przybak (= Przybek, 1394), Przyban (1494), Przybasz+(ek), Przybasz+(ko), Przybek (= Przybyslaw, 1250), Przybyna (!).14 Nemški srednjeveški viri poznajo ime Priba, npr. 1175 Pribe, 1176 Priba castellanus itd.15 *Priba se razlaga kot kratka oblika k Pribygnew, Pribyslav, prim, poljsko Przyba, češko Priba, Pf ib. V piranski notarski knjigi najdemo v letih 1289-1291 zapisani imeni Prebinus, Pribinus.16 V luči teh zapisov je precej verjetno, daje ime spodnjepanonskega kneza Pri bine (očeta kneza Koclja) vendarle nastalo iz zloženega imena na Prib- in ne iz vzdevka *prijebina, kot je domneval O. Trubačov, ki seje naslanjal na zgodovinski podatek, daje bil Pribina - filius ex alia coniuge, in pa na leksem prijebiš, ki ga navaja Pleteršnik kot nesklonljivi pridevnik v pomenu 'nezakonski (otrok)'.17 Tudi koprski priimek Pribac (Šmarje, Padna) je treba najverjetneje povezovati z navedeno imensko podstavo (< Pri bec).
Literatura
France Bezlaj, 1956-1961, Slovenska vodna imena I—II, Ljubljana.
France Bezlaj, 1995, Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga (P-S),
dopolnila in uredila Metka Furlan in Marko Snoj, Ljubljana. Milica Grkovič, 1983, Imena u Dečanskim hrisovuljama, Novi Sad. Vlado Klemše, 1993, Krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu, Gorica. Milko Kos, 1954, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega Pri morja,
Drugi del, Ljubljana.
" Milko Kos, Gradivo (kot v op. 5), I, 100.
12 Tomo Maretič, O narodnim imenima i prezimenima u Hrvata i Srba, Rad JAZU, knjiga 82, Zagreb 1886, 86; Milica Grkovič, Imena u Dečanskim hrisovuljama, Novi Sad 1983, 63.
13 Jan Svoboda, Staročeska osobni jména a naše pfijmeni, Praha 1964, 133.
14 Slownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, Czçsc 1, Odapelatywne nazwy osobowe, Krakow 2000, 241.
15 Gerhard Schlimpert, Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quellen zur deutschen Geschichte, Berlin 1978, 106.
16 Darja Mihelič, Piranska notarska knjiga (1289-1292), Tretji zvezek , Ljubljana 2002, 43, 57, 81, 108.
17 Oleg Trubačev, Ètnogenez i kul'tura drevnejših slavjan, Lingvističeskie issledovanija, Moskva 2002, 42; Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Drugi del, Ljubljana 1895, 308.
Silvo Torkar: K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo
Milko Kos, 1975, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta
1500)1-11, Ljubljana. Tomo Maretič, 1886, O narodnim imenima i prezimenima u Hrvata i Srba, Rad
JAZU, knjiga 82, Zagreb. Pavle Merkù, 1996, Predkrščanska slovenska osebna imena v Trstu (1307-1406),
Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana. Darja Mihelič, 2002, Piranska notarska knjiga (1289-1292), Tretji zvezek, Ljubljana. Maks Pleteršnik, 1894-1895, Slovensko-nemški slovar I-II, Ljubljana. Fran Ramovš, 1924, Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzonantizem,
Ljubljana.
Fran Ramovš, 1952/53, Iz slovenske toponomastike, Zgodovinski časopis 6/7,
ponatis 1997, Zbrano delo, Druga knjiga, Ljubljana. Gerhard Schlimpert, 1978, Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quellen
zur deutschen Geschichte, Berlin. Jan Svoboda, 1964, Staročeska osobni jména a naše pfijmeni, Praha. Slownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, 2000, Czcšč
1, Odapelatywne nazwy osobowe, Krakow. Oleg Trubačev, 2002, Ètnogenez i kul'tura drevnejših slavjan, Lingvističeskie
issledovanija, Moskva.