296
Svetega Mihela vaga.
Svet Mihael, ki vago ima. En dan vaguje rajnce,
Ko ravno pervič kolera Je pobirala Krajnee.
Katerega na vago de. Ga greh li doli tlači 5
O vsacem dosti satan ve, Se zasmehljivo pači.
Roga t merces je svoje gnal, Veselo zavolj zmage,
Zbor angelj-varhov je ostal Prepaden zraven vage.
Začel je Rafael tako
Otožno govoriti: Bogu se smili! kaj je to? —
Pa saj se ni čuditi!
Saj vemo kaj godi se vse,
Ko hodimo po sveti, Kaj človek ves priprost počne,
Kaj satan sam si speti.
Zalvavce Rafael je zbral, Da ž njimi gre pred Boga;
Bogu je milo  tožil,  djal: Prižene nas nadloga.
Oh Oča! ti usmili se Objoka vredne zemlje5
Strašno je, kakor doli gre, Vse satan nam odjemlje.
Ob svet'ga Petra rimski stol Dolg jezik on  otresa.
Na tvoje pazi, kakor skol Na ptice iz drevesa.
Kjerkoli pelje kaka pot, Jih cele trume vjame;
Poredne kerčmcso povsot Njegove lovske jame.
Pristudil je bivavcom koč
Oblek blago domače; Le žlahna je že sploh rekoč
Obleka za berače.
Kaj pride iz pijanosti?
Kaj lišpa zna obleka? Ni treba meni praviti,
Poznamo ga, človeka.
Celo na božje   pota  gre Peklensek sam rogati,
Odpustek opisati ve. Na sladko strup  devati.
Marije človek ne poznaj Otrok je mater zgubil,
Hudoba ga na verci jma, — Kako bo tebe ljubil!
Že skoraj ene duše ni,
Ki vago bi spolnila, Zmotnjavec dobro zdaj stoji,.
Možuje, da je sila.
Gospod tako odgovor da: „Z vojskami sem udaril,
Pa kaj je prida iz tega? — Svet bolj je otraparil.
Zdaj z novo kugo, — kolero Bom žugal, strašil, tepel;
Pa malo bom opravil ž njo, Ker človek je oslepel. *
Ameriški koren bom dal Smerdeti in pa gojiti.
Pa človek rad bo glad prestah Da le se z grehom siti.
Pijanost rada naredi Tate, Skarjote, Kajne,
In mati je nečistosti, Nje brat je postopanje.
Pijače, ki je Noeta
In Lota omamila, Dalj časa terta plesnjiva
Ne bode nič rodila.
Ljudje pa bojo pili strup, Žganje se temu pravi;
Ob manjem ino bolj i kup 'Z človeka zver napravi*
Egipta kdaj nadlog deset H posluhu ni prignalo,
Tako za dandanašnji svet Je to še vse premalo.
Prišel bi jez do živega;
Pa vse bi zlo bolelo. — Bo že li nespokornega
Gorje enkrat zadelo!
Saj Petrov rimski stol stoji
Nepremakljiva skala; Zastonj pekel se va-nj grozi,
Ne krene ga iz stala.
Vodite duše lih tako
Kot vodil si Tobija, Da jih kak Asmodej   ne  bo,
Pomogla bo Marija.
Človeka v kratkem bom učil,
Kaj more mati sveta. Brezmadežno jo bo čestil,
Ker taka je spočeta.
Po ene bodem smert poslal;
Ker meni  so nasproti, Z britkostmi druge bom   berzdaL,
Krotil na svoji poti.
Svet Mihael, moj vojskovod, Naj pride koj do mene."
Odborniki so šli na pot Spolnit to naročenje.
(Konec sledi.)
300
Svetega Mihela vaga.
(Dalje in konec.)
Pred Božji tron vojšak nebes
Kot strela ve skočiti Rekoč: Gospod! kaj zapoveš?
Kaj meni je storiti?
Vse tiho je okoli blo, Gospod Bog pa iz srede
Serdit zavzdignil je krepko Prot vodju te besede:
„Prekleti hudobije sin
Po zemlji se razvira, Volkov požrešnih truma ž njim
Ovčice mi požira.
Z vojsko zapodi njega preč, Kaj ima on pri mojih?
Naj doli v brezno gre goreo Se slinit okolj svojih."
Priklonil se je vojskovod, Vojšake k sebi kliče:
„Li kdo je kakor Bog Gospod? Udrimo nad hudiče."
Med tem je Satan bil prignal Novince dol' med zlodje,
Kjer dalje je tako možval Sklicavši svoje vodje:
Nakviško hočem pred Bogi, Naj bode mi pripušal,
Da, kdor se meni ne podd, Kot Joba ga bom skušal.
Rogač gre k vagi pred nebo,
Alj notri si ne upa, Ko redki notri cepajo.
Za njimi bistro kuka.
Ni družbe k nji se stisniti.
Med njo naprej hoditi, Bogu priklon napraviti,
V pogovor se spustiti.
Zdaj ravno imenitnih ni, Le ž njimi se pečati,
Do kraja jim odperati, Odperto popušati.
Nazadnje truma prihiti:
Mučenci so s Kitaja, Nebes gorki so vredni bli 5
Odpro se jim do kraja.
Od vage Satan smuk med nje, Le hajdimo v nebesa! —
Vojšakov notri so verste. On praska se za ušesa.
Oberne se na vrat na nos, Gre k svojim, ter jim pravi:
Zdaj vojska bo, in kdor je kos. Naj se za-njo pripravi.
Junaki moji! drag je čas,
Evropo obhodite; Da grom ne bo prezgodaj vasr
Se varno še prikrite.
Ti, Mamon! kamorkoli greš,
Le dobro se poprimi. Ti. Belcebub! da me umeš,
Ti hodi proti Rimi.
Na nemško stran jez poletim,
Dežele bom nadražil, Da narod bode vlado Rim
Kot pajka zlo sovražil.
Na boj pripravljena stoji
Presneta vojska una Pa saj smo perloviti mi,
Le tiho, buzakljuna!
Več let se ve peklenski to}
Mihelu prikrivati, Našuntal je ljudi na boj
Med sabo se končvati.
Bog svoje ljudstvo je podperl
U prid katoljške vere Na hčer sionsko se ozerl.
Jo rešil iz pripere.
Vojšaki Božji so z vojsko
Peklenšeke podili; Kervavo pomirit' zemljo,
So šuntarje strebili.
Pa satan miroval ne bo,
Si še katero speti; S tovarši se inkognito
Napravil je po sveti.
V  popotni list si daly ime, On pravi, da je „Sega",
In Mamon si „Previden" de, Popotva zraven njega.
Peklenski vodja Belcebub.
Kaj zmislil si je hudi? On pravi, da je „Miloljub",
Pa je slepar med ljudi.
^Nedolžen sem" de Asmodej;  — Povsod ga je zadosti,
V  samotah, družbah in naprej, Posebno pri mladosti.
Tako zdaj satan moti svet
In bo ga dalje motil. Dobiček mora on imet' ?
Zastonj se ni napotil.                       Poženčan.