Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
Ponedeljek
~ Mejduš, se kakšna stvar vleče, pa vleče, pa vječe... Ampak, kot je rekel neki znani kitajski filozof (sem pozabil, kako se mu re-če) — vse enkrat mine. In je potemtakem minila tudi šola ter smo pospra-vili vse cveke in ostalo obvezno opremo pa odšli na počit-nice.
Aja, ampak tegale vam pa vseeno še ni-sem povedal, kako je naš ata popenil pred Novim letom. So se namreč v njegovem pod-jetju zmenili, da ne bo nič pijančevanja in požrtije, ker je menda stabilizacija. To je ateja tako potrlo, da se ga je kar na svoje stroške totalno nažrl. Komaj je malo k sebi prišel, da se je lahko udeležil skupne kultur-Be proslave Novega leta, ki so jo uredili v podjetju namesto običajne predstabilizacij-ske pfjanke, nakar ga je pa nekaj spet jako razburilo. Nekako med zadnjo pevsko točko je namreč opazil, da hodi po dvoranici po-močnik glavnega in določene tovariše cuka za rokav ter jim nekaj spodbudnega šepeta v uho. Tisto, da je moraJo biti nekaj spod-budnega, je sklepal po tem, da se je vsaki pocukani začel oblizovati in so se mu vidno svetile oči, poleg -tega je pa še začel hudobno pogledovati po ostalih.
Ker je naš ata p-rirojen detektiv, je takojci ugoto-vil, da so v sobi za dvoranico med tem že pDgrnili mizo, ki so jo obložili še z zad-njimi predstabilizacijskimi dinarčki, zbrala se je pa za to inizico le smetana za rokav po-cukanih — tako na tiho ali inkognito, kot bi rekla teta Mery, da ne bi kdo od nepovablje-nih kakšnega sendviča špajznil.
Naš ata se ga je zaradi zgoraj navedenega in zato, ker sam nikakor ni bil med tistimi, ki so bili povabljeni, neusmiljeno zatolkel in je to zdržema počel toliko časa, da je novo leto dočakal iz nekega bifeja na cesto vržen in v bližnji veži dbležan ter nato naslednje jutro po naši mami krepko nabunkan.
Torek
O pooitnicah zdaj ne bom pisal. Počitnice so zato, da se zabušava, ne pa da se piše o tem. Ampak če bo kaj finega, bom prihodnjič vseeno Bapisal.
                                                              Srečko