68 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 69Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba • Zoologija in ekologijaZoologija in ekologija • Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Marina Dermastia Fotografije: Marina Dermastia, Tom Turk Zgodovinski podatki odkrivajo nekdanjo številčnost puščavskih slonov Arheološke najdbe in poročila kažejo, da so puščavski sloni v Namibiji nekoč živeli v pe- ščeni puščavi, na skalnih gorah in kamnitih planjavah približno 115.000 kvadratnih ki- lometrov velikega območja od reke Kunene na severozahodu na meji z Angolo do reke Kuiseb v osrednji Namibiji. V začetku dvaj- setega stoletja jih je bilo okrog 3.000. Zara- di čezmernega lova, vojne za neodvisnost in stalnih sporov s krajevnim prebivalstvom se je življenjski prostor puščavskih slonov skrčil na pet subpopulacij ob rekah Hoarusib, Ho- anib, Uniab, Huab in Ugab. Danes na tem območju živi 150 puščavskih slonov. O puščavskih slonih smo na naših potovanjih v Namibijo slišali že veliko. Tako nevarni naj bi bili, da predstavniki ljudstva Himba raje živijo sredi peska, ki ga dneve in noči vrtinči veter, kot da bi se premaknili v zelenje ob suhih rečnih strugah. Da pridrvijo v naselje od nikoder in rušijo vse pred seboj, hiše, vodovod, električne napeljave. A tudi to, da so inteligentni, mirni in čuteči gospodarji najstarejše puščave na planetu – Namiba. Ob letošnjem potovanju v Namibijo smo si zadali jasen cilj – ne bomo se več zanašali na pičle možnosti naključnega srečanja s puščavskimi sloni in se zadovoljili z opazovanjem njihovih svežih iztrebkov, ki so jih pustili le dan ali nekaj ur pred našim prihodom. Namesto tega gremo v porečje reke Ugab, jih poiščemo s krajevnim vodičem in odkrijemo resnico o teh mogočnih živalih. 68 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 69Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba • Zoologija in ekologijaZoologija in ekologija • Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Marina Dermastia Fotografije: Marina Dermastia, Tom Turk Zgodovinski podatki odkrivajo nekdanjo številčnost puščavskih slonov Arheološke najdbe in poročila kažejo, da so puščavski sloni v Namibiji nekoč živeli v pe- ščeni puščavi, na skalnih gorah in kamnitih planjavah približno 115.000 kvadratnih ki- lometrov velikega območja od reke Kunene na severozahodu na meji z Angolo do reke Kuiseb v osrednji Namibiji. V začetku dvaj- setega stoletja jih je bilo okrog 3.000. Zara- di čezmernega lova, vojne za neodvisnost in stalnih sporov s krajevnim prebivalstvom se je življenjski prostor puščavskih slonov skrčil na pet subpopulacij ob rekah Hoarusib, Ho- anib, Uniab, Huab in Ugab. Danes na tem območju živi 150 puščavskih slonov. O puščavskih slonih smo na naših potovanjih v Namibijo slišali že veliko. Tako nevarni naj bi bili, da predstavniki ljudstva Himba raje živijo sredi peska, ki ga dneve in noči vrtinči veter, kot da bi se premaknili v zelenje ob suhih rečnih strugah. Da pridrvijo v naselje od nikoder in rušijo vse pred seboj, hiše, vodovod, električne napeljave. A tudi to, da so inteligentni, mirni in čuteči gospodarji najstarejše puščave na planetu – Namiba. Ob letošnjem potovanju v Namibijo smo si zadali jasen cilj – ne bomo se več zanašali na pičle možnosti naključnega srečanja s puščavskimi sloni in se zadovoljili z opazovanjem njihovih svežih iztrebkov, ki so jih pustili le dan ali nekaj ur pred našim prihodom. Namesto tega gremo v porečje reke Ugab, jih poiščemo s krajevnim vodičem in odkrijemo resnico o teh mogočnih živalih. 70 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 71Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba • Zoologija in ekologijaZoologija in ekologija • Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Vrnitev in smrt Voortrekkerja V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je s severa Namibije območje porečja Ugab obi- skal Voortrekker. Ime tega slavnega pušča- vskega slona v afrikanščini pomeni pionir ali vodja ali tisti, ki kaže pot. Voortrekkerja so videvali nekaj tednov, ko je raziskoval okolico, iskal morebitne nevarnosti, skriva- lišča, vire vode in sočno hrano. Nato je iz- ginil. Po nekaj tednih se je vrnil, a ne sam. Na območje reke Ugab je pripeljal svojo družino približno dvajsetih slonov, ki si je nato tu ustvarila svoj dom. V sledečih le- tih se je družina povečala in razdelila na tri družine, od katerih vsaka obvladuje svoj del porečja Ugaba. Danes izvorno Voortrekker- jevo družino imenujejo Mama Afrika. Od leta 2008 dalje okoljevarstveniki po svojih močeh varujejo Mamo Afriko pred divjimi lovci, pa tudi pred vladnimi dovo- lilnicami za njihov odstrel. Žal ne vedno uspešno. Leta 2019 je trofejni lovec ubil prav Voortrekkerja, potem ko so slona na- mibijske oblasti razglasile za problematič- nega uničevalca krajevne infrastrukture, kar se je kasneje pokazalo za neresnično. A za starega patriarha, ki so ga krajevni prebival- ci poznali kot izjemno nežnega in mirnega slona, katerega navzočnost je pogosto umi- rila ostale manj izkušene člane črede, je bilo že prepozno. Vrsta, podvrsta ali le vedenje, kako preživeti v puščavskih razmerah, ki gre iz roda v rod Slone kot največje kopenske sesalce pove- zujemo tudi z njihovo tesno odvisnostjo od vode. V Afriki to velja le za savanske slo- ne, ki pijejo vodo dnevno in se radi hladi- jo v blatnih kopelih. V puščavi Namib pa so razmere brutalno sušne z manj kot 150 milimetrov letnih padavin in ekstremno visokimi temperaturami, katerim so se pu- ščavski sloni prilagodili. Vsaj zunanje prila- goditve so tako velike, da so ekologi dolgo časa mislili, da so puščavski sloni svoja vr- sta, ločena od vrste Loxodonta africana, ali vsaj njena podvrsta. Raziskave so pokazale, da med puščavskimi in savanskimi sloni ni genetskih ali fiziolo- ških razlik. Še več, čeprav so starejše študije kazale, da so puščavske populacije slonov lo- čene od migrantskih poti savanskih, novejše genetske analize potrjujejo možnost mešanja med populacijami. Ker pa se puščavski sloni prehranjujejo z manj kaloričnim puščavskim rastjem, je njihova telesna masa nižja. Po- sledična večja slokost puščavskih slonov jim daje videz bolj dolgonogih in višjih živali. Širša stopala puščavskih slonov v primerjavi s savanskimi naj bi preprečevala ugrezanje v ikonične oranžne namibske sipine med iska- njem hrane in vode. Kljub vsemu naj bi bila to le posledica fenotipske plastičnosti in naj ne bi bila odvisna od genetskih razlik med populacijami. Selitvene poti med savano in puščavo naj bi bile zgodovinska stalnica, prilagodljivost v vedênju slonov pa naj bi jim omogočala pre- živetje v tem podnebno neprijaznem okolju, ki so ga v zgodovini kroji- li vdori ljudi, njihov lov in vojne. Slonja neverje- tna sposobnost učenja in pomnjenja, ki se prena- ša med generacijami, je blažila učinke naravne- ga odbiranja in blažila pritisk razvoja krajevnih genskih prilagoditev. Danes v Namibiji živi le še približno 150 puščavskih slonov. Zaradi manj kalorične puščavske vegetacije imajo puščavski sloni manjšo telesno maso in so na videz zato videti višji od savanskih. 70 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 71Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba • Zoologija in ekologijaZoologija in ekologija • Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Vrnitev in smrt Voortrekkerja V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je s severa Namibije območje porečja Ugab obi- skal Voortrekker. Ime tega slavnega pušča- vskega slona v afrikanščini pomeni pionir ali vodja ali tisti, ki kaže pot. Voortrekkerja so videvali nekaj tednov, ko je raziskoval okolico, iskal morebitne nevarnosti, skriva- lišča, vire vode in sočno hrano. Nato je iz- ginil. Po nekaj tednih se je vrnil, a ne sam. Na območje reke Ugab je pripeljal svojo družino približno dvajsetih slonov, ki si je nato tu ustvarila svoj dom. V sledečih le- tih se je družina povečala in razdelila na tri družine, od katerih vsaka obvladuje svoj del porečja Ugaba. Danes izvorno Voortrekker- jevo družino imenujejo Mama Afrika. Od leta 2008 dalje okoljevarstveniki po svojih močeh varujejo Mamo Afriko pred divjimi lovci, pa tudi pred vladnimi dovo- lilnicami za njihov odstrel. Žal ne vedno uspešno. Leta 2019 je trofejni lovec ubil prav Voortrekkerja, potem ko so slona na- mibijske oblasti razglasile za problematič- nega uničevalca krajevne infrastrukture, kar se je kasneje pokazalo za neresnično. A za starega patriarha, ki so ga krajevni prebival- ci poznali kot izjemno nežnega in mirnega slona, katerega navzočnost je pogosto umi- rila ostale manj izkušene člane črede, je bilo že prepozno. Vrsta, podvrsta ali le vedenje, kako preživeti v puščavskih razmerah, ki gre iz roda v rod Slone kot največje kopenske sesalce pove- zujemo tudi z njihovo tesno odvisnostjo od vode. V Afriki to velja le za savanske slo- ne, ki pijejo vodo dnevno in se radi hladi- jo v blatnih kopelih. V puščavi Namib pa so razmere brutalno sušne z manj kot 150 milimetrov letnih padavin in ekstremno visokimi temperaturami, katerim so se pu- ščavski sloni prilagodili. Vsaj zunanje prila- goditve so tako velike, da so ekologi dolgo časa mislili, da so puščavski sloni svoja vr- sta, ločena od vrste Loxodonta africana, ali vsaj njena podvrsta. Raziskave so pokazale, da med puščavskimi in savanskimi sloni ni genetskih ali fiziolo- ških razlik. Še več, čeprav so starejše študije kazale, da so puščavske populacije slonov lo- čene od migrantskih poti savanskih, novejše genetske analize potrjujejo možnost mešanja med populacijami. Ker pa se puščavski sloni prehranjujejo z manj kaloričnim puščavskim rastjem, je njihova telesna masa nižja. Po- sledična večja slokost puščavskih slonov jim daje videz bolj dolgonogih in višjih živali. Širša stopala puščavskih slonov v primerjavi s savanskimi naj bi preprečevala ugrezanje v ikonične oranžne namibske sipine med iska- njem hrane in vode. Kljub vsemu naj bi bila to le posledica fenotipske plastičnosti in naj ne bi bila odvisna od genetskih razlik med populacijami. Selitvene poti med savano in puščavo naj bi bile zgodovinska stalnica, prilagodljivost v vedênju slonov pa naj bi jim omogočala pre- živetje v tem podnebno neprijaznem okolju, ki so ga v zgodovini kroji- li vdori ljudi, njihov lov in vojne. Slonja neverje- tna sposobnost učenja in pomnjenja, ki se prena- ša med generacijami, je blažila učinke naravne- ga odbiranja in blažila pritisk razvoja krajevnih genskih prilagoditev. Danes v Namibiji živi le še približno 150 puščavskih slonov. Zaradi manj kalorične puščavske vegetacije imajo puščavski sloni manjšo telesno maso in so na videz zato videti višji od savanskih. 72 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 U • NN • U 73 Preživeti ob pomanjkanju vode in hrane Puščavski sloni pijejo manj vode. Odrasle samice in mladiči pijejo en- krat na tri dni, odrasli samci brez vode zdržijo celo do pet dni. Pušča- vski sloni so tudi neverjetni iskalci vode v suhih rečnih strugah. S trob- ci in nogami izkopljejo približno pol metra globoko luknjo v zelo mehak in suh pesek povsem suhe struge. Že čez nekaj minut začne pesek postajati vedno bolj vlažen in kmalu se kota- nja začne polniti z vodo. Voda pa je na začetku povsem blatna. Ker bla- tne vode sloni ne marajo, počakajo nekaj minut, da se voda zbistri. Z njo si najprej dobro izperejo prašni trobec in nato začnejo piti. Za svoje ogromno telo potrebujejo zelo veliko vode, odrasli sloni približno 170 li- trov na dan. Sloni pa imajo v žrelu posebno vrečo, ki jo prav tako napolnijo z vodo. To vodo uporabijo, kadar je zelo vroče in sveže vode ni v bližini. S trobcem segajo v vrečo po vodo in se z njo prhajo, da se ohladijo. Zanimivo je, da so puščavski sloni zelo iz- birčni glede vode. Vodo pijejo večinoma le iz kotanj, ki si jih sami izkopljejo, tudi ta- krat, ko imajo na voljo površinsko vodo. To uporabljajo le za kopanje. Razširjeni podplati puščavskim slonom preprečujejo, da bi se ob iskanju vode in hrane ugreznili v razbeljeni namibski pesek na poti čez sipine. Levo: Odtis podplata puščavskega slona. Z genetskimi analizami so znanstveniki dokazali, da puščavske sloni niso ločeni od savanskih populacij, kot je slonja družina v narodnem parku Etosha. Vodna kotanja, ki jo je v suhi rečni strugi izkopal puščavski slon. 72 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 U • NN • U 73 Preživeti ob pomanjkanju vode in hrane Puščavski sloni pijejo manj vode. Odrasle samice in mladiči pijejo en- krat na tri dni, odrasli samci brez vode zdržijo celo do pet dni. Pušča- vski sloni so tudi neverjetni iskalci vode v suhih rečnih strugah. S trob- ci in nogami izkopljejo približno pol metra globoko luknjo v zelo mehak in suh pesek povsem suhe struge. Že čez nekaj minut začne pesek postajati vedno bolj vlažen in kmalu se kota- nja začne polniti z vodo. Voda pa je na začetku povsem blatna. Ker bla- tne vode sloni ne marajo, počakajo nekaj minut, da se voda zbistri. Z njo si najprej dobro izperejo prašni trobec in nato začnejo piti. Za svoje ogromno telo potrebujejo zelo veliko vode, odrasli sloni približno 170 li- trov na dan. Sloni pa imajo v žrelu posebno vrečo, ki jo prav tako napolnijo z vodo. To vodo uporabijo, kadar je zelo vroče in sveže vode ni v bližini. S trobcem segajo v vrečo po vodo in se z njo prhajo, da se ohladijo. Zanimivo je, da so puščavski sloni zelo iz- birčni glede vode. Vodo pijejo večinoma le iz kotanj, ki si jih sami izkopljejo, tudi ta- krat, ko imajo na voljo površinsko vodo. To uporabljajo le za kopanje. Razširjeni podplati puščavskim slonom preprečujejo, da bi se ob iskanju vode in hrane ugreznili v razbeljeni namibski pesek na poti čez sipine. Levo: Odtis podplata puščavskega slona. Z genetskimi analizami so znanstveniki dokazali, da puščavske sloni niso ločeni od savanskih populacij, kot je slonja družina v narodnem parku Etosha. Vodna kotanja, ki jo je v suhi rečni strugi izkopal puščavski slon. 74 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 U • NN • U 75 Puščavski sloni pri hrani niso izbirčni in je- do travo, zelišča, grmovja, liste, lubje, seme- na ter plodove. Odrasli samec poje do 250 kilogramov dnevno, samice pa manj. Ko je več dežja, se hranijo bolj s travo, poganjki in brsti, v času suše pa jedo tudi olesenele dele zlasti kameljega trna (Acacia erioloba) in drevesa mopane (Colophospermum mopane) ter suhih plodov Anninega drevesa (Faid- herbia albida). Na njihove »jedilne pohode« jasno opozarjajo polomljene veje redkih dre- ves, ki uspevajo v tej suhi pokrajini. Potovanja v manjših skupinah Puščavski sloni redke vire hrane in vode porabljajo z izjemno natančnostjo. Za is- kanje hrane in vode prehodijo veliko večje razdalje kot njihovi stepski sorodniki, kar do sedemdeset kilometrov na dan v primer- javi z dvajsetimi. Potujejo predvsem pono- či in ogromno območje prepotujejo v nekaj dneh. Nato se obrnejo in potujejo v naspro- tni smeri. Živijo v manjših skupinah, ki jih je lažje nahraniti. Za razliko od savanskih slonjih družin, ki jih praviloma vodijo naj- starejše samice – matriarhinje, je struktura skupine v puščavi bolj ohlapna. Slonji majhni sorodniki Nič veličastno slonjega ni v njihovih bližnjih sorodnikih, ki se sončijo po skalah Namiba. Pečinarji (Procavia capensis) predstavljajo eno od petih vrst v redu Hyracoidea. Majhni šti- ri do pet kilogramov težki debeluščki ima- jo kratka ušesca in repe. Kar 95 odstotkov časa počivajo, podnevi predvsem na soncu. Velikokrat jih vidimo, kako ležijo drug na drugem v kopicah, kar naj bi jim pomagalo pri njihovem zelo zapletenem uravnavanju telesne temperature (termoregulaciji). Peči- narji živijo v zelo enakopravnih skupinah, v katerih se izogibajo sporom. Zgradba ta- ke skupine pri neki vrsti je bila sploh prvič opisana pri pečinarjih. Taki odnosi znotraj skupine naj bi prispevali k daljši življenjski dobi posameznega člana. Ena od najljubših jedi puščavskih slonov je drevo mopane. V času deževne dobe ali tik po njej, kot je bilo v času našega potovanja, obirajo sočno listje, ko tega ni več, pa se hranijo kar z vejami drevesa. Puščavski sloni so kralji suhih namibskih rečnih strug. Družina po navadi ni velika, da se ob pičli hrani lažje nahrani. Ob pomanjkanju blatnih kopeli se prileže tudi peščena. 74 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 U • NN • U 75 Puščavski sloni pri hrani niso izbirčni in je- do travo, zelišča, grmovja, liste, lubje, seme- na ter plodove. Odrasli samec poje do 250 kilogramov dnevno, samice pa manj. Ko je več dežja, se hranijo bolj s travo, poganjki in brsti, v času suše pa jedo tudi olesenele dele zlasti kameljega trna (Acacia erioloba) in drevesa mopane (Colophospermum mopane) ter suhih plodov Anninega drevesa (Faid- herbia albida). Na njihove »jedilne pohode« jasno opozarjajo polomljene veje redkih dre- ves, ki uspevajo v tej suhi pokrajini. Potovanja v manjših skupinah Puščavski sloni redke vire hrane in vode porabljajo z izjemno natančnostjo. Za is- kanje hrane in vode prehodijo veliko večje razdalje kot njihovi stepski sorodniki, kar do sedemdeset kilometrov na dan v primer- javi z dvajsetimi. Potujejo predvsem pono- či in ogromno območje prepotujejo v nekaj dneh. Nato se obrnejo in potujejo v naspro- tni smeri. Živijo v manjših skupinah, ki jih je lažje nahraniti. Za razliko od savanskih slonjih družin, ki jih praviloma vodijo naj- starejše samice – matriarhinje, je struktura skupine v puščavi bolj ohlapna. Slonji majhni sorodniki Nič veličastno slonjega ni v njihovih bližnjih sorodnikih, ki se sončijo po skalah Namiba. Pečinarji (Procavia capensis) predstavljajo eno od petih vrst v redu Hyracoidea. Majhni šti- ri do pet kilogramov težki debeluščki ima- jo kratka ušesca in repe. Kar 95 odstotkov časa počivajo, podnevi predvsem na soncu. Velikokrat jih vidimo, kako ležijo drug na drugem v kopicah, kar naj bi jim pomagalo pri njihovem zelo zapletenem uravnavanju telesne temperature (termoregulaciji). Peči- narji živijo v zelo enakopravnih skupinah, v katerih se izogibajo sporom. Zgradba ta- ke skupine pri neki vrsti je bila sploh prvič opisana pri pečinarjih. Taki odnosi znotraj skupine naj bi prispevali k daljši življenjski dobi posameznega člana. Ena od najljubših jedi puščavskih slonov je drevo mopane. V času deževne dobe ali tik po njej, kot je bilo v času našega potovanja, obirajo sočno listje, ko tega ni več, pa se hranijo kar z vejami drevesa. Puščavski sloni so kralji suhih namibskih rečnih strug. Družina po navadi ni velika, da se ob pičli hrani lažje nahrani. Ob pomanjkanju blatnih kopeli se prileže tudi peščena. 76 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 77Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba • Zoologija in ekologijaZoologija in ekologija • Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Pečinarji se sporazumevajo z dvajset raz- ličnimi glasovi ali zvočnimi signali, med njimi je najznačilnejši visoki gostoleči zvok kot odgovor na zaznano nevarnost. Glede na dolžino klica, njegov vzorec, zapletenost ali frekvenco zvoki pečinarjev izražajo po- membne biološke informacije o velikosti, starosti, hormonskem stanju ali družbenem položaju posameznika. Raziskovalci lahko po zvokih določijo zemljepisni položaj pe- činarja. V njihovem sporazumevanju so za- znali tudi sintakso (skladnjo), do pečinarjev poznano le pri primatih, kitih in netopirjih. Pečinarji si s svojimi slonjimi sorodniki de- lijo nekaj neobičajnih lastnosti. Ker nimajo mošnje, njihovi testisi ostanejo v trebušni votlini. Samice imajo par seskov v bližini pazduh, njihovi okli se razvijejo iz sekalcev in tako kot sloni imajo na konicah prstov na- mesto ukrivljenih krempljev sploščene nohte. Ohranitev populacij puščavskih slonov V nečem pa se pečinarji od slonov, pred- vsem puščavskih, zelo razlikujejo – vsaj za zdaj kot vrsta niso ogroženi. Kljub temu, da se namibski puščavski sloni genetsko ne razlikujejo od drugih predstavnikov svoje vrste, obstaja veliko razlogov, da populacijo varujemo. Njihova navzočnost koristi kra- jevnemu okolju, saj puščavski sloni gradijo poti in najdejo podtalnico tudi za druge prebivalce puščave. Semena, ki nepoškodo- vana zapustijo njihov prebavni trakt, lažje kalijo v dobro pognojenem okolju. Še po- sebej dobro uspevajo sejanci v blatu, ki ga v kratkih deževnih obdobjih pustijo slo- ni na svojih pohodih. Ker imajo puščavski sloni v ekstremnem okolju Namiba nižjo razmnoževalno stopnjo od svojih savanskih sorodnikov, bi jih ob njihovem izginotju sa- vanske populacije težko nadomestile, saj te nimajo priučenega obnašanja, nujnega za življenje v puščavi. Kljub genetski enako- sti s savanskimi sloni imajo tako puščavski sloni nenadomestljivo vlogo v puščavskem ekosistemu. Ta njihova vloga pa opravičuje in zahteva upravljanje, ki omogoča njihovo ohranitev in zagotavlja njihovo preživetje. V skupini se pečinarji izogibajo sporom po načelu, da je »prijatelj mojega prijatelja tudi moj prijatelj«. Glasovi pečinarjev so povezani v zapletene kompozicije, ki izražajo tako biološke kot zemljepisne značilnosti posameznika. Nohte namesto krempljev si sloni delijo s pečinarji. 76 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 77Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba • Zoologija in ekologijaZoologija in ekologija • Puščavski sloni in druga čudovita bitja Namiba Pečinarji se sporazumevajo z dvajset raz- ličnimi glasovi ali zvočnimi signali, med njimi je najznačilnejši visoki gostoleči zvok kot odgovor na zaznano nevarnost. Glede na dolžino klica, njegov vzorec, zapletenost ali frekvenco zvoki pečinarjev izražajo po- membne biološke informacije o velikosti, starosti, hormonskem stanju ali družbenem položaju posameznika. Raziskovalci lahko po zvokih določijo zemljepisni položaj pe- činarja. V njihovem sporazumevanju so za- znali tudi sintakso (skladnjo), do pečinarjev poznano le pri primatih, kitih in netopirjih. Pečinarji si s svojimi slonjimi sorodniki de- lijo nekaj neobičajnih lastnosti. Ker nimajo mošnje, njihovi testisi ostanejo v trebušni votlini. Samice imajo par seskov v bližini pazduh, njihovi okli se razvijejo iz sekalcev in tako kot sloni imajo na konicah prstov na- mesto ukrivljenih krempljev sploščene nohte. Ohranitev populacij puščavskih slonov V nečem pa se pečinarji od slonov, pred- vsem puščavskih, zelo razlikujejo – vsaj za zdaj kot vrsta niso ogroženi. Kljub temu, da se namibski puščavski sloni genetsko ne razlikujejo od drugih predstavnikov svoje vrste, obstaja veliko razlogov, da populacijo varujemo. Njihova navzočnost koristi kra- jevnemu okolju, saj puščavski sloni gradijo poti in najdejo podtalnico tudi za druge prebivalce puščave. Semena, ki nepoškodo- vana zapustijo njihov prebavni trakt, lažje kalijo v dobro pognojenem okolju. Še po- sebej dobro uspevajo sejanci v blatu, ki ga v kratkih deževnih obdobjih pustijo slo- ni na svojih pohodih. Ker imajo puščavski sloni v ekstremnem okolju Namiba nižjo razmnoževalno stopnjo od svojih savanskih sorodnikov, bi jih ob njihovem izginotju sa- vanske populacije težko nadomestile, saj te nimajo priučenega obnašanja, nujnega za življenje v puščavi. Kljub genetski enako- sti s savanskimi sloni imajo tako puščavski sloni nenadomestljivo vlogo v puščavskem ekosistemu. Ta njihova vloga pa opravičuje in zahteva upravljanje, ki omogoča njihovo ohranitev in zagotavlja njihovo preživetje. V skupini se pečinarji izogibajo sporom po načelu, da je »prijatelj mojega prijatelja tudi moj prijatelj«. Glasovi pečinarjev so povezani v zapletene kompozicije, ki izražajo tako biološke kot zemljepisne značilnosti posameznika. Nohte namesto krempljev si sloni delijo s pečinarji.