in memoriam
Zoran Smiljanič
GORAN PASKALJEVIC (1947-2020)
Režiser Goran Paskaljevic je bil med petimi člani t. i. »praške šole«, skupine nadarjenih jugoslovanskih režiserjev, ki so se šolali na sloviti praški filmski akademiji FAMU. Ostali štirje so Goran Markovic, Lordan Zafranovic, Srdan Karanovic in pozneje še Emir Kusturica. Neformalna združba je na svoj način nadaljevala tradicijo jugoslovanskega »črnega vala«, le da ni bila tako izrazito politična in radikalna, ampak bolj mehka, čustvena in ironična, a še vedno kritična, pač v stilu češkega humorja, ki ga pooseblja Jiri Menzel, dobitnik oskarja za film Strogo nadzorovani vlaki (Ostre sledovane vlaky, 1966), s katerim se je Paskaljevic med študijem v Pragi veliko družil. Zanimivo: Paskaljevic je umrl 25. septembra 2020, le dvajset dni za svojim prijateljem in vzornikom Menzlom.
Goran Paskaljevic je bil jugoslovanski, srbski in mednarodni režiser. Posnel je 18 celovečernih in več kot 30 dokumentarnih in kratkih filmov. Komaj 29-leten je leta 1976 debitiral s
filmom Čuvaj plaže v zimskem času
(Čuvar plaže u zimskom periodu), gren-ko-sladko socialno komedijo o Draganu (Irfan Mensur), nekoliko izgubljenem mladeniču, ki po diplomi in poroki lahko dobi le bizarno službo iz naslova. Odveč je reči, da se je počutil odvečnega. Film je presenetljivo pokasiral zlato areno na festivalu v Pulju. Tudi njegov naslednji film Pes, ki je ljubil vlake (Pas koji je voleo vozove, 1977) je bil uspešnica, menda si ga je ogledalo neverjetnih 1.200.000 gledalcev. Jugoslovanska Vojna zvezd (Star Wars, 1977, George Lucas)! K uspehu obeh filmov je pripomogel tudi vsestranski scenarist Gordan Mihic, ki se je dobro znašel tako v črnem valu kot pri praških fantih ali bolj komercialnih filmih.
Sledili so manj uspešni Zemeljski dnevi tečejo (Zemaljski dani teku, 1980), za katerega se zdi, da ga ni nihče videl, tudi jaz ne, Posebna vzgoja (Poseban tretman, 1980), naslov, ki so ga v slovenščino ingeniozno prevedli
identično kot naslov filma Gorana Markovica Specijalno vaspitanje iz leta 1977, govori pa o skupini alkoholikov, ki jih prisilno zdravi tiranski doktor Ljuba Tadic. Jugoslovansko-ameriška koprodukcija Somrak (Suton, 1982) s Karlom Maldnom in Jodi Thelen je že nakazovala, da Paskaljevic meri na tujino. Varljivo poletje '68 (Varljivo leto '68, 1984), spet po scenariju Gordana Mihica, obravnava mladega Slavka Štimca, ki se namesto revolucije raje ubada z dekleti. Znamenit je prizor, ko Štimac mečka dojke seksi Dragane Varagic, ki medtem mesi testo, oče Danilo Bata Stojkovic pa od zunaj pripomni: »Mesi, mesi, ne bo ti škodovalo!«
Angel varuh (Andjeo čuvar, 1987) govori o prodaji Romov v Italijo in je, mimogrede, nastal leto pred Kusturičevim razvpitim Domom za obešanje (Dom za vesanje, 1988), Čas čudežev (Vreme čuda, 1989) o cerkvenih freskah, ki se skrivnostno pojavijo vsakič, ko jih prebelijo, Tango Argentino
58 ekran november/december 2020
in memoriam
(1992) pa o prijateljstvu med fantom in starčkom, ki se odpravita na popotovanje. Za enega prvo, za drugega zadnje ...
Potem so prišla 90. leta, ko je v Jugoslaviji bratstvo zamenjalo sovraštvo, enotnost pa klanje. Paskaljevic je javno kritiziral predsednika Miloševica, zato je postalo življenje v Srbiji zanj nevarno; preselil se je najprej v Belgijo, pozneje pa v Pariz, kjer je ostal do konca življenja. V tujini je posnel film Someone Else's America (1995), a se je občasno vračal v Srbijo, kjer je leta 1998 posnel enega najboljših filmov o posledicah razpada Jugoslavije, Sod smodnika (Bure baruta), mozaik različnih usod iz Beograda, ki se je pogreznil v nacionalizem, kaos in nasilje. »Jaz nisem kriv,« lamentirajo vsi po vrsti, a Paskaljevic svojim sonarodnjakom sporoča, da so še kako krivi.
Na Irskem je posnel dramo Kako je Harry postal drevo (How Harry Became a Tree, 2001) s slavnima igralcema Colmom Meanyjem in Cillianom
Murphyjem, spet v Srbiji pa San zimske noči (2004), ki je dvignil nekaj prahu zaradi uporabe resničnega avtističnega dekleta v filmu, in Optimisti (2006), ki tematizira Voltairovega Kandida ali optimizem.
Srbsko-albanska (!) koprodukcija Medeni mesec (2009) zasleduje srbski in albanski par v Zahodni Evropi, Kad svane dan (2012) je pretresljiva drama o odkrivanju pozabljenega taborišča za Žide med II. svetovno vojno na Starem sajmištu v srcu Beograda. Indijska drama Dev Bhoomi (2016), kar pomeni dežela bogov, govori o junaku, ki se po letih eksila vrne v rojstno vas v podnožju Himalaje, kjer ga ne marajo preveč. Indija, Srbija, vse je podobno. Njegov zadnji film Kljub megli (Nonostante la nebbia, 2019) se dogaja v Italiji, govori pa o migrantih in »ksenofobni megli, ki je zajela svet«, kot pravi režiser.
Paskaljevic je postal priznan mednarodni neodvisni režiser. Prejel je kup prestižnih mednarodnih nagrad, med
drugim nagrado kritikov za najboljši evropski film 1998 za Sod smodnika in nagrado kritikov v San Sebastianu 1990 za Čas čudežev. Leta 2002 je v Munchnu prejel nagrado Bernharda Wickija za humanizem v svojih delih. Muzej moderne umetnosti (MoMA) je leta 2008 organiziral retrospektivo njegovih filmov v New Yorku, British Film Institute je prikazal vseh njegovih 16 filmov v Londonu, revija Variety pa ga je uvrstila med pet najboljših režiserjev leta 2001.
25. septembra bi moral Paskaljevic na filmskem festivalu LIFFE v Leskovcu prejeti nagrado Živojina Pavlovica »za afirmacijo regionalne filmske umetnosti v svetu«, a se je tokrat zapletlo ...
»Imel je lastnosti, ki jih ni premogel nihče od nas - bil je umirjen in vztrajen. V svojih delih je bil vedno na strani šibkejših, brezpravnih, nepomembnih malih ljudi z obrobja,« je o Paskaljevicu povedal njegov praški sošolec Goran Markovic.
Sam lahko dodam le, da je Paskaljevic skozi burne zgodovinske spremembe kot posameznik in ustvarjalec ohranil univerzalne vrednote, kot so humanizem, integriteta, občutek za pravičnost in poštenost. Zveni kli-šejsko, a treba se je zavedati, da je za te lastnosti na Balkanu, pa i šire, treba plačati visoko ceno. In Paskaljevic jo je plačal. Nikoli se ni, kot njegov nekdanji praški kolega »Nemanja« Kusturica, priklonil novim bogovom nacije, vere, denarja in spektakla.
Zato si od nas zasluži vsaj spoštovanje.
58 ekran november/december 2020