Poštnina pavšalirana. Uredništvo In upravnlštvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. Štev.fM^ V Ljubljane, 7. novembra 1921. Leto I. AVTONOMIST Izhaja vsak pondeljelc zjutraj. Celoletna naročnina 120 K« mesečna 10 „ Posamezne številke se ra-čunijo po 2 K. Inserati se računajo: pol str. 1000 K, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 1 K. Najnovejše. Orožne vaje bodo odpovedane. Zagreb, 6. novembra. Ministrski svet bo v najkrajšem času sklenil od- poved orožnih vaj. Vpoklicani bodo poslani domov. Odgovor vojnega ministra. Zagreb, 6. novembra. Deputaciji poslancev Jugoslovanskega kluba, ki je posredovala pri vojnem ministru zaradi orožnih vaj, je odgovoril vojni minister general Zečevič, da je ta vpoklic le poskusna moDilizacija. Ta odgovor vzbuja v vseh krogih živahno veselost. Angleški pritisk. Zagreb,6. novembra. V soboto je sprejel Pašič angleškega poslanika Junga v avdijenci. Angleški poslanik je „vprašal“ Pašiča, kako in kaj je z Albanijo in kaj on tam namerava. »Vprašanje" angleškega poslanika je bilo tako energično, da ga je razumel tudi Pašič, ki sicer ne razume rad tujih jezikov. Vsled energičnega angleškega nastopa je Pašič takoj jako pomirjevalno odgovoril. Nastop angleškega poslanika spravljajo belgrajski politični krogi v zvezo z- zaščito velikih angleških gospodarskih interesov v Albaniji, o katerih so pisali tuji in naši listi že pred tedni in so bili znani vsi javnosti, samo naši vladi očividno ne, sicer se ne bi bila spuščala v albansko afero, predno ni napravila potrebnih diplomatskih korakov na pristojnem mestu. Vsled diplomatskega poraza naše vlade belgrajski politični svet ni toliko ogorčen nad Angleži kakor nad nesposobnostjo naše vlade, ki je stvar pritirala do takega rezultata. Splošna sodba je, da bi morala vlada vsled svojega velikega diplomatskega poraza odstopiti, prevladuje pa mnenje, da ne bo odstopila, ker je — parlamentarna. Naše zahteve glede Madžarske odbite. Zagreb, 6. novembra. Kakor se polagoma doznava, je velika antanta odbila vse zahteve naše vlade z ozirom na Madžarsko, izvzemši zahtevo po razstoličenju Habsburžanov. Zahtevo po odškodnini je velika antanta odbila in stroške ..orožnih vaj“ bo morala trpeti naša država sama. Ravno tako je odbita zahteva po zastopstvu v komisiji za razorožitev Madžarske, ker nam hoče dovoliti velika antanta le enega zastopnika med strokovnjaki, in ne v komisiji sami. Odklonjena je tudi naša zahteva po garancijah za izvedbo trianonske mirovne pogodbe. Kakor se govori, je nameravala naša vlada zasesti Pečuj in dohodki tamošnjega premogovnika naj bi služili obenem v kritje naših vojnih ■siroškov. Naša vlada pa ni pomislila, da imajo na pečujskem rudniku Angleži že velike interese in da ni niti misliti na to, da bi ta rudnik kedaj izpustili izpod svoje kontrole zaradi svojega trgovskega brodovja na Donavi. Ravno tako je splošno znano, kako zelo je angažiran v madžarskih državnih in privatnih podjetjih francoski velekapital in da francoska vlada nikakor ne bo privolila, da se ti interesi ogrožajo od katerekoli strani. Vse te okolnosti je naš vlada prezrla. Odgovornost za nepremišljene vladne korake splošno pripisujejo demokratom, ki hi bili radi svoje neuspehe v notranji politiki pokrili z uspehi zunaj in tako se da tolmačiti tudi energičen nastop demokratskega časopisja po celi državi za vojno, dočim so bili radikalski listi znatno umerjenejši. Radikalci se danes silno rogajo demokratom, češ, kako jih je Pašič enkrat spravil v zagato in v blamažo. Angleško-irski spor. Dunaj, 6. novembra. Pogajanja, katera je vodil voditelj Ircev De Valera z angleškim ministrskim predsednikom Lloydom Georgejem, so zastala na vprašanju popolne neodvisnosti irske države. Irski voditelji hočejo samostojno republiko in nočejo priznati z Anglijo nobene zveze več, tudi angleškega kralja nočejo priznati kot svojega. Pretekli teden je imel Lloyd George v angleškem parlamentu velik govor, v katerem je naglašal, da angleška vlada ni- kakor ne more pristati na zahteve Ircev. Ce bi bila Irska neodvisna država s pravico sklepanja mednarodnih pogodb s komurkoli, bi bila vsa zapadna angleška obala izpostavljena v slučaju vojske sovražnim napadom. Lloyd George je zapretil, da sc bo Anglija borila proti Ircem do zadnjega moža, ako v tem vprašanju ne popuste. Istotako se pa tudi Irci pripravljajo z mrzlično naglico na nove boje. Dnevne vesti. Odziv ne ožje, slovenske domovine tiče, mo» ramo odkrito reči, da utrjuje takšne •iucii — ki pa so po vsej priliki zelo maloštevilni — v njihovi brezupni tremi sedanji centralistični in absolutistični sistem v državi. Ljudje so videli pasti mo- gočno politično zgradbo, Avstroogrsko monarhijo. Ta zgradba je bila človeško delo. Vsako človeško delo pa je zaso-jeno smrti. Sedaj vidijo, kako tajne centralistične sile hočejo na enak način porušiti narod. Narod pa ni iznajdba človeškega duha in dela, narod je plod vsemogočne, samovoljne, od ljudi neodvisne narave. Zato se noben narod na svetu ne more iztrebiti, ne umetno ne s silo. IJokler žive posamezni člani naroda, je to nemogoče. Samo ena pot more voditi do iztrebljenja: ta, da se vsakega posameznega člana kakšnega naroda ubije in tako iztrebi neljubi rod. — V Jugoslaviji smo trije narodi: Srbi, Hrvati in mi Slovenci. Jugoslovanskega naroda še ni — ta pojem je vsaj danes še zgolj političen. Smo brezpogojno za državo, ki naj veže tri bratske narode v eno državo. Smo toraj za politično državno edinstvo. Tisti, ki bi hoteli to edin-stvo negirati, so na napačni poti. Oni pozabljajo, da je ni moči na svetu, najmanj. pa v rodbini Habsburg, ki bi mogla zopet vzpostaviti do tal porušeno avstrijsko državo. Vzemimo primer, da bi se sedanje nasledstvene države v Srednji Evropi čez noč zopet podrle. Kaj bi nastalo potem? Bogve kaj; mirno pa lahko rečemo: Stara avstro-ogrska monarhija ali država čisto gotovo ne! Napačno je tedaj, če centralistično časopisje neprestano zmerja z „avstrija-kanti“ ljudi, ki so s sedanjim vladnim iii ustavnim sistemom nezadovoljni in ga obsojajo. Pri nas vsaj nimamo nikakih „avstrijakantov“, od pametnih ljudi nikogar, ki bi verjel, da se more še kdaj vrniti stara država s starimi razmerami. Mogoče je, da imamo tu ali pa tam še kakšnega habsburgovca. To niso pametni ljudje. Naj gredo torej za Karlom Habsburgom. Da se habsburgovcem ali njihovim agentom izmaknejo tla pod nosrami zato zahtevamo boljše notranje razmere v tej novi državi! Po našem najboljšem prepričanju je zato potrebna avtonomistična ureditev države na znotraj! Federalizem ni prav mogoč, ker recimo niti na Hrvatskem oziroma v Slavoniji, kaj pa šele v Bosni in Hercegovini ni mogoča tako ostra teritorijalna delitev med Hrvati in Srbi, kakor je mogoča na pr. od-delitev Slovencev od Hrvatov. Zato smatramo, da je naš program tista zlata srednja pot, ki vodi do rešitve. Centralizem je ne more dati, pa tudi strogi federalizem ne, temveč zgolj avtonomija. Mi ne moremo iti za tem, da se komaj pod eno državno streho zedinjeni Srbi, Hrvati in Slovenci zopet razidejo, temveč le zu tem, da se medsebojno sporazu-.r.ejo. Tu pa more biti načelno merilo zopet le eno: enakopravnost vseh plemen v državi in končno tudi socijalua enakopravnost med ljudmi v isti državi. Moti se, kdor misli, da hočemo mi razdirati, kar so ustvarili neodvratni zgodovinski trcnotki. Mi vabimo pod svoj krov le one, ki so s sedanjim stanjem v državi nezadovoljni in prepričani, da se s intenzivnim delom to stanje da izboljšati v tej državi. Mi se bojujemo za enakopravnost med plemeni, zato, da se more vsako pleme vladati samo po svoji volji na svoji domači zemlji; bojujemo se za versko strpnost med pripadniki različnih cerkva; končno se bojujemo za socijalno-gospodarske pravice vsega delovnega ljudstva, zavedajoči se, da sta kmetiški in delavski stan prava in resnična nosilca človeške družbe. Zato pravimo, da je na napačni poti, kdor pričakuje zboljšanja trdih življenjskih pogojev od tega cesarja ali onega kralja. V zmoti je, ki misli, da se bodo še kdaj povrnili časi stare Avstrije. To že socijološko ni mogoče, pa če bi bilo politično mogoče. Zgolj za tem moramo iti, da se ohranimo pri življenju kot slovenski narod vsepovsod in da si bomo na svojih lastnih rodnih tleh sami mogli „voliti vero in postave" po svoji lastni razumnosti in lastnih potrebah. V tem in tako je podana smernica realni slovenski politiki v Jugoslaviji, ki bodi slovenska in zato socijalna. Slovenci smo kmetiško in delavsko ljudstvo, tako ob Kolpi, v Slovenskih Goricah in ob morju in onostran Karavank. Šele ker smo Slovenci, pa smo tudi Jugoslovani. Zborovanje hrvatskega bloka. Koncem preteklega meseca se je vršilo v Zagrebu zborovanje takozVanega „hrvatskega bloka". To je skupina političnih strank na Hrvatskem, v kateri imajo vodilno besedo Kadič in njegovi pristaši. V skupini niso zastopani demo-kratje in „hrvatska pučka stranka11 (hr-vatska SLS), vendar zadnja je sicer Radičevi politiki nasprotna, toda demokrat-je so še hujši nasprotniki bloka. Ce smemo verjeti poročilom hrvat-skih listov, so zastopali udeležniki zborovanja nad 300 tisoč volilnih glasov, kar pomeni ogromno večino hrvatskega ljudstva in vsled tega ne smemo prezreti zaključkov, ki jih je zbor sprejel. Zborovanja so se udeležili tudi nekateri zastopniki muslimanov iz Bosne, kot zastopnik Stojana M. Protiča pa urednik Protičevega lista „Radikal“ g. dr. Mom-čilo Ivanič. Vse, kar se je sklepalo in govorilo na zborovanju, je ostalo spočetka tajno. Šele v zadnjem času se je skrivnostna zavesa nekoliko dvignila, tako da so mogli listi objaviti glavno vsebino sprejetih sklepov. Resolucija, ki jo skupščina enoglasno sprejela, obsega 4 točke. Prva točka ugotavlja, da je z „od-ločbo hrvatskega državnega zbora od, 29. oktobra 1. 1918. in z rezultatom gla-; sovanja od 28. novembra 1. 1920. na ozemlju Hrvatske, Slavonije in Dalmacije kakor tudi na podlagi poznejših sklepov hrvatske republikanske kmečke stranke (Radičeve stranke) končnove-Ijavno uničeno vsako pravo habsburško-lotrinške dinastije na hrvatski prestol“ in izraža upanje, „da belgrajska vlada ne bo preprečila sestanka na Hrvatskem, v Slavoniji in v Dalmaciji izvoljenih poslancev, na katerem bi oni kot lirvatski deželni zbor tudi formalno proglasili odstavitev Habsburžanov s hrvatskega prestola.*1 Druga točka govori o nevzdržnem sedanjem vladnem sistemu in pravi, „da ne vlada več ne okrnjeni parlament (brez komunistov), ne zakonodajni odbor, ne okrnjena vlada, ampak edinole ministrstvo notranjih zadev (Svetozar Pribi-čevič). Tretja točka proglaša „hrvatski blok“ kot tvorbo celokupne politične in kulturne akcije hrvatskega naroda in kot izraz jasne volje hrvatskega naroda." Četrta točka pravi, da je edini sigurni korak za trajen in pravičen sporazum hrvatskega naroda z njegovimi srbskimi in slovenskimi brati sestanek vseh poslancev iz ozemlja Hrvatske, Slavonije in Dalmacije v hrvatskem saboru (de-želnem zboru). V svojem govoru pa je Radič še dodal: „Hrvatski narod želi rešiti svoje hr-vatsko vprašanje v sporazumu s srbskim narodom, in sicer v onih državnih mejah, ki so priznane po mednarodnih pogodbah. V toliko je hrvatsko vprašanje še vedno naše notranje, domače vprašanje. Če pa hočejo nadaljevati z današnjim centralizmom, utegne dobiti hrvatsko vprašanje vnanjepolitičen značaj, in jaz ne vem, če bo to v korist i Srbov i Hrvatov." & Ti sklepi so važni in nam odkrivajo globok pogled v sedanjo politiko hrvat-skih opozicijonalnih strank. Radič trdi, da je pripravljen za sporazum med Hrvati in Srbi. Centralisti pa pravijo, da je bedasto govoriti o kakem sporazumu, ker smo Srbi in Hrvati in Slovenci en narod, kjer o „sporazu-mu" ne more biti govora, ker sam s seboj sc vendar ne morem sporazumeti! Radič pa pravi, da Srbi, Hrvati in Slovenci nišo en enoten narod, ampak da so to le trije bratje in med brati je sporazum mogoč. Važno vprašanje je, kdo naj sklepa sporazum. Na to vprašanje odgovarja Radič čisto določno: Izvoljeni poslanci Hrvatske, Slavonije in Dalmacije naj se zbero v hrvatskem deželnem zboru. Ti naj sklepajo sporazum v imenu hrvatskega naroda. Toda s kom? Kdo naj zastopa Srbe in Slovence? Na to vprašanje Radič ne odgovarja direktno; logično pa se da zaključiti, da istotako z izvoljenimi poslanci na ozemlju Srbije oziroma Slovenije. Zahteva po sporazumu, katerega naj sklepajo izvoljeni poslanci in zahteva r i po sk^canju*deželnih zborov je silno da-lekosežna. V tej zahtevi ni izraženo nič več in nič manj, kakor da naj vse, kar se je dogodilo po prevratu 1. 1918., kratko-malo izbrišemo! Radič ne priznava veljavnosti akta od 1. decembra 1. 1918., v katerem je izrečeno na slovesen način ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno državo (ker so to ujedinjenje sklenili neizvoljeni poslanci?), ampak zahteva popolnoma nova pogajanja glede načina ujedinjenja. Radič priznava princip ujedinjenja v toliko, da naj tvorijo Srbi, Hrvati in Slovenci eno državo na ozemlju,, ki nam je priznan po mednarodnih pogodbah kot naše. Ne odobrava pa načina, kako se je ta princip izvede!. Da bo stvar tudi manj poučenim našim bralcem jasna, nam bodi dovoljen primer: Trije bratje, ki imajo vsak nekaj premoženja, sklenejo zgraditi si hišo. Njihov sklep je tu, ni pa tukaj še hiše. Predno si bodo postavili hišo, se morajo natanko dogovoriti o podrobnostih, na pr. ali bodo stanovali vsi skupno v enem stanovanju ali pa vsak v svojem, koliko bo vsak k skupni zgradbi prispe • val: ali vsi enako, ali pa eden več in drugi manj. Sklep, sezidati si hišo, je prin-cipijelen sklep, dogovori glede stroškov itd. pa obsegajo način izvedbe principi-jelnega sklepa. Radič torej pravi, da je tudi on za skupno hišo in za skupno državo, v kateri naj prebivajo Srbi, Hrvati in Slovenci, ne strinja se pa s tem, da bi v skupni hiši gospodaril samo eden nad vsemi, ampak zahteva najprej sporazum glede ziduve skupne hiše in njene uporabe in plačevanja stroškov. Kdor je zasledoval zgodovino našega ujedinjenja s potrebnim mirom, mora priznati, da so se zgodile velike napake. Prvotno narodno navdušenje te napake pač dela razumljive, a jih ne opravičuje. Za princip skupnega sožitja Srbor, Hrvatov, Slovencev in (da se bodo centralisti jezili) recimo še Bolgarov v eni državni skupnosti smo vsi brez razlike. Ne soglašamo pa z načinom ujedinjeva-nja, ki je bil prenagljen. Niti dva trgovca, ki skleneta ustanoviti skupno firmo, se ne zedinita čez noč glede pogojev in ravno tako se ne da združevati držav na vrat na nos brez dolgih predpriprav. Naša sedanja uprava nam dokazuje, da so imeli prav oni, ki so prerokovali velikega upravnega „mačka“ kot posledico neopravičene in nerazumljive naglice, in kakor vse kaže, bo treba v kratkem vse centraliziranje temeljito revidirati. „Brezdomovinski kvaražugoni.“ Tako se glasi najnovejša vizitka, katero nam je poklonilo centralistično „Jutro". Priznavamo, da dela ta najnovejši poklon od centralistične strani cenjeni tvrdki vso čast. Oprema je lična in fina in moremo tvrdko le najbolje priporočati. „Brezdomovinskemu kvaražugo-nu“ smo nakazali brezplačno stanovanje v isti sobi, kjer v bratski slogi žive že »prevratni elementi", ..klerikalci", rdeči jezuitje" in kar je še ostalih poštenjakov današnje dobe. Upamo, da se tudi „kva-ražugon" ne bo z nikomur kregal, ampak da bo pokazal vso dobro vzgojo svojih starišev. Ker je pa že beseda o „kvaražugo- nih“, naj jih navedemo še mi nekaj, in sicer zaenkrat ne iz Slovenije, ampak iz Srbije. Prvi „kvaražugon“ je Stojan M. Pro-tič. Nekdaj je bil predsednik vlade, sedaj je le še „državni savetnik" in poslanec, pa ne tako dober kot je n. pr. dr. Žerjav. Ta človek je velik sovražnik militarizma in je enkrat prav trdo prijel razne gospode generale za rogove. V zadnjem času se je celo predrznil izreči veliko nesramnost, da je mobilizacija odveč in'nepotrebna. Vsled tega izreka ga bodo „kvaražugoni“ izvolili za svojega častnega člana in ponudili mu bodo poleg njegovega državnozborskega mandata LISTEK. 0 državnih uradnih iti ... ..tajnostih" (Zgodba, prevedena iz ruščine v 1. 1907.) Godilo se je tako-le: Pokrajinski namestnik, guverner, mandarin, ne vem več, kako titulirajo v tisti jutrovi deželi dostojanstvo najvišjega uradnika v deželi, pokrajini, sandžaku, satrapiji, županiji ali kakorkoli se že imenuje določen kos države — skratka, ta najvišji uradnik je nekega jesenskega dne prejel pismo. Pismo je bilo od samega ministra za notranje zadeve, v katerem poroča mogočni gospod, da je privatno zvedel, taintadan se namerava kralj vrniti s potovanja po inozemstvu v domačo rezidenco. Gospod minister naroča toraj pokrajinskemu namestniku, naj ta dogodek začasno ostane tajen, vendar pa naj kljub temu poskrbi za varnost, mir in red v svojem okolišu, posebno pa naj pazi na dvorni %'lak; kadar pa leta pride, naj pozdravi suverena kakor se spodobi... Itd. Pokrajinski namestnik, mož na svojem mestu, je ukazal poklicati gospoda policijskega direktorja. Moža sta po daljšem posvetovanju sklenila, da ne bi bilo odveč tupatam, zlasti pa ob viaduktih, mostovih in podobnih geografskih položajih postaviti straže. Vojaški poveljnik, po kranjsko rečeno gospod general, je bil telefonično naprošen, da to izvrši. Vojak cel, je izvršil svojo nalogo brezhibno... Ko sc je zvečerilo, so bili vojaki že na potrebnih mestih, brez šuma in krika. Na to je gospod pokrajinski guverner ukazal poklicati še načelnika železnice. Bilo je že pozno v noč, ko je začel ta gospod načelnik kolovratiti po temnih ulicah v mesto. Bil je spočetka slabe volje, toda izgubil jo je takoj, ko je bil v vladni palači prijazno sprejet in mu je bila zaupno razodeta velika državna skrivnost gospoda ministra iz centrale... Vrnivši se domov, pa ni našel nikoli nikjer mirnega kotička. Koprnel je, da bi ob tej izredni priliki učinil nekaj posebnega, velikega, skratka takšnega, da bi mu takoj padlo tudi primerno odlikovanje na junaška prsa ... Kar sam ni našel pripravne „ideje“, je poklical svojega prijatelja, kateremu je „strogo zaupno" državno tajnost zaupal proti „častni besedi". Možakarja sta na to ugibala to in ono, naposled pa poklicala na posvet še eno možakarico. V treh so uganili, da ne bi bilo slabo poklicati v službo kakšnega spretnega strojevodjo, ki bo vlak spremljal do prestolice za slučaj, če se službujočemu strojevodji pripeti karkoli, na pr. taka ali takšna nesreča... Sicer pa so si vsi trije dali zopet roke in običajno „častno besedo", da ostane zadeva tajna. Določeni strojevodja je že davno trdo spal, ko so ga zbudili. Stanuje daleč zunaj v predmestju. Ker pa hodijo železničarji najraje po železni progi, mesto po cesti, kakor navadni ljudje, konji in avtomobili, jo je udaril kar po železniški progi za hišami. Toda tam je zadel na patruljo, ki mu je namero energično prepovedala, kateri dogodljajček pa ga je smešno osupnil. To in pa nevo-lja, da ga sredi noči nenadoma kličejo v službo, ga je napotilo do premišljevanja. Nekaj je bil slišal, da bo zopet vojna, vendar resno v to ni mogel verjeti. Tako je korakal s težko, sklonjeno glavo v mrzlo jutro. Pred kolodvorom je v megli stal časopisni kolporter in razkri-čaval list, ki je izhajal v pondeljek in vsak dan, kakor je to v navadi v jutro-vih deželah. Tisti časopis je živel največ od škandalov in prosvetne uprave v tisti državi. Mirne pasante je napadal na cestnih vogalih, v lažeh je dosegel umetnakarske rekorde in je delal iz ljudi, kar jih je pomoril, klobase, prave kranjske klobase, kakor so jih svoje dni izdelovali med Trzinom in Kamnikom. Strojevodja je poznal prodajalca, ker je bil sosedov sin. zato je kupil list — „da se ne zameri." Na peronu je pri luči pogledal v list, ga nato vtaknil \\žep, službeno čepico pa pod pazduho in je tako lepo pripravljen vstopil v šefovo pisarno. „Ukazal sem Vas klicati," mu je povedal šef „ker morate z vlakom, ki pride ... Če postane Vašemu tovarišu za kotlom slabo ali pa sc mu utegne pripetiti karkoli, boste Vi na mestu ... Današnja Vaša služba je izredno važna, pazite toraj! Izbral sem Vas, ker ste najbolj inteligenten med svojimi tovariši.‘L še enega izmed izpraznjenih komunističnih mandatov. Drugi „kvaražugon“ je dr. Momčilo Ivanič. On je poslanec in glavni urednik lista »Radikal". O tem listu bo „Slov. Narod" zapisal v eni bodočih številk, da je »najstrupenejši belgrajski list itd. Torej tega g. Moinčila Ivaniča je zaneslo tudi na zborovanje hrvatskega bloka v Zagrebu. Tam je govoril takole: „Vidim, da Hrvatje ne sovražijo srbskega ljudstva, ampak da mnogo trpe pod nasiljem sedanja belgrajske vlade. Toda ne mislite, da je pri nas v Srbiji bolje. Vi Hrvatje imate vsaj šolane in sposobnp uradnike, dočim postavlja v Srbiji minister Pribičevič za »policijske pisare“ (uradnike okrajnih glavarstev) ljudi brez izobrazbe in brez poštenja. V Srbiji so uradniki, ki niso dobili službe na podlagi šolskih spričeval, ampak na temelju izkaznice, da so člani demokratske stranke. »Policijski pisar" v Caribrodu (na bolgarski meji) je priznal, da je 1. 1913. služil kot bolgarski vohun, neki drugi »policijski-pisar" je bil »običan pandur“ (navaden brič). Žandarji vrše tudi pri nas v Srbiji razna nasilja in pred nekaj dnevi je imel ž njimi opraviti tudi moj brat, ki je pravnik v Belgradu. Toda že se dviga srbsko ljudstvo proti tej tiraniji. Potoval sem po Sremu, Bački in Banatu a povsod sem našel maso nezadovoljnežev. Nezadovoljneže smo našli tudi v Nišu in Kragujevcu in po drugih krajih Srbije, kjer vse vre proti današnji vladi. Prepričan sem, da bo tej vladi kmalu odzvonilo in da bodo prišli drugi ljudje, ki res izražajo voljo ljudstva." Ali ni dr, Ivanič „kvaražugon“ prve vrste? Da nam ne bodo mogli očitati „fra-karstva", češ da se bavimo samo s poslanci, ministri in doktorji, hočemo predstaviti našim bralcem še enega »kvara- žugona“ iz ljudstva, ki se je oglasil v belgrajski „Epohi“ kot dopisnik iz Bajine Bašte (vas na srbsko-bosanski meji). Ker je ta človek »iz naroda", se je zaletel v ministrstvo za narodno zdravje na sledeči način: »V interesu narodnega zdravja je treba ministrstvo za narodno zdravje čim prej odpraviti, ker od njega nima nihče koristi razun dotične gospode, ki se je v ministrstvo zarila kakor črvi v rano." — Nato opisuje tainošnje okrajno glavarstvo: »Treba bo vzeti v roke brezovo metlo (ker taka najbolj praska) in to blato »najuriti" (= pognati) iz državne službe. Prosim Vas, v pisarni sedi cel bataljon, in sicer bataljon vojakov — borcev in ne uradnikov, samih kmetov iz okolice. Oni sede v pisarni, njihovi konji se pa pasejo po ulicah Bajine Bašte. Vse delo bi pa lahko opravili načelnik in 2 praktikanta. Tako se siplje denar!" — Tudi s finančno upravo, zlasti s tobačno upravo ni zadovoljen. Čujmo, kaj pravi o tej: »Žetev tobaka bo letos izvrstna. Toda »nadležni" (predstojniki) v Belgradu bi se morali nekoliko brigati za skladišče, lu se krade na debelo in sicer kradejo oni, ki vlečejo plačo, da čuvajo tobak. Ves okraj ko-modno kadi ta tobak in še izven okraja ga prodajajo iz magacina. Oni t°bak javno žanjejo in prodajajo. I ako se troši naše bogastvo." — Ali ni to pravi „kva-ražugon", ki svojemu okraju niti tobaka ne privošči, da bi ljudje kadili zastonj ali vsaj nekoliko bolj poceni ? Naj to zadostuje, če bo pa še treba, pride še. »Kvaražugonov", ki so z današnjim stanjem, z današnjo upravo in z današnjo vlado nezadovoljni, in ki imajo tudi pogum povedati javno, da so in zakaj so nezadovoljni, je v kraljevini SHS toliko, kolikor je ljudi, ki si s poštenim delom služijo svoj kruli. Za sprejem med „kvaražtigone“ je prosil tudi dr. Mehmed Nož. — Odklonjen. znala zmag izkoristiti in s svojimi zavezniki kaj gotovega pismeno skleniti. Pa ne samo to. Neki naši zastopniki v inostranstvu so živeli z vnanjimi ministri tujih držav v tako nesrečnem razmerju, da sploh niso imeli pristopa v ministrske kabinete, ampak so jih sprejemali le nižji uradniki! L. 1916. fc namignil neki Srb našemu predsedniku (Pašiču) ob priliki njegovega obiska v Petrogradu, da se pripravlja v Rusiji prevrat in da mogoče takrat, ko se bo sklepal mir, v Petrogradu ne bo več ne Sasonova, ne carja Nikolaja 11. Tega poročila Pašič ni hotel niti poslušati. Leta 1917. pa je srečal Pašič istega Srba v južni Franciji in mu re-Kel: »Lej ga! Vse to se godi v Petrogradu, kar ste mi lani povedali! E! Ko bi se tome nadao!" Tudi glede najnovejših dogodkov v Albr.niji naša diplomacija ni nič predvidela, ampak je šele takrat ukrenila neke korake, ko so začeli Albanci na našem ozemlju paliti in ubijati. Tudi glede avanture Karla Habsburga naša diplomacija ni nič predvi- Naša diplomacija. „Mi imamo najboljšo vojsko in najboljšo diplomacijo" — tako nam dan za dnem zatrjujejo naši slavni -vladinovci, ki komaj čakajo, da se povzdigne ugled države z novimi potoki krvi. Mi se hočemo vzdržati vsake kritike o naši vojski in o naši diplomaciji. Povedati hočemo le, kako sodi o teh stvareh Srb, ki piše pod podpisom »Nestor Leto-pisac" (po starem ruskem kronistu) v »Beogradskem Dnevniku" od 30. oktobra med drugim sledeče: » da bi prišli (nekateri državniki) do moči, so govorili o neki »zavetni misli" in o potrebi vojske. Agitirali so med ljudstvom za vojsko v časopisju in z živo besedo. Ko je pa ljudstvo korakalo v vojsko, je bilo brez obleke, brez orožja in brez municije. Turki so imeli Martini-jeve repetirke in Kruppove baterije in človek se mora čuditi, da so naši goli kmetje boje izdržali... Naša diplomacija s svojim »balkanskim Bismarkom" na čelu bi bila skoraj zapravila vse vojne pridobitve. Rusi so hoteli dati Bolgarom Pirot in Niš, Lesko-vac in Vranje, Prištino in Prizren. Srbija, so rekli, naj bo srečna, da živi. To se je zgodilo le zaradi tega, ker naša diplomacija prej ni ničesar pripravila in sama ni vedela, kaj naj zahteva na jugu vzhodu. Šele potem je »kolenopriklono" prosila, naj ji vržejo nekaj tega, kar je osvojila srbska vojska s svojo krvjo. Namesto Bosne in Hercegovine so vrgli Srbiji štiri okrožja, kakor »cigančetu na bubanj" (ciganskemu muzikantu na krožnik) in še to po milosti Andrassy-ja! Tudi aneksija Bosne je zadela srbsko diplomacijo kot strela z jasnega. Ona ni nič pripravila,... ampak znašla se je brez glave in začela je »koprcati" kakor muha, kadar pade v siratko ... Tudi dogodki 1. 1914. so zatekli našo diplomacijo popolnoma nepripravljeno in prve dni so delali čisto brez glave. In sicer zato, ker takrat v Srbiji o kakšni vnanji politiki ni bilo niti govora, ampak se je vse vrglo na agitacijo in računalo, katera stranka in koliko “kroglic" bo dobila in koliko denarja bo izmetala kaka strankarska banka za agitacijo. Ko je izbruhnila vojska in je srbsko orožje zmagovalo, srbska diplomacija ni dela. Ko je bil dogodek že tu, je začela šele naša diplomacija misliti, kaj naj stori in s kom naj se združi in koga naj vpraša: Veliko ali Malo antanto — »tet-ku ili tetkičicu". Ko pa je »došlo do gu-stoga," in bi bil moral minister vnanjih zadev poročati v ministrskem svetu, ministra ni bilo tu. On je bil na Francoskem. Tudi ministrovega pomočnika ni tu, on je na dopustu, ali v demisiji ali na begu, »Bog če ga njegov znati, gde je." Tu pride zastopnik ministrovega pomočnika na poročanje. Čast in spoštovanje temu zastopniku /ministrovega zastopnika, ampak to nain izgleda tako, kakor »čorbine čorbe čorba." Ali mora res vsako, tudi najmanjšo zapreko, ki jo morejo rešiti pametni di-plomatje z eno peresno potezo, naše vojaštvo plačati s svojo krvjo, ljudska in državna blagajna pa z milijoni? Tudi naša država mora imeti diplomacijo, ki zna vsaj za mesec dni gledati vnaprej." Ponavljamo: tako piše Srb in sicer v listu, ki je najbolj centralističen in najbolj hujska na vojsko! Onemie vesti. Zadnjo številko našega lista smo morali v pondeljek dopoldne še ponatisniti, ker je bilo mnogo povpraševanja po listu. Kljub temu že v prvih popoldanskih urah naša uprava ni razpolagala niti z enim izvodom lista več, tako da so morali nekateri pospraševalci oditi praznih rok. — Opozarjamo na to zlasti one, ki inserirajo po listih. Ni nobene občine v Sloveniji več, kjer bi naš list ne bil zastopan. — Uprava. Mobilizacija ali orožne vaje? Na orožno vajo so poklicani letniki 1896., 1897., 1898. in 1899. Mlajša letnika sta se imela zglasiti pri pristojnem vojaškem poveljstvu včeraj, oba starejša pa jutri. »Vpoklicani" bodo tudi konji in vozovi. Oprostitve so v uradnem razglasu natančno navedene, zato naj ga vsak dobro prečita, da si prihrani sitnosti in izogne strogim kaznim. V »šturmbataljone nas pošilja »Jutro" zaradi tega, ker smo »izdali" veliko tajnost, da bodo šli v prve rove in strelske jarke razni odgovorni in visoki gospodje. Odgovarjamo: Tudi v »šturmba-taljonih" ne pogine vsak, in če bo treba, pojdemo tudi tja. če nam bodo odpovedale noge, bomo šli pa bolj počasi. Za gotove gospode bomo še vedno prehitro doma. Primorski Slovenci za avtonomijo. »Edinost", ki nas je zadnjič enkrat liudo napadla — kakor smo poučeni, se je to zgodilo zahrbtno — je v svoji izdaji od zadnje nedelje (30./10. 1.1.) objavila lep uvodnik »Mi in Tirolci", v katerem se peča s položajem Slovencev in Hrvatov na eni in tirolskih Nemcev na drugi strani. Članek končuje takole: ,,V glavnem imamo pač oboji (Nemci in Slovani v Italiji) isti cilj, t. j., da izsilimo v okviru države sebi primerno avtonomijo. Čim bi se temu cilju odrekli, bi s tem že zapečatili začetek našega konca. To pa velja glede nas julijskih Jugoslovanov še v mnogo večji meri kot glede tirolskih Nemcev." — Se povsem strinjamo. Zgolj Ta hip je stopil v pisarno sam policijski direktor in vprašal: »Kdaj pride vlak?" »Ne vem še nič!" odvrne načelnik železnice. Vprašal sem telefonično na obmejno postajo, toda tudi tam ne vedo še nič gotovega. Samo ugibajo..." »To je sitno!" Strojevodja se je napravil domačega, zazdehal je in sedel na oguljeno zofo. - ”P°!n Pa tu počakal, na gorkem!" bro^* Sam Za se^C- ”^ralj Pride, do- »Kaaj? vzkipi šef na oni strani. »Ne gobezdajte takih neumnosti. Pride, ličnost" Z£0li nekakšna »romunska Policijski direktor, opozorjen n, strojevodjo, ga ogleda pobliže in pravi „Vi ste pa komunist!" »Nič več! sc oglasi odgovor. »Saj so Vas zadnjič izvolili celo za komunističnega župana tam v predmestju!" »Res, pa vlada me ni potrdila! Sedaj pa so komunisti v obče prepovedani, toraj sem prepovedan tudi jaz!" na »Kaj pa navadno berete sedaj, ko nimate svojega lista?" vprašuje radovedni policijski direktor. »Berem navadno Blasnikovo ,Vel’ko Prat’ko‘ in pa tale list." Potegne list iz žepa, ki ga je malo poprej kupil. Na čelu lista je stalo debelo tiskano: »Kralj se vrača. — Danes, dne 31. t. m. se vrača skozi naše mesto v domovino naš kralj. Vlak pride točno ob 6.30 zjutraj in odide zopet po kratkem odmoru...“ Gospod policijski direktor je stal kot kamen kip; po oddihu pa je planil na peron. Tam se je sprehajal gospod guverner v svojem jutranjem hladu... Direktor mu je prečital iz lista »telegram". Guverner, namestnik, mandarin itd. je potegnil iz žepa uro. »Poglejte, gospod direktor, koliko imamo na času?" »Štiri in petdeset minut točno je odgovoril jecljajoči glas. »Zakaj niste lista konfiscirali, ko pa laže?" »Tako... takoj... ukažem ...“ avtonomija onstran in tostran imperija-lističnih državnih mej, nas more rešiti. Popirnati zmaj z več glavami. Cen-traldemokratsko »Jutro" izhaja — kakor znario — ob pondeljkih pod drugim imenom. Časih pa se vrže v frak, si nadene novo kapo — »revija" — in »izlazuje" pod imenom njiva. Toraj očitna — »falš-meldunga". V zadnji »Njivi" klobasari znani žurnalistični kolofoktar »o opoziciji", kjer je zmetal že na treh straneh '\se mogoče na en kup, n. pr.: Abditusa, dr. Dermoto, klerikalizem, napredek, so-cijalizem, proletarijat, inteligenco, avtonomiste. Žerjava, Stražo, narodne soci-jalistc, učiteljstvo, demagogijo, »Nove Naše Zapiske", Domoljuba, Bogoljuba, Slovenca, umetnost, kulturo, Protiča, »Slovenski politični blok", plašče, ideje in organizacije, oportunizem, moralne in fizične smrti itd., itd., itd. — čestitim bralcem »Njive" tudi mi ne moremo pomagati. Trije psihiatri v Ljubljani potrebujejo očividno še nekaj kolegov, pa »dobrih"! Cena našega denurja silno naglo pada. Ko pišemo te vrstice, velja v Curihu 100 naših kron le še en frank in 60 centimov. Teinu primerno je skočila vrednost tujega denarja, tako da plačajo danes za 1 dolar 325 kron (v ponedeljek bo mogoče veljal 1 dolar že 350 kron), za 1 liro pa skoro 14 kron. Kaj pomenijo te številke v praksi? Pred poldrugim letom je veljal 1 dolar 60 kron, lira pa okoli 5 K. Takrat se je dobilo v Trstu par dobrih čevljev za 100 lir ali za naših 500 kron. Danes veljajo v Trstu čevlji iste vrste še vedno 100 lir, mi pa moramo plačati zanje namesto 500 kron, kot pred poldrugim letom celih 1400 kron, torej skoraj trikrat toliko. Pred poldrugim letom so veljali dobri čevlji v Ameriki 5 dolarjev ali naših 300 kron. V Ameriki veljajo »Nič ne boste konfiscirali. Pokličite gospoda postajnega načelnika!" l a je prišel, stresal se je od mraza in govoril: »Signal? — Ni ga, ni ga, v resnici ne vem... pravijo, da stoji vlak še tam doli... v lagunah ... moj Bog... v štirih urah ne more priti...“ Tam nekje v ozadju, v senci hrbtov, pa si je brisal zaspane oči strojevodja nesrečni. »Gospod šef," je izpregovoril zdaj guverner, »telefonirajte takoj po progi: Kralj prihaja. Gospodje načelniki postaj naj sami osebno sprejmejo vlak, dostojno in resno ... Kdaj pride, gospod direktor vlak? Poglejte, prosim, še enkrat v list!" »Ob 6.30 stoji tu pisano. »Glejte, imamo časa še polnih 40 minut. Hitro!" To je zgodba — prevedena iz ruščine v 1. 1907. Pride pa sedaj moralna pridiga. Tiste čase je v srbski deželi živel človek, Stojan M. Protič po imenu. Ta človek je bil v svojem življenju že večkrat zaprt; bil pa je tudi že minister in celo ministrski predsednik. Dne 30. oktobra 1921 je ta človek zapisal v svojem dnevnem listu sledeče grešne besede: »Još je nešto neozbiljnije bilo u nas. Neki listovi naši, čije su veze s vladinim krugovima i ministrima, kao i ministar-stvima i spoljnih (zunanjih) i unutaraš-njih (notranjih) poslova, koje posljednje ima i naročito (posebno) odelenje za štampu (časopisje), sa svim po austrij-skom obrazcu, redovno saopštavaju (obveščajo) prvi ne samo svršenc fakte i postupke, nego i pripremne radnje (dela) vlade, tako da Vam se čini da vlada divani ... o najozbiljnijim stvarima — na Terezijama (glavna ulica v Belgradu)." Bog nc daj, da bi kdo sedaj mislil, da smo vsled tega citata hoteli kakorkoli in kadarkoli misliti na prilike — v Jugoslaviji! Marijin trg S Wolfova ulica 1 — Podružnica V Murski Soboti In Doljnjl Lendavi obrestuje hranilne vloge čistih brez odbitka in vloge na tekoči račun ^ rentnega davka. Ustanov, septembra 1919. ^ Prometa v lanskem letu ^ Neposredno pod nad 128,000.000 kron državnim nadzorstvom. OlsreStiiJfe najugodneje vloge na knjižice I Ima posebni amerikanski oddelek in prvo in v tekočem račnnn. I vrstne zveze z inozemskimi bankami. Izvršuje vse bančne posle najkulantneje. Opalograpli razmnožuje strojno in ročno pisavo (risbe, note i.t.d.) potoni neiz-rabljive, toraj nikdar nadomestila potrebne steklene plošče. I f* l < •« 11___ ■ . . in vzorce tiska! Razkazovanje brezplačno in brezobvezno. THE HEX CD.. Ljubljena Gradišče 10. Telef. St. Z68. Uplačana deln. glavnica K 30,000.000*-. SLOVENSKA BURKA UUBLIBHi), Rpekv trg 10, nasproti »Mestnega doma". Telefon št. 567. EeS. račun št. IZ Z05 GOSPODARSKA v Ljubljani, Dunajska cesta štev. 30 Oglejte si razstavo naj novejših poljedelskih strojev vseh vrst. isti čevlji še vedno 5 dolarjev (mogoče že nekoliko manj), mi pa moramo danes plačati zanje nad 1600 kron. Kolikor bolj pada vrednost našega denarja, toliko dražji postajajo torej vsi predmeti, katere moramo uvažati od zunaj. Blago za obleke uvažamo večinoma iz Češke in iz Italije. Trgovci, ki so kupili pred polleta 1 meter blaga za čeških 200 kron, so plačali za blago v našem denarju okrog 350 kron za 1 meter, ker je bila češka krona še po ccni. Danes velja 1 češka krona skoro 4 naše krone in trgovec, ki je Čehu ostal za 1 meter blaga do danes dolžan 200 čeških kron, ne more več poravnati svojega dolga s 350 kronami, ampak mora plačati v banki skoro 800 naših kron, da dobi 200 čeških kron za poravnavo svojega dolga. A tudi tisti trgovci, ki so svoje blago plačali takoj, torej še po starih cenah, ne morejo več prodajati po starih cenah, ako hočejo svoje zaloge obnoviti, ker morajo plačati novo blago po novih cenah. Padajoča vrednost denarja ima torej za posledico silno draginjo, ki se prenese na vse predmete. Če mora kmet drago plačati obleko, mora drago prodajati svoje pridelke, živino in žito. Kolikor dražja pa so živila in obleka, toliko višjo plačo morajo dobiti uradniki in toliko višji mora biti seveda davek. Vse te gospodarske nezgode pa imajo svoj vir v nerednem finančnem gospodarstvu v državi. Lep red. Kakšen red vlada v našem državnem gospodarstvu, smo že večkrat povedali. V eni zadnjih številk »Radikalca pa stoji izvleček iz finančnega pregleda sedanjega finančnega ministra dr. Kumanudija o gospodarstvu njegovih prednikov, kjer beremo, kaj se je vse godilo ob priliki markiranja kron. Tam pra- vi g. dr. Kumanudi, da je vse posle glede markiranja kron vodila posebna komisija, ki ni dala nobenega poročila od sebe, tako da še danes nihče ne ve, koliko je bilo kron markiranih, koliko je bilo ponarejenih kron in ponarejenih mark, koliko je mark ostalo in kaj se je s preostalimi zgodilo!!! Ne imenujejo Srbi zastonj naše države »vesela jugo-vina.“ Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani. BS £23 g H ES G9 h ta Efl ta ES E9 g ES □ a BS H ES H S £ H H B S 0 S H m B S s s s n B B Heptraturne omare iz hrastovega lesa, svetle ali temne, eno ali dvodelne z žaluzijami, prvovrstno delo, dobavi po brezkonkurenčnih cenah THE REK GO., Ljubljana Gradišče 10. Telef. št. 268. Kapital: H ZO,000.000 ] Slov. eskomptna banka | BezePHe oV.rogTB ,000.000 Novomesto in Rakek. Ljubljana, Selenburgova ulica 5ts 1« 'cije najkulantneje Denarne vloge — Nakup in prodaja: efektov, deviz, valut — Eskompt menic, terjatev, faktur. Akreditivi — Borza. Zadružna gospodarska banka d. d. Telefon st. 2i. Ljubljana f Dunajska cesta št* 38/B« Telefon st. ai. (začasno v prostorih Zadružne zveze). Podružnice: Djakovo, Maribor, Sarajevo, Sombor, Split, Šibenik- Ekspozituraa Bled. Interesna skupnost z Sveopčo Zanatlijsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko ——-c——banko d. d. v Novem Sadu. Kapital in rezerve skupno z afilijacijami čez K 50.000.000. Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. \ Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije. H