H
Anton Medved: Prijateljem.
učitelj so nam rekli, da je Hofer ljubil svojo domovino pa tudi cesarja avstrijanskega. Pripovedujejo nam tudi iz slovenske zgodovine, kako je bilo nekdaj todi po naših krajih, ko so strašni Turki prihajali tam od Bosne morit in požigat in kako so s seboj vlačili dečke, kateri so potem postali turški janičarji. Povedali so nam tudi prav lepo pesem o Ravbarju, katere si pa nisem vse zapomnil. Govori pa o bitvi pri Sisku, kjer so Slovenci Turke premagali. Skoda, da pesmi ni v berilu. Dve kitici vem še dobro. Glasita se:
Paša stopa ob potoci, Gromeč  boben  nosi v  roci, Jezen  trdo  vanj  teleba, Da razlega se do neba.
Turek ima vel'ke hlače, Dolge,  dolge  pa  mustače; Bi  vratove   naše  ugledal, Kdo  ve,  kaj  nam  bi povedal.
Ko nam povest povedo jedenkrat, tudi dvakrat, vele nam, naj jo lepo po slovensko zapišemo v poseben zvezek. Jaz sem tako popisal že ves zvezek; o božiču Vam ga pokažem in Vam tudi prečitam vse lepe povesti iz njega. Nad tem zvezkom imam še prav posebno veselje. Gospod učitelj so nam rekli, da se s takim spisovanjem najbolje urimo v svojem materinem jeziku. In lepo pisati slovenski in pa govoriti bi tako rad znal.
Samo jedna reč je, katera mi ni všeč v šoli: ljubljanski nagajivci. Kakih pet součencev je namreč, vsi so LjubljanČanje in največji, ki delajo vsako uro nemir v šoli,  tako,  da gospod
učitelj ne morejo mirno govoriti, temveč morajo večkrat svariti, hudovati se, tudi palico prijeti, pa vse nic ne pomaga. Zadnjič jim je tak porednež palico zlomil, ko so ga hoteli švrkniti. Da ni teh, kako prijetno bi bilo, koliko veČ povestij bi slišali! Saj pravijo gospod učitelj: Ce bodete mirni, povem vam to in to. Pa onih se nic ne prime. Imajo tudi tako Čudna imena, da še nisem nikdar slišal takih, n. pr.: Mizrle, Cigan, Smrdu; dva pa že po imenu kažeta, kaj sta, namreč Koprivec in Brencelj. Ko-privec je največji, uči se ne nič, vselej prepozno pride v šolo in še takrat samo nagaja. Zato so mu gospod učitelj rekli: Kopriva ne pozebe. Brencelj je pa res pravi sitni brencelj. Se nekega tovariša imam, tudi Ljubljančana, kateri se mi res smili. Piše se za Valentina Vrharja. V šolo pride sicer vsak dan, pa najmanj za jedno uro prepozno. Govori pa ne nič; v zadnji klopi sedi, in kakor se vsede, tako obsedi. Nekateri se norčujejo iž njega, on pa ne zameri, tudi ne udari nikogar. Ne zna pa tudi nič. Jedenkrat sem ga vprašal, zakaj tako mirno sedi v šoli, pa ni nič odgovoril. Pa že vem, zakaj. Pred nekaj dnevi sem ga videl sedečega na vozu, s peskom obloženem, in držečega biČ v roki, s katerim je poganjal dve kljuseti skozi mesto. Sedaj vem vse : Tine je mestni voznik in ob jednem učenec. Zato pride ves truden v šolo in nič ne zna, samo malo citati. Pa ga imam vendar rad, saj je dober. Ce ga srečam vozečega po mestu, vselej ga pozdravim. Sicer pa se s součenci iz Ljubljane ne pajdašim. Nekaj prijateljev imam, a ti so od drugodi. O njih Vam bom že še pisal, kako dobro znajo v šoli in kako lepo se vedo. Bodite zdravi, ljubi oče!
1 rijatelji,  od  mlada  znani,
V   poslednji noči leta zbrani Pojemo  lahkodušno,  vneto. Nevidno pa, kot v morju kaplja,
V brezmejno večnost se potaplja
Staro leto.
Prij atelj em.
Polnočni  zvon  zapoje  skoro, Obsije  solnce plan  in goro, S snegovi težkimi  odeto. Iz  spanja jutri  se  vzbudimo, Objelo že je staro  zimo Novo leto.
Tako  večeru dan  odjenja, Tako se leto z letom menja, K  verigi  časovni pripeto. Veselja,  upa  manj  pričara, Telo nam  in  srce postara Vsako leto.
Zamišljeni v minule dneve Spominov čujemo odmeve. Ohranimo je v duši sveto! Človeška doba je minljiva; Ne vemo, kaj v naročju skriva Mlado leto.
Ta črna zemlja je globoka, Polaga vanjo  smrtna roka Mrličev v jednomer nešteto. Veseli  danes  tu sedimo  — Morda nam  mine s prvo  zimo Zadnje leto.
Anton  Medved.