Goran Tomčič
Prenehanja
Vse to je še mogoče. Mogoče je strgati kožo na bobnu, mogoče je trgati mehke poganjke korenin, vse je mogoče prehoditi, pomisliti kot noge, ki hodijo hodijo hitre korake po velikem atlasu tišine, kot ladje, ki parajo spomine po površini, puščajo belo sled, ki se peni kot sen,
ki ga ne moreš dosanjati. Mogoče je slediti letu ptice, mogoče je gladiti sklenino školjke, mogoče je vonjati borov gozd, gledati v nebo kot cvet agave, stiskati v pest sipino pest... Mogoče je. Mogoče si tisti, ki bo vrnil čas strahu, odvzemal strah pozabi.
* * *
Odnašaš prihajanje, premeščanje nedokončane noči, v kateri so druge roke gradile peščene odločitve, puščale izbrisne sledi. Z istimi besedami oznanjaš čakanje, zavračaš pozabe spomina telesa, napit si z agonijo vonja.
Vate je utopljeno odštevanje, ki te prebuja v nepovratnosti mogočega, ki te nekje nedoločeno ustavlja v označeni podobnosti, pušča te neizrekljivega v poskusu, brezštevilnega v daljavi dneva, ki te čaka v prelivanju ncizgovorjenih barv.
14
LITERATURA
* * *
Podoben si neznani rastlini. Z razvejanimi koreninami puščaš v steklenici sloje usedline prisotnosti, širiš se po prostoru, ki bi hotel biti smrt tvojega prodora, kot spomin filma, opis kadra, slutnja glasu. Zares, utihnila je vera v govorico neznanega,
prepoznani so okrutnost in strah, nezvestoba in beg, opravičeno je odnehanje, pričakovanje udarcev, podobnih ritmu pokanja v lirbtu, padanja rožičev. Geografijo telesa utapljaš v področje dna, tečeš skozi stene rdečih koral, po bližnjem kamenju, produ.
* * *
Ne bo nas pozabila nostalgija velemesta, spomin
na padec Challengerja. Ne bom šaman v tvojem vigvamu,
še naprej boš prisluškoval naraščanju industrijske
reke. Brskal boš s prsti po rdeči zemlji,
vendar ne boš otipal krede, ne boš se spominjal jezika
svojih prednikov, ne boš vrczoval njihovih ornamentov. Tebi bo zadostoval video, ki bo neprestano vrtel reklame za levi's 501, neonske linije namesto rib v akvariju, AEG električna ura, ki brezšumno odbija prenehanje and this is. I know that.
Fosforesccntna žalost
Pepel in prah, to si, osušil si svoje glinaste idole. Vse naokrog je tišina. Sediš čisto sam v krogu in že si siv, vse, prav vse, kar je v krogu,
vse je belo. In ničesar ni izven kroga. Črn si, smrt te je umorila. Z njo je vse izpolnjeno. Strah te je in vode in teme. Severne svetlobe in velikega neba, neskončne
atmosfere. Ti, ki poganjaš iz lupine skalnatega cveta, ti, ki ne preneseš osjega brnenja. Šakalov, hijen. Sveti kamenje v tvojih očeh.
Marmor tvojega pogleda je nežen kot satovje belega panja. Lovec si zaspal na jelenovem okostnjaku. Kaos in arhetip časa. Neolitska žalost.
Vetrovi, burje, vsega te je strah. Povzpel bi se na vrh sveta, toliko žalosti je v tebi.
Tiste davne žalosti. Tiste stare glinaste krogle, ki varuje kristalno srce.
Zore ni lahko prenašati. V njej vladajo živali. S kostjo udarjaš po kamnu in slišiš, v plitvini se igra zlatorog in čaka. To te boli bolj kot tišina.
16	LIT
K
A	T	U	R	A
Moratorium Day
Zapri oči, jelen. Globoko jih zapri.
Jaz sem strašnejši od tvojega strahu.
Moja zastava? Nikogaršnja zastava, in kamorkoli
jo zabodem, rastejo jagode, rdeče, gozdne.
Tam se kopajo kače, tam slačijo kožice.
Zapri svoje rožnate oči. Strašno je
videti okamnelo kačo na kamnu.
Strašno je videti ranjeno kačo, njeno
vročo strupeno kri. Frajer, si rečem,
drget roke. Frajer, si rečem, kako se je
dobro furati po tej reki,
kako je dobro vohati gnezdo. Jelen,
zapri oči. Zapri jih do sna. Zapri
jih do mene. Poženi moj kanu, ki je poln kož.
Hangar
Toreador y la muerte
Pustiš, da odjekne udarec pokrova vodnjaka. Ne spomnijo te močeradi na zidu.
To poletje je bolj nežno kot papirnati avioni. Dokler gledaš video, ali bi zmogel več kot dvesto po španski avtocesti.
Fuck off, cowboy
Pognal si svojega sabba, svojo solzo brez dna. Prečesala sva hitrost trajanja, a dokler sva sama na prerijski avtocesti in ko gredo mimo naju kolone vlakov, se slišiva.
Samo še danes
si zaželi naježeno jutro, naj umolkne vzhodni veter, cingljavo ropotanje in zvonec, hey, cowboy, izvleci tequillo, škrlatna nevihta se pripravlja, da bo okarala dan.
Lupina
Z vrhom kajaka razpiram lokvanj.
V	nekem killykcenovskem ovinku naju zibajo trenutki oceana,
iz ginsenga so tvoja tolkala.
Z vrhom surla sekam val.
V	nekem peščenem zalivu dež lomi peno, tvoj nasmeh je lomljiv.
Prevedel Stane Mažgon
18	LITERATURA