T u g a.
le maram jaz ljudij veselih,
'Prebridek, pregrenak je kelih,
Ki ga okuša
Mi jadna duša.
Zato veselje, kratek čas
Imejte vi:
Jaz grem, kjer boljši so od vas
Prijatli mi.
V  divjino pustega grem kraja, Kjer ljuta vihra zmer razsaja, Bijo se boji
Ko v duši moji —
Na breg pečevnat, kjer grmi
Val ob peči,
Tepo vodovja se moči,
Da breg ječi.
Kjer grom grmi, zemljo pretresa, Vsa v divjem ognji so nebesa, Kjer tresk in bliski
V  pregrozni stiski Žival vso begajo, pode. Glej! prizor ta
Mi malko ranjeno srce Spet pokrepča.
Na groze kraj grem, na grobišče,
Naj tu miru si duša išče!
Ker tesno tu je,
In vse žaluje
Prav, kakor meni se godi.
Je trna, je mir,
So grobi, črvi in kosti,
Je smrti tir.
In tam na grobu, glej! otroka,
Kako topi ga bol globoka!
Čez mlado lice
Hite solzice
Na ljube majke tihi hram!
Potem oči
Zakrije, da je še bolj sam,
In tih ihti.
Le tak pogled mi dušo celi;
Zato še dalje grem — h kapeli,
Kjer je razpeto
Eazpelo sveto,
Podoba ran in bolečin!
Na njem visi
Ponižni, krotki božji sin,
Hudo trpi.
Osti teže mu sveto glavo,
Srce zija mu prekrvavo;
Kaj on toguje,
Kaj vse boluje,
Se sploh še zmeriti ne da.
Zato pa, križ!
O, blagi križ! na bol srca
Mi hlad rosiš.
Boj, težka tuga in bolesti,
To moji so prijatli zvesti.
Zato vi drugi,
Ki niste tugi
Prijazni, obdržite le
Radost sami,
Jaz grem, kjer drugi so za m6
Prijaznejši.
Posavski.