Leto X., št. 24.
Poštnina 'pl&č&na v gutuvini.
V	LJUBLJANI, v soboto, 12,-junija 1926.
Današnja številka Din 1-50.
Izhaja razen ponedeljka in dneva po prazniku vsak dan.
Začasno le enkrat na teden.
Uredništvo in upravmštvo: Ljubljana, poštni predal štev. 168.
Naslov za telegrame: »Naprej«, Ljubljana.
Čekovni račun štev. 14.398.
NAPREJ
Stane mesečno 25 Din začasno 6 Din. Za inozemstvo	Din, začasno 10 Din.
Oglasi:
Prostor 1X55 mm 60 par. Mali oglasi:, beseda 60 par, najmanj 5 Din.
Dopise frankirajie in podpihujte, sicer se ne priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo.
Reklamacije za list so poštnine proste.
Glasilo Jugoslovanske socialno demokratične stranke 08DS).
Letnik VII., štev. 24 četrtkova »Naprejeva" številka izhaja kot tednik:
LJUDSKI GLAS
Glasilo Rmetsko-delavske zveze
Stane letno 72 Din — mesečno 6 Din
Korupcija v državi in socialna demokracija.
Takoj po prevratu se je korupcija neverjetno razpasla. »Nacionalizacije« in »sekvestri« so ustvarili ugodna tla za podkupnine, provizije in črne fonde. Poprevratna korupcija je rodila celo vrsto novih bogatašev. Korupcija je bila edini vir nekaterih kapitalističnih strank. »Svinčena afera«, »volovska afera«, »prašičja afera«, »izvoznice«, »nacionalizacija« TPD, afera Thurn-Taxis, mnogoštevilne afere raznih sekvestrov, provizije Radeta Pašiča, afera brodarskega sindikata itd. so samo neznaten del korupcijskih afer, ki se v državi dogajajo, a ne pridejo na dan.
Se posebno bohotno pa se je korupcija lahko razcvetela po zakonu o javni varnosti in redu v državi, ki je še posebej onemogočil vsako parlamentarno kontrolo delavskega razreda v naši državi. Vladajoča buržoazija se čuti popolnoma zavarovano pred kontrolo delavskega razreda. Buržoazna opozicija pa je tako nenačelna in sama tako zapletena v razne korupcijske afere, da ne preti od nje vladajoči 'buržoaziji nikaka nevacnost.
Korupcija se je po vojni razpasla v vseh državah. Tudi to je eden izmed mnogoštevilnih znakov propadanja kapitalističnega gospodarstva. V naši državi pa se je korupcija razpasla prav posebno. Posebnosti SHS gospodarskih in političnih razmer nudijo korupciji tako ugodno polje, da temelji vsa gospodarska konjunktura pravzaprav na korupciji. Državni kapitalizem, ki je tako zelo razvit, a ni reguliran z zakoni, služi vladajoči buržoaziji kot vir ogromnih dohodkov. Državne nabave, ki znašajo na leto več milijard, nudijo kapitalistični korupciji prekrasne priložnosti. Korupcija izpodjeda na ta način korenine državnega gospodarstva, tako da buržoazija vedno bolj smelo zahteva razprodajo državnih podjetij, tkzv. komercializacijo. Korupcija je torej glavni vzrok, da državni kapitalizem peša, a krepi se na njegov račun privatni kapitalizem. To tudi drugače biti ne more, dokler upravljajo državno gospodarstvo buržoazne stranke, ki zagovarjajo in branijo načela privatnega kapitala.
Buržoazna opozicija v boju s korupcijo. Buržoazna opozicija zahteva sicer »zakon proti korupciji«, ne pove pa, na katerih temeljih naj se zgradi ta zakon in kdo bo kontroliral, da se bo in kako se bo zakon izvajal. V državnih podjetjih, železnicah, rudnikih, tovarnah in veleposestvih, imajo odločilno besedo ministri in direktorji. Zakon proti korupciji bi bil torej naperjen proti odločilnim faktorjem,
Kapitalizem stremi za profitom. Zakon kapitalističnega stremljenja je: pridobivati profit povsod, tako pri produkciji duševnih kakor materialnih dobrin. Veliki obrati pa so ona produkcijska forma, v kateri dosega profitanstvo v kapitalističnem gospodarstvu največje uspehe. Zaradi tega
ki lahko sprejemajo provizije, podkupnine itd., to je, vrše korupcijo. A ti odločilni faktorji so obenem »čuvarji zakonov.« Kdo more kontrolirati ministra v njegovem delovanju? Kdo-more n. pr. kontrolirati direktorja pri oddaji drž. dobav? Vladna stranka, kateri pripada? Parlament, kjer odločuje vladna večina? Takoj postane jasno, da je prvo kakor drugo nemogoče. Zakon proti korupciji, pa bodi še tako strog, bi ostal le na papirju. Kapitalistični zakon proti korupciji korupcije ne more odpraviti!
Zavladati mora poštenje, pravijo unisono vse buržoazne opozicionalne stranke. In mislijo: zavladati moramo mi, ker smo poštenjaki. Poštenje je zelo širok pojem. Po kapitalistični morali je n. pr. popolnoma pošteno prejemati provizije. Izkoriščati delavca in kmeta je po kapitalistični morali popolnoma pošteno. Čim bolj namreč kdo izkorišča, čim hitrejše bogati, tem bolj ga hvali kapitalistična morala: glejte dobrega gospodarja, vzornega industrialca, sposobnega trgovca! Zato je tisto, kar pravi opozicija, le prazno besedovanje, frazarstvo.
Na en sam način se družba lahko zoperstavi širjenju korupcije: z organizirano kontrolo. Če se vrše v kakršnemkoli podjetju poneverbe, tatvine in nepravilnosti, jih je mogoče odpraviti samo z dobro organizirano javno kontrolo. Nobena druga stvar ne pomaga. Kontrola uvaja poštenje. Zato je edini način resničnega boja zoper korupcijo v državni upravi in državnih podjetjih uvedba stroge kontrole. Kontrole pa upravniki sami me morejo izvajati. Izvajati jo morajo oni, ki imajo interes, da se državno gospodarstvo dobro in pošteno upravlja. To so predvsem delavci in nameščenci, ki vedo dobro: Čim manj bo korupcije, čim boljša in poštenejša bo uprava, tem boljše bodo tudi plače.
Zato mora biti ta kontrola v rokah nameščencev in delavcev. Zato je edini način, da se takoj začne odpravljati korupcija in začne boljše gospodariti: Kontrolni svet nameščencev in delavcev vseh državnih podjetjih, katerega poslovanje mora biti javno. Zato morajo zahtevati vsi oni, ki se iskreno borijo proti korupciji, zakon o uvedbi kontrole nameščencev in delavcev v vseh državnih podjetjih. Tej zahtevi bi se morali pridružiti ne samo vsi delavci in nameščenci, temveč vsi pravi človekoljubi. Da bi se pa zakon tudi izvrševal, zato bi se morali vsi ti tudi organizirati, le močne organizacije morejo izvrševanje zakonov in programov izsiliti in garantirati.
postajajo tudi časopisi vedno bolj veliki obrati za produciranje javnega mnenja. Za naivnega naročnika in či-tatelja je vsebina časopisa objektivno poročilo o dogodkih in tak čitatelj niti ne opazi, da hoče vsak časopis vplivati na čitateljevo mnenje. Vsak časopis hoče čitateljevo mnenje in na-
zore izoblikovati in doseči določen namen.
Časopis je sredstvo za zastopanje koristi. Zato si ustanovi vsaka skupina, vsak stan, vsak razred svoj lasten organ zato, da usmeri z njim javno mnenje v svojo korist. Kjer je ta namen jasno izražen že v naslovu, tak namen časopisa ni sleparski. Pač pa je goljufija in sleparstvo pri meščanskem tisku, kjer delajo kupčije za izkoriščevalce proletariata različni buržoazni »demokratični«, »neodvisni« in »ljudski« časopisi. Pod krinko nedolžnih in goljufivih imen goljufajo preproste in naivne čitatelje, ki rafini-ranosti kapitalističnega tiska ne spregledajo, da sprejmejo mnenje svojih razrednih nasprotnikov za svoje mnenje. Kapitalistu je vsaka stvar sredstvo za pridobivanje dobička. Za ta namen ni nobeno sredstvo preslabo. Tu ne poznajo moralnih pomislekov. Če »bi bilo že v naslovu jasno povedano: glasilo za koristi privatne lastnine, hi na tisoče sedanjih naročnikov kapitalističnih časopisov odpadlo, ker po svojem prepričanju hočejo čitati in plačevati le glasilo delavnega ljudstva. Samo radi tega, ker časopisi, ki pišejo v korist posedujočih, svoj namen skrivajo, se pustijo zelo mnogi duševno tako zvezati in oslepiti, da postanejo podporniki onega sistema, ki ga hočejo s svojimi organizacijami zrušiti.
Uredniki kapitalističnih časopisov so mezdni delavci v službi vladajočega razreda, ki so često radi kruha prisiljeni pisati proti svojemu prepričanju v korist vladajočega razreda. Gospodar je oni, ki list izdaja. Često so to družbe, za katerimi stoje banke. Te izrabljajo časopis za pospešitev svojega profitarstva in koristijo svojemu, a ljudstvu škodljivemu smotru s tem, da ustvarjajo v časopisju s tiskano besedo njim ugodno javno mnenje. In preprosti čitatelj, ki sprejme vse, kar je tiskano, kot resnico, čuti, misli, govori in dela tako, kakor ga je kapitalistični časopis prisilil čutiti, misliti, govoriti Ln delati. V tem je za proletariat tako velika nevarnost, da je ne moremo dovolj preceniti.
Že poročila, ki pridejo v časopisje iz različnih dopisnih uradov, so v interesu razreda, ki take urade vzdržuje, primemo sestavljena in izbrana. Misliš, da čitaš objektivno poročilo — v resnici pa je v korist delavskih nasprotnikov popačena slika. Taki uradi (n. pr. Wolff v Berlinu, Reuter v Parizu) pošiljajo v svet neznatna, a vladajočim koristna poročila, zmanjšajo pa ali celo zamolčijo važne dogodke iz delavskega živlienja, posebno pa stvari, ki bi delavskim nasprotnikom lahko škodovale.
V	tekstnem delu se poznajo inserat-ne strani. Kdor v ta najbolj izdatni vir profitov dovolj iadatno prispeva, je lahko prepričan, da bodo njegove koristi tudi v tekstnem delu zaščitene. Vsako veliko podjetje, vsaka akcijska družba, vsaka banka ima na razpolago silne vsote za podkupovanje buržoaznih časopisov. Ti se pokažejo za to hvaležne s tem, da ugodno pišejo o bilancah takih podjetij. Take podkupnine se kažejo v«6krat tudi v velikih, a čisto brezpomembnih inseratih. Dokazano je, da je kritika filmov samo dodatek k inseratom in je tolikp ugod-
nejša, čim večji in pogostejši so inse-rati.
Največja nevarnost za napredek delavskega razreda, za osvoboditev iz duševnega in političnega jerobstva, v katerem se naš razred s pomočjo kapitalističnega tiska nahaja, izhaja iz velikopoteznega potvarjanja, ki ga uganja buržoazni tisk pod krinko politične nevtralnosti.
Dunajski časopisi se tiskajo približno v sledeči nakladi (v tisočih): »Ar-beiter Zeitung« 90, »Abend« 90, »Del-nicke Listy« 25, »Rote Fahne« 10, »Tag« 35, »Stunde« 40, »Neues WSe-ner Tagblatt« 50, »Oesterreichische Volkszeitung« (mala izdaja) 155, (vel. izdaja) 65, »Kronen-Zeitung« 205, »Neue Fr. Presse« 60, »Reichspost« 40, »Neue Zeitung« 35, »N. Wiener Journal« 40, >Deutsch-6sterreichische Tageszeitung« 20, »Wiener Neueste Nachrichten« 20, »Vidensky Dennik« 15, »Wiener Allgemeine Zeitung« 20, »Wiener Stimmen« 15, AViener Zeitung« 10.
Če štejemo prve štiri med take časopise, ki imajo namen služiti interesom delavskega razreda, potem izhaja skupaj dnevno 205.000 izvodov proti 905.000 onih, ki braniio temeljno načelo profitarskega gospodarstva in vodijo boj proti delavskemu razredu, čeprav moramo priznati, da se to godi v različni obliki in kaže n. pr. »Der Tag« stremljenje resno presojati naša kulturna stremljenja. Samo na Dunaju imamo okoli 300.000 politično organiziranih sodrugov, »Arbeiter Zeitunge« pa gre samo okoli 60.000. Samo vsak peti izmed onih, ki jih imamo vpisane kot sobojevnike, čita socialistično strankino glasilo, dočim čita velika večina meščansko časopisje. To pomeni: porabiti težko prisluženi delavski denar za to, da se ne izčrpajo bojni fondi naših razrednih nasprotnikov, da imajo torej oni fondi, ki služijo za nabavo orožja in nunicije proti nam, vedno dovolj sredstev. Če pride potem kje do boja med proletariatom in kapitalisti, dobivajo naši ljudje poročila o teh bojih iz kapitalističnih časopisov. — V svojih bojih proti našim izkoriščevalcem zahtevamo razumevanje in moralno podporo vse javnosti. To javnost pa ustvarja kapitalistično časopisje in zato razumejo naši razredni bratje in sestre boj kake skupine prav tako slabo ali nič, kakor ves veliki boj za osvobojenje sploh, ki ga 'bojujejo naši zastopniki v vseh institucijah.
Vidimo torej, da iz buržoaznega časopisa ne moremo zvedeti resnice, ker v njem ni jasnosti in značajnosti, temveč je zanikanje onih lastnosti, ki jih mi cenimo in gojimo kot čednosti, za buržoazni časopis potrebno kupčij-sko načelo. Drugače nočemo imeti v družabnem življenju nobenega opravka z lažniki in gnilimi značaji, ki jim je slepariti soljudi življensko načelo, pri časopisju pa žrtvujemo težko pri-služene krajcarje zato, da lahko ostanemo v duševnih stikih z lažnivci in sleparji. Pri nakupu živil, ki bi naš želodec lahko zastrupila, smo gotovo previdni in se izognemo trgovini, kjer nam nudijo slabo 'blago, samo pri nabavi duševne hrane, ki nam kvari možgane in srce in jih napravi s trajnim uživanjem nesprejemljive za resnično
Proletarski in buržoazni tisk.
(Otto Eisinger v >Bildungsart>eit« št. 4. t. 1.)
dobro hrano, pozabimo popolnoma na previdnost.
Buržoazni časopis je privatna lastnina in zato trgovina. Socialno demokratični časopis pa je last skupnosti, ki ji zato tudi služi. Dobiček buržoaznega časopisa gre v žep njegovega lastnika, izkupiček za strankino glasilo pa v strankino blagajno in se porabi v korist delavnega ljudstva, za katero se stranka bori. Noben stvarni argument ne more torej opravičiti malomarnosti, ki jo zagrešiš, če kupiš ali naročiš meščanski časopis. Večkrat čujemo izgovor, da naročnina, ki je pri kapitalističnih časopisih navadno majhna, prisili delavca naročiti kapitalističen časopis. Napram temu izgovoru je treba premisliti: prihranek par grošev na mesec pomeni zapravljanje veliko večjih vrednot, ker ima za posledico okrepitev buržoaznega vpliva in oškodovanje duševnih in materialnih interesov delavnega ljudstva. Kakor ne moremo razumeti in dovoliti, da bi bil kak delavec član kake meščanske organizacije, prav tako ne smemo dovoliti, da bi kak naš sodrug okrepil fronto naših nasprotnikov z naročnino za kapitalistični časopis.
..Brezalkoholna produkcija"
Ljubljana, Poljanski nasip 10/34
poSlje vsakemu naročniku Napreja zanimiv cenik brezplačno. Zahtevajte ga takoj, ne bo Vam žali
Z I K A
je najboljSa Sitna kava!
Proti oderuštvu.
Bančni ravnatelji imajo take mesečne plače, da bi bil delavec vesel, če bi vsaj na leto toliko zaslužil. Vendar jim te plače ne tvorijo največjega dohodka, postranski dohodki so večji. A z vsem tem se ne zadovoljijo, temveč iščejo še dalje, kje bi se dalo kaj »zaslužiti«.
Eden izmed takih virov je zanje posojanje na oderuške obresti. Oderuštvo je še vselej in povsod spremljalo vsako krizo, torej ni nič posebnega, da se je razpaslo tudi pri nas in da cvete od svetovne vojne zelo bohotno. Samo po sebi tudi prenehalo ne bo, kajti oderuštvo je tajna bolezen! 'lajne bolezni se zato tako imenujejo, ker jih bolniki in zdravniki skrivajo pred javnostjo; bolniki, ker jih je sram, zdravniki pa, ker imajo lep zaslužek pri njih.
Oderuštvo kot tajna bolezen ima svoje bolnike v dolžnikih, svoje zdravnike pa v bankarjih. Dolžniki molčijo, ker jih je sram, bankarji molčijo, ker imajo profit.
Tajne spolne bolezni ne bodo nikdar odpravljene, če jih bodo odpravljali« samo profitarski' zdravniki. Odpravljene pa bodo, kadar bo odsekana tem boleznim korenina, t. j. kapitalistična morala, profitarska ljubezen. Kadar bo razmerje med možem in ženo neodvisno od profita...
Tako tudi tajna bolezen oderuštva ne bo nikdar odpravljena, dokler jo bodo »odpravljali« bankarji, ki jo zdravijo« le 'zaradi profita. Odpravljena pa bo, kadar bo odsekana korenina te bolezni, kapitalistična morala, profitarska pomoč dolžnikom. Kadar bo potrebni dobil pomoč zaradi potrebe, ne pa zaradi profita.
Uboga vdova je potrebovala 15.000 dinarjev posojila, da si uredi svojo obrt, s katero hoče preživljati sebe in svoje otroke. Letala je okoli prijateljev, a nobeden »ni imek! Tudi posojilnice zanjo niso imele, banke tudi ne. A bančni ravnatelj, ki je spoznal, da je vdovina zavarovalna polica v zvezi s pohištvom in obrtjo zadostno jamstvo, na drugi strani pa da je vdova že blizu obupa, tako da bo rada plačevala oderuške obresti, ta ravnatelj ji je hinavsko ponudi svojo usmiljeno pomoč, češ, privatno posojilo vam bom morebiti lahko preskrbel, a drago bo, 40 odstotkov. Vdova v obupu se poprime bilke in plačuje zdaj od 15.000 Din vsak mesec po 500 Din obresti. Poldrugo leto že plačuje, več ko polovico vsega posojila je že plačala, a vendar je še vedno dolžna vso vsoto! Do
smrti bo delala in se trudila za svojega »usmiljenega dobrotnika«, ta pa žanje sadove dobrega dejanja« in je popolnoma prepričan o svoji vzvišenosti nad vdovo, od katere se pusti rediti.
Ta slučaj ni izmišljen, ampak resničen. Če se kdo iz poklicanih zanima, so mu na razpolago bližji podatki. Vse polno imamo kulturnih delavcev, naj se oprimejo tega hvaležnega predmeta, ne pa da gledajo v oblake. Vse polno imamo narodnih delavcev, naj pomagajo tej vdovi (in Uidi drugim) izmotati se iz krempljev narodnih vampirjev. Vse polno imamo pobožnih Jezusovih naslednikov, naj izženejo bankarje iz tempeljna. Vse polno imamo državnih čuvarjev, naj se potrudijo do te vdove in naj poiščejo nezakonitost tam, kjer je. Tudi takih imamo dovolj, ki po časopisih iščejo raznovrstne nevarnosti za državo, upamo, da bodo to nevarnost spoznali in jo naznanili vsem poklicanim. Tudi imamo političarje, ki preganjajo korupcijo, pa je ne morejo najti, čeprav • se javno prodaja povsod! Ta bančni ravnatelj je vsekakor korumpiran (-skažen) in tako so skaženi tudi njegovi bratci in pomočniki, tildi drugi bančni uradniki in med njimi tudi taki, ki prodajajo razen ode-ništva tudi idealizem!
Zamislimo se malo v življenje te vdove. Otroke ima o šolah. Tudi če bi mož živel in zaslužil, težko bi bilo. Tako se ubija sama in od zaslužka daje 500 Din mesečno g. dobrotniku. Ali je mogoče, da bi imeli ti otroci potrebno oskrbo in piehrano? Povsod se štedi, pri velikih in malih potrebah šteje vdova pare in pravi, da ni mogoče. Ta rodbina da zelo malo zaslužiti i čevljarju i krojaču, i usnjarju i predilniškemu delavcu, i pre-mogarju i stavcu in vsem drugim, ki delajo tudi zanjo koristne in potrebne reči. Ne nvore si jih nabaviti. Pač pa si lahko nabavi bančni ravnatelj, a ta ne porabiti toliko blaga, zato si nabavlja luksuzne predmete iz Pariza in daje zaslužek tamošnjim kapitalistom, nekaj grenkega kruha pa bledim pariškim proletarkam.
Delavstvo pa brez posla! Narod na robu propada! Obup se polašča vseh in nasilnosti se množijo. Sodišča ne zmagujejo več vsega dela, narod si začenja iskati pravico sam. Tudi pametneje ši ljudje se že nagibajo k prekletemu mnenju, da splošne sedanje korupcije ne bo mogoče drugače odpraviti, kakor edinole z ognjem in mečem, z nasiljem. Tudi resni političarji, možje širšega obzorja in čistih rok, tudi taki so o priliki protikorupcijskega navdušenja zahtevali zakon proti korupciji...
Ali je takega zakona res treba? Ali ni oderuštvo, poneverba, tatvina, rop itd ali ni to prepovedano?
Ne zahtevajte zakona proti korupciji, ampak zahtevajte izvrševanje zakonov!
Ne zahtevajte pa tega izvrševanja od tistih, ki odirajo, ki kradejo in ropajo. Ti imajo profit od kapitalističnega nereda! Zahtevajte izvrševanja od odira-nih, cd okradenih, od izropanih!
Če bi ta vdova vedela, kaj hoče socializem, bi poiskala še druge tako odira-ne vdove in bi se združila tudi z drugimi delavci, da hi združeno odpravili oderuštvo. Če bi vsak odiranec, ki vrže mesečno kapitalu 500 Din v žrelo, dal za skupnost 1 odstotek svojega trdega zaslužka, bi ta skupnost zelo kmalu izplačala vse »kapitale« drugega za drugim. Ko bi prvega odplačala, bi vdova še nadalje plačevala po 500 Din, a ne več kapitalističnemu profitarju, ampak sebi; v svoji skupnosti bi proletariat zbiral take zneske in bi z njimi odkupoval moderne sužnje iz rok modemih vampirjev. Samo 100 takih vdov da bi se našlo, pa bi se podrlo vse oderuštvo v prah in pepel...
A to se ne bo zgodilo. Čudežev ni. Vdova je pripravljena delati za kapitalističnega oderuha, ni pa voljna delati za proletarsko skupnost. Takoj ko bi začela vlagati po 500 Din mesečno za proletarsko skupnost, takoj bi — zahtevala obresti. In vložila bi le, če bi ji obljubili visoke obresti. »Kaj pa imani od tega?
Taka vdova ne more čez noč razumeti socializma, ne more oceniti osvobojenja izpod kapitalističnega jarma. Ne more, ker je za razumevanje treba dolge dobe premišljevanja in vztrajanja, samo-zatajevanja in odločnega boja proti lastni in tuji nevednosti, proti lastnim in tujim strastem, proti kapitalističnemu nasilju in demagogiji. Tudi izkušeni
stari borci lahko podležejo, ker se razmere spreminjajo in zahtevajo mladeniškega cgnja za stalni boj, ne pa starih navad iz stare vzgoje. Mladina bi bila bolj pripravna za preporod, a tej manjkajo izkušnje — ko stopi mladenič na pot samostojnega življenja, ga omamijo sladkosti ali pa ga starejo bridkosti, da zaide na široko cesto kapitalizma, da zamenja svoje ideale za — profit.
Zato uči Marks, da bodo zmagali zavedni, če bodo vztrajni v izvrševanju in v poučevanju nezavednih. Če bodo delali za sebe potom skupnosti, ne pa na lastno pest. Če bode zbirali produktivna sredstva za potrebo, ne pa za profit.
Vi, ki razumete, vi morate rešiti tiste, ki ne razumejo. Ne s tem, da jim dajete miloščino, ampak s tem, da jim dajete delo in zaslužek. Zbirajte pridno po 1 odstotek svojega pičlega zaslužka, ustanavljajte organizacije za delo, dajajte brezposelnim dela za 8 ur in socialistične kulture v nadaljmih 8 urah, počitka pa tudi 8 ur na dan.
A to ne zato, da vam bodo delavci peli hvalo, ampak zato, da ne postanete brezposelni tudi vi! Ne zato, da bi vam morali delavci delati nad v rednosti v obliki obresti, ampak zato, da boste v slu čaju potrebe tudi vi debili brezobrestno podporo cd delavskega razreda, s katerim rastete in padete.
Delavci, ki se zavedajo svojega razreda. ne smejo zbirati privatnega kapitala in ga ne . smejo vlagati na obresti kakor bankarji, ampak morajo vsa svoja sredstva usmeriti za korist skupnosti. Ker so časi slabi, si morajo tudi od ust odtrgati, da bo skupnost začela odpravljati brezposelnost nezavednega delavstva, ki je kri naše krvi.
Rešitev proletariata je delo proletariata samega. A nikakor ne delo nezavednega proletariata, temveč delo zavednega, v dolgoletnih borbah izkušenega, značajnega in neomajnega proletariata.
NASO
KOL! N/KO CIKO Rl JO
Platneni ženski čevlji
vseh velikosti
Din 78*—
samo pri
„VOIKA“ - Ljubljana
nasproti Mestnem domu.
Istotam vsakovrstni čevlji po najnižjih cenah.
RazpoSilja se tudi po poštnem povzetju.
Razno.
r Zadnja bomba na TPD. Ko je začela TPD reducirati rudarje, je Delavska zbornica sklicala zastopnike vseh strok, organizacij, ki so se potem zedinile in sklicale znani protestni shod v ljubljanskem hotelu »Union«. Tajnik Delavske zbornice, UratnLk, je takrat delegatom strok, organizacij opisal položaj TPD, imel pa je tudi številke o gospodarstvu TPD, ki dokazujejo, da redukcije nikakor niso upravičene. Povedal pa je, da je treba najprej porabiti druga sredstva, številke in račune pa prihraniti za zadnji, najizdatnejši udarec proti TPD. Ker se vrše v revirjih TPD še vedno redukcije, čeprav je bilo uvedeno po predlogu Del. zbornice tretjinsko praznovanje in čeprav se Del. zbornica trudi spraviti trboveljske rudarje v Francijo (kamor pa rudarji ne silijo) Delavska zbornica še vedno ni prišla pred javnost s svojim zadnjim najhujšim orožjem proti TPD. Ali ga sploh ne misli uporabiti? Človeku zdaj res že ui več jasno, katera je prava naloga Delavske zbornice: zastopati interese delavcev, ki jo s svojimi prispevki vzdržujejo, ali bati se ministra? (Kaj bo rekel minister, je na Poljanski cesti važnejše, kakor kaj bodo rekli delavci.)
r Stanovanjski zakon, katerega veljavnost poteče koncem leta, bo parlament podaljšal do konca prihodnjega leta, tako poročajo časopisi. Vsaj nekaj, čeprav malo. Kdaj se bo pa začelo zidanje stanovanjskih hiš? Država ne gradi skoraj nič, na Slovenskem še barak ne. Tudi letos se bo zelo malo zidalo. V Ljubljani je bilo doslej izdanih 22 gradbenih dovoljenj, med temi bodo samo tri hiše, ki bodo imele več stanovanj.
r Nova stranka, biti bi morala seveda delavska in marksistična, in so jo oznanili Štukelj, Makuc in Sedej, je menda te dni stopila v drugo fazo. V »Delavski politiki je namreč ljubljanska SPJ objavila neko resolucijo, ki se baje bavi z novo stranko. Odkar se je izvršilo strokovno »zedinjenje«, je minilo že precej časa, novih »zgodovinskih dni« v delavskem gibanju potrebujejo generali gotovo že -zelo nujno — čeprav je vsak dan v koledarju večkrat »zgodovinski« — zato pričakujemo, da se bo zgodilo kmalu zopet nekaj silnega: nova stranka (ki se še redila ni) se bo združla s SPJ (ki je pravzaprav ni) in slovenski proletariat bo imel zopet zgodovinski dan« (debelo ti kan v »Delavski politiki«), generali bedo imeli zopet za nekaj mesecev snovi za svoje govorance, ko jo bodo- pa porabili, se bodo že kako zopet zedinili« in bodo zopet zgodovinski in združeni. Itd.
Če bo namreč proletariat tako potrpežljiv. Naša naloga je, da ga take potrpežljivosti odvadimo!
r Samo od kapitala odvisni Kristan molči in govori le takrat, kadar zahteva kapital. O znani pogodbi v Kons. društvu je govoril tudi vselej le s tega vidika. Ko smo zvedeli za to pogodbo in jo po zasluženju ožigosali, jo je Kristan branit, ker je z njo branil kapital. Ko je pa prišel navskriž z dvema članoma načelstva in se jih je hotel znebiti, je proglasil to pogodbo za neveljavno. Zopet iz istega stvarnega razloga, da brani kapital. Potemtakem je Kristan v' obeh slučajih ravnal zelo stvarno. Mi smo. ravnali nestvarno, in g. Kristan je to sam ugotovil na sodišču 12. maja z'besedami: Prej so ga (Dražila) napadali, zdaj ga pa branijo!« Izjavljamo, da Dražila nismo napadli, pač pa pogodbo. Nismo se bavili s posameznimi osebami, ampak z nositelji korupcije. Nikdar nismo in ne bomo rekli, da je Dražil dober ali slab, ampak !bomo vselej trdili, da je taka pogodba korupcija, pa naj bo v prid prijatelja ali neprijatelja. Kristan tega ne razume, načela njemu ne pomenijo nič stvarnega, stvaren je zanj edinole kapital. Kristan ne razume, če mu zavidajo njegovi sotrudniki razkošno vilo, še manj pa bi razumel, če bi ga v bedi in brezposelnosti ti sotrudniki vzeli zopet medse in mu dovolili služiti si kruh z delom.
r Čez sedem let vse prav pride. Nekega nameščenca v Ljubljani so vprašali, zakaj je izstopil iz organizacije, namreč socialpatriotske. Odgovoril je, da zato, ker ga je organizacija dosledno puščala na cedilu in se je moral vedno sam braniti. Rekel je dalje, če organizacija v ugodnih razmerah ni znala ali ni hotela zastopati upravičenih interesov vseh, da so člani bili primorani sami storiti, kar bi bila morala napraviti organizacija, potem nima vzroka, biti še nadalje član take organizacije. In končal je, da nima volje sedeti skupaj z ljudmi, ki denimcirajo. V razgovor se je vmešal tretji, ki je pripovedoval, da bodo v kratkem izpiti, pri katerih utegne biti uspeh odvisen od tega, kje in kako je kdo organiziran. Morda pozna neki reprezentant Strok, komisije onega, ki je tako govoril, in če ga pozna, smo radovedni, kaj misli ukreniti, da se bodo izpiti vršili objektivno in ne bo uspeh odvisen od tega, če in kje je kdo organiziran. Če še ni dobro poučen, mu bo lahko zaslediti neki reverz in njegovo vsebino. Zaenkrat samo to, če bo treba, bomo pisali jasnejše. Korupciji je treba streti glavo, preden ji zrastejo rožički in se ji razpase trebuh. Čez sedem let vse prav pride, včasih še prej!
r Prekletstvo privatne lastnine. Celjska porota je te dni obsodila Franca Šalamona, 31 letnega posestnikovega sina iz Anž pri Rajhenbergu, na 6 let ječe, ker je ustrelil svojega brata Ivana zaradi očetovega posestva. Oče je namreč hotel oddati posestvo mlajšemu Ivanu. Zdaj naj stari mož sam obdeluje kmetijo, čez šest let pa pride ubijalcu v roke. — Mnogo čitamo podobnega, manjše pre-
prve pa lahko vsak dan v svoji okolici opazujemo. — Prekletstvo privatne lastnine!
r Pomenljiva tiskovna pomota. Pod
naslovom »Izenačenje davkov« piše »Slov. Narod« 11. t. m., da je finančni minister dr. Perič izjavil, da bo z novim zakonom rešena glavna naloga, to je unifikacija davčne zakonodaje za vso državo. Unifikacija pomeni izenačenje. »Slov. Narod pa je iz unifikacije napravil »mi-stifikacijo« (varanje, goljufanje).
r »Bildungsarbeit« je glasilo avstrijskih soc. demokratičnih izobraževalnih organizacij. Vsem sodrugom, ki čitajo lahko tudi nemške spise, priporočamo, da si »Bildungsarbeit« naroče. Naročila posreduje tajništvo JSDS in KDZ v Ljubljani, poštni predal 168.
iz Belgije in je predaval o socializmu in veri. Mussolini je po predavanju Vander-velodovo naziranje (vera je privatna stvar, socializem ni protiverski) ostro kritiziral in zagovarjal načelo, da mora biti socializem odločno proti veri. Zaradi tega svojega nastopa je prišel Mussolini v konflikt s švicarskimi oblastmi, ki so ga hotele izgnati. Serrati se je s svojimi švicarskimi prijatelji zavzel zanj in je dosegel, da je bil Mussolini izgnan samo iz enega kantona, dobil pa je dovoljenje naseliti se v Ženevi. — Končalo je znanstvo med Mussolinijem in Serratijem tako: Ko je dobil Mussolini v Italiji oblast v roke, je pustil Serrati ja zapreti. Ko je Serrati pred kratkim umrl, ni smel ob njegovem pogrebu na Mussolinijevo povelje nihče na pokopališče, tudi Serrati-jev sin ne.
TISKOVNI SKLAD.
Zadnji izkaz 5. junija 1926	Din	8424.15
JSDS in KDZ v.Skalah	Din	28,—
Gabriel Pungartnik, Črna	Din	2.50
Martin Urban, Črna	Din	2.—
Pongrac Lesjak, Črna	Din	1.50
Alojz Rot ter, Črna	Din	6.—
Jernej Kolšek, Črna	Din	3.—
Skupaj Din	8467.15
s Rudarska sekcija zelo lepo napreduje. Za julij bo prispevek že zopet nižji, le 8 Din. Druge sekcije so bolj počasne, vendar pa bo kovinarska morebiti že tudi v juliju imela prispevek le 9 Din.
Mussolini in Serrati. Letošnjo pomlad je umrlo par znanih socialističnih voditeljev. Tako na Češkem Ant. Nemec, v Italiji pa voditelj tkzv. maksimalistič-nih socialistov, Serrati, bivši glavni urednik »Avantija«. Starejšim našim sodrugom sta ti dve imeni znani. — Serratije-vemu spominu je posvetil neki njegov prijatelj v švicarskem soc. dem. dnevniku »Droit du Peuple« (Ljudsko pravo) zanimiv članek, v katerem opisuje, kako sta se seznanila Mussolini in Serrati. — L. 1903 je živelo v južnih švicarskih kantonih (okrajih) mnogo italijanskih sodrugov, političnih pregnancev. Nekega večera je prišel v pisarno italijanske sekcije švicarske soc. dem. stranke v Lausanni mlad človek, povedal, da je zbežal iz Italije, ker se je hotel odtegniti vojaški službi in je prosil za pomoč. Povedal je svoje ime: Benito Mussolini, doma iz Predappia v Romagni, kjer je njegov oče socialistični obč. odbornik. V pisarni je' bilo več sodrugov, med njimi Serrati in neki Boninsegni, takrat tudi pregnanec in dopisnik »Avantija« — zdaj je fašist in univerzitetni profesor — doma prav tako iz Romagne in je zato takoj začel izpraševati Mussolinija o novicah v domači pokrajini. Serrati pa ga je prekinil, češ, mladega človeka je treba najprej vprašati, če je lačen. Mussolini je v zadregi odgovoril, da je res zelo lačen. Serrati ga je prijel za roko, odvedel v gostilno in mu naročil večerjo, nekega znanca pa nagovoril, da je vzel Mussolinija na stanovanje. Da ne ostane brez sredstev, je Mussolinija priporočil Serrati švicarskim strokovnim organizacijam za predavanja o strokovnem gibanju. To Mussolinija ni zanimalo, zato je predaval o militarizmu in veri. Ob istem času je prišel v Lausanno Vandervelde
Nacionalizem v teoriji in praksi.
Že večkrat je bila javnost opozorjena na to, da ravno taki ljudje, ki so sicer »ekstremni nacionalisti«, oddajajo dela, ki stanejo naš denar — v inozemstvo! To kruto zadene posebno grafično stroko. Zvedel sem, da je n. pr. >Yere«, tvrdka, ki se vodi v strogo nacionalističnem duhu — vplivni gospodje so sami velenarod-njaki — dala večja naročila tiskovin v inozemstvo, celo v Italijo, kateri državi so že večkrat napovedali bojkot. Kot primer služi lahko tudi »Sejmski vestnik«, uradno glasilo ljubljanskega velesejma. To pa še ni dovolj, omenjena družba zbira tudi druga naročila in jih konsekventno daje v Italijo tiskat. Isti gospodje so propagirali še nedavno splošen bojkot proti Italiji.
Znano je dalje, da se tiskajo slovenske knjige tudi na Dunaju. (To se godi v času, ko vlada pri nas posebno v grafični stroki velika brezposelnost.)
Hotel sem opozoriti javnost na to potom »Slov. Naroda«, »Jutra« in »Slovenca , a mi niso hoteli objaviti.
Grafičar.
Rudarska stavka na Angleškem se
nadaljuje. Ta teden so se sicer vršila pogajanja, ki pa niso imela uspeha, ken podjetniki ne popustijo v svojih zahtevah. Rudarji zahtevajo samo to, kar so že imeli: dosedanje mezde in 6 umi delavnik. Podjetniki pa hočejo, da bi delali rudarji za sedanje mezde 8 ur na dan, drugače da se jim rudniki ne rentirajo. Čeprav je to verjetno, vendar ne marajo rudnikov podržaviti. — Sta v kuj oči rudarji so prejeli stavkovne podpore iz vseh držav, zlasti tudi iz Rusije, Pripravlja se baje tudi pri nas akcija za pomoč stavkujočim rudarjem na Angleškem.
za domaC« obrt In industrijo v vseh opremah.
Istotam pletilni stroj DUBIED
JOSIP PETELINC
blizu Prešernovega spomenika
»Doni brez knjig je kakor soba brez oken.« (Henrik Ward Beecher.)
Prvi in glavni princip vseh izkoriščevalcev je delati na to, da ostanejo izkoriščani nevedni. — Avgust Bebel.
Socializem ni nauk potrpljenja, temveč nauk boja. — »Proletarec«.
Priporočamo tvrdko
Pletilni stroji patent .IDEAL* so dosegli s novimi znajdbami svetovni rekordi
5 letno jamstvo!
Velika izbira klobukov, čevljev, perila, dežnikov, plaščev, sandal, majic, slamnikov itd. po konkurenčni
ceni pri
JAKOB LAH - Maribor
IMF" samo Glavni irg štev, 2	"•C
LJUBLJANA, blizu Prešernovega spomenika za vodo.
Najugodnejši nakup
otroških majic, kopalnih hlač, nogavic, žepnih robcev, brisalk, klota, šifona, kravat, raznih palic, dežnikov, nahrbtnikov, potrebščine za šivilje, krojače, čevljarje, sedlarje, Solingen Škarij in nožev.
Na veliko! Na malo!
Zaloga in velika izbira pri generalnemu zastopniku
Tvornica dežnikov in soinčnikov
L. MIKUŠ, LJUBLJANA
Mestni trg Ste-v. 15
priporoča svojo bogato zalogo dežnikov v kakršnikoli =—.....■	velikosti	po	najnižji ceni.  — —-
poskusite in kupili bodete vedno pristno angleško in češko sukno, kamgarne, ševijote za moške in najnovejše volneno modno ih perilno blago za spomladanske ženske obleke po znižani ceni v manufakiurni in modni trgovini
Miloš Pšeničnik
Celje
Na željo se pošljejo vzorci!	Postrežba	solidna)
belo, necufano, 1 kg po 25 — Kč belo, cufano, 1 kg po	45’— Kč
pošilja po povzetju najmanj 4 kg R. Freund, trgovina s perjem, Praha I., Benediktska ulica 1.
Kadar nridoto 11 falia in predno nakupite manufakturno blago,
SSL”01	..moške In ženske izgotovljene obleke, Dlašče,
suknje, odeje, srajce, si oqiejte velikansko zalogo blaga in izdelkov
„PRI AMERIKANCU" - Glavni trg - pri farni cerkvi.
Tam se prodaja najceneje, ker ima lastno lovarno Obleka moška štofasta od Din 350 — naprej. SPECIALITETA: Moška obleka, po meri narejena, zajamčeno pristna volna samo Din 550'—. Cajgaste moške hlače, močne od Din 45-— naprej.
Barhant, flanela in vse drugo blago po najnižji ceni. VellRanska Izbira moških in ženskih Stofov.
Oglejte si
»Pri Amerikancu“, Celje, Glavni trg 10 (pri farni cerkvi).
platno, ^ sukno, plavino, volneno blago, nogavice, naramnice, robce, kravate, predpasnike, posteljno perilo, itd. kupiie najboljše pri tvrdki
samo pri
Palača Ljublj. kreditne banke
UČITELJSKA TISKARNA
najugodnejši nakup perila, pletenin, galanterije, potovalnih potrebščin itd*, pri
GaSparl A. Fanninger nasl.
Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6
regisfrovana zadruga z omejeno navezo.
Tiskovine za šole, županstva in urade, najmodernejše plakate in vabila za veselice, letne zaključke. Najmodernejša uredba za tiskanje časopisov, knjig, brošur Itd.
Stereotipija.	Litooralija.
Kdor inserira v drugih listih, v „Napreju“ pa ne, ta sam dovolj jasno pove, da ne mara odjemalcev iz delavskih vrst. V vaših rokah je kakšno
inserotno politiko
delajo trgovci. Trgovci so bolj navezani na Vas, nego Vi nanje!
Izdajateljica in odgovorna urednica: IZA P BIJ A TEI JEV A (r imenu Iavr. odbora JSDS in KDZ). - Za tiskarno »Merkur« r Ljubljani: A SBVBr"
Javnosti!
' •
v
Čevljarji iz Vojvodine na svojem zboru v Novem Sadu, dne 23. maja 1.1. protestirajo proti nizkim cenam naše obutve. Pritožujejo se, da nimajo zaščitne carine.
Trdimo, da so zaščitne carine skoraj v vseh državah, toda največje so pri nas. Prinašamo pregled koliko se plača carine pri uvozu enega para pri nas in koliko v inozemstvu:
Vrsta čevljev	Kraljevina S. H. S.	Miii	talinski	IiiDija	llniija	Bolmi)
Moški čevlji 850 gr	Din 60-	Din 32 —	Din 25'	Din 30'	Din 13'	Din 10 —
Ženski čevlji 500 gr	85*-	23 —	29 —	24 —	10 —	6 —
Otroški čevlji 360 gr	82*-	15 —	23 —	14'	8 —	4 —
V Anglijo je uvoz prost, brez kakršnekoli carine.
Dalje zahtevajo čevljarji strogo kontrolo carinjenja naše obutve in zahtevajo, da se preišče, koliko plačamo davka.
Nimamo tajnosti.
Naše delniško društvo je osnovano na podlagi zakona. Kakor takšno mora polagati javno račune.
Zaposlujemo samo domače ljudi, delamo pošteno na izpopolnjenju obrti in trgovine.
Delamo pot znižanju cen življeriskih potrebščin.
Služimo stotisočem ljudi z dobrimi in cenenimi čevlji. Plačujemo davke, plačujemo carino v milijonih.