Polrebno delo našili rodoljnbov. Da slov. Ijudstvo stopa naprej, če tudi le polagoma, to je očividno in kar je najbolj veselo, je to, da so priprosti kmetje naši že v resnici ne samo zavedni narodnjaki, ampak da že tudi sami mislijo na to, kako da se naj postavi slov. ljudstvo satno na lastne noge ter naj ne čaka več na tiste čaae, da nemškutarstvo, ker je le ,,posiljeno zelje" na naši domači mizi, razpade ter izgine izpred nas, saj smo take jedi že siti do grla. To nam kaže naslednje pismo, ki smo ga prejeli iz kmečke roke, izmed našib bralcev samih. V prvi vrsti ima v svojem piamu pač Vojniški trg ,,na muhi"', ali kar piše naš poročevalec o njem, to velja več ali manj o večini našib trgov in še bolj o naaih mestih. Pismo njegovd pa se glasi tako-le: Čeatokrat rad zabajam v bližnji prijazni Vojnik na prijateljske pogovore; a vsakokrat se mi akoraj nevolja v srcu zbudi, ko vidim na hišah velikonemške napise, kateri zaaoijo, da je še Vojnik v nemčurskib rokab. Ako bi kakema popotniku ne bile znane cudne razmere na Slovenskem, labko bi si pač mislil, da si je zašel kam v ,,nemški rajb". Slovenci so imeli upanje, da bojo že pri zadnjih obcinakib volitvab podrli nemčursko trdnjavo Vojnik, ali žal, da jim je to upanje splavalo po vodi. Kakor je že znano po časopiaib, ao to bili zakrivili nekateri neznaeajni in omabljivi slovenski možje, kateri so rajši postali izdajalci slovenskega naroda, kakor da bi se bili zamerili liberalao-nemčurski gospodi. Upanje pa imamo, da je to zadnje ,,zasedanje" velikonemškega županstva in da bo kmalu prišel čas, ko bo tudi Vojnik postal naroden trg. V dosego tega namena bode pa treba še veliko narodnega dela in domoljubne požrtvovalnosti. V prvi vrati je potrebuo, da bi ae v trgu naselil odločno narodni trgovec, da ne bodo kmeti prisijjeni pri nemčurskib trgovcih blaga kupovati. če bi imel dobro blago vsake vrste na razpolago, gotovo bi dobro iz- bajal. Ako se resno pomisli, je gotovo silna neumnoat in smel bi reči greh, da bi podpirali s kupovanjem svoje največe naprotnike, kateri so sovražniki Boga, sv. kat. cerkve in slov. naroda; iste vrste ljudi, kateri so le tedaj prijazni do kmeta, kadar pri njih blago kupuje, inače ga pa ošabno prezirajo in zanieujejo, kakor Turčin ,,rajo". Ako bodemo nemourske trgovce in obrtnike lepo ,,pri miru" pustili, se bodo radi ,,spreobrnili" ali jo pa pobriaali, da ne bo več sledii za njimi. V obče je Jorej potrebno, da bi se v vsakem trgu nastanil narodni trgovec, kjer ga še dozdaj ni, da se bodo kmeti labko držali gesla: ,,Svoji k avojim". Enako moramo tudi ozir imeti, kolikor mogoče, le na narodne rokodelce, krčmarje, obrtnike itd., ter nemcurje popolnoma na cedilu pustiti. Po takem postopanji bodemo dosegli toliko potrebno ravnopravnost, da ne bodemo več podlaga ,,tujčevi peti", marveč aami svoji na avojib tleh. Dalje je potrebno, da bi se v Vojniku vstanovilo bralno društvo. Prebival3tvo je izobraženo in željno dobrega berila, kar znaci primeroma veliko število časopisov, kateri med kmete zabajajo, ni pa dvomiti torej, da bi zadostno število udov ne pristopilo. Povdarjam pa, da bi se moralo na versko-nravno stališče postaviti, ker le tedaj bi dobrega sadii donašalo. Enako bi se tudi lahko ustanovil mešani pevski zbor, ker se zado3ti takib oseb nabaja, katere so v tej stroki že več ali manj izurjene. Mladina hode imeti ob nedeljab potrebnega razvedrila, a ker ga drugje ui, ga pa preveč rada išče po kfčmah, kjer se dostikrat surovo in obžalovanja vredno obnaša. Kako veselo bi pa bilo, ako bi vsako nedeljo (po popoldanski službi božji) se zbirali v sobi bralnega društva, ter se pri čitanji,, petji, doatojaib pogovorib in nedolžnib igrab pošteno zabavali, in eden druzega za dobro stvar in krščansko oraiko vnemali. Pri takib veselicah ali nedeljskih zborib bi imeli zadosti poštenega veselja, aamo po- treba bi bilo modrega voditelja in ljube priprostosti, da bi ,,večji" ,,manjšib" ne prezirali, marveč da vlada med vsemi bratovska ljubezen. — Še enkrat rečem, kako veselo je življenje med takimi mladeniči, kateri radi berejo dobre knjige in časopis?, radi prepevajo cerkvene in poštene narodne pesmi, in imajo dostojne pogovore med seboj. Pri taki mladini ne boš slišal grdega klafanja, kletve in drugib surovosti, kakor je to navada pri neomikanib in neotesanib ljudeb. Neizmerae zasluge si torej pridobijo domoljubi, kateri pripomorejo, da si tnladina krščanske omike pridobi in v njej napreduje. Najlažje se da kaj doseei, ako dubovniki in učitelji vzajemno ae trudijo za dobro stvar; naj imajo kmečki ljudje še tako dobro voljo, sami si ne morejo ničesar pomagati, ako ni voditeljev. Rečem torej končno: vzdramimo se povsod iz narodne mlačnosti in delajmo krepko in vstrajno za narodno probujenost in krščansko prosveto pod geslom: ,,Vse za vero, dom, cesarja!" D—5.