TRŽIŠKI VI
.USTO IV,
Tržič, S; marcu 1955
25. redna seja LOMO
Prihodnji teden bodo zbori volivcev
V torek, t. marca je bila Ob 17. uri 25. redna seja LOMO Tržič. Na seji je predsednik LOMO Lovro Cerar podal. Iz« tfrpno poročilo o delu LOMO za leto 1954.
Na isti seji je LOMO sprejel tudi sklep o sklicanju zborov volivcev. Zbori volivcev bodo po naslednjem razporedu:
za Tržič in vas Bistrico v četrtek, 10. 3. ob 1». uri v Cankarjevem domu v Tržiču;
za Križe, Pristavo., Zg. in Sp. Vetrno, Novake, Se nično, Gozd, Sebenje, Žiganjo vas, Retnje in Breg v soboto, 12. 3. ob 19. uri v Zadružnem domu v Krizah;
za Podljubelj v soboto, 12. 3. Oib 19. url v gostilni pri Ahke-letu;
za Kovor, Hudo, Loko in Zvir-če v petek, 11. 3, ob 19. uri v •dvorani KUD v Kovor ju;
za Lese, Palovče, Vadite, Popovo, Sv. Nežo. Visoče in Hudi graben v nedeljo, 13. 3. ob 9. uri v dvorani KUD v Lešah;
za Lom v nedeljo, 13. 8. ob 9.30 uri v osnovni šoli v Lomu;
za Puterhof v nedeljo, 13. 3. ob 14. uri v sindikalni dvoran! v gradu Puterhof u;
za Slap, Čadole in Dolino v nedeljo, 13. 3. ob 9.30 uri v gostilni pri Krvinu.
LOMO opozarja, da je dolžnost volivcev, da se zborov volivcev udeleže. Zlasti pa bodo ti zbori važni, ker bo na njih podal LOMO poročilo o svojem delu v letu 1954.
Nadalje je LOMO na predlog sveta za gospodarstvo sprejel sklep o imenovanju komisij za pregled zaključnih računov gospodarskih organizacij za leto 1954.
I. Ribnika)' Vinko, Andolšek Andrej in Kališnik Janez pregledajo »Preskrbo«, »Prehrano«, »Runo« (trgovino) in 5 kmetijskih zadrug;
II. Brezar Milena. Markelj Franc in Lončar Janko pregledajo Trgovsko podjetje »Peko«, Mlin, Tesarstvo, Mesarijo, Galanterijo, Reševalno postajo;
III. Žepič Andrej. Markelj Franc in Lončar Janko pregledajo Krojaštvo v Križah, Kino v Tržiču, Lekarno;
[V. Žepič Andrej, Andolšek Andrej in Rozman Janko pregledajo Radiomehaniko. Dom oskrbovancev;
Občni zbor Združenja rezervnih oficirjev
Rezervni oficirji Tržiča in njegove okolice, ki so člani Združenja rezervnih oficirjev Jugoslavije, so imeli dne 24. februarja svoj redni letni občni zborv Na zboru je bilo od 132 članov navzočih 71. Če pa pogledamo v sezname, vidimo, da se še najdejo rezervni oficirji, ki ne čutijo potrebe, da bi. bili člani Združenja. Kje ,je njihova čast? Med letom sta umrla dva člana tovariš Šarabon Slavko in Maric Božo, V glavnem so vsi člani politično dobro razgledani, čeprav niso vsi aktivni. Del rezervnih oficirjev je aktiven v organizaciji sami, pa tudi izven nje, vendar so to vedno eni. in isti. Dobršni del pa se ne udej-stvuje niti v organizaciji, niti v katerikoli politični ali družbeni organizaciji. Lik rezervnega oficirja zahteva, da sodeluje s svojo organizacijo in po svojih zmožnostih v družbenih organizacijah, prav tako je njegova dolžnost, da pomaga v političnem delu.
Analiza dela je pokazala, da je bilo delo organizacije tudi v tretjem letu njenega obstanka
plodno. Sodelovala je pri večjih političnih akcijah in prireditvah. Tekom leta je bilo 27 predavanj iz snovi delovnega programa. Organizirano je bilo obvezno streljanje na strelišču v Tržiču, dve ekipi sta sodelovali na okrajnem tekmovanju rezervnih oficirjev v Škofji Loki. Na Vrhniki so si člani ogledali moderno orožje. Prirejen je bil elitni ples in družabni večer.
Zbor sta pozdravila tovariša Dolenc Milan kot zastopnik O-krajnega odbora ZRO.T in major Breznik Franc kot zastopnik Vojnega  odseka (Kranj.
Bodoče delo bo vezano s ko-munskim delom in se bo oziralo na rodove vojske. Ves Ina-črt dela bo zbujal večjo aktivnost med člani in delo bo pokazalo, kdo je voljan delati in kdo ne. Rezervni oficir se mora vedno izpopolnjevati, da bo pripravljen za primer potrebe voditi svojo edinico. Končno- je bilo poudarjeno, naj se vključijo v organizacijo vsi rezervni oficirji in da naj bo ivse delo čim bolj povezano z našo armado.
V. Riboikar Vinko, Hiršel Stane in Rozman Janko pregledajo Pletilstvo, Upravo zemljišč;
VI. Jurjevčič Jože, Hiršel Stane in Salberger Nadko pregledajo Pekarijo, Krojaštvo v Tržiču, Komunalne obrate. Pokopališče;
VII. Jurjevčič Jože, Globočnik Franci in Rozman Janko pregledajo Otroške jasli, Dijaški dom in vrtec. Vodovod, Gostišče »Pod lipo«. Gostišče pri Benku;
VIII. Japelj Vanjko, Globočnik Franci in Salberger Nadko pregledajo Kleparstvo, Klavnico, Foto, Gostišče »Kolodvor« in Gostišče Sušnik;
IX. Japelj Vanjko, Markelj Franc in Rozman. Janko pregledajo Megrad, Gostinsko podjetje »Pošta«;
X. Brezar Milena, Hiršel Stane in Salberger Nadko pregledajo Remont, Gostišče Babic, Gostišče Žumer, Gostišče v gradu Puterhof;
XI. Žepič Andrej, Hiršel Stane in Jurjevčič Jože pregledajo Mehanično delavnico. Gostinsko podjetje Zelenica, Gostišče pod Košuto.
Nadalje je LOMO na predlog komt.il je   za   razpis delovnega
mesta direktorja v podjetjih imenoval .......
1. za direktorja v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču tov. Dušana Horjaka, sedanjega podpredsednika OLO Kranj in predsednika sveta za gospodarstvo OLO Kranj.. Tov. Hor-jak je bil že pred nastopom sedanjega službenega mesta direktor te tovarne;
2. za direktorja Trgovskega podjetja »Runo« v Tržiču tov. Ludvika Vučka;
3. za direktorja delavnice Krojaštva v Krizah tov. Petra Ribnikarja. delavca v istem podjetju.
V nadaljevanju seije je LOMO sprejel še nekaj sklepov, ki jih je predložil v odobritev svet za. gospodarstvo.
Tako je LOMO sprejel sklep, k:i ga predlaga uprava stanovanjske skupnosti, da se najemnine po odloku o stanovanjski tarifi začne pobirati s 1. januarjem 1955 iz razloga, ker bi izvajanje tega odloka v 1. 1954 naletelo na prevelike težkoče. Mnogi najemniki so plačevali stare najemnine in bi ne zmogli povišanja za toliko mesecev nazaj.
PLZ v tovarni .Peko'
Sestav enot PLZ službe v tovarni »Peko« se je od formiranja in zadnjih tečajev že tako spremenil, da je bilo treba nujno misliti na nove tečaje. Najprej so organizirali tečaj sanitetne in nato še kemične službe.
Pripadniki sanitetne in kemične službe so pričeli s tečajem že v lanski jeseni. Sanitetni tečaj se je vršil dvakrat tedensko, d očim je bil tečaj za kemično službo le enkrat, tedensko. Sanitetni tečaj je vodil dr. Stanko Živec, praktične vaje pa so tečajniki imeli pod nadzorstvom med. sestre Dragice Ti-šler. Tečaj kemične službe pa je vodil tov. Pavel Jerman. Dobremu predavateljskemu osebju obeh tečajev gre zahvala za njihov uspešen zaključek, saj so vsi vložili v ta namen ogromno truda. Obvezniki teh dveh služb so, razen nekaj izjem, redno obiskovali predavanja, saj so želeli, da se čimbolj usposobijo za svoje dolžnosti. Izredno zanimanje za obvladanje predavanoga gradiva se je pokazalo tik pred izpiti, saj je sleherni član teh dveh služb želel, da napravi izpit s čim boljšim uspehom.
Izpiti, ki so bili za sanitetno
službo koncem meseca januarja in za kemično službo v začetku meseca februarja, so pokazali, da so se člani teh dveh služb res dobro izpopolnili v teoretičnem in praktičnem znanju. Od vseh BO obveznikov, ki so obiskovali ta dva tečaja, je. napravilo izpit 34 obveznikov sanitetne službe in 24 obvezni-, kov kemične službe, 2 obveznika kemične službe pa se nista javila k izpitu. Pripomniti je treba še to, da so. predvsem v kemični službi, starejši obvez-, niki veliko bolje obvladali snov ter bolje napravili izpit, kot mlajši. Iz celotne ocene tečajev in izpitov pa ugotavljamo to, da je PLZ služba v tovarni obutve »Peko« z izvršenima tečajema močno okrepila sposobnost svojih enot. Ko bodo dokončala tečaje še ostala moštva v njenem sestavu, bo imela smo-sobne in vedno pripravljene čla ne — obveznike PLZ, da jih bo v danem trenutku lahko uporabila, kot sta to poudarila direktor tov. Ivan Štucin in zastopnik Tajništva za notranje zadeve OLO Kranj tovariš Maks Stromajer na zaključnem sprejemu, ki ga je tovarna priredila vsem obveznikom po zaključenih izpitih. •
Dopisujte v „Tržiški vestnik"!
Stran 2
St. 5-
T----T—Jr
8. matee -
Letošnji osmi marec (praznujemo že desetič v svobodi. Slavimo ga v znamenju velikih političnih \in gospodarskih izmag narodov Jugoslavije. 8. marec ni samo praznik žena Jugoslavije, ampak ga praznujejo napredne žene vsega sveta. (Odrinjena od gospodarskega in (političnega življenja se je žena že leta in leta borila za svoje pravice in enakopravnost, ter jih tudi izbojevala. V boju za mir je tudi ona doprinesla velik delež za poraz sovražnika.
Ko je Komunistična partija pozvala vse ljudi na odpor proti sovražniku, so se tudi žene aktivno vključile v delo Osvobodilne fronte. Zavedale so se, da brez žrtev ni svobode. Junaško so umirale na bojiščih in trpele strašne muke po raznih Itaboriščih.
Ko nam je leta 1945 zasijala s krvjo priborjena zlata svoboda in ko so se naši preživeli borci Ivračali j« gozdov, niso našli pogrnjene mize, pač pa požgane domove, porušene mostove, železnice, skratka vsa domovina je bila ena sama velika rana. Treba je bilo krepko prijeti za delo, da se vsaj iza silo postavimo na noge.
Tudi pri obnovi porušene domovine so žene razumele klic naše ljudske oblasti. Vključile so se iv delovne brigade. Mlada dekleta so delala na progah, pri strojih, v tovarnah kot veft-kraitne udarnice. Kljub napornemu delu so tudi našle časa za izobraževanje, da so laže razumele vsa pereča vprašanja in naloge, katere jim nalaga organizacija.
Organizacija AFZ je odigrala važno vlogo pri mobilizaciji žena za izgradnjo socializma. Zdaj deluje ipod okriljem  SZDL in
(Nadaljevanje) In še nekaj naj bi si ogledali graditelji pogradov. Vsak je imel preprosto lestvico, da ni bilo treba preveč telovaditi, če si hotel, spat in si bil slučajno v prvem nadstropju, ter se bati, če nisi tega navajen, kdaj si kaj polomiš. V poštarski koči sva prvič na svojih izletih videla tudi garderobe, to so omarice, v katere gredo nahrbtniki in še kaj. Slišala sva že o tej praktični stvari, izkusila sva pa to prvič. Kako prijetno je, če brez skrbi vtakneš ključek v žep in greš spat ali pa na daljšo turo, ne da bi bil v skrbeh, kako in kaj. Saj oskrbnik res ne more na vse paziti. Mislim, da bi bilo to potrebno za Dom pod Storžičem. Za to se lahko izkoristi kak mrtev prostor, na primer pod stopnicami, kot so to napravili v poštarskem domu. Najbrže je bila ta koča všeč tudi maršalu Titu. Njegov podpis in pohvalo sva videla v knjigi.
V jutranji tišini sva se drugo jutro'odpravila na (pot. Bilo je megleno in turobno, tako da sva nehote in čeprav sva že zajtrkovala, zavila še v Tičar-jevo kočo na čaj, ki ni bil prav nič reklamen. Kaže, da tam, kjer je promet, vse nekam zvo-
dan žena
se je preimenovala v Društvo žena, ki ga čakajo velike in važno naloge.
Prva naša naloga je, da se vključimo v to društvo .ter da pritegnemo še vse pasivne žene, ki se iše danes borijo s staro mnisieilnosrtjjo. Treba je, |da sodelujemo pri organizacijah in društvih, se zanimamo za poli-
Spoznala sem jo na svojem obisku v Beogradu. Ze ob pozdravu sem uganila, da ima dobro srce in bogato notranje čustvovanje. Preprosta delavska žena brez ambicij, skromna in delavna kot mravlja. Zbližali sva se. Zelo jo cenim in spoštujem. Naj vam povem nekaj podrobnosti iz nijenega življenja.
Ko je Jugoslavija podlegla okupatorju, je padel njen šestnajstletni sin. Nemci so ga zalotili pri lepljenju parol. Bil je na mestu ustreljen. Šestnajst let! Kako rosna mladost!
Pa je naslednjega dne prišla k njej neka soseda in ji rekla: »No, tetka Dara, kaj imaš sedaj od tega, ko ti je padel sin! Pravili so, da. je bil on tisti, ki je vse dijake VI. razreda nahujskal, da so šli demonstrirat na Terazije in pred dvor, ko je bil podpisan pakt.«
Ponosna mati je odgovorila: »Prav zato, ker je bdi prvi in ker je padel, bom nadaljevala njegovo delo in sprejela nase žrtve, kakršne bo terjal čas!«
Tako je postala »dobra žena«, najzanesljivejša zveza v ilegali. Z možem in obema otrokoma, ki ju je še imela, so prestali vso nesrečno viharno dobo bor-
deni. Doma nisva do podrobnosti izdelala načrta, kako bova hodila, želela sva le, da bi 'čim več videla. Jože je želel na, Mangart, zato sva sprva nameravala iti k (Vršiča ob južni strani Mojstrovke mimo Jalovca na Mangart, potem v Log pod Mangartom in po dolini Ko-ritnice v Bovec. Nazaj |pa ičez Trento spet na Vršič, potem pa kot bodo razmere pokazale. V Ljubljani niso nič vedeli, ali je zavetišče ipod Spičko oskrbovano, poleg tega je bilo pa še dvomljivo, ali bi lahko hodila tod samo z vidirano planinsko izkaznico, ker je Mangart čisto na meji. Šli so, a ker se predpisi radi spreminjajo, nisva bila sigurna, če to še velja. Ker nisva mogla pričakovati lepo vreme, sva se odločila za drugo varianto, da greva takoj v Trento. 'Tako sva z namenom, da prideva vsaj do doma '»Zlatorog«, vstala z lahkim srcem, kljub temu, da nama vremeno-kaz ni mogel dati odgovora. (Tu imajo zelo originalen »barometer« in če ne bi bilo le malo predebelo, bi človek 'skoraj verjel temu oslovemu repu. V resnici sva bila pa razposajena za to, ker, sva vedela, da pred seboj nimava zopet dolge, dolge poti. Kmalu sva srečala včerajš-
tični in gospodarski razvoj iter ureditev bodočih komun.
Vzgoja naših otrok pa je najbolj pereča točka. Zato bomo zastavile vse sile, da bodo naši otroci )vzgojen|i tako, koiC od njih izahteva skupnost, res v duhu socializma.
Komu smo dolžni večjo zahvalo, kakor našemu voditelju maršalu Titu, ki se bori za mir v svetu za blaginjo in napredek naših otrok?
žena"
be, porazov in zmag. Mnogokrat v smrtni nevarnosti, so se prebijali v mestu in vaseh, ob delu, skrbi in žrtvah.
Mož si je v Glavnjači pre-rezal trebuh, ker ni mogel več vzdržati četniških muk, Odpeljali so ga v bolnišnico, potem v Dachau. Vrnil se je — živ okostnjak.
Po vojni so bili berači, saj so izgubili vso svojo lastnino. Vendar so ostali živi: žena, mož, sin in hčerka. Kaj zdaj?
Treba je bilo kruha, dobre hrane za bolnega moža. Dobra žena je garala, garala, kot je bila vajena. Na trgu je prodala, kolikor je še imela dobre obleke, da jih je prehranila. Vzdržala je, in še enkrat zmagala.
Mož je zdrav, dela v tovarni. Hči je zdravnica, sin uradnik na ministrstvu, tetka Dara pa dela od jutra do večera, mnogo bere, hodi v gledališče in budno spremlja vse važne dogodke doma in v svetu. Z njo sem lahko govorila o literaturi, o gledališču, o politični situaciji, o vsem, kar naju je zanimalo.
Njen dom je res središče družine, v kateri je ona vodnica. Vsi jo brezmejno spoštujejo.
nje znance. Tudi ti so bili namenjeni v Trento. Ker smo zavili s ceste, nismo šli skozi predor, na katerega je nekaj prometnih tabel opozarjalo avto-mobiliste.
Marsikomu bi se zdelo neumno, češ, zato naj grem gor, da bom šel potem zopet lahko dol. Nama take misli hišo rojile po glavi, ko sva Ise spuščala v dolino. Če bi imela fotoaparat, bi prinesla s seboj slike, ki bi vsakogar prepričale, da se je vredno toliko potruditi. V precejšnji globini se je vila pot ob bistrem potočku. In kljub temu, da sva si ogledovala zemljevid v koči, bit kmalu verjela najinim znancem, da smo ob Soči, posebno ker je eden trdil, da je tu že bil. Okolica je nenaseljena, samo razvaline so kazale, da je bila tu nekoč meja, polno stražnic, bunkerjev — italijanska 'Maginotova linija.
Še visoko gori sva šla mimo drevesnice. Strme sva gledala prvič v življenju toliko drevesc, ki so komaj vzklila. Presenetljiv je učinek, ko vidiš posejana, na nekaterih gredicah pa 'že presajena drevesca in da jih je na tisoče. Tisto, kar čjo-veka začudi, je to, ker si predstavlja drevesa vedno velika,* tu so pa taki nebogljenčki.
Približno 'tri ure 'sva potrebovala, da sva prišla do kažipota: na desno k izviru Soče, narav-
1925 -1955
Leta 1952 smo slovesno praznovali 70-letnico ustanovitve: obrtno nadaljevalne, sedaj vajenske šole v Tržiču. V letošnjem šolskem letu pa praznujemo 30-letnico preureditve o-brtoo nadaljevalne v strokovno nadaljevalno šolo z ustanovitvijo ločenih oddelkov za pouk strokovnega risanja in blago-znanstva za čevljarsko, oblačilno in lesno kovinsko stroko. Zaradi boljšega spoznavanja razmer si oglejmo potek vajenskega šolstva v Tržiču tekom 19. stoletja.
Kot nekaka predhodnica bivše Obrtno nadaljevalne šole je-bila župnijska nedeljska po-navljalna šola za rokodelske vajence, katere najstarejše Izpričevalo je ohranjeno iz leta 1825. V začetku so poučevali samo verouk, tekom poznejših desetletij pa še čitanje, računstvo, spisje in lepopis, kar je razvidno iz ohranjenih spričeval pred sto leti.
Vsled naraščajoče obrti, zlasti čevljarske, predvsem pa, ko ee je začela, okrog leta 1874 razvijati tudi čevljarska industrija »pri Ferbarju« (sedat obrat št. 2 Tržiške tovarne kos in srpov), so merodajnl krogi le sprevideli, da je treba rokodelskemu naraščaju več izobrazbe, kakor jo nudi nedeljska šola. Zato so odprli in dne 17. oktobra 1882. leta pričeli z rednim poukom na bivši Obrtno nadaljevalni šoli, (katere vodstvo je prevzel upravitelj osnovne šole, nadučitelj Jožef Kragl, ter jo vodil do svoje smrti leta 1905. Šola je bila sestavljena iz pripravljalnega, 1. in 2. razred. Vajence t/ okoliških vasi so sprejemali v pripravljalni razred, tisitii fpa, ki so dovršili tržiško osnovno*
nost pa »Alpinetum Juliana«. Žive duše nikjer, prva prilika, da se izkaže priročnik. Koliko je do izvira Soče, v njem nisva 'našla; po (karti ipa je do njega kake pol ure. Njiva krompirja nama je dajala upanje, da bova kmalu naletela na ljudi, katere bova lahko vprašala. Skrila sva nahrbtnika in šla. Osuplo sva gledala, ko sva prehitro zagledala hiše in tudi planinsko kočico. Šla sva še malo-više, da sva si lahko ogledala slap — izvir Soče. Tu je bila Soča razpe.njena in še nt mogla kazati svoje barve. Sla sva v kočico po spominčke in mleko, nato do nahrbtnikov in po drugI poti naprej. Tokrat sva se spomnila na spomenik »nekronanega kralja Julijcev«, Ze sva nanj resignirala, ker sva mislila, da leži ob cesti in ga ne bova videla, kar me 'Jože pocuka za rokav in pravi: »Ali kaj vidiš tam?« in mi pokaže z roko. Vzamem v roke daljnogled in res zapazim Kugyjev spomenik, katerega so pred kratkim postavili. Sedaj delajo cesto prav do izvira ISoče. Človek po mojem kazi naravo; če je to potrebno iz gospodarskih vzrokov, se to še lahko opraviči. Tu in na podobnih krajah nam bo pa za to čez čas !žal. Na srečo se tega v majhni meri že zavedamo. Za to imamo narodne parke. Tako sva piiSlu
TmcU peš se dedec futde
Jelka Zagarjeva
„Dobra
SSt 5
TRZlSKI VESTNIK
Stran S
Wo, so bili takoj sprejeti v 1. razred.
Učni predmeti so bili do pr-"ve svetovne vojne z majhnimi spremembami sledeči: v pripravljalnem razredu čitanje, pisanje, računstvo, risanje; v 1. razredu risanje, obrtno spisje, obrtno računstvo, knjigovodstvo. Verouk sa je poučeval v vseh razredih do leta 1941. Pouk risanja je bil vso dobo do leta 1933 ob nedeljah dopoldne od 9.—12. ure, pouk ostalih predmetov pa v ponedeljkih in torkih  od   16.—19.  ure zvečer.
Glavno, kar mislim na tem >mestu poudariti, je pouk strokovnih predmetov, to je strokovnega risanja in tehnologije. Obrtno nadaljevalna šola je bila ustanovljena z namenom dati vjencem in pomočnikom strokovno izobrazbo, katere nam po tedanjem ustroju ni mogla nuditi. Pouk splošnih predmetov je bil sicer slovenski, čeprav jo imela šola zlasti v začetku bolj nemški značaj. Obrtno spisje se js poučevalo v 1. in 2. razredu še celo do prve svetovne vojne delno tudi v nemščini. Risanje se je pa poučevalo na podlagi risalnih predlog, katere je izdal cesarsko-kraljevi urad za pospeševanje obrti pri ministrstvu za trgovino na Dunaju za razne stroke, n. pr. mizarje, sedlarje, čevljarje, ključavničarje itd. Učitelj nam je razdelil predloge, ki so bile seveda nemške, nam tolmačil napise itd. Kakih širših razlag posameznih predlog raznim strokam v razredu ni moglo biti. Tako nobene izmed takratnih risb nisem znal praktično uporabiti. Nekateri aošolci, ki so se istočasno učili na Koroškem, so pripovedovali, da na primer v Celovcu, Ve-likoveu, Brezah itd. poučujejo na obrtno nadaljevalnih šolah strokovne predmete^ zlasti iza čevljarje, mojstri, ki uče prak-
tično risati in krojiti vzorce. Čudili smo se, zakaj pri nas ni tako, saj smo vendar v eni ln isti državi. Danes nam je to jasno.
Čevljarski mojster Robert Knofel (1834 do 1884) je leta 1876 ustanovil na Dunaju prvo čevljarsko strokovno šolo, spisal knjigo »Lehrbuch der Fuss-bekleidungskunst«, dalje je izdajal strokovno revijo »Neue Wiener Schuhmacherzeitung« in vodil številne strokovne tečaje za čevljarje. Po njegovi smrti so še poučevali na tečajih širom bivše monarhije njegovi učenci, seveda po deželah z nemškiim, prebivalstvom, n, pr. na Zgornjem Štajerskem, Zgornjem Koroškem itd,. ,Zato je dil po obrtno nadaljevalnih šolah na Koroškem in drugod prej vpeljan čevljarski strokovni pouk kot pri nas.
V Tržiču sta bila dva strokovna tečaja za čevljarje, na katerih sta poučevala Knotlova učenca - mojstra, In sicer leta 1899 .strokovni učitelj Hulka, leta 1907 pa strokovni učitelj Lastovka. Pouk se je vršil s pomočjo tolmačev, zlasti na tečaju leta 1899. Kljub temu se v tržišiko obrtno nadaljevalno šolo ni uvedel strokovni pouk za čevljarske vajence; vsak je znal samo zase in nikogar ni bilo, ki bi se žrtvoval za pouk vajencev.
Za časa prve slovne vojne je pouk na obrtno nadaljevalni šoli prenehal. Po prevratu leta 1918 so šolo zop'et odprli. Stanje se ni dosti spremenilo. Splošni predmeti v 2. razredu so bili n. pr. obrtno spisje, obrtno računstvo in kalkulacija, obrtno knjigovodstvo, risanje iin državoznanstvo.
Temu starokopitnemu stanju je napravil konec ravnatelj tr-žiSke meščanske šole Albin La-jovic, ki je v šolskem letu 1924—1925 torej pred 30. leti po-
stal upravitelj obrtno nadaljevalne šole, katero je preimenoval v strokovno nadaljevalno šolo. Ker je bila že zaradi meščanske šole predizobrazba učencev višja kot nekdaj, je Lajovlc opustil pripravljalni razred in namesto tega ustanovil 3. razred. Šola je postala 3 razredna, kot je še danes Težja pa je bila reorganizacija strokovnega pouka. Iskal in vabil je mojstre, ki bi bili pripravljeni poučevati strokovne predmete za čevljarsko, oblačilno, lesno in kovinsko stroko. Njegovemu vabilu so je odzval samo čevljarski mojster Alojzij Mehle, ki si je bil svojo visoko strokovno izobrazbo pridobil s pridnim delom po raznih krajih Avstrijo in Nemčije že pred svetovno vojno in absolviral čevljarski strokovni šoli na Dunaju in Miinchenu, kjer jo prejel diplomo s prav dobrim redom. Pri strokovnem pouku ob ne&eljah dopoldne je Mehle zbral čevljarske vajence iz vseh treh razredov, kamor smo imeli na željo Lajovica dostop tudi pomočniki. K. njegovemu pouku sem zahajal 3 šolska leta zaporedoma. Tako smo lahko kot pomočniki nadomestili strokovni pouk, katerega nam bivša obrtno nadaljevalna šola po tedanjem ustroju ni mogla nuditi.  Lepi  uspehi Mehletovega
Ste že kdaj opazile, da zavijajo kmečke prodajalke na tržnici svoje blago v liste iz Cicibana, Pionirja itd.? Z njimi gospodinja zakuri, jih znosi celo na stranišče. Ste Iže kdaj razmišljale o tem, kako se s tem uničujejo naše najboljše mladinske revije? Ali so res tako malo vredne, da jih, morda ce-
poučevanja so se pokazali na vsakoletnih šolskih razstavah. Leta 1930 je moral Mehle zaradi, bolezni opustiti poučevanje. Umrl je leta 1945. Splošno spoštovanega prvega mojstra — bomo ohranili v dobrem spominu. Kot tretji mojster je nastopil poučevanje vajencev oblačilne stroke na strokovno nadaljevalni šoli Leopold Valj avec leta 1938, ki je padel kot talec na mostu v Žirovnici 1. julija 1942. i£ njim vred ohranimo v častnem spominu tudi vse bivše učence, kii so med okupacijo t. j. drugo svetovno vojno kot internirane! ali borci dali; svoje življenje za domovino!
Ob pogledu na zgodovinski razvoj nedeljske in pozneje obrtno nadaljevalne šole v sto letih vidimo, Ida nobena prejšnjih ni toliko skrbela za šolo kot današnja. Sedaj po osvoboditvi imamo strokovni pouk na. šoli za vse stroke, katerim vajenci pripadajo. Tudi pouk splošnih predmetov, zlasti strokovnega računstva, je usmerjen za življenjske potrebe učencev in učenk posameznih strok.
Ob tej pomembni 30-letn.ici želimo našemu obrtno-industrlj-skemu naraščaju še boljših u~ spehov pri učenju za kvalitetni porast naše proizvodnje!
Andrej Tlšler
lo neprebrane, trgamo in uničujemo?
Starši kupijo otroku lepih knjig zlasti za njegov rojstni dan, god, dedek Mraz mu jih prinese. Stopimo v hišo te družine čez kak teden! Kakšne so Knjige, ki so bille drago plačane? Vse zamazane, natrgane, počečfcame   in   popackane! ,In
Vagojni problemi
Tvoje knjige
zopet na »glavno« cesto. Čeprav jo bilo ob potočku lepo, sva si predstavljala še kaj lepšega o Soči. To razočaranje je prava Soča tisočkrat poplačala. Njena barva je čudovita in ne čudiva se Gregorčiču, da je tako v zanosu pel o njej. Dvomim, da bi lahko v prospektu prikazali njeno barvo. Človek tega ne zmore. V tej zeleno-modri vodi čutiš življenje, kako kipi in pe zqpet umiri. Nebo se je vedno bolj oblačilo. Želela sva, da bi kmalu prišla h koči. Vesela sem, da nisva prezrla alpskega vrta. Sicer je bila večina rož že od-cvetela, a sva se kljub temu naučila marsikaj novega. "Prijazna oskrbnica nama je pokazala eno redkih rož, visoko modro kraljico gora (pri nas raste edino v tem vrtu), triglavsko rožo, cijan. Zdaj šele vem, da je to pravo zdravilo za želodec; vedno sem namreč mislila, da je encljan tisti. Vrt je urejen zelo naravno in če ne bi bilo le preveč cvetja na kupu, bi lahko kdo mislil, da je Vrt naraven. Pametneje bi bilo, da bi si šolarji ogledali kaj takega, kot pa Ljubljano, ki jo bo vsak posamezen videl prej ali slej.
Kmalu nato sva prišla v Log v Trenti in zavila k planinskemu domu. Tu sva bila v pravi zagati. Zaradi oblakov, ki so nama pošastno grozili, naju mi mikalo, da bi šla čez Zadnjico
na Dolič. Bližina Triglava bi naju gotovo zvabila, da bi šla na vrh namesto proti Bohinju. Bala sva se tudi, kako bo z žuljem. Poldne še ni bilo in zato sva se odločila, da kreneva naprej in sva okusila vso Trento. Na tihem sva računala na kak avtostop, zato se nisva plašila kilometrov. Mislila sva si: čim bliže sva dolini, tem dalj sva od dežja. Nameravala sva na kak način čez Ratitovec po Poljanski dolini v Skotijo Loko in domov.
Na Logu je več velikih zapuščenih stavb. Včasih je bila tu vojašnica. Dve stavbi so podrli in hoteli gradivo porabiti za druge stavbe, Nista pa bili zidani iz opeke, zato je bila narejena samo škoda. V časopisu sem brala, da nameravajo iz teh stavb napraviti zimskošportni center. Za to bi potrebovali 200 milijonov dinarjev in več let. (Za presojo: stvar bi bila desetkrat večja kot gostišče Ljubelj.) Z delom bi morali začeti čim prej, da ne bo škoda še večja. Ob cesti sva našla primeren prostor za malico in pošten oddih. Mimo je pripeljala »Vespa« s prikolico, seveda polno. Radovedna sva bila, ali so se prepeljali srečno preko Vršiča. Vreme še vedno brezupno. Ob cesti se je vila modro-zelena Soča. Strugo ima na nekaterih mestih   čudovito,   globoko. V
skale se je zajedala stoletja in stoletja — in zdelo se mi je, kot da gledam v prepad. Videla sva »škripce«, više gori polomljene, tu uporabljive za tovore in ljudi. Pri nas jih ni. Mostov je malo. Dolina je dolga in ozka, Soča bi mostove verjetno podrla, ker je deroča. Zato so bolj prikladne »žičnice«. Dolina je redko naseljena. Večja naselja so Log, Soča, Kal-Korit-nica tik pred Bovcem, Tu in tam je kmetija, kakšna njiva in še to bolj poredko. Od obeh strani so naju obdajali hribi. Tudi pred nama se je iz megle včasih prikazal hrib. Mislila sva: tam je Bovec. Približala sva se hribu, a Bovca ni bilo. Narahlo je začelo rositi. Bila sva že v Soči. 'Ko je začelo močneje deževati, sva nekoliko vedrila in nato zopet nadaljevala pot. Ob prvi večji plohi sva prišla na srečo do prijazne gostilnice. Okrepčala sva se. Prijazno dekle nama je ocvrlo jajca in pogrelo golaž. Neverjetno: hotela sva plačati, pa za delo in pomivanje posode ni hotela vzeti ničesar. To se malokdaj doživi. Zato jo je stara mama bolj postrani pogledala. Ne bi tega napisala, če se ne bi starejši vedno hudovali, a kaj ko se mladi uče po navadi pri starejših. Ob iztoku Lepe-nijo sva slišala avto, a se je ustavil za nama. Opazovala sva
in videti je bilo, da so bili moderni »raubšjoi« na ribe. Najine nade, da naju bodo vzeli na avto, so šle po vodi. Pot se je vlekla, dež je začel rositi pošteno, a pred ciljem nisva hotela odnehati. Skoraj sem že obupovala pri Koritnici, ko pravi Jože: »Kvečjemu še tričetrt ure!« Kmalu pa zasliši va brnenje. To me je opogumilo. Bil je tovorni avto. Ustavil je ter naju rešil dežja, ki se je pričel ulivati, in poti, ki sva jo imela še pred sabo. Kaj hitro smo bili zdaj v Bovcu. Na srečo smo se ustavili pred hotelom. Hitro sva smuknila skozi vrata, kajti dež je lil zdaj že neusmiljeno. Vroč čaj in postelja, to naju je okrepilo in še to, da nisva bila do kože mokra. Vreme se vso noč ni popravilo. Mislila sva tudi na znance prejšnjega dne.
Odločila sva se, da se peljeva naravnost domov. V takem vremenu je nemogoče nadaljevati pot. Ob pol štirih sva šla na avtobus, ob pol enih sva pa bila v Tržiču. Mama nama kar ni mogla verjeti, da sva prišla že iz Trente. No, vozne karte iz Bovca in spominček od izvira Soče so ji to dokazali.
Najin »dolgi« izlet se je~sfcr-čil na dva dni ln pol.
Vera.
Stran 4
Št. *
vendar ste, starši, kupili najboljše, kar so naši pisatelji, prevajalci in ilustratorji pripravili naši mladini! Skoda denarja, še bolj pa škoda za trud in prizadevnost vseh, ki so sodelovali pri izdaji knjig! Naša mladinska literatura gotovo ne zaostaja za podobno pri velikih narodih. In vendar je prav nič ne cenimo in jo sproti uničujemo. Boste rekli: Otroci so knjige in revijo strgali. Kako neumesten in nespameten odgovor! Otroci so vendar vaši, ne?
Zakaj jih ne naučite, da bi svoje knjige cenili in ljubili? Naj jim bodo njihov najdražji zaklad, pa jih ne bodo uničevali! Koliko krasnih mladinskih knjig je že razprodanih in jih ni mogoče več dohiti. Imate pravljico o carju Saltanu? Ali ste jo kdaj prebrali? Ste občutili, koliko lepote in poezije je V tej prelepi ruski pravljici? Ne?  Mnogi  odrasli  mislijo, da
16. januarja je imelo Akademsko društvo Tržič svoj redni letni občni zbor. Ker je- večina študentov tudi med počitnicami v Ljubljani, udeležba žal ni bila polno.štcvilna. Kot gost se je zbora udeležil tudi predsednik mladine tov. Japelj Vido.
Predsednik tov. Pesjak je prebral obširno poročilo o delu društva, v prejšnjem letu. Dvakrat smo bili na prostovoljnem delu pod Ljubeljem, kjer je bil odkrit spomenik žrtvam fašizma. Sodelovali cmo tudi) pri pripravah za tržiški občinski" praznk.
Ker vlada v Tržiču 'splošno nezanimanjc za kakršno koli predavanje, nismo prirejali nobenih predavanj v Tržiču sf-mem, pač pa štiri v okoliških vaseh, ki so bila spremljana s skioptičnimi slikami. Teme so bile vzete iz tehnike (radioteh-nika in televizija) in iz medicine (o raku). Predavanja so bila skrbno pripravljena in so bila tudi dobro obiskana.
Sodelovali snio tudi v štafeti v počastitev Dneva republike. Nekaj naših članov je vključenih v telovadno društvo »Partizan«, kjer se aktivno bavijo s plavanjem, odbojko in atletiko. Večina pa je včlanjena v Smu-
Kmalu po osvoboditvi je nadaljevalo Planinsko društvo svoje delo, katero je prekinil okupator leta 194). Ze leta 1936 je bil v sklopu Planinskega društva ustanovljen odsek za turizem ter je tudi ta odsek oživel na jesen, leta 1945. Člani tega odseka so bili naslednji tovariši — Nadislav Salberger kot predsednik društva in odseka, Hrovat, Maksimov, Godnov, Lavš in drugi. Ta odsek, je bil leta 1947 ukinjen, vendar je Planinsko društvo še dalje vršilo turistične funkcije.
Potreba po ustanovitvi samostojnega turističnega društva je postala vse bolj živa, ker se je
jim mladinskih knjig ni treba brati, da je to izguba časa. In vendar bi v njih zasledili čar in lepoto, ki bi vplivala tudi na vaše srce. Kako lahko bi potem vso to lepoto razložili in prenesli v odprto srce in jasno dušo svojega otroka!
Naučite svoje otroke, da bodo knjige ljubili in si postopoma ustvarjali svojo knjižnico. Ce ljubite svoje knjige, jih Do ljubil tudi vaš otrok. Knjige so zaklad, ki pridobiva na vrednosti, čim .»(tarejši postaja. Poznam gimnazijca, ki ima že vzorno knjižnico. Vse njegove knjige so tako lepo ohranjene, da takoj začutiš njegovo ljubezen do njih in skrb zanje. On jih res ceni, kot zaslužijo. Ko bo nekoč dovršil študije, bo njegova knjižnica gotovo ena najlepših.
Ne pozabimo! Dobra knjiga se z nobenim denarjem prepla-čati ne da, njena vrednost nima meja. J. Z.
leto
carskem klubu. Na študentskem smučarskem prvenstvu so sodelovali štirje naši člani, eden od teh je zastopal tudi študentsko organizacijo v tujini.
Živahna diskusija, ki je sledila, je pokazala tudi smernice našega bodočega udejstvevanja. Mnogo je bilo govora o tesnejši povezavi delavske in študentske mladine. Posebno delavska mladina na podeželju potrebuje nasvetov in pomoči pri izobraževanju in rasti svoje zavesti. Pri tem. naj ji pomagajo študentje s svojim znanjem. Tako bo Akademsko društvo uspešno rešilo eno izmed važnih nalog. To pričakuje od njega tudi mestni odbor LMS.
Sledile so volitve novega odbora. Izvoljeni so bili za predsednika Studen Jakob, !za podpredsednika Pernuš Vladimir, za tajnika Ahačič Cilka, za blagajnika Zupan Marija, za predsednika social, skrbstva Križnar Milan, za predsednika častnega sodišča Pire Dušan, za referenta za kulturo in prosveto Klo-futar Marijan.
Da bi poživili družbeno življenje, smo organizirali Akademski ples. Prireditev je uspela in se še enkrat, zahvaljujemo vsem, ki'so nam na katerikoli način pomagali.
turizem širil povsod, posebno v večjih mestih — Ljubljana, Maribor itd. Najbolj je pogrešalo turistično društvo Gostinstvo, od koder je prišla, tudi po službeni poti iniciativa, da se ustanovi turistično društvo kot samostojno društvo in ne več v sklopu Planinskega društva. Tako je bil sklican sestanek pri Okrajnem gospodarstvu v Kranju, katerega se je udeležil tov. Karo kot upravnik gostiln v Tržiču. Na tem sestanku meseca marca 1952 so razpravljali o turizmu in gostinstvu ter je bila dana pobuda ,naj se ustanovi turistično društvo. Takoj po tem sestanku   je   tov.   Karo pMSel'
poizvedovati za člani, ki so delovali v odseku za turizem- v Planinskem društvu. Prvi sestanek je bil v kavarni 28. marca 1952. Tega sestanka so se udeležili naslednji tovariši: Karo Mihael, Salbergar Nadislav, Maksimov Boris, Lavš Mirko in Hrovat Ivan; na tem sestanku so obravnavali, kako bi se organiziral občni zbor turističnega društva. Ta iniciativni odbor je sklical sestanek vseh prijateljev turizma v dvorani Runo 7. aprila 1952. Navzočih je bilo 31 članov, od katerih je bilo izvoljenih 14 v pripravljalni odbor. Za predsednika je bil izvoljen tov. Karo Mihael, za zapisnikarja pa Salberger Nadislav. Na tem sestanku so bila pročitana in diskutirana pravila društva. 11. aprila 1952 je bila 2. redna seja pripravljalnega odbora v društvenem lokalu Planinskega društva. Na tej seji je bil določen datum za občni zbor turističnega društva, razpravljali so o vsebini letakov za občni zbor, o članarini, o primernem lokalu za društvo. Tov. Karo je obljubil, da bo gostinstvo financiralo turistično društvo ter je izposloval prvo dotacijo 30.000 din za prve potrebe društva. Od gostinske zbornice v Kranju je dobil
Malo je društev, ki bi imela za razvoj Tržiča tolikšen pomen kot Turistično društvo, in malo je društev, ki bi svojo dejavnost v kratkem času tako razmahnila, kot je to storilo to naše društvo. Zato njegov občni zbor ni zgolj formalnost, ki jo je treba pač po društvenih pravilih vsako leto opraviti, temveč pomembno zborovanje vseh Tržičanov, ki jim je količkaj do tega, da povečajo ugled svojega mesta.
Udeležba na letošnjem občnem zboru 3. marca sicer ni bila ravno najboljša (udeležilo se ga je le nekaj nad dvesto članov), vendar je bil tudi letošnji občni zbor velik korak naprej v razvoju mesta samega. Poseben poudarek so mu dali tudi letos številni gostje, ki so ga počastili s svojim obiskom. Turistično zvezo Slovenije sta. zastopala ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije prof. Franjo Baš in njen organizacijski tajnik B. Matajec. Številna so bila tudi zastopstva gorenjskih turističnih društev iz Škofje Loke, Krope in Kranjske gore. Nadalje se je udeležilo občnega zbora tudi zastopstvo »PutanHea«, ki ga 'je zastopa.) tov. Marijan Čamer-nik. S strani Ljudskega odbora -mestne občine Tržič se je udeležil obe. zbora njegov predsednik in prvi častni član društva Lovro Cerar. Končno smo med udeleženci opazili tudi zastopstva večine tržiških organizacij in društev.
Poročila o delu društva v preteklem letu, ki so jih podali predsednik M. Štumfel, tajnik ing. Sfer, blagajnik G. Štibelj in gospodar C. Košir so v zgoščenih prikazih razgrnila jasno podobo o vsej široko razpredeni dejavnosti, s katero ima društvo  opraviti,  in dokazafla,
dotacijo' 40.000 din in naknadno še 10.000 din, skupaj torej 50 tisoč . dinarjev. Tudi naša podjetja tako Triglav (Peko), BPT, Runo, so dali prispevke, da smo lahko kupili že prve klopi in prvi inventar za društveni lokal. Na tem drugem sestanku pa so obravnavali že obnovo-cest, razsvetljavo v Tržiču, muzej in nasade, izboljšanje gostinstva, nabavo avtobusa iz dotacij podjetij. 3.; redni (sestanek pripravljalnega odbora je bil 16. aprila 1952 že v sedanjih prostorih. Na tem sestanku so razpravljali o pripravah za občni zbor, o reklami za ta občni zbor s pomočjo zvočnega avtomobila ter letakov. Propaganda se je izvršila tudi preko vseh sindikalnih organizacij. Ugotovilo se je, da je zanimanje za Turistično društvo med ljudstvom veliko.
1, občni zbor 18. aprila 1952* novo ustanovljenega Turistične-, ga društva je bil v Cankarjevem domu. Navzočih je bilo 79 oseb, od teh se je priglasilo 64 za člane društva. Izvoljeno je-bilo 12 odbornikov in 12 namestnikov, 2 člana nadzornega odbora in 2 namestnika. Za prvega predsednika je bil izvoljen tov. Karo Mihael.
da je društvo svoje naloge tudi uspešno izvrševalo. Doživelo je razmah, kakršnega ni ob svojem rojstvu niti samo slutilo ln kakršnemu je danes že komaj kos. Naj omenimo v ilustracijo velikega opravljenega dela le, da je društvo imelo v preteklem letu nad 30 milijonov dinarjev prometa. (Podrobnejša' poročila b delu društva bomo priobčili v prihodnji številki.)
Za uspehe, .ki jih je s pomočjo svojega članstva na eni strani in ljudskega zbora na drugi strani dosegel v preteklem letu upravni odbor, mu je na predlog nadzornega odbora mogel občni zbor Izreči samo. pohvalo.
Razgovori o dosedanjem delu društva in njegovih načrtih so bili stvarni in pretehtani. Glavno karakteristiko jim je dajalo spoznanje, da ni naloga društva delati kakšne velike, neizvedljive načrte, da pa je pred nami vse polno drobnih nalog, ki jih lahko opravimo in jih -tudt. moramo opraviti. Prepričani pa smo, da, jih bo novi upravni odbor tudi enako uspešno opravil, kot je to storil stari odbor.
Občni zbor tudi ni pozabil izraziti hvaležnosti svojim prijateljem, ki so mu z nasveti in, pobudami vedno nesebično v pomoč. Eden takih je ravnatelj Tehn. muzeja Slovenije prof. Franjo Baš, ki ga je v zahvalo za, njegovo sodelovanje ob burnem odobravanju vseh prisotnih društvo izvolilo za častnega člana društva in mu podelilo umetniško izdelano diplomo o častnem članstvu.
Za sklep so si udeleženci ogledali še kulturni film o kropai-skih kovačih, s čimer je bilo triurno zborovanje pofi.ueševa-teljev turizma pri nas lepo zaključeno.
Pospešujmo turizem!
cAkademiko diultaa jt i/ćpilo-
Iz zgodovine
Turističnega društva
Tretji redni obrni »bor Turističnega društva
St. 5
("KULTURNI VESTNIK^)
Stran 5
Zgornja kajža - muzejsko poslopje
Veliko kulturno dejanje Rudolf ine Polakove
Pravzaprav že dalj časa, že odkar obstoji, je bilo naše Muzejsko društvo pozorno med drugim tudi na Zgornjo kajžo. v" njej je bila nekoč stara tr-žiška barvarna platna, katere naprave so še ohranjene, v njej se je rodil veliki slovenski tehnični strokovnjak Viljem Po-lak, v njej so prostori, ki bi bili prav primerni za stalno razstavo muzejskih zbirk. Toda da bi stavbo odkupilo, na to društvo niti pomisliti ni moglo; kvečjemu bi jo lahko vzelo za svoje namene v najem.
Zgodilo pa se je, da se je za stremljenja Muzejskega društva začela kot malokdo v Tržiču zanimati  lastnica stavbe, nečaki-
nja Viljema Polaka, Rudolfina Polakova sama. Sama je začela razmišljati, na kakšen način bi stavba lahko postala muzej. Zlasti potem, ko je Muzejsko društvo v lanskem muzejskem tednu vzidalo na vogalu poslopja spominsko ploščo njenemu velikemu stricu, je njena želja, naj bi to zgodovinsko važno poslopje postalo tržiški muzej, postala posebno živa. To misel je tudi izrazila Muzejskemu društvu.
Slednjič se je odločila za veliko dejanje: sklenila je, da hišo z vrtom vred takoj izroči Muzejskemu društvu v upravo, po njeni smrti pa naj Zgornja kajža   postane   društvena last.
i Vzgled njenega strica, ki ni bil i le velik tehnični strokovnjak, temveč tudi enako velik Slovenec in mecen, je navdal tudi njegovo nečakinjo s stremljenjem, da stori tudi sama nekaj velikega za kulturni razvoj Tržiča in pripomore k uresničenju tržaškega muzeja.
Medtem je zaradi nesreče, ki se ji je pripetila, morala oditi za nekaj časa v bolnišnico. Toda brž ko je vsaj deloma okrevala in se vrnila spet domov, je povabila zastopnike Muzejskega društva na razgovor o svojem sklepu. 15. februarja ob enajstih dopoldne, ko smo bili še močno pod vtisom letošnjega kulturnega tetina, je bilo v nje-
nem stanovanju s podpisom pogodbe o izročitvi Zgornje kajžo Muzejskemu društvu izvršeno to veliko kulturno dejanje. Z njim se je uvrstila Rudolfina Polakova  med  najvidnejše po-
speševatelje kulturnega razvoja našega mesta in si zagotovila, da tudi njeno imo — pravtako kot ime njenega pokojnega strica — v Tržiču nikoli ne bo utonilo v pozabo. Nam pa je naložila častno dolžnost, da se je spominjamo, ji ohranimo hvaležnost, in priskočimo v pomoč, kadarkoli bi bila naše pomoči potrebna. To bo le majhna od-dolžitev za njeno veliko nesebično dejanje.
Muzejskemu društvu so se s tem dejanjem na široko odprla vrata možnosti za uresničevanje svojih zamisli, da začne odpirati muzejske zbirke javnosti. Dve stvari sla postali nujni: da komisija za stanovanjska vprašanja kljub stanovanjski stiski najde možnost, izprazniti vsaj nekaj prostorov v poslopju in da svet za prosveto m kulturo izvede sklep LOMO o sistematizaciji mesta ravnatelja muze ja z imenovanjem ravnatelja. Ko bosta le-ta pripravila možnosti, bo Muzejsko društvo — upamo — že letos, ob desetletnici osvoboditve, napravilo svoj prvi veliki korak in odprlo vsaj stalno razstavo NOB.
Jlitcraini meel a „Saokčdl"
»Svoboda« je 16. februarja priredila literarni večer, na katerem sta brala svoje pesmi prof. M. Batista in A. Dolenc. Zlasti prvi je z njimi pokazal svojo veliko pesniško izrazno moč in z njo presenetil poslušalce. Svoje pesniške stvaritve je razdelil v tri cikle, od katerih je prvi zajemal snov izza časa internacije, drugi obsegal osebno čustveno liriko, tretji pa satiro. Objavljamo nekaj epigramov iz tretjega e>ikla.*
V globeli, kot da bi pred jastrebom se skrila golobica,
je gnezdo splete) človek si stoterih streh
med zastori gora. V kleteh
bolj staro vino, bolj opojna je zdravica:
taka,  Tržič, je duše tvoja govorica pod starimi portali. V očeh je patina muzejskih sob čeprav po vseh poteh v goro na novo je markirana steza.
Z nališpanimi lici, si prestara res devica, da bi te snubil, kavalirja da igral.
Pri nas je zora že. pri tebi še tema.
Sveti Jurij. Jožef nista več resnica, lesen kleipot ob Mošeniku jo zaspal; "*■    - le popevka alpska z Bis rico kramlja.
Namenil se je goro.
z naduho,  revmo, poln dobre volje.
In ni zamere, če do viha res ni šlo:
s teboj, stoteri diletant, ni prav nič bolje!
Triglav poznal je kot domači prag, sploh Alpe vse  in vse višine. A ko si ga spoznal, da bi ga vrag, prelezel ni nobene še krtine.
Tako se marsikdo širokoustno trudi, da bi ae vzpel, — pa se le zgrudi.
Ce kdo-med hvalo ali grajo izbira, naj ve, da s tem se še ne kritizira!
Kritika  je   primerjava, boj —
in mi — primerjamo se le sami s seboj.
Zato nas vsaka graja zaboli:
saj vendar sam ne boš priznal, da imaš uši!
(Tržič ob kritiki)
-:<-
Zavidanja si vreden, kdor še spiš
med baldahini in amorčki vse noči.
Vendar priznaj, da marsikatera miš
in bolha, molj, stonoga ti ne da zatieniti oči.
Okrog misli zarjavele zbrani so enako
predsodki znanosti, kultm e in morale v gnilo kužno mlako.
Stran 6
TRZISKI VESTNIK
St. 5.
Leše v zgodovini
NAJSTAREJŠI LEŠANI
Kdo bi vedel povedati, kako se je imenoval prvi Lešan? Prav tako je neznano, odkod je prišel, da se je naselil v Le-šah. Seveda tudi ne vemo, kje je stal njegov dom in kakšna je bila njegova družina. Predaleč je od nas začetek vasi, da bi mogli o tem kaj reči. Zgodovina o vsem tem molči.
Sledovi starih Leš in najstarejših Lešanov pa le niso popolnoma zabrisani. Četudi nimamo pisanih virov, vendar je možno precej verodostojno obnoviti sliko iz najstarejše dobe.
Prav zanimivo je, da so se v Lešah domača (to rje vulgo) imena ohranila v prvotni obliki skozi stoletja do danes. V početni obliki so se podedovala od roda do roda. Ker so nam tako vsakdanja, malokdo pomisli, ko jih izgovarja, da v hišnih imenih stari Lešani prav za prav Sive še danes,
Leše so |bile prvotno slabo obljudene. Nekaj slovenskih kmetov si je postavilo tam lesene hišice.
Kolikor imorem presoditi, se je najstarejši del vasi razvil okrog Rahota. Bližina vode za to govori. Prav tako prihaja v poštev lega pod prvim |gričem, s katerim se začenja svet dvigati proti zgornjemu koncu vasi. Pa tudi starodavnega limena Rahot ne smemo V zvezi s tem prezreti. Verjetno je baš pri Rahotu bil takozvani selski dvorec, kjer so sestavili in podpisali znamenito pogodbo, o čemer je bil govor že ispredaj.
Od tod se je vas najprej širila proti jugu. Za tnjen razvoj so bile več alt manj postavljene prirodne meje, in sicer na vzhodu korito Lešanščice in pobočje hriba Kok, na zahodni strani pa močvirnati travnik Vuženca (Lužnica) in Groblje.
V 14. stoletju so briksenski škofje naselili na sosednjih Brezjah nekaj nemških družin. O tem pričajo še danes ohranjeni nemški priimki, kakor Kleindieinst, Frohlich, Jurgele, Finžgar. Starejši ljudje še danes poznajo naziv Nemške Brezje, s čimer ločijo od tega kraja slovenske Brezje pod Sv. Nežo. Ta naziv uporablja tudi Valvasor 1. 1689 v svojem znamenitem opisu Kranjske, kjer omenja cerkev sv. Vida na Nemških Brezjah (zu Teutsch -Bresje).
V tistem času ali malo prej ali pozneje se je nekaj nemških družin moralo naseliti tudi v Lešah. Domača ali hišna imena to dokazujejo.
Naj jih navedem! Prva od zgoraj navzdol je domačija pri Rahotu. Hišno ime Rahot se mi ne zdi slovensko. Jaz mu pripisujem nemško poreklo. Kaj pravzaprav pomeni, je zame šo vedno nerazrešena uganka. Hiša je danes eidana in nadstropna. S hlevom in gospodarskim poslopjem je tesno povezana v obliki kljuke. Od hiše navzdol se razprostira nekaj travnatega vrta.
Nato sledi Sporn. Ime je lahko umljivo in iznači v inašem jeziku »ostrogo«. Jezdeci se poslužujejo ostrog. Hiša je pritlič-
no zidana in prostorna. Hlev je ločen in stoji sam zase, tako da s hišo pravokotno oklepa dvorišče in kos vrta. Zanimivo je, da je prj. hiši še vedno ohranjen nemški priimek Cotelj (prej Zottel).
Nekoliko vstran sporedno s Spornovo stoji Cajhnova hiša. Ime je v zvezi iz nemško besedo »Zeichen«, po naše »znak*<. Starejši ljudje pri nas večkrat rabijo namesto slovenske (besede »znak« ustrezaj očo nemško, pri čemer pa »j« izpuščaj o (cahen). Hišno ime pa se jo ohranilo in se rabi v pravilni obliki: Cajhen. Za hišo stoji hlev in nad njim gospodarsko poslopje. Tudi tu je vrt okrog poslopij.
V podaljšku na jug stoji Tavčarjeva domačija. Ime 'Tavčar je splošno znano in med Slovenci precej razširjeno. Ali izvira iz priimka Deutscher (to je Dojčer, Dajčer, Tajčar, Tavčar) ali iz krajevnega imena Dav-ča '(torej pavčar, Tavčar), puščam razlago drugim. Mislim, da je ime v enem in drugem primeru nemškega izvora. Izključeno ni, da se je kdaj prej priselil kdo s »Hribov« (t. j. Škofjeloških hribov) v Leše in prinesel s seboj hišno ime. V novejšem času imamo take primere (n. pr. Bešter, Bergant).
Najbolj na jug je postavljena Golmarjeva hiša. Ime je bilo prvotno gotovo podaljšano v Golmajer, Kakor drugod, tako tudi tu stojita hiša ln hlev narazen. Oba sta zelo prostorna.
Se eno hišo, se ml zdi, so postavili Nemci, to je Mobitje-va. Ime Mobi ali Mubi je moč-razširjeno na Koroškem, tako med Slovenci in Nemci. Pojavljajo se tudi te vrste priimki. Hiša in hlev sta tudi ločeno postavljena, vendar ne tako, kakor pri prej omenjenih hišah, ki so zgrajene v smeri sever—jug. Tu stoji hiša v smeri vzhod—zahod, (hlev pa v nasprotni smeri, da tvorita nekako veliko latinsko črko T.
Seveda imamo še več nemških hišnih imen. Pri teh pa ni verjetno, da bi jih bili postavili Nemci. Imena so največ v zvezi z raznimi vrstami obrti. Rokodelce in njihovo delo so Slovenci nekdaj zaznamovali z nemškimi označbami, kar se je ohranilo do najnovejše dobe.
Da bo razprava popolna, naj te vrste hišna imena navedem. Evo jih: Rodar (po naše kolar), Slosar '(po naše ključavničar), Znidar {slov. starejša oblika ši-var, danes pravimo krojač), Šuštar (po naše čevljar), Snajcar (izvira iz nemške besede Stein-metz; to je štanjcar ali .po naše kamnosek).
Dve hiši pa nosita imena, ki z rokodelstvom nimata nobene zveze. To sta Graben (poimenovan po jarku ali koritu Lešanščice, ob kateri hiša stoji) in Spičak ali skrajšano Sčak (po ljudskem sporočilu priimek človeka, ki je služil v avstrijski vojski pri polku, ki je nosil zožene hlače).
Potemtakem imamo v srednjem delu vasi in v spodnjem koncu najstarejši del Leš. Jako zanimivo je, da ljudje imenu-
jejo svet od zadnje hiše v vasi navzdol do poljskega znamenja Pod hramom.
Pa še nekaj ime prepričuje, da je v spodnjem koncu vasi najstarejši del Leš. Tu se namreč drug poleg drugega vrste sami izemljaki i(posestniki s polnimi kmečkimi pravicami). To so: Rahot, Sporn, Cajhen, Tavčar, Golmer in Mobija. Pri »srenja« so imeli kmetje odločilno besedo, na pašo so smeli gnati večje število živine, izkoriščati so mogli večjo in boljšo zemljo, pripadali so jim obsežnejši gozdovi. Seveda so večje pravice nalagale kmetom tudi večje dolžnosti.
Napram temu v zgornjem koncu vasi ni nobenega posestnika s polnimi kmečkimi pra-i vicami. Tu gori nastopajo samo stare in nove kaj že ajl pa hišni gospodarji brez srenjskih deležev.
NAJSTAREJŠE GOSPODARSTVO LEŠANOV
Velik del zemlje, ki je danes spremenjena v travnike in pašnike, je bil pred davnimi stoletji še zaraščen z goščo ali celo z gozdom. Na lešansfcem svetu so posebno rade uspevale leske. Pa tudi hrastovine je nekdaj bilo več kakor danes.
Seveda lesa v tistih časih niso prodajali. Sekali so ga le za svojo domačo potrebo kot gradbeni les ali za kurjavo. O lesnem gospodarstvu v današnjem pomenu v tistih časih ni bilo govora.
Ker je bilo plodne zemlje za naraščajoče prebivalstvo sčasoma premalo, so stari Lešani vložili mnogo truda v pridobivanje nove obdelovalne in kulturne površine. Trebili so zaraščene predele, krčili so gozd, požigali goščavo in tako razširjali polja in travnike. Tako so nastali predeli, ki jih danes poznamo pod poljskim ali ledinskim imenom Kračice (Slosarjeve, Mo-bijeve, Mežnarjeve, Hrupove), Kržiše (Binkačevo, Bezulneko-vo, Hlebčarjevo), Vaz (Laz Ne-čemrov, Fronov, Valjavčev), Za-vom (Za Lomom Cajhnovim), Rova, Gabra (Bajželnova), Groblje (Kroparjeve, Cajhnove), Novina (Farovška, Tonova).
Najboljša zemlja je »Pod hramom«, to je takoj pod vasjo na lepem, ravnem svetu. To je najstarejši obdelani svet v Lešah. Prvotno so ga imeli v posesti samo zemljaki, sčasoma pa so ali po prodaji ali po dedovanju tudi nezemljakl prišli do posameznih kosov.
Mlajši posestniki so si napravili njive po raznih vrtovih (Okornov, Gontijev, Korenov, Mrtonov, Bezulnikov) ali izkr-čenih predelih (Gabra, Kompa-le, Porence) in po melioriranem svetu (Groblje, Mokorelca itd.).
V srednjem veku so po le-šanskih poljih gojili tisto žito kot povsod drugod po Gorenjskem, in sicer pšenico ter rž, največ pa oves in proso. Kot jesenska setev je bila zelo priljubljena ajda (v lešanskem jeziku »jeda«), ne toliko zaradi hrane, pač pa predvsem zaradi čebelarstva.
Krompirja in koruze stari Lešani niso poznali. To sta poljska pridelka, ki sta doma v Ameriki in sta bila v Evropo zanesena šele po odkritju Amerike. V naših krajih se jih je ljudstvo oprijelo šele v 17. stoletju, največ po tridesetletni vojni (1618—1648), ko je naše ljudstvo trpelo veliko lakoto in pomanjkanje. Od takrat sta pa krompir in koruza glavna pridelka in pri Lešanih zelo v či-slih.
Pač pa so močno gojili' lan. Takrat so si ljudje delali obleko največ doma. Iz lanu so terice napravile prejo in tkalci so nato stkali platno. Najboljše platno so rabili za telesno in posteljno perilo, grobo ali hodno platno jim je služilo za delovno obleko. Za to so rabili tudi takozvano raševino, ki so jim jo dobavljali mestni obrtniki. Za slamarice, žitne vreče, poljske rjuho in predmete, ki zahtevajo večjo trpežnost, je bil v rabi t. zv. cvilh, to je platno v dvoje stkano. Za boljšo obleko so rabili sukno. Material za to jim je dajala ovčereja.
Kmeta brez živine si ne moremo predstavljati. Njo rabi za obdelovanje polja, za pridobivanje gnoja; živina daje človeku mleko, meso, kože, volno in Se druge stvari lahko od nje uporablja. Stari Lešani so v izdatni meri gojili živinorejo.
Kmetje so vzdrževali konje. Kot največji posestniki so imeli dovolj vožnje. Imeli so pa tudi svoje obveznosti napram zemljiški gospodi, od katere so bil! zavisni.
Govedo so pa gojili vsi vprek. Okrog vasi je bilo dovolj paše. Za letno dobo so si pa Lešani pripravili planinski pašnik vrh Doforče in prek leta vso odvečno živino spravili gor. Lahko si predstavljamo, da so Lešani zaradi dobre pašo in skrbne nege imeli vedno močno, lepo in zdravo živino. Baš po tem še dandanes lešanska živina uživa sloves daleč naokrog.
Močno je bila v prejšnjih časih zastopana ovčereja. Danes so redke hiše, kjer vzdržujejo nekaj ovc, v prejšnjih časih je pa bila redka hiša, kjer ovc ne bi bili imeli. Od ovc so ljudje imeli mnogostransko korist. Od njih so dobivali mleko in izdelovali sir, kar je danes popolnoma nepoznana stvar. Največ so pa vzdrževali ovce zaradi volne. Skoro v vsaki hiši so imeli krtače in kolovrate ter so v deževnih dneh, zlasti v zimskem času, predli volno. Boljša obleka je bila tedaj vsa iz volnenega sukna. Tovarniških izdelkov tedaj ni bilo, ker so tvornice nastale šele v novejšem času. Tudi ovčje kože so znali porabiti. Iz njih so na-pravljali kožuhe, ki so mnogo bolj ščitili pred mrazom kakor današnje zimske suknje. Iz u-strojenih kož so pa narejali mehove, ki so jim služili za spravljanje žita, predvsem pa moke. Danes sta tako kožuh kakor meh velika redkost. In ne nazadnje je bilo tudi ovčjo meso zelo v čislih; v preteklih časih je bilo drobensko meso bolj priljubljeno kakor danes govedina. Iz vsega tega bo razumljivo, da so za kmeta ovce pomenile pravo bogastvo.
Se eno stvar moram omeniti, namreč čebelarstvo. Ugodno podnebje, sončna lega vasi, ob-
St. 5
Stran 7
sežni travniški kompleksi, vres-je spomladi, ajda jeseni, vse to je nudilo čebelam izdatno pašo in čebelarjem možnost pridobivanja medu in voska.
Ne smemo si predstavljati, da so Lešani pred 500 ali 600 leti imeli moderne čebelnjake. Takrat je bilo čebelarstvo šo preprosto. Poleg domačih so se posluževali tudi divjih čebel, ki jih je bilo po gozdovih vse polno.
Med je služil ljudem predvsem za sladkanje. Sladkorja niti iz sladkorne pese niti tistega iz sladkornega trsa niso poznali. Se bolj kakor danes je bil svoj čas med ljudem za zdravilo. Lahko so pa med tudi prodali. Ne samo na domačem trgu so povpraševali po njem, celo iz dežele so ga izvažali. ,
Vosek je pa prišel v poštev predvsem za izdelovanje sveč. Takrat ni bilo razsvetljave, kakršno imamo dandanes. Stari Lešani niso poznali ne elektrike, ne petrolejk. Vse to je iznajdba novejšega časa. Svetili »o si z leščerbami, pri čemer so rabili tstenj in olje. Leščerba je brlela in dajala malo svetlobe. Pri posebno važnih opravilih v večernem času (majenje turšči,-ce, preja volne, teritev lanu; pri mrličih, ob velikih praznikih itd.) so jim služile sveče, ki so dajale precej več svetlobe od leščerbe. Pri zidanih hišah pa so imeli napravljene t. zv. leve, kjer so kurili treske. Tam se je po sobi razlivalo le malo svetlobe, več je bilo dušljivega dima in smradu.
Ne bi bilo prav, če ne bi omenil, da so Leše od nekdaj slovele po izbornom sadju. Kadar so bile dobre letine, so ga ljudje pridelali obilo. Radi so ga sušili in preko zime je bilo poleg fižola suho sadje redno na mizi. Tudi v Lešah so nekdaj obstajale posebne sušilnice, t. zv. paštbe (Bachstube). Tam so sušili sadje in lan v večji množini.  Do zadnjega časa je
obstojala pod vasjo kot posebna redkost daleč naokrog in posebnost Leš Slosarjeva paš-tba. Po ljudskem izročilu se je tudi moja rojstna hiša razvila iz nekdanje Korenove paštbe.
Leše so se v preteklih stoletjih ponašale ne samo kot sado-nosen, ampak tudi kot vinoroden kraj. V srednjem veku so na mnogih krajih po Gorenjskem gojili vinsko trto. Josip Gruden poroča v svoji »Zgodovini slovenskega naroda« na str. 439 na podlagi listin, da je bila v 11. stoletju zlasti blejska okolica z vinogradi bogato zasajena. Se preden je brifcsenška škofija ondi zavladala, srečujemo okoli Bleda same svobodnn slovenske vinogradnike.
V Lešah svobodnih kmetov ni bilo, vinogradništvo pa je vseeno močno uspevalo. Pogoji za vinogradništvo so bili zelo povoljni. Lešanski svet je odprt proti jugu in ves dan, izpostavljen soncu. Proti severnim vetrovom je zavarovan po visoki steni Dobrče. Leše imajo ugodno toplo podnebje in od nekdaj slove kot Gorenjska Vipava. Tudi laporasta zemlja ponekod je temu služila in pospeševala vinogradništvo.
Današnje hiše v Lešah ne kažejo po svoji zunanjosti in zgradbi na vinorodno pokrajino. Nikjer nimamo značilne vinske kleti. Nikjer ni ohranjena kakšna zidanica. Le ob zidovih hiš na južni strani se tu in tam ovija trta, ki dobro rodi in daje sladek sad, modrikasto grozdje izabelo.
Pač pa spominjajo na nekdanje čase, ko je po lešanskem svetu rasla trta, poljska imena. Med Lešani in PalovčanJ se vleče raztegnjen hrbet, nazvan Brdo. Danes so tu same njive. V podaljšku Brda je drug predel, ki še danes nosi ime Gorice. Zelo mikaven sončen svet je to, podoben Dolenjskemu gričevju, ki daje danes prav Izborno travo. Na drugi strani Leš med Vadičami in Vovšarjem
Tišler Andrej:
Največji čevelj sveta
Za proslavo 1. maja leta 1946 so izdelali pri firmi I. Hrovat precej velik čevelj, ki je veljal za največji čevelj v Tržiču. Kako in kje so pa izdelali največji čevelj sveta, hočem s temi vrsticami seznaniti predvsem naš strokovni naraščaj in bralce Tržiškega vestnika.
Čevljarski mojster J. Schratt iz Oberstdorfa v pokrajini AM-gau na Bavarskem je za razstavo drž. letne skupščine nemškega čevljarstva v mestu Darm-stadt leta 1930 izdelal omenjeni največji čevelj. O velikosti in Izdelavi čevlja je mojster Schratt dal sledeče podatke: .
Za. podlago dolžine in ostalih mer Je vzel smučarski čevelj št. 45, pomnoženo z 10 št. 450, kar je enako 3 m. Svojim trem pomočnikom je zabičal strogo tajnost, na kar so pričeli z delom. Kakor je za vsak čevelj potreben vzorec, je bil zlasti za tako velik čevelj potreben načrt, katerega je narisal mojster s kredo na tla prostorne delavnice. Nato je odšel k, počitku. Služkinja, ki ni vedela, kaj to pomeni, je tla umila, ker je bilo to ravno na soboto zvečer. Mojster se je
naslednji dan pošalil, rekoč: »Smolo imamo že!« ter narisal nov načrt. »Mušter« je bil dolg nekako 3.70 m. K sreči je bilo eno izmed oken v delavnici toliko visoko in široko, da so uspeli pozneje izgotovljen čevelj spraviti na dan , ker skozi vrata to ne bi bilo mogoče. Napravili so iz lesa votlo kopito smučarske oblike, katero je bilo sestavljeno iz več kosov, dolgo 3 m in težko 140 kg. Za izdelavo kopita so potrebovali Mojster in trije pomočniki tri dni.
Za izdelavo zgornjega dela so porabili tri velike kože juhto-vine ter šest polovičnih kož za podlogo. Zgornji del je bil tako lepo skupaj sešit, da je bil videti kot. iz enega kosa, samo zadaj sešit skupaj. Mojster in pomočniki bi o vsej stvari molčali, da ni sam »zlomek« prinesel v delavnico neko žensko, katera je takoj po celi okolici raztrosila, kaj da se dela v J. Sohrattovi delavnici.
Še težja, pa je bila podplatna izdelava, dvakrat šivana, kakor naši gojzerji. Za podplate, no-tranjike in pete so porabili okrog 110 kg umetnega usnja, velik lesen zgibni vložek ter šest polovic podplatnega usnja. Za   šivanje   14  centimetrov Si-
se tudi vleče hrbet, ki nima posebnega imena, pač pa ob njegovem koncu stoji hiša, nazvana pri Brdarju.
Tako so stari Lešani leto za letom v potu svojega obraza skrbeli za vsakdanji kruh. Živeli so v drugačnih življenjskih razmerah kakor mi danes. Mnogo so se morali truditi, da so si izboljšali zemljo in s tem povečali letni donos ter tako olajšali življenjsko stanje. Prepričani smo pa, da jim je med in medica ter vinska kapljica pripravila marsikakšno ugodno ter prijetno urico.
PODLOZNIŠTVO
Kakor smo že v začetku slišali, je vas Leše pripadla briksenski cerkvi in je potemtakem spadala blejskemu gospostvu-
Kje je tisto posestvo in kaj je vse k njemu spadalo, ne more danes nihče reči. Jasno pa je, da niso v Leše prihajali briksenski škofje, da bi posestvo osebno obdelovali, ampak so to morali storiti Lešani sami. To je bila takozvana tlaka.
Seveda so morali pridelke spraviti na Bled, kjer je bil sedež gospostva. Iz Leš je vodila kolovozna pot skozi gornji konec,vasi mimo Bezulneka v Kračice in od tam na Ravno njivo in zgor Palovič na Vetrno ter pod gorami v Begunje in Lesce na Bled.
Druga važna dolžnost so bile letne davščine v živilih in denarju, ki so jih morali podlož-niki redno plačevati. Imenovale so se služnosti in bile združene s posestvom, med tem ko je bila tlaka povezana s kmetoval-čevo osebo. i
Med redne služnosti je spadala davščina od žita. . Zjtna davščina se je dajala navadno od pšenice, rži in ovsa. Precej velika je bila nadalje davščina od živine.
Med takozvane male ali »kuhinjske služnosti« je spadala oddaja   kruha,   kuretine, jajc,
domačega sira itd. Na Gorenjskem je v srednjem veku bilo močno razširjeno izdelovanje domačega piva. Tudi določeno količino piva je bilo treba oddajati škofovemu dvorcu. Lešani so pa gojili trto ln je umevno, da so mesto piva oddajali vino. Kolikšno količino je zahteval dvor, ne morem reči, ker nimam tozadevnih zapiskov na razpolago.
Vse služnosti in obveznosti podložnih kmetov so bile izza srede srednjega veka (nekako od 13. stoletja dalje) ali nekoliko pozneje zabeležene v posebni zemljiški knjigi ali urbarju. Tako je kmet vedno vedel, kaj je dolžan napram zemljiškemu gospodarju. Kjer se je gospoda držala urbarskih zapiskov, tam pač ni bilo življenje pretežko. Posebno na posestvih cerkva in samostanov so služnosti skoro stoletja ostale enake in tudi tlaka je bila milejša kakor na posestvih graščakov. Zato je nastal pregovor: »Pod krivo palico (namreč škofovsko), je dobro živeti.«
Seveda tudi »pod krivo palico« blejskih gospodov ni bilo vedno dobro. Blejsko gospostvo so večkrat dobili od škofov v najem proti določeni zakupnini posvetni plemiči, ki so svoj za-kupniški položaj izkoriščali v svoj dobiček, kar so čutili podložni kmetje. Zato ni čudo, da so se v začetku 16. stol. tudi na Blejskem kmetije uprli. Eden glavnih voditeljev kmečkih u-porniških množic v naši bližini je bil kmet Klander (Goričnik) iz Srednje vasi pod gorami. Ali so tudi Lešani zagrabili za orožje, mi ni znano. Možno bi bilo, ker se je upor razširil po vsej Gorenjski.
Taka je zgodovina starih Leš in starih Lešanov. V trudu ln znoju so si lajšali življenje, kt ni nikdar prenehalo in se je ohranilo in razvijalo preko vseh 900 let.
Prof. S. Milač
rokega okvira in podplata so morali vzeti desetkrat debelejšo vrv od navadne drete in so
jo porabili nad 45 m. Ker so bili pri delu zaposleni mojster in trije pomočniki, sta vlekla in zategovala -»dreto« oz. plezalno vrv na vsaki strani po dva in dva. Pod napetnikom so pustili votel prostor, kamor je mojster vložil izviren popis izdelave. Vse, kar je bilo na čevlju vidnega, je moralo biti desetkrat večje kot normalno, tako n. pr. smučarsko okovje, vezalke ter obročki (rinčice) in kljukice. Čevelj je bil po treh tednih srečno izdelan. Za šivanje okvira in podplata so potrebovali tri dni in je znašal obseg šiva okrog čevlja 7.55 m. Teža čevlja je znašala s kopitom vred 448 kg, čevelj sam pa je bil težak -108 kg, visok 1.70 m in dolg 3.20 m.
Mojster Schratt je bil v mislih in dejanju tri tedne zaposlen edino pri izdelavi velikega čevlja, t,ako da niti strokovnih revij ni utegnil pogledati. Ko je pa zvečer po dovršenem delu vzel v roke revijo »Schuh u. Leder«, je začuden ostrine!. Priobčen je bil namreč v njej članek z naslovom »Največji čeVelj1 sveta izdelan v neki ameriški čevljarski tovarni.« —
Ustrašil se je, kaj če ni ves njegov trud zaman. Ko pa je bral opis ameriškega velikega čevlja, se je razveselil, rekoč: »Amerikanci me niso prekosili, njihov čevelj je dolg samo 1.50 metra, torej za polovico manjši!« Mojster Schratt poroča, da čevlja ni kalkuliral, ceno naj si vsak sam izračuna.
Največji čevelj sveta so pripeljali leta 1931' na dunajsko razstavo ob priliki mednarodnega zborovanja čevljarjev.
Za smeh in dobro ▼olj o
Neki mladenič je dobil na lovu kroglo v stegno. Odnesli so ga. v bolnišnico, kjer so ga zdravniki teden dni mrcvarili. Ves čas je vse to potrpežljivo prenašal, končno pa ni mogel več strpeti. in ;je vprašal, kaj delajo.
»Iščemo kroglo«, so odgovorili.
»Za božjo voljo, zakaj tega niste prej povedali?« je zavpil trpin. »Imam jo v žepu.«
Dopisujte v ..Tržiski vestnlk"
Stran «
TRZIŠKI
VESTNI K
St. 5
P O R T
Zimskošportni dan mladine
osnoune šole u Tržiču
Letošnja muhasta zima je naši mladini le naklonila toliko snega, da se lahko izživlja na belih poljanah. Snega sicer ni veliko, vendar toliko, da je vodstvo osnovne šole lahko priredilo v petek, dne 25. februarja zimskošportni dan za mladino. Te prireditve se je udeležila vsa osnovnošolska mladina pod vodstvom učiteljstva. Večina, t. j. 350 učencev in učenk je odšlo na sankališče v bližini Tržiča, manjši del učencev pa je odšel s smučmii v Hraste, 'kjer so tekmovali v veleslalomu. Proga je bila ^dolga 350 m z višinsko razliko 40 m in je imela dvajset os BfuBAOLUjfaj iqpaA/i Ud 'jrja pomagali nekateri člani Smučarskega kluba s Slavkom Lu-kanccm na čelu. Tekmovanje je potekalo v najlepšem redu in disciplini, vendar se je tekmovalcem poznalo, da so bili letošnjo zimo zelo malo na snegu. — Rezultati tekmovanja so bili naslednji:
Nižja skupina: Lajbaher Janez iz II. razr. 1'08"03, Koder Stanko iz pomož. šole 1'27"04, Kramar Matija iz II. razr. 1'47", Gačnik Vinko iz pomožne šole 1'51"04 Meglic Ferdinand iz II. razreda 2'. Kozamernik Ivo iz I. razr. 2'09"; 9 tekmovalcev je bilo diskvalificiranih.
Višja skupina: Primožič Ivan iz III. razr. 0'45"03, Perko Franc iz IV. razr. 0'50"03, Teran Bruno iz IV. razr. 0'52". Šmitek Andrej iz IV. razr. 0 53", Ošab-nik Maks iz III. razr. 0'55"04, Ude Janez iz IV. razr. 0'59", Hladnik Leopold iz IV. razreda 0'59"0fi. Hladnik Marijan iz III. razreda 1', Kramar Nande iz IV. razreda 1'09", Knific Zvonko iz IV. razr. 1T0"04, Krčmar Jože iz III. razr. 1'13"05, Ličen Vladimir iz IV. razr. 1'17"04, Ber-nik Janez iz IV. razr. 1'33"04, Podakar Peter iz IV. razr. 1' 42"03; 10 tekmovalcev je bilo diskvalificiranih.
Prvim trem plasiranim iz vsake skupine je vodstvo šole poklonilo lepe diplome.
Smučarski klub v Tržiču je trem tekmovalcem poklonil nove smuči, ki jih jim je v imenu društva izročil tov. Slavko Lukanc.
Sindikalna podružnica v BPT v Tržiču pa je poklonila znesek 2000 din. za katerega so se nabavile knjige in zvezki, s katerimi je bilo obdarovanih ti tekmovalcev. To tekmovanje je pokazalo, da v Tržiču rase mlad rod smučarjev. Treba bo le sistematične vzgoje, pa bomo ne' koč imeli zopet dobre tekmovalce v zimskem športu.
Direktor BPT se je poslovil
Zimskošportni tečai visokosolcev na Kofcah
Kofce slovijo po svojih smučarskih terenih daleč na okrog. Za letos niso bili v načrtu na njih samo smučarski tečaji naših gimnazijcev in vajencev kot druga leta. temveč si jih je izbralo tudi Planinsko društvo Univerza za svoje zimskošport-no udejstvovanje. Nameravalo je prirediti kar 6 tečajev, ki bi trajali po sedem dni in bi se vrstili od 1. februarja dalje. Za vsak tečaj se je priglasilo po 25 udeležencev.
Zal so letos snežne razmere prekrižale dobršen del načrtov smučarjev. Gimnazijci in vajenci, ki jim je dana možnost za smučarski  tečaj  samo v seme-
stralnih počitnicah, letos sploh niso prišli na svoj račun. Viso-košolci pa bodo deloma le izvedli svoj načrt. 23. marca je prispela prva skupina smučarjev pod vodstvom predsednika PD Univerza Iva Valiča. Le-ta nam je izrazil upanje, da bo društvu verjetno le uspelo izvesti vsaj tri tečaje na Kofcah. V razgovoru je tudi izrekel vso pohvalo tržiškemu Planinskemu društvu za njegovo veliko pomoč pri organiziranju njihovih tečajev in nas prosil, naj mu javno izrečemo toplo zahvalo.
Udeležencem tečajev želimo mnogo lepega užitka na snežnih poljanah naših Kofc!
Ob koncu februarja so se organizacije v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič — kakor tudi celotni kolektiv — poslovile od svojega direktorja ing. Žitnika Franceta. Tov. ing. Žitnik je skoro dve leti deloval med nami ter ise Ibo uspeh njegovega dela še dolgo pozitivno odražal v delu in gospodarstvu podjetja. Na skromnem poslovilnem večeru so se mu (zahvalili in se od njega poslovili: predsednik del. sveta podjetja, predsednik upravnega odbora, tajnik sindikalne podružnice, sekretar tovarniškega komiteja ZKJ, predsednik tovarniške mladinske organizacije iter zastop. DITTIS-a.
Ing. Žitnik odhaja na novo, še odgovornejše delovno mesto.
saj bo kot igeneralni sekretar Združenja tekstilnih proizvajalcev FLRJ s svojimi gospodarskimi zmožnostmi, s široko politično razgledanostjo ter svojim temeljitim poznavanjem tekstilne stroke brez dvoma mnogo koristil pravilnemu funkcioniranju vseh tekstilnih podjetij FLRJ. Na novo službeno mesto ga spremljajo naše tople želje, da bi delo na novem službenem mestu bilo čim boljše in uspešnejše.
Kot novi direktor pa nastopi v Bombažni predilnici in tkal niči dosedanji predsednik Gospodarskega sveta OLO 'Kranj, tov. Horjak Dušan. Kličemo mu prisrčni: »Dobrodošel!.
—Is
Posredovanja
Dobro ohranjena kuh. kredenca srednjo velikosti, miza in dva stola naprodaj. Oglejte si pri tov. Jarčevi v »Hofnarci«.
Delavka, vajena tudi poljskih del, dobi brezplačno hrano in stanovanje, če je pripravljena po službi v tovarni pomagati poldnevno pri hišnem gospodinjstvu. — Naslov se izve v pisarni  Turističnega društva.
OPOZORILO
Podpisani Grah Emerik, Sv. Neža 28, izjavljam, da nisem plačnik za dolgove, katere dela brez moje vednosti moja žena Grah Ivana.
PREKLIC
Podpisani obžalujem krivične očitke, ki sem jih v vinjenosti izrekel proti Mariji in Minki Dvoržakovi in ju prosim, naj ml oprostita. — Jože Tišler.
PLANINSKO DRUŠTVO TKZIO
opozarja ljubitelje gora. da bo meseca marca v Ljubljani zanimivo predavanje z diapozitivi o premagani gori Nanga Parbat (8114 m) v Himalaji. Predaval bo njen zmagovalec Herman Buhl. Društvo namerava organizirati ob tej priliki skupen obisk predavanja. Kdor se zanima za to, naj se zglasi pri tov. Costi Antonu v društvu. Skupina bi štela 30 ljudi. Prednost imajo alpinisti in člani. Treba se je javiti takoj!
Gibanje prebioalstoa
V ČASU OD 16. 2. DO 14. 3. 1955
Rojeni: Vrečic Marija, delavka v Tržiču, je rodila dvojčke: dečka in deklico; Hočevar A" lojzija, predilka iz Tržiča, je rodila deklico; Tavželj Ladislava, delavka iz Kovorja, je rodila deklico; Košnje k Frančiška, gospodinja iz Sebenj, je rodila deklico; Markič Frančiška, tkalka iz Tržiča, je rodila deklico. — Srečnim mamicam iskreno čestitamo!
Umrli: Vrečic Drago, umrl v Tržiču — dojenček: Zupan Jakob, kine'., umrl v Vtvoč-ah. star 79 let; Lorenčič Karolina, gospodinja, umrla v Tržiču, stara 38 let. — Svojcem naše so-žalje!
Poročeni: Bohinj c Ciril, tovarniški delavec iz Leš, in Va-ljavec Marija, tovarniška delavka iz Leš; Perko Jožef, čev-
ljar iz Križev, in Bodlaj Alojzija, kmečka delavka iz Zvirč; Jelene France, tovarniški dela vec iz Kovorja, in Gros Ivanka, tovarniška delavka iz Zvirč; Avsenek Jožef, mizar iz Leš, in Malovrh Stanislava, tovarniška delavka z Bistrice pri Tržiču; Dornig Franc, strojni ključavničar iz Tržiča, in Bertoncelj Alojzija, gospodinjska pomočnica iz Krope; Kuhar Jožef, drž. lovec iz Doline, in Meglic Pavlina, kmečka delavka iz Cado-velj; Krsnik Milan, mizar iz Leš, in Erlah Marija, tovarniška delavka iz Kovorja; Augu-štin Ludvig, železniški delavec z Jesenic, in Valjavec Mira, to-' varniška delavka iz Kovorja; Mikič Florijan-Cvetko, strugar z Bistrice pri Tržiču, in Fenko Helena,   tovarniška   delavka !z
PLANINSKO DRUŠTVO TRŽlC
opozarja vse svoje člane, da veljajo od 1. marca dalje samo tiste članske legitimacije, v katerih je potrjena plačana članarina za leto 1955. Kdor nima plačane članarine, ne more uživati članskih ugodnosti. Oskrbniki v planinskih postojankah imajo strog nalog, da kontrolirajo legitimacije, ki morajo biti opremljene tudi s slikami lastnikov. Članarina za odrasle znaša 150 din, za mladince 50 din, za pionirje 25 din. Članarino lahko poravnate vsak delavnik v društvenem lokalu med uradnimi urami (dopoldne od 8. do 12., popoldne od 16. do 19. ure).
Planinci, alpinisti in vsi ljubitelji gora, — naročajte se na »Planinski vestnik«, ki prinaša vedno planinske in alpinistične zanimivosti! Letna naročnina za 12 zvezkov znaša 400 din. ki jo lahko plačate v obrokih po 100 din. Ali ne zapravite včasih za prazen nič mnogo več? Naj ne bo planinca in alpinista, ki ne bi bil naročnik! To mora spadati v našo zavest! Vsak zvezek ima lepo slikovno prilogo na finem papirju.
KINO
5.-6. marca: Ameriški film Kapitan Kidd.
8.—9. marca: Avstrijski film Dokler ni prepozno.
12.—13. marca: Avstrijski film Dva. v avtomobilu.
15.—16. marca: Angleški film Sinovi Mateja.
IS.—20. marca: Angleški film Osebn.-. zadeva.
22.—23. marca: Francoski film Ulica. Estapade.
26.—27. marca: Ameriški film Praznik v Rimu.
29.—30. marca: Švicarski film otroci Evrope,
DEŽURNA SLUŽBA ZDRAVNIKOV
(od sobote opoldne do naslednjo sobote opoldne): 5,—12. marca: dr. Stanko Živec,
12.—19. marca: dr. Anton Mar-
t.inčič.
DEŽURNA SLU2BA V BRIVNICAH
7. marca: Stepišnik Ernest — Partizanska 8.
14 .marca: Zibler Vladimir Trg svobode 28.
21. marca: Godnov Mihael — Trg svobode 17.
»Tržiiki vestnik« izhaja vsakega 1. in 15 v mesecu. / Izdajatelj: Turistično društvo v Trticu. / Urejuje uredniški odbor. Zanj odgovarja Maka Stumfel. / Tiska »Gorenjski tlak« v Kranju. / Naslov uredništva in uprave: Triič, Cesta Jug. 1). armade 3. Telefon it.  55. /  Celoletna naročnina 360 din, polletna 180 din. Posamezna številka 15 din.  / Št. ček.  rač   pri NI3 61ll-»T<-13»