Zgodovinski časopis | 66 | 2012 | 3-4 | (146)444
danijel dzino, Becoming Slav, Becoming croat. identity Transformations 
in Post-Roman and early medieval dalmatia (east central and eastern europe 
in the Middle ages, 450–1450 12), Leiden–Boston : Brill, 2011. XiX+271 str.
knjiga na univerzi Marcquarie v sydneyu delujočega hrvaškega zgodovinarja 
prinaša precej več, kot bi lahko sklepali glede na njen obseg. Pozornosti vredna ni 
le za specialiste, ki se posvečajo poznoantično-zgodnjesrednjeveški dalmatinsko-
hrvaški zgodovini, ampak je zanimiva tudi za širši krog raziskovalcev, ki se ukvarjajo 
s prehodom iz pozne antike v zgodnji srednji vek in z njim zvezanimi socialnimi 
in etničnimi transformaciji. obravnava namreč eno od velikih tem, s katerimi se 
v zadnjih desetletjih intenzivno ukvarjata tako zgodovinopisje kot tudi arheolo-
gija – kulurno in etnično identiteto. s svojimi svežimi interpretativnimi zaključki, 
ki temeljijo na postmodernih teoretičnih in metodoloških pristopih, ponuja knjiga 
model, ki bi ga veljalo preizkusiti tudi še na kakšnem drugem prostoru in gradivu – 
med njimi tudi na slovenskem. na takšen način omogoča nemara bolje razume-
vanje transformacije antike v zgodnji srednji vek in procesov, ki so se skrivali za 
spremembami etničnih identitet. ti so izrazito zaznamovali to prehodno obdobj e 
evropske zgodovine in med drugim pripeljali tudi do slavizacije precejšnjega dela 
tistega prostora, ki je bil prej rimsko-romanski-staroselski. tradicionalni (in emo-
cionalno obremenjeni) zgodovinski narativi, ki so ustrojili moderne nacionalne 
poglede na rojstne ure posameznih narodov, ki naj bi na zgodovinski oder stopili 
kot že izoblikovane – in tudi v kasnejšem času praktično nespremenjene – kulturne 
in identitetne skupnosti, se tudi s tu na kratko predstavljano knjigo kažejo vedno 
bolj kot pomanjkljivi, nezadostni in zavajajoči.
knjiga je tudi več kot priročen uvod v problematiko najstarejše hrvaške zgodo-
vine nasploh, saj prinaša dober preglede hrvaške historiografije in z njo povezanih 
nacionalnih imaginarijev (kjer se kot temeljna metafora kaže »naseljevanje prazne 
hiše«, kot je naselitev hrvatov na tla nekdanje rimske damacije opisal Franjo račk i), 
kot tudi pregled zgodovine dalmacije v obdobju med 4. in 9. stoletjem. njeno 
glavno teoretično in metodloško izhodišče se suče okrog pojma identitete, ki se 
navezuje na nove sociološko-antropološke poglede in je razumljena kot situacijski 
konstrukt; se pravi kot fluidna, spremembam podvržana kategorija, ki je povezana 
s pojmom habitusa, kot ga je konceptualiziral francoski sociolog Pierre Bourdieu. 
Pomembno metodološko izhodišče je tudi interdisciplinarni prostop, kjer je velika 
pozornost namenjena arheološkemu gradivu. obenem se je avtor trudil prepoznati 
Zgodovinski časopis | 66 | 2012 | 3-4 | (146) 445
in razgaliti strukture in plasti političnih, kulturnih, ideoloških in drugih diskurzov 
ter metanaracij, ki so vplivale na (starejše) zgodovinske interpretacije in poglede 
na preteklost. takšen pristop seveda podrazumeva nujnost ponovnega pretresa 
virov, osredotočenega na kontekst, v katerem so nastali: interpretacija ostankov 
materialne kulture je tako neločljivo povezana s socialnim kontekstom, v katerem 
so obstajali; pisani viri pa niso samo fragmenti zgodovinske »resnice«, ampak se 
je potrebno zavedati (in prepoznati), da so tudi proizvodi kulturnega in političnega 
diskurza svojega časa ter konvencij, predstav in stereotipov, ki so opredeljevali 
vsakokratni tedanji svet in z njim tudi tistega, ki je stal za peresom. 
slavizacija rimsko-romanske dalmacije se tako avtorju ne kaže (zgolj) kot 
posledica migracijskih gibanj, ampak (tudi) kot kompleksen proces identitetne in 
kulturne transformacije staroselskega prebivalstva, ki je svojo rimsko identiteto (in 
habitus) zamenjalo za slovansko. to je drugače tudi model, s katerim je mogoče 
razumno pojasniti tudi fenomen zelo hitre slavizacije, ki je v dobrih dveh stoletjih 
zaobjela skoraj pol evrope in ki ga je (samo) s tradicionalnim migracijskim modelom 
komaj (še) mogoče zadvoljivo razložiti. kljub temu, da nam zgodnji bizantinski 
pisci slikajo precej arhaično in zaostalo družbeno podobo slovanov, ki je gotovo 
tudi odraz njihove, lahko bi rekli kolonialne perspektive, opredeljene s položajem 
znotraj dominantne družbe, je »postati slovan« na nek način vendarle moralo biti 
atraktivno. 
Pri vprašanju oblikovanja hrvaške identitete, ki jo avtor smatra za sekundarno, 
pa izpostavlja pomen konca avarske oblasti v dalmaciji (razen obalnih mest) konec 
8. stoletja in njen prihod v frankovsko politično sfero, ko so se šele vzpostavili 
pogoji za njeno izoblikovanje. Po dzinovem mnenju naj bi hrvati namreč bili le ena 
izmed majhnih vojaških skupin (kot naj bi bili še abodriti, guduskani, timočani, 
dlamočani), ki so se pod frankovskim pokroviteljstvom naselile v Liburnijo in 
dalmacijo. njeno identiteto je prevzel (obdržal) zgolj vladajoči sloji s knezom na 
čelu, ki je svoje “hrvatstvo” plakativno demonstriral zlasti na epigrafskih napisih, 
ki jih je sam sponzoriral, medtem, ko je bili v očeh zunanjih opazovalcev percipi-
ran kot slovanski. del nove interpretacije najstarejše hrvaške zgodovne je tudi to, 
da je avtor prostorsko jedro oblasti prvih hrvaških vladarjev premaknil iz zaledja 
splita (klis) v severnejši trikotnik nin, knin, skradin. slabost te nove interpreta-
cije je seveda spornost hrvaške migracije konec 8. stoletja, pri čemer je še zlasti 
vprašljivo, ali je res mogoče popolnoma ignorirati konstantina Porfirogeneta in 
njegova poročila o najstarejši hrvaški zgodovini. 
kakor koli že, knjiga zaradi svoje svežine vsekakor zasluži pozornost, saj 
odpira marsikatero perspektivo ne glede na to, koliko se z avtorjem strinjamo (gl. 
npr. ostro kritiko avtorjevih tez v radovi 43 (2011), 459–474).
Peter Štih