— 186 — Potovanje po nekterih jugo-slavenskih krajih. Spisal M, Verne. 16. pismo. Dragi prijatel! V Radečah sim se čez Savo na Stajarsko prepeljal, in ravno opoldne sim k Z i dani mu mostu prišel. ki je komaj četert ure od Radeč. Most pelje čez reko Savino, ki od Celja priteče in se tu v Savo izliva. Pred malo leti je bil ta ves kraj vsred visocih kamnitih gor še silno divji, zdaj pa ga železnica lepša in vedno oživlja. Od tod sim se po železnici v Litijo peljal, ker mi ni kazalo na Kam, narvisokejši hrib na Dolenskim iti, kakor sim se bil namenil. — Struga, po kteri silovita Sava teče, je skoraj povsod tako oska, de je bilo treba za železnico v mnogih krajih žive skale prek visoke gore presekati. Od Zidani ga mosta do Zagorja deli Sava Stajarsko deželo od Krajnske; od Za- gorja naprej je pa tudi na levi strani Save Krajnska zemlja. Po dolgi poti več ur hoda se ta sicer divji, pri vsim tem pa vender krasni žleb pri Litii v prijazno dolino razširi. V ti dolini sim železnico zapustil, in se na desno stran Save v Litijo prepeljal. — Iz tega scer majhniga pa prijetniga terga sim jo precej v S m ar t n o, četert ure od Litije, mahal, kjer me je častiti g.tehant Jožef Burger prav prijazno sprejel. Šmartno pri Litii, ki mi je še bolj dopadio kot Litija, je tudi v prav prijetni dolini. Tu vidiš v prav majhnim okrožji 5 ali 6 gradov, namreč: Germa-dišče LGrunhof), od kodar baroni Apfalterer-i izhajajo; — na južni strani Cernipotok in še nek drug grad, in na jugo-izhodni strani S lat na, in dalje od Šmartna na visocim hribu Bogensperk (Wagensberg), kamor sim se drugo jutro podal. Ta grad viditi, mi je bilo posebno pri sercu, ker je nekdaj Valvasorjev bil. Tu je iskreni domoljub „s I a v o Krajnske Vojvodine" pisal. Teško bi bilo občutke popisati, ki 8,0 mi serce ganili toliko bolj, kolikor bolj sim se po napetim klancu imeuitnimu gradu bližal, ker me je roclovina Wogatajeva prijazno sprejela in mi radovoljno vse pokazala. Sserčno radostjo in z živim spoštovanjem sim stopil v neko okroglo stanico s štirimi stebri iz černiga kamna, v kteri je slavni Valvasor nekdaj pisal. Tudi klet, kjer je pod gradam skozi živo skalo izsekana, ka-cih 8 ali 9 sežnjev globoka štirna, sim, kakor ves grad, natanjko ogledal. Gosp.v Wogatej , po vsim obrazu verlimu, nepopačenimu Cernogoreu podoben ^'), mi je prav prijazno kazal tudi kraje, ki jih je iz visociga hriba viditi, posebno unikraj Save, kakor Sveto goro in Vače, terg, v kterim je bil naš rajni Teržaški škof Rauni-cher rojen, in ki sim ga ravno zato s posebnim veseljem gledal. Po vsim tem od prijazniga gospoda slovo vzamem in se vernem v Šmartno nazaj. Iz Smartna sim se po železnici v Ljubljano peljal. Ko v kolodvoru iz voza stopim, srečam nenadama našiga Koseskiga in dr. Bleiweis-a, in vsi skupej jo mahamo marsikaj kramljaje v mesto. V Ljubljani je bil ravno somenj, ki ga češ-pljev somenj imenujejo, zato se je snidilo tudi nekaj naših nekdanjih soueencov in drugih znancov iz dežele, s kterimi smo se prav dobro pri „SIonu^ imeli. Dva dni sim se spet v Ljubljani mudil; tretji dan po poldne sim se pa na Berdo (Egs; ob Podpetsch) podal, obiskat ondašnjiga fajmoštra Janeza Burger-ja, več-letniga šolskiga tovarša. Velika Dunajska cesta pelje od Ljubljane eno uro dalječ zmiram na ravnost do Cernuč, velike vasi pri Savi; in potem čez Bistrico skoraj zmiram sred le-piga polja skozi drugo veliko vas, ki se ji Dob pravi, do Berda. Se lepši polje pa je na levi okrog Mengša proti Kamniku, in za Šmarno goro čez Vodice proti Krajnju. Te kraje sim pa prej poznal, ker sim Goren-sko že dvakrat obhodil. Na Berdu sim scer gričasto, pa vender lepo in rodovitno okolico ogledal, kolikor je za-strau deževniga vremena bilo mogoče. Izverh griča, na kterim velik grad stoji, je po lepi ravnini proti Mengšu in dalječ okrog viditi. Grad na Berdu, z okroglimi terd-nimi stolpi na voglih, je bil nekdaj grofov L amberg-ov; sedanji posestniki pa so vitezi Hofern. Sozidal ga je neki grof Janez Lamberg v letu 1552, ker so bili poprejšnji stari grad ob nekim puutu kmetje razdjali. — Iz tega zaliga griča me je peljal Burger skozi Šentvid v Prevoje; tu sim vidil v kotu med Dunajsko in neko stransko cesto, ki v Moravče pelje, rojstno hišo visokoučeniga dr. Jakoba Zupana, ki je bil nekdaj več let učitelj bogoslovja v Ljubljani, kjer so ga učenci „debeliga Zupana" imenovali. Pozneje je bil, ne vem *) Gosp. Wogatej je med tem umeri. Vred. — 187 — zakaj , na Koroško pregnan, kjer mende še živi *) Iz Prevoj smo šli po lepih senožetih v Koses, kjer eim rojstno hišo druziga slavniga rojaka, namreč gospoda Vesel-a, s posebno radostjo vidil. Poslednjič smo ogledali v bližnji majhni vasi, ki seji Praprot če pravi, zalo cerkev, ki je vsa iz rezaniga kamna sozi-iana. Tudi pri ti je bil mende „Ruckenstain magister operis", ker je, razun de je veliko manjši, uni v Pol-hograškim Dvoru močno podobna. Sozidana je bila ka-cih dvajset let pred Dvorsko , namreč v letu 1520. *) Je med tem umeri. Vred.