šport in zdravje 75 Down syndrome and physical activity Abstract The purpose of this article is to present guidelines for physical activity in children with Down syndrome. Today, we know that through physical activity, like all people, people with Down syndrome achieve a new quality of life. It is important not only to maintain their psychophysical abilities, but also to develop socialization and creative use of free time. Adults have an important role to play in children‘s development and learning, as this can alleviate individual problems and even eliminate some. Physical activity is very important as it reduces the chance of a child becoming overweight. It has a positive effect on well-being, relation- ships and self-confidence. This article presents Down syndrome and its cause, describes the physical and mental characteristics of people with Down syndrome, and diseases that are more common. In the following, we present guidelines for consideration in the composition of a physical activity program for children with Down syndrome. Key words: Down syndrome, physical activity, children. Izvleček Namen članka je predstaviti smernice za telesno dejavnost otrok z Downovim sindromom. Danes vemo, da prek tele- sne dejavnosti tudi osebe z Downovim sindromom, tako kot vsi ljudje, dose- gajo novo kvaliteto življenja. Pri tem ni pomembno samo ohranjanje njihovih psihofizičnih sposobnosti, ampak sta po- membna tudi razvijanje socializacije in ustvarjalna izraba prostega časa. Odrasli imamo pomembno vlogo pri otrokovem razvoju in učenju, kajti s tem se lahko posamezne težave omilijo, nekatere pa celo odpravijo. Telesna dejavnost je zelo pomembna, saj zmanjšuje možnost, da bi otrok postal debel in otopel. Pozitivno vpliva na počutje, medsebojne odnose in samozavest. V članku smo predstavili Downov sindrom in vzrok za njegov na- stanek, opisane so telesne in duševne značilnosti oseb z Downovim sindro- mom ter bolezni, za katerimi pogosteje zbolevajo. V nadaljevanju smo predstavi- li smernice, ki jih je smiselno upoštevati pri sestavi programa telesne dejavnosti za otroke z Downovim sindromom. Ključne besede: Downov sindrom, telesna dejavnost, otroci. Liza Jovičević Downov sindrom in telesna dejavnost https://onaplus.delo.si/razlicne-nogavice-za-downov-sindrom 76 „ Uvod Otroci z Downovim sindromom se rojevajo v vseh državah, ne le v nekaterih. Že zaradi njihovega značilnega videza jih ljudje veli- kokrat označijo kot popolnoma drugačne (telesno in duševno), kar pa ni ravno prav. Ko jih vidijo, pomislijo samo na stereotipe. Vsaka oseba ima lastne osebnostne značil- nosti in to velja tudi za osebe z Downovim sindromom. Težko je širše posploševati vedenjske značilnosti, saj nihče ne more vedeti, v kakšno osebo se bo razvil otrok z Downovim sindromom, saj je individualno razločevanje precej veliko. Vendar se kljub temu nekatere lastnosti pri njih pojavljajo pogosteje, te pa se s starostjo seveda spre- minjajo. Downov sindrom Downov sindrom je sindrom, ki se označu- je kot kombinacija telesnih značilnosti, ki se pojavijo skupaj in imajo skupni vzrok (Hal- der, 2009). Sindromi so pogosto poimeno- vani po tistem, ki jih je prvi opisal. V našem primeru je bil to Langdon Down. Leta 1866 je prvič opisal otroke s to dedno zasnovo. Gre za prirojeno stanje, ki naključno priza- dene enega od približno 660 novorojenčk- ov, ne glede na to, kje (geografsko) so roje- ni in katerega spola so. Downov sindrom v večini ni posledica dednosti (podedovana je le 1/3) in je kromosomska motnja. Ljudje z Downovim sindromom imajo dodatni kromosom. Kromosomi so nosilci genov, geni pa so nosilci zasnov dednih lastno- sti. Vsebujejo informacije, ki sodoločajo zunanji videz in razvoj, oblikujejo dedne lastnosti vsakogar. Normalno ima človek v vsaki celici telesa 46 kromosomov – 23 kromosomskih parov. Stanje je prirojeno in lahko prizadene vsakega otroka, ne glede na to, od kod prihaja in katerega spola je. Pri otrocih z Downovim sindromom lahko zlahka opazimo podobnosti z drugimi dru- žinskimi člani, saj ta otrok podeduje družin- ski genski zapis. Večja verjetnost za rojstvo otroka z Downovim sindromom je pri tistih družinah, pri katerih se je že prej v sorod- stvu rodil otrok z Downovim sindromom. Možnost, da se bo tudi drug otrok rodil s to motnjo, je majhna, ampak verjetna (Kr- žišnik, 2014). Nihče ne more vedeti, v kakšno osebnost bo zrasel otrok z Downovim sindromom, saj je individualno razločevanje precej ve- liko. Vseeno pa se strokovnjaki strinjajo, da obstajajo nekatere značilnosti v obnašanju, ki se pri sindromu pojavljajo pogosteje. Te značilnosti se s starostjo spreminjajo. V prvih mesecih življenja je otrok z Downo- vim sindromom tih in ponavadi ni težaven. So zelo mirni in neaktivni dojenčki, ki zelo veliko spijo, manj jočejo. Dojenčkove mišice so v prvih tednih mlahave, gibi rok in nog so šibki in vse to prispeva k mnenju, da so ti dojenčki neaktivni. Da so lačni ali željni po- zornosti, ne bodo pokazali z jokom, zato je bolje, da matere same določijo čas za hra- njenje in se dosti ukvarjajo z dojenčkom, kadar je buden. Ko se starši začnejo ukvar- jati z njim in ga spodbujajo, ugotovijo, da je mnogo aktivnejši, kakor so sprva mislili. V tretjem ali četrtem mesecu ugotovijo, da je otrok živahen, aktiven in da se odziva na dražljaje (Kržišnik, 2014). Cunningham (1999) je o motoričnem ra- zvoju otrok z Downovim sindromom na- vedel tri iztočnice: so motorično manj spo- sobni v primerjavi z vrstniki brez motenj, na motoričnem področju zaostajajo bolj in bolj v primerjavi z vrstniki brez motenj in obstaja velika interindividualna in intraindi- vidualna razlika v razvoju. Interindividualne razlike se kažejo v heterogenosti znotraj skupine otrok. To pomeni, da se v moto- ričnih sposobnostih med seboj zelo razli- kujejo: pri nekaterih hitro opazimo slabše razvite motorične sposobnosti, drugi pa s svojimi spretnostmi v motoričnem prosto- ru presenečajo. Razlike izvirajo iz delovanja drugih genov v dedni zasnovi in iz okolja, ki lahko spodbudno vpliva na motorični razvoj ali pa ga zavira. Poleg velikih razlik znotraj skupine so opazne razlike tudi pri posameznikih (intraindividualne razlike), ki lahko isto motorično nalogo izvajajo enkrat zelo dobro, drugič pa brez vzroka slabo. Otroci z Downovim sindromom potrebu- jejo pri razvijanju temeljnih gibalnih spo- sobnosti posebno obravnavo, saj pri njih motorični razvoj poteka drugače: veliko po- časneje in nepovezano, pa tudi ne pri vseh otrocih do iste stopnje. Nekateri vzroki, ki povzročajo počasnejši motorični razvoj pri otrocih z Downovim sindromom, so: mišič- no-skeletne nepravilnosti (atlanto-aksialna nestabilnost, nestabilnost kolkov, skolioza, varus kolenskega sklepa, metatarsus pri- mus varus, patelofemuralna nestabilnost), povečana mišična ohlapnost – hipotonija (hipotonija se kaže že pri dojenčku, otrok je v celoti hipoton, mišična napetost je nizka), slabo razvite vse motorične sposobnosti, posebej ravnotežje (zaradi zmanjšane mi- šične napetosti in njenih učinkov, kot so zmanjšana stabilnost medenice in ploska stopala, so ravnotežje in druge motorične sposobnosti slabše), nagnjenost k pove- čani telesni teži, slabši sluh in vid, slabši dolgoročni spomin, možne prirojene srčne napake in šibkejši splošni zdravstveni status (Kaštrun, 2006). Ko govorimo o telesnih značilnostih in zdravstvenih posebnostih, imajo otroci z Downovim sindromom lahko težave z umsko prizadetostjo, srčnimi napakami, hipotonijo, debelostjo, motnjami vida in sluha. Težave imajo s kinestetičnimi občutki (motnje koordinacije). V nekaterih primerih ne razlikujejo predmetov različnih velikosti, teže in materiala. Predvidevanje in časovna orientacija sta prav tako lahko resna ovira, predvsem kadar je treba oceniti gibajoče se predmete in se nanje odzvati (Howells, 1989). Na telesno rast poleg drugih dejavnikov vplivata zdrava prehrana in vadba. V za- dnjih letih so se ljudje z Downovim sindro- mom fizično precej spremenili, saj se starši, učitelji in trenerji trudijo, da jim omogočijo plavanje, atletiko, gimnastiko, ples, jahanje itd. V preteklosti to zaradi slabih programov telesne dejavnosti in pasivnega načina ži- vljenja ni bilo mogoče. Okolje je bilo tedaj nespodbudno – ljudje prizadetih niso spo- štovali in jim niso ponudili možnosti, da bi si spoštovanje pridobili (Cunningham, 1999). Danes pa vemo, da prek telesne dejavno- sti tudi osebe z Downovim sindromom, tako kot vsi ljudje, dosegajo novo kvalite- to življenja. Pri tem ni pomembno samo ohranjanje njihovih psihofizičnih sposob- nosti, pomembna sta tudi razvijanje so- cializacije in ustvarjalna izraba prostega časa. Odrasli imamo pomembno vlogo pri otrokovem razvoju in učenju, kajti s tem se lahko posamezne težave omilijo, nekatere pa celo odpravijo. Telesna dejavnost je zelo pomembna, saj zmanjšuje možnost, da bi otrok postal debel in otopel. Pozitivno vpliva na počutje, medsebojne odnose in samozavest (Bunt, 2014). Številni viri (Paul idr., 2019; Pitchford idr., 2018; Ptomey idr., 2018) prikazujejo pozitiv- ne učinke telesne dejavnosti pri otrocih z Downovim sindromom in navajajo, da so za njih nadvse koristni plavanje, gimnasti- ka, ples in jahanje. Vse te telesne dejavnosti izboljšujejo motorične sposobnosti (pred- vsem ravnotežje, moč, koordinacijo) in prispevajo k večji samozavesti in občutku ponosa. šport in zdravje 77 Sposobnost koordinacije sicer ni normalna, vendar pa ni motena tako zelo, da je ne bi bilo mogoče izboljšati. S sistematično vad- bo lahko dosežemo precejšnje izboljšanje (Down v Cunningham, 1999). Pri otrocih z Downovim sindromom je težava z ravno- težjem in nadzorom telesa zelo pogosta v vseh starostnih skupinah. Pomagamo jim lahko tako, da nekatere vaje začnemo izvajati že v prvih dneh življenja. Različne vaje pomagajo pri različnih spretnostih. Po- membno je, da otroku omogočimo redne vaje, ki utrjujejo mišični tonus, izboljšujejo ravnotežje in z uporabo vida pomagajo pri koordiniranju gibov. Plavanje, ples, gimna- stika, skakanje po ponjavi in plezanje ter hoja po brvi so zelo pomembni (Cunning- ham, 1999). Raziskave so pokazale, da imajo otroci z Downovim sindromom težave z urejanjem in koordiniranjem informacij, ki prihajajo iz različnih sistemov – na primer koordinacije nog in rok. To lahko odpravimo s pogosti- mi vajami, pri katerih predmete namestimo tako, da jih bo z lahkoto dosegel. Pomagajo tudi vaje, pri katerih dojenček s pogledom išče izvor zvokov ali pa glavo obrne v smer zvoka (Cunningham, 1999). Ljudje z Downovim sindromom imajo lah- ko določene telesne pomanjkljivosti, kot so razločki v postavi, drži, težave z ravnotež- jem in prirojene srčne napake, a te redko pomenijo nepremagljivo oviro za ukvarja- nje s telesno dejavnostjo ter za doseganje zadovoljstva in razvijanje spretnosti. Ovira so lahko le naša pričakovanja in zaščitništvo ali pa družba, ki ne omogoča dovolj virov in možnosti (Cunningham, 1999). Program gibalnega spodbujanja otrok z Downovim sindromom, ki se v Sloveniji iz- vaja po zdravstvenih domovih, je program nevrofizioterapije. Otrok je deležen take obravnave enkrat na mesec, in to samo do 3. leta starosti oziroma dokler ne shodi, kar seveda ne zadovoljuje njegovih potreb. Od 3. leta do vstopa v šolo otrok torej nima no- bene strokovno vodene gibalne spodbu- de. Starši so prepuščeni lastni iznajdljivosti, pogosto nimajo dovolj znanja in motivacije za tovrstno delo s svojimi otroki. Zgodi se, da je področje grobe motorike kot osnove, na katero se navezujejo druga področja (fine motorike, govora, razumevanja, so- cialnih spretnosti …), skoraj popolnoma zanemarjeno. Vse to se dogaja v obdobju, ko je otrok najbolj dovzeten za dražljaje (Kaštrun, 2006). Otroci z Downovim sindromom se v moto- ričnih sposobnostih med seboj razlikujejo. Na to vplivajo stopnja prizadetosti in drugi geni v dedni zasnovi, pa tudi okolje, v kate- rem živijo. Okolje je lahko zelo spodbujeval- no ali pa zaviralno. Otroci z Downovim sin- dromom imajo tako kot njihovi vrstniki radi šport, igro, ples in druge aktivnosti. Zelo pomembno je, da se zelo zgodaj odkrijejo otrokove sposobnosti in se jih spodbuja. Telesna dejavnost prinaša veliko pozitivnih vplivov. Med drugim poveča mišični tonus, ohranja telesno težo, dviguje samozavest, skratka izboljša kakovost življenja. Kaštrun (2006) med cilji motoričnega učenja nava- ja izboljšanje ravnotežja, okrepitev glavnih mišičnih skupin, izboljšanje koordinaci- je gibanja in funkcionalnih sposobnosti, razvijanje spomina, vplivanje na pravilno telesno držo ter izboljšanje samopodobe. Cunningham (1999) pa je med cilji telesne dejavnosti oseb z Downovim sindromom naštel razvoj in ohranitev gibalne sposob- nosti, usvajanje spretnosti za individualne in skupinske športe, spodbujanje in razvi- janje komunikacije z okoljem, samozaveda- nje, samopotrjevanje, sproščanje čustvene napetosti, spodbujanje pozitivnih oblik vedenja in skrb za pozitivno samopodobo. Narava različnih težav, telesnih, duševnih ali vedenjskih, naj ne izloča iz športa, temveč le poglobi in prilagodi njegove dejavnosti (Vute, 1999). Te dejavnosti na občinski rav- ni v Sloveniji opredeljujejo Letni programi športa, ki so v skladu z Nacionalnim progra- mom športa v Republiki Sloveniji. Programi športne vzgoje otrok s posebnimi potreba- mi so prilagojeni njihovim psihofizičnim in telesnim sposobnostim. Oblika te usmeri- tve je tudi specialno olimpijsko gibanje, ki se je pred več kot 25 leti začelo na pobudo Eunice Kennedy Shriver s prvimi mednaro- dnimi specialnimi olimpijskimi igrami. Teh se je udeležilo tisoč oseb z motnjo v dušev- nem razvoju iz 26 držav. Že na začetku je specialna olimpijada dokazala, da se lahko tudi prizadete osebe športno razvijajo, da lahko razumejo pomen zmage in poraza. Lahko tečejo, plavajo, smučajo, drsajo, ja- hajo … Specialna olimpijada je predvsem način življenja in dejavnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju, pa tudi njihovih dru- žin in organizacij, ki skrbijo zanje (Mikuš Kos, 1999). Downov sindrom in telesna dejavnost Temeljna navodila, ki jih mora učitelj špor- tne vzgoje upoštevati pri vodenju špor- tnih dejavnosti za otroke z Downovim sindromom, so: pred začetkom izvajanja vadbenega programa je obvezen posvet z zdravnikom o stanju otroka z Downovim sindromom, upoštevamo, da se otroci z Downovim sindromom morda ne zaveda- jo možnih nevarnosti pri vadbi, vadba je uspešnejša, če jo predstavimo po manjših delih, ki omogočajo uspeh, upoštevamo specifične težave, npr. probleme z vratom, srcem, telesno težo, izogibamo se stresnim situacijam pri športni vadbi, zaradi poseb- nosti vadbe in vadečih je smiselno voditi dnevnik dogajanja, vadbo usmerimo v raz- vijanje in ohranjanje telesne kondicije, pri- zadetim koristijo vaje za moč in ravnotežje, pozorni smo na tiste, ki nosijo slušne apa- rate, preverimo, ali so vsi v skupini razumeli naša navodila, zagotovimo varnost vadbe, učenje in vadba sta uspešnejša, če so vad- beni elementi razdeljeni na manjše enote, zagotavljamo tako vadbo, ki omogoča do- življanje uspeha, in pri športni vadbi upora- bljamo raznovrstne vadbene pripomočke (Vute, 1999). Pri vodenju prilagojenih telesnih dejavno- sti moramo biti pozorni na možnost pove- zanosti Downovega sindroma z drugimi vrstami prizadetosti in težavami, kakršne so cerebralna paraliza, mišična distrofija, težave s sluhom, vidom itd. Med cilji te- lesne dejavnosti je tudi ustvarjanje takih razmer za delo, ki bodo omogočile vklju- čevanje vseh, ne glede na sposobnosti. Cilji naj bodo postavljeni dovolj visoko, da so lahko izziv vsem udeležencem, tudi učite- ljem. Vodja dejavnosti naj s prepoznavnim vodenjem spodbuja udeležence k športne- mu udejstvovanju in naj upošteva načelo postopnosti. Od njega se pričakuje tudi do- volj potrpljenja in poznavanja raznovrstnih iger ter prilagojenih telesnih dejavnosti, to je takih, ki omogočajo prijetno, uspešno in varno vadbo (Vute, 1999). Otroci se novih spretnosti učijo postopo- ma. Noben otrok ne začne nekega lepe- ga dne kar sam od sebe jesti, hoditi, risati. Otroci se teh veščin učijo po (majhnih) ko- rakih. Vsak dosežek utira pot naslednjemu. Kadar ima otrok razvojno motnjo, ki ote- žuje njegovo učenje, bo potreboval več vmesnih majhnih korakov za dosego istih učnih ciljev kot sovrstniki. Otrok z motnja- mi v razvoju bo potreboval več časa, da cilj doseže, lahko pa ga doseže, če mu po- kažemo vsak korak posebej, ob času, ko je na ta korak pripravljen (Kaštrun, 2006). Za otroke je igra vedno pomembna, ne glede na stopnjo intelektualne sposobnosti. Z 78 odraščanjem se vrste otroških iger spremi- njajo. Pri različnih oblikah duševne prizade- tosti, vključno z Downovim sindromom, so stopnje sposobnosti zelo različne, zato je treba igre in telesne dejavnosti prilagajati stanju posameznikov in ne njihovi starosti (Vute, 1999). Otroka ne izpostavljamo in ne primerja- mo z drugimi, ampak le z njim samim. Naj ne bo izpostavljen tekmovanju z drugimi, ampak s samim seboj, da ne občuti strahu pred neuspehom. V komunikaciji z otro- kom je nujen očesni stik. Otroku dajmo možnost izražanja čustev, težav, želja in trenutnega počutja. Pri skupinskih igrah sta potrebna pomoč in usmerjanje otro- ka za razumevanje in upoštevanje pravil. Otroku moramo dati dovolj možnosti za igro, pri tem se socializira in nauči spreje- mati dogovore. To je nekaj načel, ki bi jih morali upoštevati pri delu. Potrebne pa so tudi konkretne prilagoditve dela pri vadbi, potrebna je prilagoditev opreme, pravil, podajanja navodil (kratka in jedrnata, bolj nazorna navodila, slikovno gradivo, skice, sheme), prilagoditev tempa menjavanja vsebin in časa za izvedbo (otrok mora imeti dovolj časa ter možnost, da lahko nalogo opravi samostojno, sploh pri uvajanju no- vih vsebin, več ponovitev) ter prilagoditev prostora (kotiček, ki je namenjen otrokove- mu individualnemu delu). Zelo pomembno je omogočiti otroku doseči uspeh, to pa je mogoče le ob ustreznih prilagoditvah vad- be oz. učnega procesa (Karpljuk idr., 2013). Za otroke z Downovim sindromom so pri- merne prilagojene štafetne igre (tek nado- mestimo s hojo, stabilnejši začetni položaj – sede namesto stoje, krajša razdalja do cilja), prilagojene elementarne igre (lažji in mehkejši športni pripomočki, kot so žoge, stožci, obroči, kiji, uteži, žoge različnih veli- kosti, barv in teže), prilagojena hokej in od- bojka ter druge igre z žogo (manjša igralna površina, poenostavljena pravila, skrajšan čas, stalna igralna mesta, večje število igral- cev, nižja mreža) ter plavanje in igre v vodi (po metodi Halliwick). Plavanje je za osebe z motnjami v motoričnem in duševnem razvoju zelo priporočljivo, saj v vodi lahko izvajajo aktivnosti, ki jih zunaj nje mogo- če ne bi nikoli mogle. Učenje plavanja pri otrocih z Downovim sindromom se izvaja s Halliwickovo metodo, katere glavni cilj sta varnost otrok in doseči zanesljivega plaval- ca v vodi. To učenje poudarja pomen iger in postopno učenje. Način je zelo zanesljiv, saj se starši ne bojijo vključiti svojega otro- ka v tovrstne skupine (Planinšek, 1997). „ Zaključek Značaj in vedenje otrok z Downovim sin- dromom sta v večini primerov zelo po- dobna značaju drugih otrok. Težje je le, ker otroci z Downovim sindromom pozneje pridejo do določene stopnje razvitosti, zato napadi besa in bežanje terjajo drugačno ravnanje pri večjem otroku kot pri dvoletni- ku. Pri vseh otrocih ima velik pomen vpliv okolja, pri osebah z Downovim sindromom je to še pomembnejše. Ti otroci potrebu- jejo veliko ljubezni in podpore. Straši se morajo že od začetka spopasti z najbolj optimalnimi rešitvami. Velikokrat je težava, ker se starši težko sprijaznijo z dejstvom, da imajo otroka z Downovim sindromom, kar lahko močno vpliva na razvoj otroka. Zelo pomembna pa sta tudi gibanje in telesna dejavnost, saj lahko pomembno izboljšata kvaliteto življenja otroka z Downovim sin- dromom. Telesna dejavnost pa mora biti skrbno načrtovana in prilagojena sposob- nostim in potrebam otroka z Downovim sindromom. „ Literatura 1. Bunt, C. in Bunt, S. (2014). Role of the family physician in the care of children with Down syndrome. Pridobljeno s https://pubmed. ncbi.nlm.nih.gov/25591185/ 2. Cunningham, C. (1999). Poskušajmo razumeti Downov sindrom: Vodnik za starše. Ljubljana: Zveza Sožitje. 3. Halder, C. (2009). Otrok z Downovim sindro- mom. Ljubljana: Zveza Sožitje. 4. Howells, G. (1989). Down‘s syndrome and the general practitioner. Pridobljeno s https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC1712156/ 5. Karpljuk, D., Usenik, R., Nuzdorfer, P., Videm- šek, M., Hadžić, V., Florjančič, M., Lavrenčič, J., Kovačič, J., Slatner, L. in Meško, M. (2013). Športna dejavnost otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. 1. natis. Draga: CUDV. 6. Kaštrun, R. (2006). Gibalni program za otroke z Downovim sindromom - Čebelica. Revija Šport, 54 (1), 28–32. 7. Kržišnik, C. (2014). Pediatrija. Univerza v Lju- bljani, Medicinska fakulteta. Ljubljana: DZS. 8. Mikuš Kos, A. (1999). Različnim otrokom enake možnosti. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. 9. Paul, Y., Ellapen, T., Barnard, M., Hammill, H. in Swanepoel, M. (2019). The health benefits of exercise therapy for patiens with Down syndro- me: A systematic review. Pridobljeno s https:// pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31745461/ 10. Pitchford, A., Adkins, C., Hasson, R., Hornyak, J. in Ulrich, D. (2018). Association between Physical Activity and Adiposity in Adolescents with Down Syndrome. Pridobljeno s https:// pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29210918/ 11. Planinšek, T. (1997). Učenje plavanja pri otrocih z Downovim sindromom. Revija Šport, 45 (2), 9–12. 12. Ptomey, L., Szabo, A., Willis, E., Gorczyca, A., Greene, L., Danon, J. in Donnelley, J. (2018). Changes in cognitive function after a 12-week exercise intervention in adults with Down syn- drome. Pridobljeno s https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/29501470/ 13. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Lju- bljana: Debora. Liza Jovičević, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo liza.Jovicevic@fsp.uni-lj.si