/. A. Krylov / Labod, ščuka in rak
Že dolgo mislim na ta boj srditi,
sedaj sem zmagala, četudi pozno!
Stojim, kjer sem ga ubila. Izvršeno je.
In ne tajim, kako sem to storila,
Kot ribič mrežo— vrgla nanj sem strašno,
široko, gubovito oblačilo:
braniti se ni mogel, ne uiti.
Udarim dvakrat, dvakrat zakriči,
se zgrudi, pade; ko leži na tleh,
ga udarim tretjič še v zahvalo Zevsu,
ki vlada mrtvim sencam pod zemljo.
Tako je padel, hropel, izgrgral.
Ko kri se mu udrla je iz ust,
mi brizgnila v obraz je rdeča rosa.
Zavriskalo mi je srce, kot se
razklene popje, če na polje dež rosi.
Takole je, častitljivi Argejci.
Radujte se, če hočete! Jaz vriskam!
Da je pristojno piti ob mrliču,
bi bilo to zdaj prav, da, več kot prav.
Nalil nam v vrč je toliko prokletstva,
a zdaj ga je izpil on sam do dna.
/. A. Krylov / Labod, ščuka in rak
Če med tovariši soglasja ni, vsak posel se jim pokaži, uspeha ni, — le muka.
Nekoč labod in rak pa ščuka
s tovorom vezti voz gredo
in vkup vsi trije vanj se vpno;
m kože lezejo bul ječ, a voz ne steče!
Saj tovor bil bi zanje še legak:
pa vzganja se labod v oblak,
in rak tišči nazaj, a ščuka v vodo vleče.
Kdo kriv je in kdo ne, ne gre soditi nam,
le V02 je dandanes še tam.
Iz ruščine preložil B. Vdovič.
511