Organizacija. Dne 1. marca t. 1. se je rodil »Učiteljskemu Tovarišu" brat ,,Učiteljski List", fjflasilo jugoslovanskega učiteljstva . na okupiranem ozemlju. Na uvodnem mestu prve številke je članek tov. J. Pahorja pod gorenjim naslovom. Nanaša se na tamošnje razmere, a tangira tudi nas. Med drugirn izvaja sledeče: ,,Organizacija je veliko sredstvo v borbah življenja. Tako sredstvo napredka, kakor nazadovanja, sredstvo tlačenja in osvobojevanja, obrambno in napadalno sredstvo. Posamičnik je le kaplja v nevihti, atom v velikem dnevnem valovenju. Sledn.i delavec danes že to ve, le jagoslovenski učitelj še ne čuti dovolj vulgarne resnice. Ne ve, da je v dobi tako dalekosežno in smotrei-O razvite^a orodja, kakor je državni stroj, v dobi strnjenih cnot, kakor so velike politlčne stranke, edino samoohranjevalno sredstvo Ie organizacija. Culo m učilo je o Svatopolkovih palicah, a jih ne razume. Danes ima — trenotno — toliko plače, da živi; le da živi in nič več. In to glejte, zadošča, da ugasne še ona iskrica za organizacijo, ki jo je morda netila naša polstoletna beda. Ali dejstvo je, da se je Bereninijev zakon dosegel s silo organizacije, z junijsko stavko učiteljstva vse Italije in vsa naša slepota ne izpremeni tega! In dejstvo je, da ima Bereninijev zakon tudi svoje slabe strani! Doslej smo imeli pravico do pokojnine. četudi neznatne, z desetimi in tudi s petimi leti, če smo postali o šoli nesposobni za delo. Odslej? Kako odslej? Ali res šele s petindvajsetimi? In s kaksnimi prejemki? Morda s takimi, da bi ne bilo mogoče živeti. Še drugo, večje vprašanje je, vprašanje našega pravnega položaja. Ali vemo dovolj, da je ta najbolj odvisen od naše organizacije? Ali vemo, da je človek sam sebi najboljša opora? Ne, učitelj nima toliko zmisla za svojo organizacijo, kolikor ga itna zadnji delavec. In vendar je delavcu lahko, odloži kladivo in gre drugam; dobil bo delo, če le hoče delatl. Učitdj? So tovariši, ki so že pred vojno bili v službi, pa do danes ne morejo dobiti mesta. A bi delali radi, radi; delo ie njih obstoj! Z vsemi prošnjami, z vseini ponižanji ne morejo do kruha! In tisti, ki imajo službe? Koliko je njih pravic, pridobljenih v dolgoletnem delu? So li gotove? Koliko časa lodo še veljale? Dejstvo je, da smo danes odvisni od samovolje in trpke prijaznosti oseb, namesto od jasnih in nepodkupnih določb zakonov. In kako poslej? Ali hočete, da smo učitelji, s častjo neodvisnih liudi, ali pa naj bonio šahove figure, lutke na napetih nitih? Vadljali bodu z nami po la&tni volji in brez naše volje, če ne bomo imeli opore v trdni, živi organizaciji. Vadljali bodo s pomočjo naših napak, naših strasti, naše sebičnosti, naše pohlepnosti, našega užaIjenega samoljubja, skratka: vseh onih naših zlih nagonov, ki jih lahko vpreže, kdor ima vojke v rokah. To je bila običajna zgodovina našega stanu, davni grenki delež našega kruha. Vadljali bodo z nami in godilo se nam bo po zasiugi. Zakaj organizacija ni le najboljše sredstvo šibkih, temveč ustvarja tudi zmisel skupnosti, zatira zle nagone, najusodnejše sovražnike skupnih koristi, ublažuje jih in izločuje, kaže njih pogubnost in opozarja na cilje, da jih lažje dosežemo po strmi, težki poti osebnih slabosti in mimo nevarnih prepadov majhnega egoizma majhnih ljudi, brez katerih, žal tudi naš stan ni. Obenem daje organizacija zavest moči, kadar je posamičnik v trdi preizkušnji borbe. Sam očiščen, ker vidi jasnc, da ima skupne oilje s svojim tovarišem, sam popolnejši, ker je premagal, kar je slabega, nizkega v njem, bo toliko večjl, toliko močnejši, kadar bo stal v boju proti krivioi in iiasilju. Kolikor močnejši bo, toliko lazje bo zmagoval. Korist bo imel on suni in jo bodo imeli vsi.