216
Sveta Lucija na Primorskem.
je trajala od 200.— 100. pred Kr., da, po naših krajih do Rimljanov. Najznačilnejša izkopina te dobe je latenski meč. Njegova ploča je tanka, ravna in povsodi enako široka. Med pločo in ročajem ima zvonu podobno krivino, ki je poseben znak latenskih mečev. Poleg dolgih mečev ohranila so se tudi krajša bodalca. Našlo se je tudi mnogo konjske oprave, kuhinjskih nožev, motik, verig, značilnih latenskih fibul in drugih stvarij. Kovaška umetnost je že popolnoma razvita. Kraji, kjer so našli predmete iz hallstadske, latenske in rimske dobe, segajo od bosensko - dalmatinske meje do Švice. Ta okolnost dokazuje jasno, daje isto ljudstvo preživelo vse te dobe, kar je najvažnejši rezultat prazgodovinskega izkopavanja po naših zemljah.
Sklep. Do sedaj opisane izkopine so dokazale, da niso v nikaki zvezi z vprašanjem o Keltih. To novo skupino prazgodovinskih predmetov imenujejo sedaj illvrsko dobo. Kakor razprava dokazuje, spremenilo se ni nič prebivalstvo alpinskih pokrajin od dobe kamena sem. Zato zgodovinarji menijo, da je prebivalstvo bilo prvobitno in da se je v svoji večini ohranilo do Rimljanov. To ljudstvo so bržkone Illvri. In niso-li Illvri Slovani? Vedno bolj se nagibajo nazori učenjakov tej misli. Slednjič se bo morda dokazalo, da so stanovali Slovani že sprva tu, in da so se le nove betve pozneje k njim preselile, kar je toliko let dokazoval neumorni Davorin Trstenjak.
(Konec.)
$f^

Sveta Lucija na Primorskem
(Spisal A. C.)
"A^sts vuv, Tpwčq,  L6Xa aatuže
Ilias XXIV. spev, 778. vrsta.
Y^-gge kratke besede iz Ilijade: »Pri-"Tnesite sedaj Trojani suha drva, da sežgemo truplo Hektora, koji je pred konje brzdal«, pridejo mi vedno v spomin, ko se oziram na naše starodavno prazgodovinsko pokopališče. Rekel bi skoraj, da taisti obred, kateri se je vršil pri poganih v Troji, se je vršil tudi tu med našimi poganskimi pradedi.
Sv. Lucija je skromna vasica, ne šteje več nego 66 hiš v sredi visokih tolmin-
skih hribov. V daljavi vidi se orjak »Krn«, poleg njega je tudi »Migovec« in zraven obojih »Kobiljna glava«. V bližini obdajajo pak sveto Lucijo nižji hribovi: »Senica«, kjer pa sena ni, »Kosovt«, kjer se dobi mnogo piče za živino, in hrib »Baba« ; zaradi njegove čokaste, širokočelne oblike zadnjemu tako pravijo. In še niže je »Kuk« in više od njega je »Teza«. Pod Kukom in Tezo je ozek prostor, v starih listinah imenovan »Mirišče«, to je kraj razvalin.
„DOM IN SVETS' 1891, štev. 5.
217
Od vzhoda dere Idrija, med skalami in propadi, od severa drvi mogočna Soča, ki je v teku časa strahovito straaro
ter tečeta še med prepadi   do  žal  po-furlanjene Gorice.
Med sotočjem obeh rek je bila stara naselbina.   Ni čuda, da so si stari  pa-
napravila, da vsak osupne, kdor ni vajen tega pogleda. In obe reki Idrijica in   Soča  združita   se  kot   dve   sestrici
gani izbrali ta kraj, (kateri kažejo slike), za naselbino, ker je že po naravi zadostno utrjen in zavarovan, torej pripraven za naselbine prvotnih naselnikov
218
Sveta Lucija na Primorskem.
Lepota v prirodi.
po naših alpinskih deželah. — Po natančnih zapisnikih v naši župnijski kroniki posnamem to-le:
Rajni gospod župnik Tomaž Rutar pisal je v nekem pismu do Kukuljeviča v Zagrebu: »Tu se nahajajo znamenite stvari, prihodnjost bode pokazala«. In res se je tudi zgodilo. Dne 2. septembra 1. 1880. začne kopati konservator starin dr. Bizarro in odkrije čez 30 grobov. Grobovi so bili v treh vrstah drug nad drugim. Našel je lončene žare, male in velike, zraven njih tudi mnogo bronastih stvarij: ženske nakrasnine, n. pr. igle za lase, uhane, fibule, zapestnice, med njimi je bila ena sosebno znamenita fibula, ki je imela dva konjiča spredaj, katera vodi mož v vozičku. Vse to je iz tako imenovane »la-ten-ske« dobe, ki je obsezala kakih pet stoletij neposredno pred rimskim go-spodstvom.
Ker pa Bizarro ni nadaljeval svojega dela, začel je dne 12. avgusta 1. 1884. dr.  Karol   pl. Marchesetti   iz   Trsta   za
tamošnji muzej razkopavati. Vspehi so bili sijajni.
L. 1886. dojde tudi kustos dvornega muzeja na Dunaju, g. Jožef Szombathv, in prične delo na drugem polju in v šestih tednih razkrije 599 grobov.
Dr. Marchesetti je preiskal 1631 grobov in Szombathv 2450, torej jih je v skupnem številu 4081. In koliko jih ni bilo uničenih v teku časa, če se pomisli, da je to grobišče staviti najmanj 500 let pred Kristom!
Pri tem pogledu na raznovrstne nakrasnine in druge male stvari, mislil sem si: kako so stari pagani skrbeli za svoje ljudi! Mar ni bila to še iskrica Božjega razodenja v oziru neumrjoč-nosti naše duše ? In kako mi spoštujemo svoje krščanske sorodnike?
Prvotne prebivalce podjarmili so Rimljani ter postavili svojo naselbino pod »Miriščem« in se tu utaborili, kar spri-čujejo razvaline rimskih zgradeb za župnijsko cerkvijo in na prostoru, kjer je sedaj šolski vrt.
Lepota v prirodi.
(Spisal Severus.) (Konec.)
Utakor v neorganični prirodi, tako ^T vlada duh soglasja tudi po organizmu le še bolj duhovito in živo. »Das dunkle Band der Sclrvveren ist in den Verzweigungen d©s Pflanzen-reiches gelost und dem Lichte aufge-schlossen«. (Schelling).
Najneznatnejše rastline, ki jih biva kar na stotine v jedni kapljici vode, prekose vso dragocenost bliščečih  kri-
stalov in žlahtnih biserov, ki jim ne-dostaja najblažje dragocenosti življenja. To življenje je povsem čudna prikazen, ki se ne da raztolmačiti iz ne-organičnih snovij. Srce rastlinskega življenja bije v neznatni, (samemu) očesu nevidljivi celici. Od tod pa se pretaka vir življenja po vsi rastlini. Staniča nastaja poleg stanice, iz njih pa postajajo nežne cvetice, sočnato zeli, košato