„DOM IN SVETi' 1892, štev. 10.                                473
i dolnje predele ilirske, kao i u ostale slavjanske pokrajine« ; a z novim pravopisom Gajevim stopili smo Slovenci (kar je že tudi povedal Bleivveis 1. 1846.) »v kolo z drugimi Slovani, de oni naše, mi pa njih bukve lahko beremo«. V prvi vrsti in neposredno smo stopili v tako književno kolo, kakor rečeno, uprav z najbližjimi brati Hrvati; o čemer je  pripomnil  tudi Fr. Kurelac   v
svojih »Slovih nad grobom Lj. Gaja« rekoč, da je to »ono presretno jedinstvo pravopisno u Latinske polovice (Hrvatske) ter u iste susedne bratje Slovenske, koje i sad (aj) na kupu nas drži moral-nom i književnom«. — Pravopis ilirski je torej prvi korak k vzajemnosti in književni jedinosti južnih Slovanov.
Drugi  korak k jugoslovanski zajed-nici književni, namerjani po »ilirstvu«,
'wtSSLire» ^'M
Mehemet-Alijev trg v Aleksandriji.
(Po fotografiji Al. Beer-a.)
pak je jezik. »Prava namera slavjansko-ilirskega knjižestva« glede gornjih Ilirov, t. j. Slovencev, bila je, kakor piše omenjeni »Ilir iz Kranjske« Kobe 1. c.: »da bi slovensko podnariečje, koje je po duhovnicih i učiteljih, koji mu ili dosta viešti ne bijahu, ili ga pako po njemačkom jeziku slikovahu, dosti od svoje prve izvornosti, žalibože izgubilo, po pravoj, slavjanskomu duhu priklad-noj, izobraženosti u slavjansko-ilirsko, kao  rieka  u  more, polagano  slivalo.«
No, že ista »Danica ilirska« (1. 1847., 3) je hvalila v tem obziru »Novic« urednika dr. J. Bleiweisa »na njegovom trudu, kojim se« — veli »medju ostalim stara (ima skrb), da stanovnike u ondašnjih pokrajinah (t. j. slovenskih) malo po malo priuči k našem občem književnom jeziku (misli »ilirskemu«) ili barem pobudi ljubav k njemu. Ne samo sto je primio podpunoma naš organički pravopis, nego uvodi malo po malo i sve naše (namreč ilirske)  tehničke  izraze i