Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 29	TEMA
Jernej Mlekuž
Si.D.
slovínci v aendozi: poskus
»prosiorsko-antropoloSke-Siudif
»Zdomstvo v duhovnem smislu pojma je i* svojih najboljših in najizvimejših oblikah hilo Prečiščeno vračanje na avtohtona rodna tla, '''pko seganje k skrivnosti narodnih korenin, očiščevanje lastnih narodnih pozicij in določanje novih razsežnosti narodne hiti.« (letela, 1993, str. 11)
Pričujoče besedilo je nastalo kot poskus opredelitve v'°ge in pomena »izvornega«1 prostora med Slovenci, ziVeČLmi v Mendozi in okolici v Republiki Argentini, 'beljenimi zaradi ekonomsko-poliličnih vzrokov v času ,TJed svetovnima vojnama in političnih vzrokov v letih po drugi svetovni vojni. Največkrat zanemarjen in 'ierazjasnjen pomen prostora pri oblikovanju in •'hranjanju etnične, narodne in nacionalne identitete me Je vodil k zamisli, da bi vlogo prostora primerjal z rugimi elementi ali komponentami narodne identitete J z'k, kultura, politika, gospodarstvo, zgodovina itd.),
Vpetost med pri sel i t veno in »izvorno« kulturo ter Prostor postavljata izseljence in njihove potomec pred številne osebne odločitve in vprašanja. Odgovori na njih °^roma splet odgovorov, ki so lastni vsakemu izseljencu 1,1 njihovim potomcem, so nadvse enkratna in nePonovljiva celota. Govorim torej o subjektivnem P^.irnu. ki bi ga nadvse težko obravnaval s Vi,ntitativnimi metodami, in to potrjuje ne le delo na lerenu, temveč tudi predstavitev rezultatov. Če sem bil prcučevalec ves čas v precepu med teoretičnim in P^ktičnim pristopom, med preučevanjem na ravni Posameznika in posploševanjem, je to besedilo rešitev iz ^gate, saj ponuja sintezo vsega naštetega, a 0 je tudi treba naslednje tipe oziroma razdelitve zumeti kol prehodne (ludi generacijsko), torej zvezno
prehajajo ena v drugo. Medgeneracijska tipologija v nadaljevanju besedila je oblikovana na osnovi intenzivnosti in kompleksnosti odnosov izseljencev ter njihovih potu.iicev do »izvornega« prostora.
Prva generacija
Med pripadnike prve generacije štejem osebe, ki so bile rojene v »izvorni« domovini, kjer so ludi bile deležne primarne socializacije in so vsaj začele sekundarno socializacijo.
Vsaj v prvih letih so bili izpostavljeni socializacijskim vplivom primarnega »izvornega« okolja, zato so »izvorno« narodnostno (cinično) identiteto, bolj ali manj preoblikovano, ohranili tudi v novem okolju. Pri tem je treba upoštevati zavedno in nezavedno raven. Nekateri sogovorniki so poudarjali, da so Argentinci in ne več Slovenci. Toda v pogovoru se je pokazalo, da so njihov način razmišljanja, šege in navade, gestikulacija itn. vse prej kot argentinski in v čustvenih trenutkih (na primer ob spominu na »izvorno« domovino, petju slovenskih pesmi, obisku iz domovine) jih je narodna (etnična) identiteta izdala. Drugače, sicer manj pogosto, pa je bilo nasprotno; razglašali so se za Slovence, bolj, kol v resnici so, in niso priznali, da jc nanje deloma vplivalo novo okolje (Žigon, 1998, str. 98). Identiteto večine pripadnikov te generacije bi lahko označili kot »razcepljeno«, saj so razpeti med neizbežno navezanostjo na novo okolje in na stalno domotožje (prav tam). Načini premagovanja te konfliktne situacije
* Besedilo je del diplomske naloge na Oddelku m etnologijo in kulturno antropologijo ter pridelku za geografijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki jo je avtor uspešno zagovarjal julija 1999.
1 Izraz »izvorni« prostor uporabljam v nadaljevanju besedila za označitev prostora, kije uokvirjal življenje in skupinsko pripadnost izseljeneev pred priselitvijo v novo okolje. O -izvornem« prostoru govorim tudi med pripadniki druge in tretje gene racije, in sicer kot o prostoru, ki je ukvirjal življenje in skupinsko pripadnost staršev in starih staršev pred priselitvijo; vednost o njem in njegovi pomeni so se prenašali in se (hipotetično) prenašajo na mlajše rodove.
1£D.	TEMA
(üasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 14
so zelo različni; segajo od izrazitega nasprotovanja vplivom večinske družbe in getoizacije do mrzličnega podrejanja, sprejemanja vzorcev večinske družbe aH celo kozmopolitizma, relativizacije v razmerju do kulturnih vzorcev in narodne identitete.
»Razcepljenost* se kaže tudi v odnosu do prostora; (bolj ali manj)so prisiljeni sprejemati novo prostorsko danost,- ki jo vedno spremlja in »definira« navezanost oziroma pripadnost »izvornemu« prostoru.
Pripadnost»izvornemu« prostoru
Pripadniki te skupine so ostali večinoma strogo zavezani »izvorni« kulturi in so se zavestno upirali vplivom imigrantske družbe.
Vsi so iz vrst povojne politične emigracije, ki so imigrantsko družbo, vsaj v prvih letih, razumeli le kot zatočišče pred vrnitvijo v domovino (mil o vrnitvi). Občutku začasnosti se je včasih pridružil še ohčutek superiornosti, saj so jih kot prišleke in kol sposobne delavce bolj spoštovali hispanoameriške domačine. Organiziranost skupnega kulturnega življenja je temeljila na močnem ideološkem naboju, utemeljenem na zvestobi slovenstvu in rimskokatoliški veri, oblikovanem na izrazili prolikomunistični drži in na »milu o mučeništvu« - zvestoba spominu na med vojno in po njej pobite domobrance. Na teh postavkah je temeljilo mdi stigmatiziranje ali moralno sankeoniranje tistih, ki so se »preveč« predali vplivom imigrantske družbe. Čeprav lahko večini pripadnikov skupine pripišemo svojevrstno kulturno izolacijo, je treba poudarili, da jih je večina hkrali spoštovala državo, ki jih je sprejela (Žigon, 1998, sir. 110). Med vsemi osebami te skupine ima »izvorni« prostor jasno politično-nacionalno označbo, pomeni torej Slovenijo v okviru političnih meja ali za nekatere celo širšo (in bolj kompleksno) enoto - Slovenijo z
Posameznik oziroma skupnost se najprej identificira z ozemljem, teritorijem: človek zadrta meje svojega bivališča. Na osebnostni ravni je to prostor konkretnega bivanja, ki tnu rečemo »domi. na skupinski ravni pa je ta teritorialna ideiuitela »domovina«, pojmovana koi država ali kakšna druga ozemeljska enota. »Teritorialna identifikacija", kakor jo imenuje Južnič (1987. str. 291). se vedno prepleta z drugimi vezmi pripadnosti: sorodstvom, sosedstvom, skupnim jezikom, etničnostjo, narodnostjo itd. Ozemlje, posebej če je natančno definirano v povezavi z zaokroženo skupnostjo, ima zelo veliko identifikacijsko vlogo (Južnič. 1993, str, 146). Ozemlje, samo po sebi brez pomena in pasivno, dobi pomen z družbeno akcijo in verovanji (Knight, 1982, str. 515). (Foto: Jernej Mfekuž)
zamejstvom kot prostor avtohtone slovenske poselitve. V tej skupini se pripadniki ne identificirajo s prostorom, ki ni nacionalno ali narodno zamejen oziroma nima nacionalno-narodne označbe, »izvorni« prostor je med pripadniki tega lipa vedno Slovenija: največkrat in predvsem kot nacionalna enota, lahko pa tudi kot narodnostna enota - prostor avtohtone slovenske poselitve.
Poleg slovenskega okolja družin je za večino pripadnikov le skupine izjemno pomembno slovenstvo v krogu društva in cerkve. Slovenski dom kot njihov prostorski nosilec pa ima ludi specifično vlogo nadomestka za »izvorno* domovino - kakor ga tudi sami včasih besedno primerjajo, saj se tu srečujejo predvsem s so narodnjak i, govori se večinoma v slovenskem jeziku itn. Slovenski dom pomeni zatočišče pred asimilacijskimi vplivi in tako lahko razumemo nestrinjanje nekaterih, ko so v dom začeli zahajati zakonski partnerji neslovenskega rodu. ali močno nasprotovanje neslovenski besedi v tej sicer močno okrnjeni domovini.
Manifestacije pripadnosti »izvornemu« prostoru so številne in na tem mestu navajam le nekatere najizrazitejše:
-	pogosti in tesni stiki s sorodstvom v Sloveniji;
-	obisk Slovenije ali želja po obisku;
-	slovensko državljanstvo:
-	udeležba na slovenskih volitvah:
-	želja po nadaljevanju roda v Sloveniji;
-	želja biti pokopan v Sloveniji;
-	pogosto in budno spremljanje dogajanja v Sloveniji: stensko okrasje s podobami slovenskih krajev, zemljevidi itn.;
-	želja po navezavi ekonomskih stikov s Slovenijo: -želja po posesti zemlje ali nepremičnin v Sloveniji (denacionalizacija):
-želja po preselitvi v Slovenijo. Obisk Slovenije ima za predstavnike te skupine nadvse velik pomen. Nekateri ga primerjajo z -življenjskim romanjem«, z edino željo, ki jo imajo pred smrtjo, in nadvse pomembno se jim zdi, da jo obiščejo tudi potomci. Glede na politične vzroke izselitve si večina zaradi strahu pred morebiinimi težavami pred letom 1991 ni upala ali želela obiskati Slovenije. Za večino se je tako pokazala priložnost za obisk šele po dobrih štirih desetletjih, zato so obisk Slovenije nemalokrat Spremljale psihološke priprave, saj niso vedeli, kaj jih v Sloveniji čaka, kako jih bodo sprejeli in kako se bodo sami odzivali na vse to.
Obisk Slovenije pa je pri nekaterih, poleg zelo lepih in dragocenih izkušenj, povezan tudi z bolečimi ali celo travmatičnimi spoznanji. Slovenija, kakršna je bila. ko so jo zapustili, ima danes drugačno podobo, nekaleri nimajo v Sloveniji nikogar več in se tako večkrat znajdejo pred spoznanjem, da tudi domovina, ki soji bih zvesti desetletja, ni več njihova prava domovina. Čeprav so predstavniki te skupine ohranili pripadnost le eni - »izvorni« domovini in niso novega prostora nikoli zavestno sprejeli za svojega, so vendarle poštah nezavedno navezani tudi na novo okolje. Ob obisku domovine ugotovijo, da tam nimajo nikogar več. da seje vse spremenilo, v Argentini pa imajo prijatelje, socialni
u
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, stran 31
TEMA	S.E.D.
vc!iko avtorjev (Dimiels 199,1 Lowenthal ¡99-1, Kučan 19% itn.) Poudarja, da sc narodna in nacionalna identiteta ne vezeta samo n;< teritorij kot prostor, začrtan z mejami, icmveč da so narodni in nacionalni simboli tudi krajine o/i roma krajinske pni ne. Zaradi Vsaj do /daj relativno počasnega spreminjajnja so krajine videti tfdno vpele, nepremakljive, in zalo varne (kol nosilke identitete), ^ njih vidimo preteklost, kakršno smo si zapomnili in kakršno si Relimo., {Lowenthal. 1991, sir. 4) (Foln: Jernej Mleku*)
Ugled, utečen življenjski ritem itn. in predvsem družino. Potomce, za katere je ta tudi domovina.
Pripadnost »izvornemu« in novemu prostoru
^ skupini najdemo večino predvojnih priseljencev, Povujnüj priseljencev s Primorske in del povojnih Priseljencev, ki so bili bolj sprejemljivi za novo, večinsko okolje.
Predvojni priseljenci in povojni priseljenci s Primorske, ^ so prišli v novo deželo večinoma zaradi ekonomskih Urokov, niso zavestno izražali lastne etnične (narodne) 1(Jemiiete in je tudi niso načrtno prenašali na otroke, bodisi zaradi nepovezanosti v izseljenske organizacije. Preobilice eksistenčnih težav v novi družbi ali Pragmatičnega načela integracije, da bi se izognili le¿avam dvojnosti. Tudi del povojnih političnih Priseljencev, večinoma tistih, ki so že od samega začetka ^Poznali, da se v »izvorno« domovino ne bodo več vrnili lovrgli mit o vrniivi), seje začel hitro vključevati v novo «kolje in tako zavestno ali nezavedno sprejemati njegove vplive. Čeprav so nekateri predstavniki te skupine še anko vzdrževali ali še vzdržujejo, včasih tudi zelo tesne sl'kc, s slovensko skupnostjo in prenašali »izvorno« Patodno (etnično) identiteto na potomce, jih je njihova t)dPnosl in vpetost v novo okolje velikokrat postavljala Pred vprašanje dvojnosti narodne (etnične) identitete in
dvojnosti pripadnosti »izvornemu« ter novemu prostoru. »Izvorni« prostor ima med priseljenci s Primorske velikokrat nejasno podobo. Bivanje v drugi državi, takratni kraljevini Italiji, je med priseljenci pustilo določene posledice tudi v razmerju oziroma mejah »izvorne« domovine, kar so pogosto spremljali tudi stiki z »drugačniinii Slovenci, zamere med skupnostma itn. Primorski Slovenci, ki so sc zbližali s slovensko skupnostjo in so bili celo v njej dejavni, so odnos do »izvorne* domovine okrepili in ga bolj ali manj primerjali s Slovenijo.
Na drugi strani pa ima med vsemi drugimi povojnimi priseljenci, tudi med tistimi, ki so popolnoma pretrgali stike s slovensko skupnostjo, »izvorna" domovina jasno podobo v državi Sloveniji,
Manifestacije pripadnosti »izvornemu« prostoru se kažejo različno od posameznika do posameznika (so večinoma enake naštetim iz prejšnje skupine, čeprav se nekatere v tej skupini pojavljajo samo izjemoma in so manj izrazite). Vsem pripadnikom te skupine pa je skupna želja po obisku »izvorne« domovine, ki jih je večina tudi že obiskala. Del pa po enkratnem obisku ni več izrazil želje po ponovnem obisku, kar kaže na pragmatičen in razumski odnos do »izvornega« prostora, ki pomeni domovino le še na simbolični ravni. Včasih tako že težko govorimo o pravi pripadnosti »izvornemu« prostoru, bolj gre za različne oblike simbolične navezanosti nanj.
Kot poseben tip bi lahko izločili priseljence, ki so zavestno zavračali svojo »izvorno« narodno (etnično) identiteto in s tem tudi pripadnost »izvornemu« prostoru. Čeprav med terenskim delom nisem prišel v slik z nobenim, seje po besedah informatorjev našel kak posameznik, ki je zaradi (po)vojnih grozot, ki so se njemu ali njegovi družini zgodile v »domovini«, zavestno zavrača! pripadnost in povezanost s slovenstvom in Slovenijo.
Druga in tretja generacija
Med pripadnike druge in tretje generacije štejem osebe, ki so bile rojene v imigrantski družbi, in tiste, ki so bile rojene v emigrantski družbi, a se je njihova percepcija širšega okolja začela v novem, imigrantskem okolju.
2 Srečanje z novim prosiorom je prvi stik, ki ga priseljene t doživi ob prihodu. Prvi vtis jc izraz močnega emocionalnega razpoloženja, ki jc izhodišče in kar nekaj časa vpliva na posameznikov odnos do Vsega novega (Lukšič - Haein, 1991 str. 107). To se je pokazalo tudi med priseljenci v Mendozi: večina listih, ki so novo prostorsko danosl sprejemali kol neprimerno ali celo nemogočo in jo opisovali kot »grdo. umazano, pusto, obupno, peklensko« itn,, jc zaprla v krog družine in slovenske skupnosil ter se zelo omejeno in počasi odpirata večinski družbi. Na drugi strani pa so bili tisli. ki jim je bil prvi slik l novim prostorom neboleč ali celo prijeten, bolj pripravljeni, da se vključijo v novo družbo. Prvi slik z novim prostorom je bit, v našem primeru s suho, na pol puščavsko in lakrai še precej -divjo« pokrajino na poti v Mendozo in v njeni okolici, /a nekatere zelo boleč in celo travmatičen.
TEMA
Glasnik S.E.D. 39/3,4 1999, stran 32
Za drugo in tretjo generacijo je značilno, da se posameznik kmalu po rojstvu znajde pred problemom »dvojnosti socializacije« oziroma inkulturacije. Ge so se starši odločili, da bodo z otrokom govorili v slovenskem jeziku, je ta socializiran na la način do stikov z zunanjim svetom. Srečanje z drugače govorečimi in socializiranimi vrstniki na dvorišču, v šoli itn. oblikuje željo po integraciji v skupnost vrstnikov. Zaradi novih identifikacijskih zgledov se hitro nauči dominantnega jezika in navad ter tako postane del te skupnosti. Začuti inferiornost družinskega okolja, ugotovi, da je zanj, za njegov socialni položaj odločil nejša kultura okolja oziroma njegovo ujemanje z njo. V tem trenutku je pristop staršev tisti, ki odloča o tem, ali bo otrok ohranil vzporedno slovensko identiteto ali sc bo popolnoma prepustil vplivom asimilacije. Proti koncu pubertete, na koncu oblikovanja osebnosti, nekateri posamezniki ponovno začutijo potrebo po identificiranju s kulturo staršev. V drugih primerih pa so posamezniki hoteli popolnoma pretrgati z »izvorno« kulturo, a se jim je čez desetletja, ko so dosegli temeljne življenjske ciljc, spet pojavila želja po poglobitvi narodostne identitete, po vrnitvi h koreninam (Žigon, 1998, str. 99- 100). Osnovna razdvojenost pripadnikov druge in tretje generacije je lorej razdvojenost na »teritorialno« pripadnost oprijemljivi kulturi, v katerih se pripadniki socializirajo, in na pripadnost »imaginarni« kulturi; s slednjo pridejo v slik predvsem v družini, lahko tudi v izseljenških društvih, njena glavna značilnost pa je neoprijemljivost, celo mitskost (Žigon, ¡998, str. 10(1). Razdvojenost druge in tretje generacije je vidna tudi v navezanosti oziroma pripadnosti prostoroma. Na eni strani prostor, v katerem bivajo in ga poznajo kol edinega resničnega, in na drugi strani »imaginarni«,
»izvorni« prostor, ki ga poznajo (slutijo) zgolj iz pripovedovanja, slik, fotografij in ki je še veliko neoprijemljivejši in mitski od »izvorne" kullurc. ki jo lahko neposredno opazujejo v krogu družine in slovenske skupnosti.
Vednost o izvirnosti »izvornega« prostoru brez simbolne navezanosti aH pripadnosti temu prostoru
V ta tip spada večina potomcev predvojnih priseljencev, velik del potomcev povojnih priseljencev s Primorskega in vsi tisti (z njimi tudi njihovi potomci), ki so zavestno ali nezavedno pretrgali s kulturo staršev. Mednje spada tudi večina tistih, s katerimi se nisem srečal, saj nimajo stikov s slovensko skupnostjo.
Za to skupino je značilno, da se bolj ali manj identificirajo z novo oziroma zanje edino primarno kulturo in jim največkrat ostajajo le še nekateri podzavestni vedenjski vzorci, značilni za »izvorno« kulturo. Starši jim niso načrtno in dovolj jasno (ali pa jim sploh niso) predstavili »izvorne« kulture in etnične (narodne) identitete. Nekateri so podlegli vplivom asimilacije zaradi neobveščenosti in zmedenosti. Starši so govorili slovensko, a Slovenije kot države ni bilo nikjer.
Vedo, od kod izvirajo njihovi predniki, toda ta vednost ni povezana s simbolno navezanostjo ali pripadnostjo »izvornemu« prostoru.
Vednost o »izvornem« prostoru sc največkrat nanaša na ime države ali rodnega kraja prednikov in na nekatere stereotipe (največkrat so to gore, gozdovi, veliko zelenja, vojne, veliko svinjskega mesa itn.)
Prostor, ki pa družba naseljuje, ima v kulturnem smislu simbolične pomene, v družbenem pn je praviloma semantično sirukturiran I Južntc 1997, str. 283). zato se pripadnost prostoru pri človeku ne niore izražati le / opredelitvijo teritorialnih meja. Če je ozemlje ena od osnov za oblikovanje etnične, narodne in nacionalne identitete, mora v zavesti etnije, naroda in nacije obstajali določeno videnje tega prostora. Tako se etnična, narodna in nacionalna identiteta ne vežejo samo na ozemlje, določeno z mejami, temveč tudi na kraje in krajlne.f Foto: Jernej Mlekuž)
Glasnik S.E.D. .19/3.4 1999. strmi 33
TEMA
m
Pri večini potomcev predvojnih priseljencev in pri nekaterih potomcih povojnih priseljencev s Primorskega je bilo opaziti slabo poznavanje političnih enot (držav) • izvornega« prostora. Temu velikokrat sledi tudi nejasna etnična (narodna) ideniiieta. ki jo pripisujejo svojim staršem oziroma starim staršem. Nejasno razločevanje einičnosti (narodnosti), državljanstva staršev ali starih staršev oziroma države, v kateri so ti bivali, in države, v kateri je danes njihov rodni kraj. med številnimi Pripadniki te skupine največkrat povzroča zmedenost in nerazumevanje njihove »izvorne« e t ničnosti (narodnosti) in meja »izvorne« domovine staršev oziroma starih staršev.
Zato je razumljiv je tudi njihov odnos do slovenske osamosvojitve, ki ga večina sprejema oziroma ga je sprejemala indiferentno ah se z njim celo niso strinjali. "¿a mene je bila ena škoda (osamosvojitev Sloveti (je). Nimam kaj zgubiti, toda se je zgubila /m/oba ene močne države Jugoslavije. Jugoslavija je bila včasih svetovna sila r ladjedelništvu pa v nogometu.« (v kastilščini) Želja po obisku domovine (starih) staršev je v tej skupini neopazna in je največkrat (če obstaja) omejena na družinsko oziroma rodovno biograljo in le izjemoma seže prek hiše in vasi, kjer so bivali starši oziroma stari starši.
"Mililam posebne želje, ker ne vem, kaj bom lahko videl. Recimo, da hi šel pogledat hišo mojega očeta, ne vem niti Kie je, jo sploh verjetno ni iy?c". So jo porušili v vojni. Nimam tam ne sorodstva, nimam nič. Nimam nič od niča.« (v
kastilščini)
"Bi rad šel pogledat vas, najt kakšnega sorodnika. Obisk "stale Slovenije ni pomemben. Imaš (epe stvari za videt v Sloveniji in drugod prav tako. V Italiji. Franciji. Vsak kraj ima svoje lepote.« (v kastilščini)
Simbolna navezanost na »izvorni« prostor, "rt'z pripadnosti temu prostoru
to vmesno kategorijo lahko uvrstimo večino listih, ki označujejo za »Slovence pn rodu«. Sem spada večina °seb, ki so bile rojene in so krajši čas živele v »izvorni« domovini, večji del socializacije pa je potekal v novem. 1[11igrantskem okolju pod močnim vplivom imigrantske kulture; večina tistih, ki so zavestno ali nezavestno Potrgali s kulturo staršev in se jim je v »zrelejšem« "vijenjskem obdobju pojavila želja po poglobitvi *'Zvorne« narodnostne (etnične) identitete, po vrnitvi h ^reninam, in vsi, ki pasivno spremljajo slovenstvo. Ohranjanje »izvorne« kulture teh oseb ima zelo širok r,izpon. Vsi poznajo življenjsko zgodbo oziroma zgodbo 0 Priselitvi njihovih prednikov in izražajo željo po lts'tejših stikih z »izvorno« kulturo in »izvornim« Prostorom. Nekateri dobro govorijo slovensko, večina pa Pomanjkljivo ali pozna samo kakšno slovensko besedo.
^kateri se celo začnejo (ponovno) učiti slovenskega Je^ka. občasno obiščejo prireditve slovenskega društva. Pečina pa ni motivirana, da bi tesneje ohranjala stik s slovenstvom ali celo začela tako ali drugače dejavno
sodelovati.
"dvorni« prostor ima med pripadniki te kategorije tlllJvečkrat podobo Slovenije. Hiša, vas ali mesto, kjer so
bivali starši oziroma stari starši, so prav gotovo pomembni elementi »izvornega« prostora, toda za večin») je »imaginarna«, »izvorna« kultura najoprijeinljivejša na stopnji slovenstva in v prostoru Slovenije. Tako so nekateri posamezniki, ki jim družinska vzgoja ni jasno predstavila »izvorne« kulture kot slovenske in katerih starši se niso jasneje narodno (etnično) opredeljevali, našli pri iskanju svojih korenin najlažjo oprijemljivost prav v slovenstvu in v Sloveniji kot o »izvorni« domovini.
Drugačno podobo ima »izvorni« prostor med sicer zelo redkimi posamezniki s Primorskega, ki so bili rojeni in so krajši čas živeli v »izvorni« domovini, večji del njihove socializacije pa je potekal pod močnim vplivom imigrantske kulture. »Izvorni« prosnr zanje ni Slovenija, temveč rodna vas ali mesto in nezamejena okolica, ki jo posamezniki poznajo in je bila (zanje) funkcijsko povezana z njihovim »izvornim« krajem. Med nekaterimi potomci predvojnih ii; povojr.ih priseljencev s Primorsl ;ga bi lahko govorili tudi o nekakšni razdvojenosti v odnosu do »izvornega« prostora. Gre za nezamejeno (bolj ali manj obsežno) Okolico rodnega kraja staršev in na drugi strani državo Slovenijo; torej za družinsko vzgojo, ki hote ali nehote ni poudarjala slovenstva, in na drugi strani za oprijemljivo enoto v obliki države.
7. osamosvojitvijo Slovenije so nekateri začutili močnejšo željo po odkrivanju izvorne« kulture. Njihovi starši so govorili slovensko, a Slovenija kot država ni obstajala. Šele z osamosvojitvijo sta Slovenija in slovenstvo dobila oprijemljivo podobo v obliki državnosti: odnos do »izvorne« kulture in prostora se je izkristaliziral in poslal oprijemljivejši. Manifestacije simbolične povezanosti z »izvornim« prostorom se med osebami te skupine kažejo najpogosteje:
-	v (želji po) navezovanju (tesnejših) stikov s sorodstvom v »izvorni« domovini:
-	v (želji po) obisku Slovenije oziroma »izvornega« prostora:
-	v bolj ali manj povečanem zanimanju za dogajanje v »izvorni« domovini:
-	v (želji po) pridobitvi slovenskega državljanstva;
-	posredno prek učenja slovenskega jezika, obiskovanja slovenskih prireditev, »domoznanskim« zanimanjem za »izvorno« kulturo, prostor itn.
Stiki ali največkrat zgolj vednost, da živijo sorodniki v »izvorni« domovini, je za pripadnike le skupine zelo pomemben dejavnik v iskanju »izvorne« etnične (narodne) identitete in oprijemljivosti »izvornega« prostora. Čeprav je v tem primeru zelo ležko ločiti biografski oziroma rodovni kontekst od etničnega (narodnega), je sorodstvo najvidnejša in hkrati najoprijemljivejša vez z »izvornim« prostorom. »človek si misli: imamo sorodnike ram. potem je Slovenija tudi malo naša.«
V tej kategoriji se lahko že pojavi želja po pridobitvi slovenskega državljanstva. Gre za simbolični pomen, ki ne zahteva veliko truda, predvsem pri listih, ki jim simholika veliko pomeni.
Želja po obisku »izvornega* prostora je poleg rodne hiše staršev, vasi ali mesta največkrat povezana z obiskom
TEMA
Glasnik S.E.D. .19/3,4 1999, uran 34
Kol prejšnje fotografije tudi ta prikazuje stensko okrasje mendoškili Slovencev, (Foto: Jernej Mlekuž)
naravnih in kulturnih znamenitosti Slovenije. Izjema so osehe. ki »izvorne« domovine ne primerjajo s Slovenijo, temveč s kakšno manjšo, ponavadi nezamejeno enoto.
Pripadnost »izvornemu« prostoru
V ta lip spadajo le posamezniki, ki so bili deležni stroge slovenske vzgoje v družini in ki so tudi kasneje ohranili tesne stike s slovensko skupnostjo. Njihova primarna in sekundama socializacija je bila strogo povezana s posredovanjem slovenske kulture, vrednot, norm itn. Pripadnikov, ki niso bili deležni načrtne slovenske vzgoje v družini in kasnejših stikov s slovensko skupnostjo, v tej skupini ni.
Za vse pripadnike skupine ima »izvorni« prostor jasno narodnostno in politično oznako oziroma pomeni Slovenijo v okviru narodnostnih in političnih meja. Za večino iz te skupine je bila zelo pomembna osamosvojitev Slovenije, ki so jo neredko označevali kot prelomnico v njihovem doživljanju »izvorne« narodne (etnične) identitete. Ne samo, da je »izvorni* prostor dobil oprijemljivejšo podobo v obliki državnosti, tudi sprememba političnega sistema je naredila odnos do »izvorne« domovine končno pozitiven. Manifestacije pripadnosti »izvornemu« prostoru med pripadniki te skupine se holj neposredneje in najpogosteje kažejo:
-	v pogostih in tesnih stikih s sorodstvom v Sloveniji:
-	v obiskih ali željah po obisku Slovenije, ki ga največkrat doživljajo kot zelo pomemben dogodek;
-	v žeiji po slovenskem državljanstvu;
-	v slovenskih volitvah:
-	v želji po nadaljevanju roda v Sloveniji;
-	v želji biti pokopan v Sloveniji;
-	v želji po šolanju otrok v Sloveniji;
-	v pogostem spremljanju dogajanja v Sloveniji;
-	v stenskem okrasju s podobami slovenskih krajev, zemljevidov, ur v obliki slovenskega državnega teritorija itn.;
-	v želji po navezavi ekonomskih stikov s Slovenijo;
-	v želji po posesti zemlje ali nepremičnin v Sloveniji (denacionalizacija);
-	v razmišljanju o preselitvi v Slovenijo.
Obisk »izvornega« prostora je za večino pripadnikov te skupine nadvse pomembna stvar. Kol sem že omenil pri predstavnikih prve gencracije, je tudi pri nekalerih pripadnikih druge in le izjemoma tretje generacije ohisk povezan z nekakšnimi psihološkimi pripravami in z zelo emocionalnimi odzivi ob obisku, ki se pri večini kažejo v izbruhih nepopisnega navdušenja, občutkih »resničnega« zavedanja narodnih in ozemeljskih korenin in pri drugih (v manjšem številu) v nekakšnem razočaranju kot posledici družinske vzgoje in vpliva slovenske skupnosti zaradi stalnega idealiziranja »izvorne« domovine ter nekritične sentimentalne zazrtosti »nazaj v domači raj«.
Če smo za osebe predhodnega tipa rekli, da v Sloveniji poleg rodne hiše in kraja staršev ali starih staršev obiščejo tudi naravne in kulturne znamenitosti dežele -tako imenovane ljubke kraje (locus amoenorum), osebe tega tipa ponavadi obiščejo tudi tako imenovane svete kraje' (locus saerum) in tako podoživljajo zgodovino (Brezje, Teharje itn.) ter jim večkrat pripisujejo velik pomen,
O preselitvi v »izvorno« domovino razmišljajo predvsem tisti, pri katerih »izvorna« etnična identiteta it1 pripadnost »izvornemu« prostoru občutno prevladata nad občutkom pripadnosti večinski kulturi in prostoru-
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, stran 35
TEMA	S.E.D.
Takih je zelo malo. saj vpetost v večinsko okolje (družina, prijatelji, služba, socialni položaj itn.) kljub močni pripadnosti »izvorni« kulturi in prostoru, prevlada. Razmišljanje o preselitvi v »izvorno« domovino večkrat spremljajo tudi osebne izkušnje oziroma izkušnje staršev, ki so se večinoma s težavo Prilagajali ter vključevali v novo okolje in večkrat trpeli Zaradi razbitja družin.
Sklep
Odnosov do »izvornega« prostora je toliko, kolikor je Posameznikov, izseljencev. Še veliko večja zmeda nastane, če ta odnos postavimo v okvir pripadnosti »izvorni« kulturi in »izvorni« etnični (narodni) identiteti. Zato je dana tipologija grob poseg v raznovrstnost •ndividualnih odnosov do »izvornega« prostora in je le ena izmed možnih oblik sistematizacije (in razumevanja) odnosov do »izvornega« prostora, vendar hkrati edini (meni dostopen) način, da skušam v tej raznovrstnosti odkriti splošnejše pojave. Navezanost oziroma pripadnost »izvornemu« prostoru se gotovo povezuje s pripadnostjo »izvorni« kulturi oziroma »izvorni« etnični (narodni) identiteti, čeprav odnos ni vedno linearen. Srečamo osebe, kt dosledno ohranjajo «izvorno« etnično (narodno) identiteto; v družinskem krogu govorijo le slovensko, ohranjajo šege ,n navade »izvorne« kulture itn., toda »izvornemu« Prostoru v svojem občutenju »izvorne« etnične (narodni;) identite ne pripisujejo velikega pomena, ne '¿ražajo želje po obisku in po nadaljevanju roda v njem, ne pripisujejo velikega pomena slovenskem državljanstvu itn. Na drugi sirani se zdi, da je nekaterim Prostorska oznaka ključni dejavnik v ohranjanju izvorne« etnične identitete. Ne znajo več slovenskega Jezika, pozabiti so in ne pogrešajo »izvornih« šeg, navad, hrane, glasbe itn., toda ponosno razkazujejo slovensko državljanstvo, si močno želijo obiskati -izvorno« domovino, na stene domov obešajo fotografije, slike in Zemljevide »izvorne« domovine, si celo želijo, da bi njihov rod ponovno zaživel v »izvorni« domovini itn, Velikokrat je težko in celo nemogoče razlikovali med nnljejem prostora in kulture, med občutki teritorialne vezanosil ali pripadnosti in etnično ali nacionalno samozavestjo. Razumevanje je lažje, če prostorsko opredeljeni del človekove eksistence ali »sentimentalno orientacijo«, kakor jo imenuje Južnič (1987, str. 292). opredelimo na eni strani kot identifikacijsko, po drugi Pa kot prestižno. Pri prvi gre za teritorij kot prostor lvanja in z njim povezano domačnost, druga pa je Povezana z vrednotenjem posameznih delov okolja Blede na pomen, ki mu ga pripisujeta družba in kultura, "Js t(Jni povsem institucionalizirana. J|e torej za delitev, ki se zdi, da lahko pomaga razumeti tveno razliko v odnosu do »izvornega» prostora med Prvo gcneracijo in naslednjimi generacijami, med socializacijo v novi in stari domovini, čeprav tudi med taito imenovano identifikacijsko in prestižno sentimentalno orientacijo ni vedno ostrih meja. enz-Romejssova je z empirično raziskavo prišla do ePa, da se čut za domovino ne izpolni skozi »kri in
zemljo«, temveč da se človek, ki do določenega kraja razvije simholično navezanost, pri tem tako opira na druge ljudi v kraju, ki jih pozna in s katerimi goji stike. Kraj tako simbolizira družbene odnose (Kučan, 1996, sir 20-2!}. Tudi Smith (1991, str. 23) ugotavlja, da so za etnične identitete »bolj kot prebivanje na nekem kraju ali njegova posest, pomembni dodani pomeni in asociacije, ki jih kraj vzbuja«. Povezanost skupinske identitete družbene skupine s prostorom, v katerem biva, se oblikuje skozi družbene odnose in ne izhaja iz prostora samega. Izseljenci in njihovi potomci so v stalni razdvojenosti med odnosi, ki jih imajo z večinsko družbo, in odnosi znotraj izseljenske skupnosti in družine: s tem pa tudi v stalni razdvojenosti med novo in »izvorno« domovino.
Intenzivnost stikov z večinsko in z izseljeniško družbo oziroma njihovo razmerje je torej zelo pomembno v odnosu do novega in »izvornega« prostora, čeprav ne smemo pozabiti, da gre pri nekateri priseljencih in njihovih potomcih za neposredno povezavo z »izvorno« domovino, brez aktivnosti v društvih, stikov s so narodnjaki itn.
Seveda je nemogoče zanikati vlogo prostora in njegovega izKtistva. lirez stikov ali obiskov »izvorna« identiteta zgubi svojo realno oprijemljivo podlago, ostane na ravni »mita« in je zato močneje izpostavljena asimilaciji, izginjanju.
Pomembno je tudi upoštevati zavedno in nezavedno raven »izvorne« etnične (narodne) identitete in odnosov do »izvornega« prostora. Mejo med njima je včasih težko, celo nemogoče začrtati. Na eni strani bi torej lahko govorili o folklorno-simbolni identititeti. ki se kaže tudi v odnosu do »izvornega« prostora v državljanstvu, stenskem okrasju z motivi slovenskih krajev in pokrajin itn., in na nezavedni ravni o »bazični« oziroma »primarni« identiteti, ki se kaže v željah po nadaljevanju roda v »izvorni« domovini, v želji biti pokopan v domovini.
Razlikovanje se kaže tudi v krajih, ki jih izseljenci in njihovi potomci obiščejo v »izvorni« domovini. Na eni strani gre za svete kraje (locus saerum), pri čemer pudoživljajo zgodovino, in na drugi strani za priljubljene kraje (locus amoenorum), v katerih se je zaradi novih navad sveto na novo oblikovalo. Tako je »izvorna« narodna prostorska identiteta mešanica starih in novih simbolov, mešanica zgodovinske teže in lahkosti
3 V /.ve/i s posebnim identificiranjem, narodnim ali religioznim, so pomembni predvsem zgodovinski kraji. Povezava narodne identitete t določenimi deli ozemlja, z določenimi kraji ima imlsko in subjektivno vrednost (Smith, 1991). Tudi Južnič ( 1993, str. 148) poudarja močan naboj zgodovinskih krajev /a istovetnost naroda. Hkrati pa poudari vlogo »svetih* krajev, dežel in eelo rek za povc/anosi skupinske identitete s prostorom, ki je slrukturiran na različne enote in je več kol zgolj določen z mejami. Religija je sploh lahko močno vplivala na utrjevanje etnične zavesti, saj so se z njo izražate skoraj vse družbene predstave arhaičnih družb (prav tam. 1987. str, 228). Močan naboj »svetih krajev, v zvezi s (skupnim) narodnim in religioznim identificiranjem je bilo moč opaziti tudi med po drugi svetovni vojni v Argentino priseljenimi Slovenci. V večini obiskanih družin so se na stenskem okrasju ponavljaje fotografije in slike Brczij, ki so se tudi v zvezi z obiski Slovenije izkazale kot najbolj obiskan kraj.
1£D.	TEMA
(üasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 14
potrošniškega bivanja (Kučan, 1996, str. 25). Na kraje, krajine in krajinske prvine se vežejo stereotipi »izvornega« prostora, ki imajo podobo tradicionalne, »domačijske«, vaške Slovenije in slovenske kulture kakršno so izseljenci zapustili, jo z idealiziranjem negovali in z vzgojo prenašali na mlajše rodove. Vsebina omenjenega stereotipa se kljub modernizaciji življenja v »izvorni* domovini do osamosvojitve Slovenije - dotlej so bili stiki in obiski zelo omejeni - skorajda ni spreminjala in seje vse do danes, sicer na posameznih mestih že dobro načeta, ohranila; kar se kaže tudi ob obiskih domovine, ko nekateri izseljenci in tudi njihovi otroci s precejšnjo začuden ostjo in nestrinjanjem sprejemajo prostorsko danost, ki je drugačna od tiste, ki so jo zapustili oziroma negovali v spominu dolga desetletja.
Če se vrnem na začetek in ponovim uvodno misel: odnosov do »izvornega« prostora je toliko, kolikor je posameznikov, izseljencev, najbolje ponazorim ključni aspekt naloge, saj je vsak individualen odnos enkraten, neponovljiv zaradi spleta osebnostnih lastnosti, zgodovinskih, socialnih, kulturnih, političnih itn okoliščin in Še marsičesa, česar nismo upoštevali. Hkrati pa ne morem zanikali, da se ne kažejo nekatere splošnejše značilnosti tega odnosa, ki sem jih odkrival oziroma skušal odkrivati med štirimesečnim bivanjem med Slovenci in njihovomi potomci v Mendozi,
Literatura
Detela. L„ 1993: »Tri Slovenije« kot nedeljiv vezni člen skupne slovenske usode. Meddobje, 27, 1-2, str. 3-17, Ju/nič. S.. I9R7: Antropologija. Ljubljana. Fakulteta za družbene vede/Državna založba Slovenije. 34! sir.
Južnič. S., 1991; Identiteta. Ljubljana, Kakulieta za družbene vede, 399 str.
Knight, 11. D., ¡9K2: Identity and Teritory: Geographical Perspectives on Nationalism and Regionalism. Annals of the Association of American Geographers. 72, 4, sir. 514-531. Kučan, A„ 1996: Dejavniki nacionalne prostorske identitete i Sloveniji. Doktorska disertaciji!. Ljubljana. Biotehniška fakulteta. Inštitut za krajinsko arhitekturo.
Low S.. M., 1992: Symbolic Ties that Bind. Place Attachment in the Plaza. V: Place Attachment, A Conceptual Inquirí. New York, Plenum Press, str. 165-185.
Lowenthal, D., 1991: British National Identity and the English Landscape, Rural History, 2, 2. str. 205-230. Simflh. A„ D, 1991: National Identity. University of Nevada Press, 226 sir.
Žigon, Z.. 1998: Otroci dveh domovin; slovenstvo v Južni Ameriki. Ljubljana. ZRC SAZU. 269 str.
dr, Mojca Ravnik
družina, sorodstvo in migracije
ki
Od leta 1982 tzseljenstva nisem raziskovala, venMr sem se pri kasnejših raziskavah družine in sorodstva z izseljenstvom ves čas srečevala, Na povabilo urednice Glasnika SEL), posvečenega tej temi, kratko povzemam svoje raziskave o prepletanju pojavov v družini, sorodstvu, migracijah na splošno in izseljenstvu.
V seminarju za etnološko preučevanje slovenskega izseljenstva na Oddelku za etnologijo smo se v letih I98U-I982 seznanjali z literaturo, metodami in raziskovalci, ne samo v etnologiji, temveč tudi v sorodnih vedah. O tem sem pisala v Glasniku SED leta ¡982 (Ravnik. 1982). Večkrat smo se pogovarjali o tem-da bi etnologija lahko zapolnila vrzel, ki jo puščajo različne druge stroke, in da bi bila njena naloga raziskati način življenja izseljencev, povratnikov, izseljenskih družin in prebivalcev krajev ter pokrajin, od koder so se izselili in kjer so se naselili. Za to bi morala bolje izdelati metodologijo, že takrat pa smo tudi vedeli, da bi morala imeti v njej pomembno vlogo družina in sorodstvo. Pri raziskovanju izseljevanja prebivalcev Grosupljega in okolice ob koncu prejšnjega in na začetku tega stoletja do prve svetovne vojne (Ravnik. 1981) so me zato zanimale družinske razmere, ki so bile razlog za izseljevanje, položaj posameznih družinskih članov, življenje okrnjenih družin doma, po povratku al)