929
ŠTUDIJE O SLOVSTVU IN JEZIKU
Knjigo Študije o slovstvu in jeziku (Pomurska založba Murska Sobota 1973^ opremil Franc Mesaric, str. 148) sestavlja deset študij: šest pod oznako slovstvo (avtorji Štefan Barbarič, Franc Zadravec, Fran Petre, Bruno Hartman, France Vodnik in Matjaž Kmecl) in štiri pod oznako jezik (avtorji Jože Filo, Janko Jurančič, Jakob Rigler in Martina Orožen. Knjižno obliko desetih različnih študij opravičuje enotnost in zaokroženost obravnavane problematike: pregled stare prekmurske književnosti,  treh literarnih ustvarjal-
930
M. Zlobec
cev: Miška Kranjca, Bratka Krefta in Edvarda Kocbeka in značilnosti slovenske panonske leksike, smeri glasovnega razvoja v panonskih govorih, delo Petra Danjka in Avgusta Pavla. Potemtakem združuje študije, nastale ob slavističnem delovnem sestanku v Murski Soboti poizkus raziskati pomursko jezikovno kulturo, pomurske kulturnozgodovinske in slovenistične motive in teme, in z novimi spoznanji spodbuditi k nadaljnjemu, raziskovalnemu delu sedanje in prihodnje raziskovalce.
V prvi študiji obravnava Štefan Bar-barič staro prekmursko književnost ob vzhodnoštajerski in kajkavski Hrvatski. Referat želi, po avtorjevem mnenju, predočiti v kronološkem nizu vrsto značilnosti, ki po svoje označujejo literarni razvoj v tem delu Slovenije, želi biti bolj kot kaj drugega zgodovinska orientacija in informacija in hkrati opozorilo o bogastvu književnosti slovenskega severovzhoda. Snov deli avtor na štiri glavna obdobja: srednji vek, protestantizem in protireformacija, razsvetljenstvo in 19. stoletje.
Franc Zadravec išče v študiji Liri-zem v Kranjčevem romanu odgovor na vprašanje, kako obstaja liričnost v Kranjčevi pripovedi in kakšna je njena estetska vloga ah funkcija v stilu in zgradbi romana Do zadnjih meja (1940). Avtor raziskuje glavno osebo romana-Senčka kot kontemplativno epsko osebo, ki se ne uresničuje epsko v zunanji dejavnosti, ampak v čustveni refleksiji. Pripovedovalec oblikuje lir-sko refleksivnost svojega epskega junaka tako, da namesto epskega nosilca, pripoveduje njegovo refleksijo pripovedovalec. Ob koncu ugotavlja avtor, da je Urška prvina konstanta Kranjčeve pripovedi, umetniško tvorna, žarišče poetičnosti in romantično fantastičnih sestavin Kranjčeve proze.
Fran Petre obravnava ustroj in tehniko Kranjčevih predvojnih romanov: Predmestje (1933), Pesem ceste (1934), Os življenja (1935), Zalesje se prebuja
(1936), Prostor na soncu (1937), Kapi-tanovi (1938), Povest o dobrih ljudeh in Do zadnjih meja (obe 1940): ugotavlja, da je Kranjčeva umetniška fik-cija življenja preusmerila tok slovenske proze v tridesetih letih iz ekspresio-nistične nabitosti, notranje in zunanje, v ponovno realistično strnjenost in zaprto obliko, kar pomeni vsaj deloma premik v angažirano literaturo.
Bruno Hartman raziskuje družbene koordinate Kreftovih Celjskih grofov, »obdobje vladavine Celjskih grofov je namreč sprožalo vprašanje o vrstah sestavin slovenskega narodnega organizma: razredne strukture slovenskega naroda, predvsem njegovega plemstva, nihanje med historičnim in naravnim pravom pri utemeljevanju bivanjske forme slovenskega naroda, slovenske državnosti ali vključitve Slovencev v večnacionalno državno tvorbo.« (str. 54) Hkrati ugotavlja, da avtor presega osnovni namen političnega učinkovanja v določenem obdobju in v določeni družbi.
O pomenu Edvarda Kocbeka v vsebinskem in slogovnem razvoju slovenske lirike med vojnama razmišlja France Vodnik. O Kocbekovi pesniški zbirki Zemlja (1934) pravi, da je »pesnik z njo ustvaril ravnotežje med pretiranim spiritualizmom ekspresionizma na eni in bolj ali manj opisnim realizmom dela naše lirike na drugi strani.« (str. 69) Avtor poudarja pesnikovo potrebo po sintetični, duhovno-reali-stični umetnosti, kjer naj bi se skladno ujemala notranje in zunanje življenje: telesno-duhovna sinteza in ravnotežje z vsemi pojavi, dejstvi in nasprotji vidnega sveta ter individualnega in družbenega življenja.
Matjaž Kmecl prikazuje v kratki študiji Kocbekovo pripovedno prozo in pri tem ugotavlja, »da goji slovenska literarna veda in tudi mnogo širša, vsakdanja kulturna zavest dvojno, nekakšno shizoidno predstavo o Kocbeku,
931
ki da je po eni strani prozaik-ideolog-filozof-literarni in politični organizator ter po drugi pesnik-verzifikator-lirik-umetnik.« (str. 76) V prvih, zgodnjih proznih Kocbekovih delih Luči na severu (1932) in Krogi navznoter (1934) opaža avtor odsotnost enotne fabula-tivne ideje in epske kompozicije in hkrati težavnost v njenih žanrskih poimenovanjih, nato zagovarja avtor izraz lirska literatura. Odsotnost fabule ne določa samo omenjena prozna teksta, ampak nekako tudi Tovarišijo (1949) in Listino (1967) z dnevniškim značajem in razvidnostjo zgodovinsko-spominske smotrnosti. Pravo epiko odkriva raziskovalec le v štirih krajših tekstih v zbirki Strah in pogum (1951), katerih osnovna in najvidnejša razsežnost je antagonizem med zgodovinskim in etičnim človekom: »o pomembnosti bivanja pred ideologijo, o bivanju kot temeljni in brezpogojni človeški vrednosti, o ustrezni zanimivosti kmečkega sveta za izpovedovalca...« (str. 79). Avtor sklene študijo z ugotovitvijo, da so te Kocbekove novele strukturno močno sorodne njegovi refleksivni liriki, kar bi bilo mogoče imenovati pozni ali novi ekspresionizem.
Med jezikovnimi študijami piše najprej Jože Filo o Avgustu Pavlu, (ob petindvajsetletnici smrti), pomembnem jezikoslovcu v zgodovini slovensko-madžarskih kulturnih stikov v 20. stoletju. V drugi jezikovni študiji obravnava Janko Jurančič značilnosti panonske leksike. Po strukturi panonske leksike opaža neenotnost ekonomskega prostora slovenske Panonije. Med izposojenkami v vseh treh panonskih govorih je opazen precejšen delež nemškega in madžarskega besedišča, jedro panonske leksike pa je praslovanska dediščina, fonetično, morfološko in semantično modificirana po zakonih tisočletnega razvoja. Zaradi različnosti teh zakonov deli avtor panonsko lek-
Študije o slovstvu In jeziku
siko na tri variante: vzhodnoštajersko, prekmursko in kajkavsko. Več lekse-mov, ki izvirajo iz slovanske starine in so skupne štokavskim in panonskim govorom, kaže na jug k štokavskim in čakavskim narečjem kot na severozahod k slovaščini in češčini. Z romansko leksiko je bila Panonija le v posrednem stiku: z venecianizmi prek slovenskega ali čakavskega ozemlja, z latinizmi prek cerkve, stare nemščine skupaj z madžarščino, prek štokavskega ozemlja pa je Panonija komunicirala s turškim in grškim jezikom. Med frekvenč-nostjo izposojenk ugotavlja avtor daleč na prvem mestu samostalnik, nato glagol, druge besedne vrste pa so redke. Jakob Rigler deli v študiji Smeri glasovnega razvoja v panonskih govorih panonsko narečno skupino na prekmurski, prleški in goričanski dialekt; prvega deli še na severnega osrednjega in južnega, drugega na spodnjeprleški govor, srednjeprleški in kujleški, zadnjega pa zaradi premajhne raziskanosti ne razdeli. V nadaljevanju razprave ugotavlja: »kako so posamezne inovacije v časovnem zaporedju postopoma spreminjale prvotno podobo jezika na tem področju, kako so te inovacije panonske dialekte družile in ločevale ne le med seboj, ampak zlasti z drugimi slovenskimi dialekti ter kajkavščino in s tem določile njihovo razmerje do soseščine.« (str. 115)
V  zadnji študiji obravnava Martina Orožen Petra Danjka kot slovničarja in dialektologa.
V  knjigo so potemtakem«vključene ne preveč obsežne študije oziroma referati, ki navadno izhajajo v revijah. Knjižna izdaja med seboj različnih študij ima najbrž le dve opravičujoči lastnosti: sočasnost nastanka posameznih študij in obravnavana problematika strogo določenega slovenskega kulturnega prostora.
M. Zlobec