GLAS RAVNATELJA IN UČITELJA VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 82 INŠPEKTORJI KOT SODELAVCI IN NE SOVRAŽNIKI Aleksander Jeršič, ravnatelj OŠ Draga Kobala Maribor Inspectors as Allies, not Foes Šolska inšpekcija bi naj bila v službi šolskega sistema, v katerem glavno vlogo igrajo šole. S šolami so torej na istem čolnu z istimi cilji. Inšpektorje vidim kot sopotnike šolnikom in drugim zaposlenim v njih. V nobenem primeru pa ne kot sovražnike. Ne glede na to, da so nadzorniki dogajanja na šoli. Obisk inšpekcije, redni ali izredni nadzor, šolske ali katere koli druge inšpekcije je še vedno stresen dogodek. Stresen za zaposlene na šoli. Pri vseh preostalih inšpekcijah pred- vsem za vodstvo šole. Pri obisku šolske inšpekcije za ve čji del kolektiva. Ali mora biti vedno tako? Moja osebna izkušnja z inšpekcijami vseh vrst je zelo pozi- tivna. Morda sem izjema, ki potrjuje pravilo. Ne vem. Vem pa, da smo imeli na šoli v slabih desetih letih ve č kot 30 obiskov inšpektorjev. Od tega sedemkrat šolsko inšpekcijo. Dvakrat na podlagi prijave. Nikoli anonimne. Pri vsakem obisku smo bili deležni izjemno korektnega odnosa. Ob tem je treba poudari- ti, da sta za korekten odnos vedno potrebni dve strani. Inšpektorje smo vedno sprejeli prijazno in spoštljivo. Kot enakovredne sogovornike. Nikoli se nismo postavljali v nadrejeni ali podrejeni položaj. Pokazali spoštovanje do njihovega dela in hkrati pri čakovali enako od njih. Pomembno je, da na strokoven in transparenten način predstaviš svoje delo, primer, zaradi katerega se je zgodil obisk. Predstaviš svoje stališ če. Do zdaj nam je zme- raj uspelo doseči enakovreden dialog. Pomembnejša kot obisk je svetovalna vloga. Ravnatelji smo velikokrat pred številnimi izzivi, kako ravnati. Sloven- ska zakonodaja je načeloma jasna. Vendar pa so posamezni zakonski in podzakonski akti velikokrat neusklajeni. Če uporabim najbolj mili izraz. Ob slabih 20.000 zakonskih in podzakonskih aktih je to po svoje tudi razumljivo. Vendar pa to vodstva šol velikokrat spravlja pred nerešljive izzive. Naša šola je denimo do nedavnega (zaradi 50.000-litrske cisterne za olje) veljala za skladiš če nevarnih snovi. Treba je bilo upoštevati posebno področje zakonodaje, ki s šol- sko nima veliko skupnega. Ob tem smo bili deležni tudi inšpekcijskih nadzorov tega podro čja. Ravnatelji zato ve- likokrat potrebujemo nasvet, kako ravnati. Nasvet, preden sprejmemo odločitev. Seveda imam v mislih odlo čitve, ki so vezane na izpolnjevanje zakonskih zahtev. V vsakem primeru želimo ravnati pravilno. In prav. Pravna služba na MIZŠ nam je sicer v časih v pomo č, pre- mnogokrat pa je njihov odziv prepozen in premedel. Da o občinski pravni službi sploh ne govorimo. Ta menda obsta- ja. Vendar pomo či od njih še nismo dobili. Prav zaradi tega smo bili izjemno veseli »govorilnih ur« oziroma odprtega telefona enkrat tedensko, ki so ga na šolskem inšpektoratu uvedli ob zadnji menjavi glavnega inšpektorja. To je pomo č, ki jo ravnatelji potrebujemo. Nasvet, kako ravnati tukaj in zdaj. Kratko in jedrnato. Zakonodajalec oziroma šolsko ministrstvo pri dajanju navodil in postavljanju pravil velikokrat ne pomisli na mo- rebitne robne primere, ki se zgodijo v praksi. Ravnatelji pa se moramo takrat odzvati tako, da ne kršimo zakonodaje in hkrati sledimo strokovnim rešitvam pri zagotavljanju dob- rih delovnih pogojev za zaposlene in varnega in spodbud- nega učnega okolja za u čence. Ko ne gre, pa č uporabimo zdravo pamet. Tudi predpisi niso vedno življenjski. Vendar pa je moja izkušnja s šolskimi inšpektorji in inšpektorica- mi zelo pozitivna. Tudi pri njih sem že naletel na veliko mero razumevanja in zdrave pameti. Imeli smo primer, ko smo morali sprejeti odlo čitev z zavedanjem, da bomo v vsakem primeru kršili enega od zakonov. Pohvaljeni smo bili, da smo se odločili pravilno. Pravice otrok so namre č nad pravicami staršev, ko gre za družinsko nasilje. V tem primeru so inšpektorji izkazali veliko mero razumevanja in nam tudi svetovali, kako ravnati naprej. V zadnjih dveh letih, ko se spopadamo z epidemijo covi- da-19, se je to pokazalo še bolj očitno kot v preteklosti. Če so bila nekatera pravila v preteklosti nelogi čna in neživljenjska in so se kršitelji pokazali bolj izjema kot pravilo, se je to v zadnjih dveh letih zgodilo preve čkrat. Enostavno je postaviti neko pravilo. Izvesti ga v praksi, pa je preve čkrat lahko druga zgodba. »V časih ne gre niti s pomo čjo trikov,« so rekli neko č. Toliko sprememb pravil v tako kratkem času nas preve čkrat postavlja pred nerešljive uganke. Zato sta sodelovanje in dialog s pristojnimi službami še toliko bolj pomembna. V viziji šolskega inšpektorata je zapisano, da inšpektorat želi postati podporni steber izobraževalnega sistema. Da je njegovo pos- lanstvo, da opolnomo ča, svetuje, ozaveš ča, pomaga in seveda tudi nadzoruje. Menim, da nadzor ne bi smel biti najpomembnejši proces. Ogromno namre č lahko naredimo na podro čju preventive, ozaveš čanja in sprejemanja pravih odločitev. Zato je sprotno sodelovanje med šolo in inšpekcijo nujno. Šolniki pri svojem delu potrebujemo delovno okolje, v ka- terem se v prvi vrsti posve čamo pedagoškemu procesu. Ob spopadu z razli čnimi izzivi – zahteve staršev, želje in zahte- ve ustanovitelja in financerjev – se prevečkrat zgodi, da smo postavljeni pred odlo čitve, ki niso vedno enozna čne. Takrat pričakujemo sodelovanje vseh deležnikov. Šolska inšpekcija lahko tako s primernim in pravo časnim preventivnim delo- vanjem naredi veliko za boljše razmere v slovenskem šol- skem prostoru. Prepri čan sem, da je bil s svetovalnim delom v zadnjem obdobju narejen pravi korak v to smer.