1117 Poročamo — glosiramo NEKAJ ODMEVOV NA SLOVENSKO LITERATURO V MADŽARSKIH PREVODIH Na Madžarskem je v zadnjih letih mogoče opaziti, da s čedalje večjim zanimanjem spremljajo duhovno življenje sosednjih narodov, predvsem pa njihovo leposlovje. Največ zaslug za to gre pripisati založbi Europa, ki z izdajanjem posameznih književnih del ter celo nacionalnih antologij predstavlja madžarskemu bralcu doslej malo znane kulture in literature tistih narodov, ki živijo v naši bližini. V minulih letih so na Madžarskem izšla številna dela iz slovenske književnosti. Vendar so kritiki kljub temu antologiji, ki sta izšli pred nedavnim, pozdravili kot presenečenje in odkritje. Prva je antologija Zvezde in srca (Csil-lagok es szivek), izbor iz slovenske lirike tega stoletja, druga pa Malo ogledalo slovenske književnosti (Aszlo ven irodalom kistčkre), ki daje pregled o razvoju slovenske literature od začetkov do danes. Skoraj hkrati s tema antologijama je na madžarski in slovenski knjižni trg prišla tudi dvojezična izdaja pesnitve Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek (Atkelt a vandor az atomkoron) v izdaji Pomurske založbe in založbe Europa. Stike med obema narodoma, ki so oživeli v zadnjih letih, predstavlja tudi razstava knjig, ki so jo odprli 3. oktobra 1973 v Budimpešti in ki je predstavila izdaje jugoslovanskih in madžarskih založb. Otvoritve razstave so se udeležili tudi Jože Vild, direktor murskosoboške založbe, prevajalec Jože Hradil in pisatelj Ivan Bratko. Knjige, ki so izšle letos, so na svojih straneh ocenili vodilni madžarski dnevni listi, tednik Življenje in književnost (filet es Irodalom) in revija Kritika. Sleherni pisec člankov bo priznal, da kljub geografski bližini in sorodnemu razvoju obeh ljudstev slovensko književnost premalo poznamo. Poprej smo v resnici poznali iz prejšnjega stoletja le Prešerna, iz novejšega obdobja pa Ivana Cankarja, katerega Hlapec Jernej in njegova pravica (Jernej szolgale-geny igazsaga) je v odličnem prevodu Avgusta Pavla žel konec tridesetih let veliko uspeha. (Neposredno pred vojno sta izšla v madžarščini tudi njegov roman Na klancu ¦— Szegenvsoron, ter povest Potepuh Marko in kralj Matjaž — Mihaszna Marko es Matvas kiralv). O pisateljski osebnosti Ivana Cankarja pa je madžarsko občinstvo prvikrat lahko bralo leta 1930 na straneh Nvu-gata, najbolj znane literarne revije, medtem ko so njegove krajše novele 1118 objavile tudi druge revije. Njegov svetovno znani roman o »hlapcu« so po vojni izdali večkrat. Avgust Pavel — po madžarsko Pavel Agoston, ki je s svojimi prevodi iz slovenščine naredil pionirsko delo, je leta 1945 napisal razpravo o slovensko-madžarskih literarnih stikih. S Prešernom pa smo se lahko srečali v antologijah svetovne ali jugoslovanske lirike, vse dokler ni leta 1971 izšla dvojezična izdaja njegovega Sonetnega venca (Szonettkoszoru) v prevodu Zoltdna Csuke (Pomurska založba — Založba Europa). S posameznimi deli vred, ki so izšla v zadnjih letih (Potrč: Zločin — Gaz-tett, 1962, V orane: Jamnica — Foldin-dulas, 1961, Hieng: Gozd in pečina — Karo kiralv, 1969, Kovic: Ne bog ne Žival — Sem isten sem allat, 1972, Zupančič: Plat zvona — Veszharang, 1972) je zamujeno najprej skušala popraviti mala antologija slovenske proze Zimska noč (Teli ej), ki je predstavila pripovedna dela enjastih slovenskih pisateljev. Po teh skromnih informacijah je madžarska kritika antologiji, ki sta izšli v letu 1973, pozdravila kot presenečenje in odkritje. V nadaljevanju citiramo nekaj odlomkov iz teh kritik. »Antologijo Zvezde in srca je založba Europa namenila za presenečenje, in ni se zmotila. Za vse nas je ta drobna knjiga presenečenje v najplemeni-tejšem, najbolj razveseljujočem pomenu te besede, še več: s svojo liriko vpliva na madžarskega bralca malodane kot odkritje.« (Kulcsar. Vas Nepe, 1. IV. 1973) »Veš, poet, svoj dolg?« — vprašuje Oton Župančič v uvodni pesmi antologije. Sleherni pesnik ima odgovor na to vprašanje ... To geografsko in miselno bližino so prav gotovo začutili tudi prevajalci. Zbirka Zvezde in srca je antologija poezije dvajsetega stoletja. Najstarejši pesnik, Oton Župančič, se je rodil leta Orsolva Gallos 1878, najmlajši, Vladimir Gajšek, pa leta 1946. Dvainpetdeset slovenskih pesnikov je naletelo na odlične prevajalce. Sodobni madžarski pesniki so ustvarili prevode, enakovredne izvirnim pesmim. Nekatere pesmi Lili Novy je prevedla Agnes Nemes Nagy, Iga Grudna Zsuzsa Rab, Edvarda Kocbeka Sandor Weores, Mateja Bora Zoltan Csuka, pesmi Franceta Kosmača pa je izredno lepo predstavil Laszlo Nagy. »Sveža in pestra lirika,« piše v spremni besedi. Hkrati ko toži, se igra z mavričnimi barvami in svojo izpoved »ni mi mar za temo« oblikuje v poezijo. Zadnja misel je iz pesmi Lili No-vy. Lahko bi bila moto zbirke. (Lajos Pinter, Llet es Irodalom, 3. VII. 1973) »Antologije včasih nimajo samo umetniške, marveč tudi informativno vlogo, še zlasti takrat, kadar nam posredujejo najboljša dela iz komaj znanih književnosti in ko nam tako zbujajo zanimanje za to, da bi se globlje spoznali z njimi. . . Gradivo zbirke je — za mnoge presenetljivo — pestro in kvalitetno. Uredniško delo Zoltdna Csuke tudi tokrat odlikujeta prizadevnost in iznajdljivost, pri čemer so udeleženi tudi njegovi soprevajalci: prepričljiva so razmerja (na primer pri populariziranju Kovica, Daneta Zajca, Tauferja), nič manj pa tudi pestrost generacij in tokov.« (Nepszabadsag, 16. III. 1973) »Kakor je slovenska lirika, ki črpa moči iz ljudske pesmi, soglasno in odločno podprla boj partizanov za osvoboditev, tako je ob koncu vojne enako hitro dojela, da se literatura ne sme in ne more podrediti aktualnim zahtevam trenutnih političnih potreb, marveč da mora vprašanjem socializma in človeštva služiti v višjem in dolgoročnejšem pomenu in da nikoli ne sme zgubiti spred oči umetniških zahtev.« (Spremna beseda Zoltana Csuke) 1119 Nekaj odmevov na slovensko literaturo v madžarskih prevodih Iz pesnitve Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek (Atkelt a vandor az atomkoron) so madžarski bralci doslej poznali samo odlomke. Na osnovi teh odlomkov so tedaj z nestrpnostjo pričakovali letošnji celotni prevod te umetnine, prevedene doslej že v več jezikov. Prepričljivo se uresničujejo podobe njegovih vizij, slogovni prebliski dramatičnega mozaika, mehki utrip njegovega pesnjenja . . . podzavestna in čutna temperatura poeme — zaščita človeka pred pastmi mehanizacije — in hrepenenje vse mračnejših prizorov...« (Nepszabadsag, 9. II. 1973) Ta odgovorni pesniški prikaz našega stoletja, obremenjenega s tragedijami. je upravičeno zbudil pozornost tudi v evropskem merilu. (Pesnitev so že izdali tudi v nemščini, francoščini in angleščini.) V pesnitvi se zastavlja vprašanje »biti ali ne biti« človeka — popotnika atomske dobe, lahko bi rekli hamletska dilema, postavljena v dvajseto stoletje. Vključujoč tudi hamle-tovsko moralo in humanizem, saj umetniško delo Mateja Bora, enega najpomembnejših slovenskih prevajalcev renesančnega mojstra, v veliki meri determinira tudi shakespearovski svet. Pesnitev, napisana leta 1957, je moderno delo, ki izraža avtorjevo angažiranost in družbeno odgovornost, hkrati pa dopolnjuje tisto smer pesništva Mateja Bora, ki teži v širino. V sebi nosi rezultate njegovih prejšnjih pesniških poskusov, hkrati pa tudi oblikovno disciplino partizanskih pesmi — ter tako gradi harmonijo verza s prvinami prividov, še več: kljub vizio-narni naravi in moderni zastavitvi pomeni realistično umetnino. Tragedijo, ki ogroža »človeka-po-potnika« atomske dobe, zna prikazati z doživljajskim svetom človeka, ki je šel skozi pekel, čeprav ima lahko samo vizije o žarkih, ki uničujejo cvetje, pomlad, življenje in rojevajo samo pe- pel. Toda to naredi s takšnimi pesniškimi sredstvi, za katera je tako v delcih kot v celotni kompoziciji značilna tista preprostost in razumljivost, ki že spominja na svet pravljic. Moderne pesniške prispodobe in že omenjeni notranji dramatični pospeševalni moment, katerega namen je povečati učinek vizij . ..« (Lokos Istvan, Nepszabadsag, 14. II. 1973) Ni mogoče dovolj poudariti pomena tistih, knjig, ki dajejo pregled posameznih velikih kulturnih del. Zbirka Ki-stiikor založbe Europa v pravem pomenu besede zapolnjuje velike vrzeli. Zdaj je v izboru Stanka Janeža in z njegovo bogato spremno besedo izšla obsežna, 750 strani obsegajoča antologija Malo ogledalo slovenske književnosti . . . Dobro je, da se seznanimo tudi s pomembnimi stopnjami stoletnega razvoja, in četudi je razdelitev novejših smeri teoretično dvomljiva, je zgradba organizacijsko tekoča. Vendar pogrešamo pri bibliografskih podatkih tiste, ki zadevajo prevode v madžarščino. (Nepszabadsag, 5. V. 1973) Slovenci se od vrste drugih južnoslo-vanskih narodov razlikujejo po tem, da nikoli niso živeli pod turško nad-oblastjo. Morda prav zaradi tega v njihovi literaturi ni herojskega epa, ki je tako značilen za Srbe, in prav zato je tudi mogoče močno poenostavljeno povedati, da so slovenske ljudske pesmi bližje madžarskim kot ljudskim pesmim njihovih bratskih narodov, pismenim in ustnim spominom le-teh. V izboru antologije, ki zajema stoletja, se kažejo preobrazbe življenja nekega malega naroda z grenko usodo. Z užitkom lahko prebiramo Cankarjeve novelete ter odlomek iz drame Za narodov blagor (A nep javaert). Odlomek nam tudi zbudi zanimanje za celotno dramo. Veljalo bi jo kdaj igrati tudi pri nas. 1120 Orsolya Gallos S posebnim veseljem lahko v zbirki bermo več pesmi Otona Zupančiča v imenitnem prevodu Kalmana Dudasa, prevajalca neštetih pesmi v tej antologiji. Zupančič združuje čut odgovornosti do ljudi oziroma bližnjost do ljudstva s subjektivizmom razmišljajočega, iščočega človeka, ki sprejema tudi vse svo e napake in tegobe. Zanimiv je odlomek iz drame Antigona (Antigone) Dominika Smoleta, rojenega leta 1929. Tudi to delo bi bilo dobro poznati v celoti. Kot kaže, ne gre za slepimo »moderniziranje«, marveč za nadaljnje razčlenjanje situacije iz velike antične triade. Lahkotna črtica — ali, če hočete, literarna reportaža — je zgodba iz Ljubljanskih razglednic Lojzeta Kova-čiča (Ljubljanai kepeslapok). Zapisek predstavlja avtorja kot učenca Franca Kafke, razmišljajočega v simbolih. Vendar je objavljena zgodba v dobrem pomenu besede klasičen primer obravnavanja pokrajine in razpoloženja. (Magvar Nemzet, 1. VII. 1973) V antologiji, ki jo je sestavil Stanko Janež, dajeta tako ureditev gradiva po literarnozgodovinskem zaporedju kot oris razvoja te književnosti čutiti, koliko je podobnosti med obema književ-nostima. Zelo je, na primer, dragocena snov ljudskega pesništva v tej knjigi; to gradivo je tudi lep dokument tiste skupne preteklosti, ki je ohranjena v ustnem izročilu Madžarov in Slovencev (ter celo drugih balkanskih in vzhodnoevropskih ljudstev): madžarskemu ušesu zveni znano prenekateri motiv epskih pesmi, ki hranijo v spominu kralja Matjaža, prav tako pa je najti tudi številne poskuse primerjav v prikazu protestantske književnosti, baroka ter razsvetljenstva. Še širša obzorja razkriva tisti razdelek knjige, ki prikazuje predstavnika slovenske romantike Franceta Prešerna in njegovo poezijo: pesmi najpomembnejšga slovenskega romantičnega pesnika že sodijo v tisti odlični zbor vzhodnoevropske roman- tike, ki ga poznamo iz življenja del Puškina, Miczkiewicza, Čeha Karla Hyneka Mdche, našega Vorosmartvja, v določeni meri pa tudi Petofija ... Bachova doba je slovensko duhovno življenje ohromila enako kot naše, med socialnimi vprašanji konca stoletja je tudi tam izseljevanje eden najbolj žgočih družbenih problemov, in pomanjkanje, siromaštvo pa bajtarstvo so prav tako kot pri Moriczu Zsigmondu vodilne teme tudi v slovenski prozi z začetka tega stoletja. Tudi slovenska književnost je preživljala svojo »Zahodno« dobo ... (»Zahod« tu pomeni besedno igro, kajti tako se je imenovala takratna vodilna madžarska literarna revija, »Nvugat« — op. prev.) Od Antona Aškerca dalje je v delu skorajda slehernega pomembnega lirika, dramatika ali pisatelja najti kmečko tematiko. Od Aškerca, ki je sredi neugodnih gospodarskih razmer konec stoletja priklical v spomin Matija Gubca, vodjo upornih hrvaških kmetov, prek Cankarja do Prežihovega Voranca, ki ga štejejo za izredno pomembnega v socialistični književnosti in v slovenskem delavskem gibanju, ali do današnjih najpomembnejših pripovednikov Miška Kranjca, Cirila Kosmača, Ignaca Koprivca je bilo pri večini pisateljev zmerom v ospredju prikazovanje in realistično razčlenjevanje slovenskega kmečkega življa, obravnavanje kmečkega sveta z razrednega stališča. In ker se je slovenska književnost zmerom pokazala kot izredno dojemljiva za socialne probleme, je v tem stoletju temu primerno naraslo tudi število pisateljev, ki prikazujejo svet proletarcev, ter je naposled iz teh začetkov razvila v obdobju graditve socializma pomembna socialistična književnost, ki je dobila priznanja tudi zunaj svojih meja. Med njena temeljna doživetja še zdaj sodijo tisočeri problemi kmetstva ter brezštevilne drobne radosti in skrbi človeškega življenja, vendar pomenita njen glavni vir doživetij — kot je to opaziti tudi 1121 Nekaj odmevov na slovensko literaturo v madžarskih prevodih v književnosti drugih jugoslovanskih narodov — narodnoosvobodilni boj in socialistična preobrazba. Vse do danes. Tega ne potrjuje samo bogata partizanska poezija, ki se je rodila v krvavih letih osvobodilnega boja, marveč tudi vrsta pisateljev in pesnikov iz starejših in mlajših generacij, od Cirila Kosmača prek Primoža Kozaka do Kajetana Kovica, ki ga pri nas poznamo po njegovem romanu Ne bog ne žival (Sem isten, sem allat). Antologija Stanka Janeža daje zelo dober pregled tudi literarne žetve, ki jo predstavljajo odlomek iz romana Ignaca Koprivca o procesu socialistične preobrazbe slovenske vasi, pesem Lojzeta Krokarja Auschwitz, ki obuja spomin na strahote internacijskih taborišč, pesem Janeza Menarta Padli partizan, medtem ko Primož Kozak prikazuje konflikt med posameznikom in revolucijo v razmerah zgodovinskih neizogibnosti, in prav on je tisti, ki v svoji drami Legenda o svetem Che (Che Guevara) izraža misel o neuničljivosti revolucionarne misli. (Istvan Lokos, Malo ogledalo slovenske književnosti, Kritika, 1973/9) Orsolva Gallos Prevedel: J. Olaj