262
Pripombe k naši prevratni dobi*
Albin    Prepeluh
Politični dogodki doma, izzvani po agitaciji za populariziranje majniške deklaracije, brezkončnost vojne in politična brez-uspeŠnost vojaških zmag centralnih držav — vse to je omajalo in zrahljalo stare strankarske politične organizacije med Slovenci in njihovo disciplino. Takratni politični vodniki Slovencev so se zbali negotove bodočnosti, nekdanja, močno opažena ošabnost in samozavest političnih mandatorjev sta se umaknili občutku nemoči in osamelosti. Nihče ni vedel, kakšen preokret se pripravlja v ljudstvu po teh težkih preizkušnjah. Kakor vedno ob podobnih prilikah, se je tudi sedaj izrekla želja po »koncentraciji narodnih sil", po medsebojnem po-zavarovanju. Niti slovenskega političnega udejstvovanja in hotenja so sie tedaj stekale v jugoslovanskem poslanskem klubu na Dunaju, kjer se je premišljalo, v kakšni obliki naj se ta namišljena koncentracija izvede. Gospodje so se spremenili preko noči in zlasti klerikalci so obžalovali, da ni med njimi ne na Dunaju ne v deželnih zborih nobenega socijalista. Česar so se pred vojno najbolj bali, to so sedaj najbolj pogrešali.
Koncentracija vseh slovenskih političnih moči naj bi se dosegla z ustanovitvijo »Narodnega sveta". Koncem 1. 1917. so prišle z Dunaja
* Pisatelj nadaljuje svoje spomine, ki so pričeli izhajati v lanskem letniku »Sodobnosti"
vesti o (potrebi take organizacije. Priprave na Dunaju so se zavlekle. Poglavitni vzrok te počasnosti je bil v tem, ker nihče ni prav vedel, kakšne in katere naloge naj ta nova skupna organizacija izvede. Gospodje niso bili med seboj duhovlno homogeni, pičlo je bilo število tistih, ki so si biili na jasnem o potrebi nepomirljivih ciljev take organizacije v tej dobi. V tem pogledu je bil že podan zgled: Češki narodni svet. Toda razlika med odločnimi in svojih narodnih ciljev se zavedajočimi Čehi in med slepim otipavanjem dogodkov na jugoslovanski strani je bila tako velika, da ni nobena primera mogoča. Češke politične stranke so si bile edine, da je prišel čas popolne politične osvoboditve Čehov in Slovakov od Habsburgov in njihove nemške vladavine. Edini med njimi, ki je hodil svojo pot, je bil poslanec dr. Šmeral, poznejši ustanovitelj komunistične stranke na Češkoslovaškem. Med slovenskimi poslanci take duhovne enotnosti in vsaj približno podobnega nepomirljivega razpoloženja ni bilo. Njihovo politično katolištvo jih je nagibalo bolj na poljsko kot na češko stran. Poljske legije so se borile za osvoboditev svoje domovine ob strani avstrijskih in nemških armad pod vodstvom socijalista Jožefa Pilsud-skega proti svojemu največjemu proti vniku, carski pravoslavni Rusiji. Ta poljska taktika je temeljila v geografskem položaju razdeljene Poljske in v tradicijah poljskih prizadevanj v prejšnjih dobah, ko so (bili oboroženi podvigi poljskih upornikov v Rusiji krvavo potlačeni. Nasprotno pa so češki legijonarji organizirali prav v Rusiji svojo narodno armado, ki se je kasneje krepko uveljavljala ne samo na ruskih frontah, temveč celo v Franciji zoper Nemce in v Italiji zoper Avstroogrsko. Tako sta si stala na tedanjih bojiščih nasproti češki in poljski legijonar, vsak za sebe in po svoje se boreč za politično samostojnost svoje dežele. To nasprotje med Čehi in Poljaki se je pokazalo tudi v notranji avstrijski politiki: Čehi so jugoslovanskim [poslancem njihovo ipoiljakofilstvo hudo zamerili. Kako zelo, se je videlo 1. 1918., ko sta prišla po političnih poslih v Prago dr. Krek in dr. Korošec. Tu so ju politični ljudje nevljudno odbili, odklanjajoč ž njima vsak razgovor.
V tem ozračju je 1. 1917. prišlo z Dunaja v Ljubljano sporočilo, da želi jugoslovanski klub ustanovitev „društva ljubiteljev poljskega naroda". Spominjam se, da nas je ta vest začudila, ker nismo vedeli, čemu in komu naj to društvo takrat hasne. Tako društvo je v Ljubljani obstojalo že pred vojno in je med vojno zaspalo. Torej ga je bilo treba samo oživiti. Sestavil se je odbor, da je vsaka politična struja dobila v njem zastopnika. Večina tega odbora pa je o Poljakih in njihovem jeziku kaj malo vedela. Vršile so se nekatere seje, na katerih se je sklenilo poiskati med Poljaki politične in tudi druge zveze.
263
V Ljubljano je prišlo nekaj manj znanih Poljakov — novinarjev, a v imenu društva je potoval v Galicijo- nekdanji župnik na Vipavskem, g. dr. Lenard. Pozneje smo dobili nekaj stikov s posameznimi revolu-cijonarji, nekateri so prišli tudi v Ljubljano, kjer so se slednjič razkrili kot Ukrajinci, ki niso povedali o Poljakih nič dobrega. Dolžili so jih celo, da preganjajo in ovajajo avstroogrskim vojaškim oblast-nijam vsakogar, ki je Ukrajinec ali pa jim je vsaj pravičen. Politično se je novo društvo izkazalo prav kmalu kot nepotrebno in je v resnici tudi zopet zaspalo.
Ta epizodica je torej nastala iz nekajte sentimetalnosti političnega katolicizma, ki je mislil, da bi se mogli Slovenci bolje izveli-čati po poljskem kot po češkem receptu, ki je bil svobodomiseln in — preveč husitski, recimo.
Naposled je bilo po dolgem pripravljanju vendarle sklicano zbo-rovanje, na katerem naj bi se ustanovil »Narodni svet", v Ljubljano. Zborovanje se je vršilo v ljubljanski mestni dvorani, dostop pa so imeli samo povabljenci. »Socijalistična omladina" ni bila povabljena, vendar sem se za njo udeležil zborovanja kot opazovalec jaz. Kljub temu so me delegirali v propagandni odsek »Narodnega sveta". Prišli so poslanci, člani jugoslovanskega kluba na Dunaju, nekateri deželni poslanci, nadalje zastopniki »Slovenske ljudske stranke", malo poprej ustanovljene »Jugoslovanske demokratske stranke", nastale iz razbitih delov liberalcev, »Tržaškega političnega društva Edinost", »Gospodarskega društva za Istro", »Katoliškega političnega društva za Slovence na Koroškem" (druge politične organizacije koroški Slovenci nieo imeli, kajti slovensko delavstvo je bilo organizirano v skupnih nemško-slovenskih soc. demokratskih organizacijah) ter slednjič trije zastopniki »Jugoslovanske socijalno demokratske stranke." Zborovanju je predsedoval dr. Anton Korošec, ki je naglasil, da so se politične prilike v Avstriji razvile že tako daleč, da je treba pristopiti k ustanovitvi »Narodnega sveta za Slovenijo in Istro." Ta organizacija naj bi bila samo del vseobče narodne organizacije, ki se bo šele ustanovila za vse Slovence, Hrvate in Srbe v monarhiji in katere centralni sedež bo v Zagrebu. V tej skupni organizaciji naj se na temelju proporca združijo vse obstoječe sile, ki priznavajo edinstvo jugoslovanskega naroda in uvidevajo potrebo samostojne jugoslovanske države. »Narodni svet za Slovenijo in Istro" imej nalogo, delovati za zedinjenje jugoslovanskega naroda v monarhiji, za jugoslovansko državo. Njegov delokrog pa bodi omejen na tiste zadeve, ki jih v skupnem »Narodnem svetu", ko bo nastal, priznajo za skupne. Poleg tega so skupne zadeve še sledeče: obramba in pospeševanje skupnih kulturnih zadev; obramba in gojitev skupnih gospodarskih interesov ter gospodarska
264
osamosvojitev; reprezentacija naroda in pospeševanje nacijonalnih koristi nazven, to pa v sporazumu s parlamentarno delegacijo; slednjič pa vprašanja narodne časti in discipline. Minimalni delovni program „Narodnega sveta" pa je obsegal naslednje točke: delo za ravnoprav-nost našega naroda v šolah; varstvo narodnih manjšin in manjšinsko delo obče; uveljavljanje narodnega jezika v javnih uradih in privatnih podjetjih.
Kakor se vidi, program nikakor ni bil nepomirljivo revolucijo-naren. Tudi debata je bila zelo umerjena, idejno skromna. Navdušenja ni bilo, nasprotno je med zborovalci prevladala neka bojazljiva medsebojna nezaupljivost. Napredek z ozirom na stilistiko majniške deklaracije je bil samo v tem, da se je govorilo o bodoči jugoslovanski državi na splošno in se ni več omenjalo teritorijalnega okvira habsburške države in dinastije.
Ustanovila se je nekaka podružnica centralne organizacije, ki je še ni bilo. V odbor so bili izvoljeni trije liberalci, štirje klerikalci, dr. Gj. Červar za Istro in dr. J. Wilfan za Trst. Za socijalno demokratsko stranko je podal izjavo Anton Kristan, ki je dejal, da slovensko delavstvo ne zaupa meščanskim strankam, in je ugotovil, da je socijalistična stranka že 1. 1909. sklenila svojo „tivolsko resolucijo", ki da je v nacijonalnem pogledu širša in jasnejša od majniške deklaracije. Delegacija stranke pa da je prišla na to zborovanje samo zaradi tega, ker je prepričana, da so v življenju narodov trenutki, ko morajo sodelovati vsi. Vendar je njegova stranka mnenja, da se mora predvsem zavzemati za konkretne potrebe delavstva, tu pa je potrebna solidarnost z delavskim razredom vseh narodov sveta. Č< bomo videli v posameznih primerih, da je naša navzočnost v korist delovnega ljudstva, bomo radi sodelovali.
Ta izjava je bila v skladu s politično linijo, na kateri se je gibala naša oficijelna socijalistična stranka, predvsem zaradi svoje gospodarske in strokovne povezanosti z avstrijsko-nemško socijalistično stranko.
S tem pa je bil politični del tega zborovanja tudi končan. Bilo je prvo in zadnje plenarno zborovanje „Narodnega sveta za Slovenijo in Istro". K ostalim točkam dnevnega reda se je še mnogo govorančilo in se je omlatilo precej takoimenovane kulturne in gospodarske slame. Tedaj se je namreč avstrijska vlada pečala z neko novo finančno in obnovitveno akcijo za tiste pokrajine, ki jih je vojna razdejala ali poškodovala. Na Dunaju niso še nič računali z odpadom posameznih dežel. Ta uradna organizacija je imela svojo centralo na Dunaju. Na plenarni seji ravnokar ustanovljenega „Narodnega sveta" je bilo izre-
265
čenih več predlogov, kako bi se s pomočjo te nove finančne in obnovitvene akcije pomagalo Goriški deželi, ki je izmed vseh slovenskih pokrajin v vojni utrpela največ škode. Seveda je šlo tudi za nekatere uradniške službice v tej organizaciji in Slovenci bi ne bili Slovenci, če bi tudi pri tej priliki mogli preko te okoliščine.
-Vsa debata je bila spričevalo prevladujoče miselnosti, ki je bila daleč od spoznanja, da je popoln razpad stare dvojne monarhije nujen in da se neizogibno bliža koaiec politične moči vladajoče dinastije.
Odslej je „Narodni svet za Slovenijo in Istro" živel le še v obliki male pisarne, ki sta jo vodila in organizirala dr. I. Jerič in dr. Fr. Jež. Meseca septembra so se konstituirali še posamezni odseki, kakor finančni, aprovizačni, ustavno-pravmi, propagandni, prometni, administrativni, kulturni in gospodarski. Balasta je bilo torej na pretek, da se je moglo ugoditi vsem, ki so hlepeli po kaki funkciji — za vsak primer. Tega meseca so bili ustanovljeni tudi še pokrajinski odseki »Narodnega sveta" v Trstu, za Goriško, za Koroško in za Štajersko. Pozneje so se ustanavljale podobne organizacije po vseh večjih krajih. Vse to delo pa je imelo bolj agitačni in propagandni značaj, med tem ko se je notranja politična razčiščenost povsem zanemarila in so imeli ljudje o vojni in imiru, o bodoči jugoslovanski državi in veliki antanti neverjetna in tudi naivna naziranja.
Tako je nastal zaplodek neke skupne narodne organizacije, ki že ob rojstvu ni bila resno zamišljena in izvedena ter je po prevratu tudi takoj zopet razpadla.
Na Hrvatskem se še dolgo potem ni nič zganilo. Srbsko-hrvatska koalicija, ki je imela večino v zagrebškem „Saboru" in svojega bana Mihalovicha, se prav do konca vojne ni mogla odločiti za udar. Leta 1918. sem: večkrat zahajal na Hrvatsko, deloma tudi zaradi aproviza-cije. Državna meja med Avstrijo in Ogrsko je bila strogo zastražena, ker ogrska vlada ni dovoljevala izvoza živil za civilno prebivalstvo na našo stran. Aprovizačni urad v Zagrebu, ki mu je stal na čelu E. Markovič, je budno bdel nad dolgo hrvatsko-slovensko mejo in je strogo preganjal tihotapce, ki jih je kar mrgolelo. Spričo siromaščine vi prehrani na avstrijski strani je bila Hrvatska pravi zemeljski raj. Tam je bilo hrane, belega kruha in mesa v izobilju. Dežela je bila bogata, ker se je prodajal živež po visokih cenah. Vse si mogel nakupiti, kar je bilo ugodno za telo, toda izvoziti nisi mogel brez do>-voljenje ničesar. Zato so ljudje tihotapili živež preko meje v nahrbtnikih in so izumljali vse mogoče trike za prenos ali prevoz robe. Marsikak poln nahrbtnik je ostal kljub temu v rokah neusmiljenega pandurja. Če je imel tihotapec veliko denarja in dobre zveze s čifut-
266
skimi trgovci, pa je spravil preko meje tudi poln vagon. V Zagrebu in na Hrvatskem so takrat bohotno cvetele rožice, pognane v mlaki „korupcije".
V Zagrebu je živela tedaj na svojem prelepem domu slovenska pisateljica Zofka Kvedrova, ki je bila omožena s politikom Jurajem Demetrovičem. Ta je izdajal mesečno revijo „Hrvatska Njiva", katere sotrudnik sem postal tudi jaz. Demetrovič je imel izvrstne politične in osebne zveze z odličnimi možmi srbsko-hrvatske koalicije, s Sveto-zarjem Pribičevičem, Dušanom Popovičem, banom Mihalovichem itd. Tako sem prišel do samega bana, kar takrat ni bilo lahko. Ban Miha-lovich je bil čokat, širokopleč in bradat gospod, še iz ušes so mu štrleli šopki kocin. Toda zunanjosti avstrijskega birokrata ta „Prevzvi-šeni" ni imel. Kljub temu, da je imel od svoje centralne vlade v Budimpešti strog nalog, da mora zaradi prehrane vojaštva preprečiti vsak izvoz živeža za civilno prebivalstvo preko ogrske državne meje, si je hitro dal dopovedati in je na svojo odgovornost dovolil izvoziti nekaj vagonov hrane za te „uboge Kranjce". Bil je dober Hrvat, ki je ob prevratu šel s „Saborom" in je brez ceremonij zlomil z Budimpešto.
O politični situaciji smo tedaj mnogo razpravljali, ne samo s prvaki hrvatske socijalistične stranke, na primer s poznejšima ministroma Vitomirom Koračem in Viljemom Bugšekom, temveč tudi z meščanskimi politiki, na primer z dr. Ivanom Lorkovičem, dr. I. Poličem, poznejšim rektorjem zagrebške univerze, Jurajeni Demetrovičem in mnogimi drugimi znanimi osebnostmi. Hrvatski politiki so bili do Slovencev nezaupljivi, niso verovali, da bi se Slovenci tako hitro duhovno otresli nemške nadvlade in Habsburga ter so razlagali majniško deklaracijo točno po črki in besedilu. Srbsko-hrvatska koalicija, ki je nosila politično breme vladne stranke, se sni mogla odločiti do zadnjega in eden njenih vodij, Svetozar Pribičevič, je dejal odkrito: Mi ne moremo lomiti s Pešto, dokler ni vojna končno odločena. Mi moramo predvsem živeti, zato ne moremo uganjati politične romantike. — Ostale stranke in politične skupine pa niso mnogo pomenile, ker v narodu niso bile na široko in globoko zasidrane, razen Stjepana Radiča, ki je stal na čelu svoje kmečke stranke. Radiča, skromnega zagrebškega knjigarja, pa so imeli vsi za političnega pesnika, zanesenjaka, na katerega se ne kaže naslanjati. Poleg tega je bil na glasu kot pristaš Habsburgovcev. In vendar je preostal v danem trenotku edino le on, da se je moglo preiti k ustanovitvi »Narodnega Veča" v Zagrebu in s tem prisiliti srbsko-hrvatsko koalicijo k odločitvi. Ultimat je poslal baš Radič.                                                               (Dalje.)
267
Pripombe k naši prevratni dobi
Albin Prepeluh
Po že izvršeni organizaciji »Narodnega sveta za Slovenijo in Istro" se v Zagrebu še dolgo ni nič zgodilo. Edino »Hrvatska pučka stranka" je zbrala meseca avgusta v Zagrebu delegate na svoj strankin zbor, ki je sprejel posebno resolucijo, ki mu jo je predložil njen predsednik Stjepan Radič. V tej resoluciji se je stranka izrekla načeloma za narodno samoodločbo, v posledici tega tudi za samoodločbo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj se združijo v neodvisni in samostojni jugoslovanski državi. Ta država naj se zveze nazven z novo češko in poljsko narodno državo. Toda seljačka stranka je bila po svoji takratni politični moči v »Saboru" majhna, ker je imela samo sedem poslancev. Njen nosilec je bdi res pravi hrvatski kmet, politično in družabno zaničevan od meščanstva, fevdalcev in visokega klera. Hrvatje takrat še niso poznali splošne in enake volilne pravice, zato kmetske množice niso kaj prida pomenile v političnem življenju hrvatskega naroda.
Poleg RadičeVe kmetske stranke so zavzemale slično stališče še druge, manjše politične stranke in skupine, tako na primer: »Starče-vičeva Stranka Prava", ki jo je zastopal dr. Ante Pavelic, „Srpska Narodna Radikalna Stranka", katere predsednik je bil dr. Dorde Kra-sojevič, »Socijalno-demokratska stranka za Hrvatsko in Slavonijo", ki so jo vodili V. Korač, V. Bukšeg in S. Delič (ta slednji je bil pozneje izvoljen za župana v Zagrebu na komunistični listi) ter posamezni politični možje, ki pa niso imeli organiziranih strank za seboj, na priliko: dr. Ivan Lorkovič, dr. Srdan Budisavljevič itd. Tem je Stjepan Radie predložil, naj se »Narodno veče" v Zagrebu kot nova centralna politična organizacija jugoslovanskega pokreta ustanovi takoj, in sicer brez ozira na to, ali vladna srbsko-hrvatska koalicija pristopi k novi organizaciji ali ne. To se je tudi zgodilo 5. oktobra 1918 v Zagrebu na zboru povabljenih delegatov, ki so prišli iz Slovenije, Hrvatske, Istre, Dalmacije, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine (tedanje južne Ogrske). Na tem zboru srbsko-hrvatska koalicija ni bala zastopana, prav tako tudi hrvatski »Frankovci" ne.
Srbsko-hrvatska koalicija je počasi hodila. Nikakor ni hotela zapustiti vladnega položaja v hrvatskem »Saboru", ni se hotela spreti z vlado v Budimpešti. Vsak svoj korak je preračunila s položajem na bojiščih, čeprav je bilo že vsakemu političnemu človeku jasno, da je katastrofa avstro-ogrske monarhije tik pred durmi. Nihče in nič ni moglo več zadržati propada zastarele in nesodobne fevdalne države. Če bi je ne podrl prezident Wilson, bi jo podrle razjarjene množice
422
njenih nezadovoljnih in razočaranih slovanskih narodov, zlasti Cehi. Zato je bilo novo ustanovljeno »Narodno Veče" v Zagrebu srbsko-hrvatski koaliciji zelo neprikladno! In se je zbrala na posvet ze naslednji dan. Po dolgem tem političnem posvetovanju je bil 8. oktobra 1918 storjen sklep, da koalicija priznava potrebo, da se osnuje v sedanjem času »Narodno Veče". Izvolilo se je pet članov, ki naj se pogajajo z drugimi strankami v, tem vprašanju, in sicer: dr. Lukiniča, dr. Dušama Popoviča, Svetozar j a Prifbičeviča, dr. Iv. Ribarja in V. Wil-derja. Ta odbor se je pogajal glede programa in organizacje »Narodnega Veča" z njegovimi zastopniki in 12. oktobra je končno koalicija" sklenila pristopiti k novi organizaciji, torej v času, ko njen pristop ni pomenil nobenega političnega rizika več. Zakaj že nekaj dni kesneje, to je 18. oktobra 1918, je dal Wilson odgovor na mirovno p r ošn j o Avstro-ogrske z dne 4. oktobra 1918 (in 5. oktobra je bilo osnovano prvo »Narodno Veče" v Zagrebu!). Wilson je v tem svojem odgovoru dejal, da mora sedaj spremeniti svojo zahtevo, naj se namreč avstrijskim narodom zagotovi »možnost za avtonomen razvoj", kakor je bil to formuliral v kongresu 8. januarja 1918. Od takrat se je mnogo spremenilo, ker so Združene države priznale češko-slovaški »Narodni svet" kot vojskujočo se vlado. Glede Jugoslovanov pa Združene države na dalekosežen način priznavajo upravičenost njihovih narodnih stremljenj po svobodi. Predsednik Wilson ne ostaja več pri avtonomiji teh narodov kot mirovni podlagi, temveč prepušča Jugoslovanom samim, da oni sami odločijo, katera akcija avstro-ogrske vlade bi zadovoljila težnje in pojmovanje teh narodov o njihovih pravicah in odločbah kot članov v družbi narodov.
Naslednji dan po tem jasnem, za Dunaj in Pešto strašnem odgovoru iz daljnega Washingtona, je izšel proglas »Narodnega Veča" v Zagrebu, ki oznanja, da prevzame vodstvo* narodne politike izključno ono samo, odklanja manifest Karla Habsburga, ki ponuja avstrijskim narodom neko avtonomijo in zahteva zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov na njihovem etnografskem teritoriju v eno samo edinstveno in suvereno državo. Ta država mora bi iti urejena po načelih politične in e k o n o ml s k e demokracije, ki odpravlja vse socialne in gospodarske krivice in neenakosti.
Slovenci in Hrvati ter Srbi na bivšem avstro-ogrskem ozemlju so torej sedaj prvič revolucij onarno spregovorili i napram habsburški dinastiji i napram Nemcem ter Madjarom kot takozvanima »gospodu-jočima narodoma". Dan poprej pa je že izrekel svojo zadnjo in ne-pomirljivo besedo najmogočnejši človek tistih dni, ameriški prezident Wilson.
423
»Narodno Veče" v Zagrebu je imelo seveda tudi svoja pravila, ki so bila sprejeta sporazumno s srbsko-hrvatsko koalicijo, ko je le-ta vanj vstopila. Ta statut je določal teritorij tistih Jugoslovanov, ki jih je zastopalo »Narodno Veče". Hrvatska in Slavonija z Reko, Dalmacija, Herceg-Bosna, Trst, Kranjska, Goriška, Štajerska, Koroška, Bačka, Banat, Baranja, Medjimurje in jugoslovanski kraji južnozapadne Ogrske. Program »Narodnega Veča" pa je bil zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v neodvisno državo, urejeno po načelih demokracije. — Organizacija »Narodnega Veča" je slonela na teritorijalnem principu. Vsaka pokrajina pošlje v njegov zbor poslanca, na vsakih sto tisoč prebivalcev po enega. Vsi izvoljeni člani hrvatskega sabora, bosanskega sabora v Sarajevu, državnega zbora na Dunaju, deželnih zborov v statutu imenovanih dežel, ki priznavajo . »Narodno Veče", se smejo udeleževati plenarnih sej sveta. Plenum »Narodnega Veča" je izvolil izmed sebe osrednji odbor, ki je dobil še svoje predsedstvo. Osrednji odbor je štel 30 članov, smel pa jih je sam kooptirati še deset. Slovenci so imeli v tem osrednjem) odboru sledeče zastopnike: dr. Anton Korošec (namestnik dr. Ivo Benkovič), dr. Lovro Pogačnik (namestnik prof. B. Remec), dr. Izidor Cankar (namestnik dr. Jos. Jerič), Ivan Hribar (namestnik dr. Vek. Kukovec), dr. A. Kramer (namestnik dr. SI. Fornazarič), Anton Kristan (namestnik Jos. Petejan). Dne 17. oktobra 1918 je dobilo »Narodno Veče" še s\oje predsedstvo: Predsednik dr. Anton Korošec, podpredsednika dr. Ante Pavelič in Svetozar Pribičevič.
Wilsonova beseda, ki je sprožila notranji prevrat v Avstriji, je torej našla neko površno, v zadnjem hipu sestavljeno narodno organizacijo, ki je oklevajoče prevzela politično oblast in vodstvo Jugoslovanov, živečih na teritoriju bivše Avstro^ogrske monarhije. Razlika med Čehi in Jugoslovani je bila torej znatna. Čehi so bili s staro državo že davno zlomili. Oni so organizirali svojo vlado in armado v težavnih razmerah v inozemstvu in so se vojne dejansko udeležili na frontah s svojimi, lastnimi, češkoslovaškimi regimenti.
Jugoslovani, to so Slovenci, Hrvati in Srbi v bivši monarhiji so ostali mirni in nedelavni, celo spričo tega, da se je habsburška oblast že dolgo krhala in lomila pred očmi vsega sveta. Morda ne bo preveč rečeno, da so v splošnem bili Slovenci še najbolj delavni v pripravi za novo narodno organizacijo. Revolucijonarno zavednih pa so imeli vsi Jugoslovani skupaj neprimerno manj kot Čehi, in še tisti, ki so ostali doma in vedeli, kam hočejo, so bili večinoma zaprti, konfiniratni ali v vojaški suknji. Revolucijonarna propaganda med ljudmi je bila težavna in zelo opasna spričo velike reakcijonarne množice kmetov in uradnikov ter celo takozvanih svobodnih inteligentov, ki so cesto bili
424
prav do zadnjega trenotka karikaturno bojazljivi, pripravljeni celo o\ajati, da ne bodo pozneje sami osumničeni... »Jugoslovanski odbor", ki je imel svoj sedež v Londonu in je že 1. 1917. podpisal »kriško deklaracijo", doma med ljudstvom ni našel ne odmeva ne stikov in je bil med narodom skoro nepoznan. Takratni politični vodniki kmetov in meščanstva niso imeli poguma, da se zanj in za njegovo propagando izrečejo kakorkoli in kjerkoli. Nasprotno, pograbili so za vsako priliko, da se ograde in odvrnejo od sebe sum veleizdaje, kaj veleizdaje, temveč že samega političnega nezadovoljstva. Veleizdajalce so opisovali kot ljudi, ki so svoj narod zapustili, hoteč ga iz osebnega koristo-ljubja prodati ne je vernikom in vojnim sovražnikom. Čeprav je bilo nezadovoljstvo vsak dan večje, je vendarle ljudstvo, ki ni imelo nobene velike politične zgodovine in tradicije, — Čehi in Poljaki so imeli oboje — ostalo pasivno in mirno. Hrvati in Srbi so imeli vsaj svoj »zeleni kader". Te »kadre" so tvorili oboroženi dezerterji avstro-ogrske armade, ki se niso hoteli več vrniti na fronto. Pobegnili so v gore in šume, kjer jim propadajoča oblast ni mogla do živega. Ti ubežniki so se združevali v taborišča in so napadali slabo zastražene vojaške transporte živil zaradi lastne prehrane. Teh ubežnikov se je pozneje balo tudi ,Narodno Veče", toda brez potrebe, zakaj bili so brez političnih vodnikov in so se mirno razšli po domeh, ko je minila nevarnost vojne in kazni zaradi dezertacije. Slovenci, vsaj kolikor je meni znano, nismo poznali niti »zelenih kadrov".                      (Dalje)
Južni vetrovi
Miško  Kranjec
Nobeni izmed naju ni bil njen mož oče. Toda prijazen je bil in rade smo ga imele. Bil je vedno med nami, govoril z nami, se smejal. Nikdar nisem videla človeka, ki bi se znal tako nasmihati. Takrat ga nisem razumela. Pozneje pa mi je bilo marsikaj jasno. No, zdaj je že tudi on mrtev in je pozabil, da nama ni bil oče. Preden pa sem zaznala za vse to, so me spravili >v Čakovec k teti. Zame je Ibil tisti svet nov. Petnajstletna sem bila. Ko sem hodila še v šolo, sem imela fante, kmečke, in nič posebnega ni bilo to. Pozneje pa me je bilo vedno sram, če je kdo govoril o moških. Okno smo imeli na veliko dvo^-rišče. Tam je stanovalo več strank in ljudje so hodili preko tistega dvorišča na cesto. Kadar sem videla moškega, sem vedno zardela. Sama nisem vedela, zakaj, No, čez dve leti sem se lepo razvila. Takrat tega nisem vedela, danes pa se spominjam, da sem bila lepo dekle. Tudi oblečena sem bila čedno, čeprav skromno. Ob nedeljah sem bila prosta. Teta je šla po svojih opravkih, jaz pa sem lahko šla svojo
425
Pripombe k naši prevratni dobi
Albin Prepeluh
Ko je tedaj »Narodno Veče" dne 21. oktobra 1918 izdalo svoj že omenjeni program in je bil poznan tudi že Wilsonov odgovor, je Zagreb in za njim ostala Hrvatska zaživela v revolucij onar nem euvstvu neke svobode in neodvisnosti od Budimpešte. Ban Mihalovich, ki je bil še v funkciji, je naslednji dan, to je 22. oktobra 1918, v sporazumu z „Na-rodnim Večem" izdal proglas, ki svari pred neredi. Ban pravi, da razume patriotična čuvstva prebivalstva, vendar pa se morajo manifestacije vršiti v mejah zrelosti in treznosti. Zlasti naglasa, da so veliki narodni interesi povezani z osebno in imovno sigurnostjo in da javni uradi in njihovi organi ne smejo biti moteni v službi, ki jo vrše v javnem interesu. — Dan pozneje, to je 23. oktobra 1918, pa je »Narodno Veče" samo izdalo proglas, v katerem poziva narodne ljudi, da osnu-j ejo »Odbore Narodnega Veča" po mestih in po vaseh, ki b o d o s č i -tili življenje in imovin o državljanov. Proglas namreč ugotavlja, da je povodom Wilsonovega odgovora prišlo do napadov na  kolodvore   in   na   drugo   imovino.
Pod tem proglasom so bili podpisani: dr. Anton Korošec, dr. Ante Pavelič in Svetozar Pribičevič. Mestni zastop Zagreba je' potreboval šest dni, da je premislil razpoloženje prebivalstva pri zadnjih manifestacijah. 7. oktobra 1918 so se zbrali mestni zastopniki na seji, na kateri so odrekli nadaljnjo poslušnost monarhiji, priznavajoč kot svojo vrhovno politično oblast „Narodno Veče", odnosno »Jugoslovanski odbor" v Londonu. Hrvatski »Sabor" pa je šele 29. oktobra 1918 na svoji poslednji seji proglasil neodvisnost banske Hrvatske z Reko, Slavonije in Dalmacije.
Prav ta dan šele «0 se vršile tudi v Ljubljani znane manifestacije, po katerih pa je ostalo prve dni še vse po starem, tudi starih avstrijskih oblastnikov se ni upal še nihče napoditi.
Zanimivi so datumi. Dva dni poprej je morala nemška vlada v Berlinu sprejeti Wilsonove pogoje za mir. Cesar Wilhelm II. je moral skrivaj pobegniti iz svoje »ljubljene" domovine.
Še dva dni poprej, to je že 25. oktobra 1918, je angleška časopisna agencija Reuter publicirala izjavo predsednika srbske vlade Nikole Pašiča, ki je dejal: »Srbska vlada se opira na ,krfsko deklaracijo' iz 1. 1917. Nikoli nismo zasledovali imperijalistične politike in tega tudi v bodoče ne nameravamo. Srbski narod je zastavil vse, da se sam reši imperijalizma Avstro-ogrske. Srbi ne želimo v bodoči kraljevini SHS zavzeti hegemonističnega stališča. Slovesno izjavljam, da smatra Srbija za svojo nacijonalno dolžnost, osvoboditi Srbe, Hrvate in Slo-
468
vence. Osvobojeni bodo imeli pravico do samoodločbe, upravičeni bodo imeli pravico izjaviti se, ali se hočejo pridružiti Srbiji v smislu krfske deklaracije ali pa hočejo ustanoviti male samostojne države. Ne dopuščamo, da bi se kakorkoli omejila pravica samoodločbe Hrvatom in Slovencem. Tudi na krfski izjavi ne bomo vztrajali, ako ne ustreza njihovim željam."
Ta izjava je zelo važna za našo politično zgodovino.
Kot kuriozum pa naj navedem sedaj še dve poročili ljubljanskega katoliškega dnevnika »Slovenca" iz tiste dobe. Obe časopisni poročili se tičeta takratnega predsednika »Narodnega sveta za Slovenijo in Istro" in »Narodnega Veča" v Zagrebu.
Dne 23. oktobra 1918. (štev. 244) poroča »Slovenec", da je dr. Anton Korošec na seji državne zbornice na Dunaju dne 22. oktobra vlado interpeliral zaradi premestitve Jugoslovanov, Čehoslovakov ter poljskih regimetov v njihove domovine, nadalje zaradi obolicije kazenskega postopka proti upornim mornarjem v Kotoru.
Ni važno, ali je predsednik »Narodnega Veča" dne 23. oktobra res na Dunaju še interpeliral, značilno pa je to za miselnost javnega mnenja in »revolucij onarneg a" vodilnega časopisja.
Čudno naključje ali kaj je hotelo, da so prav tisti dan, dne 22. oktobra 1918, dan po revolucij onarnem manifestu »Narodnega Veča" hrvatski vojaki (pešpolk štev. 79, ban Jelačič) samolastno zasedli Reko in razorožili tamkajšne madjarske honvede.
In točno najdemo naslednjega dne, to je 24. oktobra 1918 (štev. 248) v „Slovencu" poročilo, da je istega dne na Dunaju zasedal vojni odsek avstrijske delegacije, na katerem je dr. Anton Korošec prosil vojnega ministra, naj zaradi dogodkov na Reki ne preganja prizadetega vojaštva, ki je v tem primeru le izpolnilo ljudsko voljo.
Znano je, da je že 31. oktobra 1918 avstro-ogrsko vojno ministrstvo brzojavno izročilo vso svojo vojno mornarico, trdnjave in mornariške naprave »Narodnemu Veču" v Zagrebu, a že dan poprej se je v Zagrebu vzpostavila vlada za jugoslovanske dežele monarhije, katere predsednik je bil ravno dr. Anton Korošec, njegova namestnika pa dr. Ante Pavelič in Svetozar Pribičevič, to je na dan, ko je stari vodja nemških socijalistov dr. Viktor Adler v cesarskem gradu Schonbrunnu odstavil zadnjega Habsburga, cesarja Karla, s prestola in je le-ta za vedno moral zapustiti »svojo" prestolnico.
Naslednji dan, dne 31. oktobra 1918, so po Ljubljani govorili, da se vozi zmagovita angleška armada iz Trsta v Ljubljano na avtobusih.
Ta laž je bila sicer dokaj predrzna za misleče ljudi, toda je držala in ljudstvo ji je nasedlo. Ta laž pa je bila tudi potrebna, da se plaš-
32*
469
ljive ljudi opogumi. In res so začeli ljudje javno odmetavati raz sebe razna patrijotična in »cesarska" znamenja. Vojaki in oficirji so hiteli zamenjavati uradne rozete na svojih kapah s slovenskim trobarvnim znakom. Sedaj gre menda zares? Zadnji oktober 1918 je bil oblačen in hladen dan, ko sem se, spominjam se dobro, z vojaškim tovornim avtom pripeljal popoldne v Ljubljano; na mestni meji nas je čakajoča gruča ljudi spraševala, ako smo že kje videli — Angleže? Proti mraku se je začelo ljudstvo zbirati na Kongresnem trgu, pred poslopjem bivšega deželnega zbora kranjskega, a na balkonu se je pojavila skupina ljudi: »Slovenska narodna vlada" se je predstavila ljudstvu. Imenovalo jo je »Narodno Vece" v Zagrebu po hudih osebnih prepirih. Bila pa je sestavljena pa naših domačih političnih strankah, tako da so imeli v njej klerikalci sedem, liberalci pet, socijalisti pa en sam sedež. Predsednik te prve »revolucij onarne" vlade je postal Josip vitez Pogačnik, [bivši klerikalni državni poslanec in organizator avstro-ogrskih »mladostrelcev" med vojno.
To narodno vlado za Slovenijo je formalno sicer imenovalo »Narodno Vece" v Zagrebu, sestavila pa sta jo prav za prav dr. Janko Brejc in dr. Fran Tavčar v posvetovalnici »Katoliškega tiskovnega društva" v Ljubljani. Zlasti na liberalni in socijalistični strani je izzvala ostre ugovore. Edini predstavnik socijalistov v njej, Anton Kristan, je bil tedaj bolan in se je namesto njega predstavil narodu na balkonu deželnozborske palače njegov namestnik Josip Petejan.
Člani te narodne vlade so se zvali »poverjeniki", ker se je hotelo dati novim možem neko ljudsko ime. Poverjeni so od naroda za svoje posle! Trocki pripoveduje v svoji biografiij, kako so na Ruskem iskali novo ime za ministrski položaj. Ljenin je bil proti ministrskemu naslovu, češ, da ni več sodobno in da ne odgovarja dani situaciji. Ime je tudi že preveč obrabljeno. Predlagali so mu prijatelji nove nazive in Ljenin je končno osvojil »ljudskega komisarja", ki ga je izmislil Trocki. Menda naj bi tudi pri nas naziv »poverjenik" odgovarjal de-mokratizmu, vladi ljudstva in gospodarskim in socijalnim reformam, ki jih je bučno napovedovalo v svojih razglasih »Narodno Vece".
Ljudstvo je ostalo mirno in hladno. Menda v novi narodni vladi ni videlo nič posebnega. Na predlog Josipa Petejana, socijalističnega zastopnika, je ta vlada že na eni prvih sej sprejela »revolucijonarni" sklep, da ostanejo do nadaljnega v veljavi vsi dosedanji zakoni in uredbe. Poverjenik za narodno obrambo, klerikalec dr. Lovro Pogačnik pa je objavil takoj prvi dan nove vlade sledeči mobilizacijski razglas:
»Jugoslovani! Vojaki! Država SHS je ustanovljena. Mir bomo sklenili v kratkem času. Naše ozemlje je nevtralno. Vlada za Slovenijo
470
je imenovana. Da se prepreči nevarnost za življenje in imetje državljanov in da ohranimo mir in red v naši državi, Vas pozivam, da ne odlagate orožja in ne hodite svojih potov, temveč, da se takoj priglasite slovenskim kadrom v Ljubljani, Celju in Trstu ..."
Ta vlada je tedaj razpolagala na svojem sedežu morda komaj s sto vojaki in oficirji. Čez dan pol ovij eni in zadržani vojaki, 'vračajoči se iz vojne domov, so ponoči zopet izginili in odšli v svoje vasi. Zvečer postavljene straže so jo ponoči popihali bogvekam. Zjutraj so našli na stražnem prostoru le na zid prislonjeno puško. Mobilizacija, ki jo je odredil poverjenik dr. Lovro Pogačnik, je ostala brez odziva. Nekaj dni na to, menda 3. novembra 1918, je „Narodno veče" v Zagrebu odredilo mobilizacijo vsega za orožje sposobnega moštva do 40. leta starosti. Tudi ta mobilizacija, ki je v politični zgodovini tistih dni dobila ime »mobilizacija zubarja drja. Drinkoviča", je popolnoma propadla.
Med tem so se preko Slovenskega ozemlja vračali oddelki razbite avstroogrske armade od zapada. Bili so razni narodi, različni jeziki. Vnsak je stremel, da pride čimprej odtod, domov. Le tu pa tam se je dobil odelek Čehov, ki nami je prostovoljno služil po nekaj dni, dokler se mu ni nudila prilika, dobiti svoj vagon za odvoz. Pretežna večina slovenskih vojakov se ni brigala, kaj naj sedaj nastane. Niso se navduševali ne za nacijonalni vzor nove državne tvorbe, ne za so-cijalni prevrat. Vsakdo je mislil le na selbe samega, vsakdo je hotel priti čimprej domov, med svojce, vsi so bili siti vojne, vojaškega življenja in vojaških uniform. Tem ljudem, ki jih nikoli nihče ni resno vzgajal za lasten političen kolektiv, kvečjemu za pobožnjakarsko „vsezaverodomcesarjevstvo", ki so bili apolitični in celo asocijalni, ki so mislili v svojem siromaštvu in v svoji težki eksistenčni borbi le na svoje individualne gmotne interese, ni mogel nihče dopovedati, da se morajo žrtvovati prostovoljno, žrtvovati se za nekaj, česar niso umeli. Tudi levičarska demagogija ni pomagala, čeprav se je trobila na štiri strani sveta od ljudi, ki jim nihče ni prisojal resnosti v teh zadevah. Kaj si je mislil mož iz pobožnih naših vasi, ko je zadnjega oktobra 1918 prejel svoj dnevnik, katoliškega „Slovenca", iz katerega se je učil dolga leta konservativne in cerkvene ideologije, pa je videl tam zapisano z debelimi črkami preko cele strani: „Živela republika!" ter so nosile dnevne novice odslej skupen nov naslov: „Jugoslovanska republika"? Mislil je, ti ljudje so gotovo ob pamet ali pa se jim dela sila.                                                                       (Dalje.)
471
532
Pripombe k naši prevratni dobi
Albin  Prepeluh
Med predvojnimi slovenskimi politiki je bilo zelo malo takih, ki bi jim bile politične in strankarske okoliščine med Hrvati in med Srbi v kraljevini kaj prida znane. Tudi njihova politična zgodovina iz novejše dobe je bila med Slovenci zelo redka knjiga. V tem pogledu je pri nas prevladovalo tisto prazno in frazasto „hejslovanstvo", ki je bilo zlasti Ivanu Cankarju hvaležen objekt kritike in satire in ki ni nobenega vprašanja med Slovani podrobneje in resno preučilo. Upam, da sem objektiven, ako trdim, da je bilo še največ ljudi, ki so imeli med Hrvati in Srbi osebna in politična poznanstva in ki so se potrudili preučiti njihove domače razmere, med takratnimi slovenskimi socijalisti. Tako imenovane „balkanske konference" socijalistič-
nih strank in avstrijska aneksi j ska kriza 1. 1908. so dale slovenskim socijalistom precej novih pobud in prilik za osebna in politična poznanstva in preučavanja. Tedanji socijalistični ideologi iz predvojne srbske kraljevine, na pr. v vojni padli Dimitrij Tucovič, Dragiša Lap-čevič, poslanec skupščine Kaclerovič, Ž. Topalovič so sodelovali tudi pri slovenskem tisku (»Naši Zapiski" in dr.). Gotovo je bilo tudi med slovenskim meščanstvom nekaj ljudi, ki so imeli v predvojni srbski kraljevini in na Hrvatskem osebna in društvena poznanstva. Ti ljudje so se zanimali pa predvsem za kulturna in umetniška dogajanja. Takratni politični vodniki našega liberalističnega nacijonalizma — iz-vzemši agilnega Ivana Hribarja — pa niso imeli o domačih političnih, gospodarskih in socijalnih prilikah med Hrvati ali celo med Srbi v kraljevini nobenega pojma. To dejstvo je bilo tako očitno, da je revoltiralo takratno nacijonalistično mladež, ki je morala preko teh sterilnih lokalnih političnih veličin na svoj lasten račun in riziko poiskati poznanstev na Hrvatskem, v Bosni in v Srbiji med mlajšo generacijo. O klerikalcih lahko zapišem, da po smrti drja. Kreka ni bilo med njimi nobene politične osebnosti, ki bi ji bile politične in socialne razmere med Srbi vsaj približno znane. Med katoliškimi Hrvati so imeli pač nekaj mlajših inteligentov, ki so poskušali — brezuspešno seveda — presaditi cvetko kranjskega političnega klerikalizma na hrvatsko njivo. Ves trud in vse žrtve s slovenske strani — duhovne in gmotne — pa so bile zaman. Dr. Krek je že zgodaj spoznal, da ima na Hrvatskem bodočnost samo svobodomiselni Stjepan Radič, ki se je že takrat uveljavljal kot organizator kmetskega ljudstva. Zato so mu kranjski klerikalci pomagali tudi gmotno s posojili preko svojih denarnih zavodov — »Ljudske posojilnice" in »Zadružne zveze" v Ljubljani. Tridesetletni politični vodja Slovencev »nekronani vojvoda kranjski" — tako so ga večkrat nazivali vodilni nemški politični listi Dunaja — dr. Ivan Šu-šteršič mi je v svojem povojnem pregnanstvu v Avstriji, kjer sva se sešla na njegovo željo in povabilo, odkritosrčno priznal, da Srbov prav nič ne pozna, da se ž njimi in njihovimi političnimi zadevami ni nikoli pečal. »O njih sem vedel samo, da se vsi pišejo na ,ič', da je njihov večni vladni predsednik Nikola Pašič in da so nekateri srbski politiki veliko zaslužili pri dobavi orožja v Franciji", se mi je odkritosrčno izpovedal nekdanji mogočni klerikalni deželni glavar kranjski. »V naši stranki ni bilo nikoli govora o Srbih v prijaznem smislu, kar je razumljivo, ker oni so pravoslavne vere. Samo dr. Krek se je včasih zaletel preko Sotle, med Hrvate, a to nas je skoraj vedno veljalo gotov denar." Pri tistem srečanju v nekem graškem hotelu mi je dr. Ivan Šušteršič tudi zaupal, da se bo maščeval nad svojimi nekdanjimi političnimi prijatelji doma,  ki so ga v težkih urah pozabili in zatajili.
36*
533
Zlasti se je hudoval nad dr. Antonom Korošcem, ki se je zbal, da bi mu poznanstvo ali zveza ž njim mogla škodovati pri Srbih. Tudi mi je razložil svoj politični nauk za Slovence v Jugoslaviji, kakor ga je pozneje res obelodanil v brošuri „Moj odgovor". Tega njegovega spisa so se nekateri vodilni politiki SLS silno bali in bivši deželni predsednik dr. Janko Brejc mi je grozil z represalijami, ako ne preprečim tiska brošure v tiskarni, katere upravnega odbora predsednik sem bil. Toda brošura je izšla vseeno, političnega vpliva pa ni imela nobenega.
Prav takšno nepoznanje razmer v bivši srbski kraljevini pa se je Šopirilo na liberalni strani, pa ne samo med starejšo, temveč tudi med mlajšo generacijo, ki je politično bila za „jugoslovensko integralnost".
Ali naj navedem dokaze? Bilo bi zares odveč! Ne zaradi koristnosti, ki bi temeljila na realnem poznanstvu, temveč iz nacionalnega čuvstva smo se Slovenci odločili za novo državno življenje, za zedinje-nje e Srbi in Hrvati. V svojo novo nacionalno bodočnost smo stopili v svojstvu političnega pesnika, iz odpora proti dotedanjemu, nemodremu nemškemu pritisku, proti narodnim krivicam in drugim budalostim obeh vladajočih narodov habsburške monarhije.
Kako nepojmljivi so cesto veliki dogodki v življenju narodov za razumske ljudi, kako nelogična se zdi zgodovina v podrobnostih za pamet človeško! V življenju narodov se cesto dogodi kaj odločilnega za daljšo dobo, česar ni predvideval noben posameznik, dogodek, ki je navidezno bil brez vodnika. Neka kolektivna volja se nemo uveljavlja in — zmaga. Ta anonimna volja vodi najbolj razumske ljudi, ki se ji pokoravajo proti svojemu notranjemu prepričanju. Pozneje seveda zatrjujejo, da so oni vodili! Pa niso. Povsem neznani in nepriznani ljudje iz naroda so cesto bili dejanski vodniki in povzročitelji dogodkov, ki so postali kesneje „zgodovinski".
Takratni naši politični „priznani" vodniki niso imeli nobenega jasnega vpogleda v bodočnost in v dogodke, ki so se pripravljali. Oni so nasprotno čakali na dogodke in jih razlagali in tolmačili po svoje naknadno, oprezno, izogibajoč se vsaki osebni odgovornosti. To je „politika", kakor jo razumevamo pri nas še dandanes. Vodilnega v njej ni nič, vse je samo spretnost in besedna taktika. Iz naroda samega pa takrat tudi ni prišlo nič takega, kar bi konkretno oblikovalo njegov narodni in socialni cilj. Slovenci — bridko je to pribiti! — po vojni niso bili sposobni postaviti in svetu pokazati svoj narodni program. Ko je tako imenovana narodna vlada za Dalmacijo razposlala ostalim narodnim vladam Jugoslavije svoj predlog (dejansko pa predlog dr. Krstelja in dr. Smodlake), ki je šel za tem, da se nemudoma izvede zedinjenje s kraljevino Srbijo in da se takoj osnuje skupna vsedržavna vlada SHS, se je pokazala vsa nacionalno-politična siromaščina vseh
534
tedanjih treh političnih strank, ki so dejansko zastopale narod. Debata o tem predlogu med strankami na seji slovenske narodne vlade ni dala nobenega rezultata. Vsakdo je mislil in se izražal previdno in po svoje, boječ se, da ga morda že bližnji dogodki ne osmešijo. Nihče ni imel poguma, vzeti na sebe kakršnokoli odločitev. Pokazalo se je, da je bilo skupno in enotno gledanje Slovencev na tako važen predmet, kakor je bila za nje lastna državnost, nemogoče, da so zelo podrejena strankarska vprašanja smatrali v tem odločilnem trenotku za važnejša in da niso bili sposobni dati na konkretni dalmatinski predlog konkretnega in jasnega odgovora. Spominjam se prav živo, kako se je tisti akt prekladal z ene mize na drugo, bil je vsem odveč, nihče ni vedel, kaj in kako bi. Ali naj se izvrši zedinjenje s kraljevino Srbijo, zakaj, kdaj in kako? Ali pa naj se morda organizira skupna jugoslovanska država najprej samo na teritoriju bivše monarhije ter se uvedejo pogajanja s srbsko kraljevino pozneje, kdaj, zakaj in v katerem pravcu? Ali naj se morda najpoprej organizira samostojna slovenska država poleg hrvatske in kakšen bodi medsebojni odnos med obema in obeh do srbske? Kaj naj se poreče in stori spričo samostojne reške države, ki bi morala nastati radi sporazuma med velesilami? Nikogar ni bilo, ki bi se upal odločno odgovoriti na takšna in podobna vprašanja, čeprav jih je zastavljala nesigurna doba državnega poroda in novega državnega organiziranja južnih Slovanov. Naloga je bila preveč „težka", saj so mnogi „odličniki" natihoma še vedno dvomili, da smo tako rekoč katoliški Slovenci zares in za vedno odpadli od Avstrije in njenega cesarja, katerega slika je v marsikateri hiši visela še vedno tia vidnem prostoru. Marsikateri tako imenovanih narodnih „prvo-boriteljev" je prve mesece po zlomu avstro-ogrske monarhije potoval na Dunaj, po „zasebnih" opravilih seveda, da se na lastne oči prepriča o situaciji, če je namreč stara cesarska in nemška oblast zares tako zelo na tleh in brez moči, da se je ni treba nič več bati. Ko so se uverili, da pogorišče nekdanje mogočne vladavine res ni nikomur več nevarno, so se vrnili jezikavi, blebetavi in pogumni, da nikoli kaj takega! Sramotna neresnost in nizko politično znanje se je tiste dni javno razkazovalo po naših mestnih cestah in ulicah.
Kljub temu so bile nove narodne vlade na teritoriju bivše monarhije brez dejanske moči. Ljudstvo jih je trpelo, balo pa ne. Poskusi z mobilizacijo so pri nas in na Hrvatskem žalostno propadli. Ljudstvo je hotelo vreči s sebe vse, kar ga je tiščalo, ali pa je le mislilo, da ga tišči. Hotelo bi se maščevati za preživele krivice in ponižanja, toda kje in kako — o tem je imel vsakdo svojo misel, svoj predlog. Shodi so bili povsod dobro obiskani, sklepale so se resolucije, ki so se preživele in pozabile že naslednji dan. Z nekaj tisoč discipliniranih oboro-
535
ženili mož bi lahko zavladal vsej deželi vsakdo in ji vsilil svojo politično voljo, ako bi le ne bila v opreki s splošno ljudsko tendenco, ki je kratko in malo zavračala stare razmere. Tako imenovana centralna vlada v Zagrebu, „Narodno vece", je to dobro vedela, bala se je nemirov, ropanja, imovinske in osebne negotovosti ter socialnih požarov, skratka: — bala se je lastnih narodov. Edini zasigurani izhod zanjo je bila takojšnja in brezpogojna združitev s kraljevino Srbijo. Pa ne zaradi kakega idealističnega političnega patriotizma, temveč zato, ker je domnevala, da razpolaga kraljevina Srbija z urejeno vojsko, čeprav ne preveč številno. V Zagrebu in v Ljubljani so se meščanski politiki, nepoznavajoči dejanskih razmer v lastni deželi, bali socialnih prekucij in državljanske vojne in so v strahu za svoja premoženja hrepeneli po varnem zavetju, ki si ga sami niso znali zgraditi. Zato so hlepeli po zmagoviti srbski vojski, o kateri so culi pripovedovati marsikaj, zlasti pa da je izvrstno organizirana in disciplinirana. Ali se bo nacijonalna revolucija nadaljevala in razvila v socialno? — to vprašanje je bilo na ustih vseh. Situacija za socijalni prevrat je bila res ugodna, ker bi ga spočetka podprla tudi užaljena fevdalna reakcija. V Zagrebu je ta reakcija že dvignila glavo, po ulicah so odmevali streli staremu avstro-ogrskemu režimu „zvestega" regimenta. V noči na 23. november 1918 je namreč stari general Lipovščak poskusil z oboroženo silo od- $ staviti „Narodno vece" in proglasiti znova vlado ravnokar propalega p režima. Maršal Boroevic je že poprej telefonično ukazal iz Celovca, kamor se je bil umaknil, aretirati ljubljansko narodno vlado. Tiste dni je v neki ljubljanski vojašnici več sto oboroženih mož stare armade nameravalo izvršiti „puč", toda vodniki so se končno zbali in pobegnili. Manjkalo je, kar je za sodobno socialno revolucijo najbolj potrebno: Resnično revolucijonarne stranke, ki revolucijsko razpoloženje ljudstva organizirano zagrabi in ga vodi. Slovenska javnost na sploh pa je bila tedaj potlačena in pod mučnim vtisom italijanske okupacije našega Primorja in lastnih nacijonalnih neuspehov na Koroškem. Vedno glasnejši so bili tisti, ki so priporočali hitri sprejem dalmatinskega predloga o takojšnjem zedinjenju s kraljevino Srbijo kljub temu, da iz inozemstva ni bilo nobenih zanesljivih vesti. V Švici se je namreč mudila delegacija »Narodnega veča" s predsednikom nove jugoslovanske države dr. A. Korošcem na čelu, da se porazgovori s predstavniki srbske vlade in z antanto glede bodoče organizacije nove jugoslovanske države. Toda ta delegacija ni dobila z domovino, ki je čakala na odločitev, nobene zveze. Doma nihče ni vedel, kaj se dogaja v Švici, kako potekajo razgovori, o čem se prav za prav sklepa. Zastopniki liberalnega meščanstva v Sloveniji so edini ibili za takojšnje zedinjenje s kraljevino Srbijo, ki ne sme škodovati njihovemu republikanskemu
536
prepričanju, ki so si ga osvojili preko noči seveda. Kaj se je vse dogajalo doma, o tem pozneje. Važnejši je bil sestanek v Ženevi, kjer so se v hotelu »National" znašli: Predsednik srbske vlade, tedaj poslujoče na Krfu, Nikola Pašic, trije predstavniki srbske narodne skupščine, Draškovic, Marinkovic in Trifkovič. V zastopstvu zagrebškega »Narod-nega veča" dr. Korošec, dr. Čingrija iz Dubrovnika in dr. Žerjav iz Ljubljane, zastopniki »Jugoslovanskega odbora" v Londonu dr. Trum-bic (Hrvat), dr. Gregorin (Slovenec), Vasiljevič, Nikola Stojanovič in Banjanin (Srbi). Ti možje so v dneh od 6. do 9. novembra 1918 razpravljali o priznanju »Narodnega veča" v Zagrebu kot vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov iz bivše monarhije, nadalje o skupnih organih države SHS, o protestu proti italijanski okupaciji našega narodnega ozemlja in končno o odnosih do Črne gore. Ta konferenca je sklenila važne sklepe.
Predvsem je kraljevina Srbija priznala »Narodno veče" kot repre-zentanta in vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov, bivajočih na ozemlju bivše monarhije. Pašic je o tem takoj obvestil prijateljske države, tudi severoameriške. Osnuje naj se skupno ministrstvo za kraljevino Srbijo in za področje »Narodnega veča", ki naj šele organizira skupno državo SHS, ki ji bo konstituanta dala ustavo. V ta namen izročata vlada kraljevine Srbije in »Narodno veče" v Zagrebu sledeče posle novemu skupnemu ministrstvu, vendar pa naj ostane obstoječi upravni sistem nedotaknjen:
i. Vso zunanjo politiko, organe za njeno službo in priprave za mirovno konferenco in propagando.
2.   Vojne posle, kolikor se nanašajo na varstvo državnega teritorija kot celine, in vse vojne posle, na katere se bodo nanašali razgovori o miru. Dislokacija ostane v delokrogu narodnih vlad, ravno tako administracija vojnih poslov teh dežel.
3.  Upravo vojne mornarice.
4.  Vodstvo  pomorstva,  pomorske  trgovine  in pomorske  sanitete.
5.  Posle za pripravo konstituante in vse, kar je važno za prehod iz provizornega državnega življenja v redne razmere.
Stopnjema morejo bratske vlade poveriti radi potrebe, a sporazumno, tudi druge posle skupnemu ministrstvu.
Nadalje se skupnemu ministrstvu poverja skrb za koordiniranje in enako reševanje državnih poslov, ki ostanejo v kompetenci narodnih vlad. Ti posli so:
6.   Promet in prometna sredstva, kakor n. pr. železnice, rečne plovbe, pošta in telegraf, z namenom, da more prometno življenje v skupni državi harmonično funkcijonirati in zadovoljevati narodne in državne potrebe.
537
7.  Prehrana prebivalstva in obnova narodnega gospodarstva.
8.  Povrnitev in preskrba ujetnikov, sirot in vojnih vdov, nadalje invalidov, beguncev itd.
9.  Skupne finance, kolikor se nanašajo na potrebe celotnega delokroga ministrstva, določevanje odnosov do raznih valut in bank, obstoječih na državnem teritoriju.
Skupno (zajedniško) ministrstvo se konstituira samo, izvede razdelitev poslov in si predpiše poslovnik.
Vse te posle kakor tudi one svoje redne službe izvršuje skupno ministrstvo avtonomno, v mejah zgoraj označenega delokroga. To skupno ministrstvo bo stalo v zvezi z vlado kraljevine Srbije in z Narodnim večem v Zagrebu.
Organi, ki so doslej pri narodnih vladah izvrševali posle, ki pa sedaj preidejo v področje skupnega ministrstva, se stavijo takoj na razpoloženje skupnemu ministrstvu.
Ta red se more spremeniti samo s skupnim sporazumom med vladama kraljevine Srbije in Narodnega veča v Zagrebu in bo prenehal sam po sebi, ko bo ustvarjena nova državna organizacija na podlagi ustave, ki jo bo sprejela konstituanta za vso državo.
Brez prejudica za bodočnost imenuje polovico tega skupnega ministrstva vlada kraljevine Srbije, drugo polovico pa Narodno veče v Zagrebu. Skupno ministrstvo bo štelo 12 resorov. Polovico ministrstev se imenuje takoj in sicer tri kraljevina Srbija, tri pa Narodno veče v Zagrebu. Ministri, ki jih določi za to čast kraljevina Srbija, bodo prisegli svojemu vladarju, ministri, ki jih bo določilo „Narodno veče" v Zagrebu, pa pred njegovim predsednikom dr. Antonom Korošcem.
Potem so se gospodje sporazumeli še radi Črne gore.
Ta dogovor je bil podpisan dne 9. novembra 1918 v Ženevi od sledečih gospodov: Za kraljevino Srbijo je podpisal ministrski predsednik in minister za zunanje posle Nikola Pašič. Za „Narodno veče" v Zagrebu dr. Anton Korošec. Za »Jugoslovanski odbor v Londonu" dr. Ante Trumbič. Nadalje so podpisali ta dogovor še predstavniki političnih skupin v srbski „Narodni skupščini" Marko Trifkovič (radikal), M. Draškovič in dr. Voja Marinkovič (demokrata). Nadalje Dal-matinec dr. Čingrija in Slovenec dr. Žerjav kot člana »Narodnega veča" v Zagrebu. Za »Jugoslovanski odbor v Londonu" pa so zapisnik podpisali še sledeči gospodje: Dr. Gustav Gregorin, dr. Nikola Sto-janovič, Jovan Banjanin in Dušan Vasiljevič.
Kot posledico tega sporazuma so ti gospodje istega dne objavili tako imenovano »Ženevsko deklaracijo", v kateri so sporočili vsemu
538
svetu, zlasti pa vsem zaveznikom kraljevine Srbije, da je nastala nova država naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta nova država da je nedeljiva celota in član društva svobodnih narodov. Nič več ni meja, ki so te tri narode razdvajale. To državo bo zastopalo novo imenovano skupno ministrstvo. Na znotraj pa bosta vlada kraljevine Srbije in »Narodno veče" v Zagrebu nadaljevala svoje posle vsaka na svojem notranjem pravnem teritorijalnem področju, dokler konstituanta ne bo predpisala stalne državne organizacije. Ta proglas odnosno deklaracijo so podpisali podpisniki sporazuma v Ženevi.
Za ocenjevanje tedanjega stanja med Jugoslovani, to je med Srbi-janci in ostalimi Jugoslovani na ozemlju bivše dvojne monarhije, je koncept tega sporazuma zelo poučen. Po tem sporazumu se je ustvaril vsaj za prehodno dobo dualizem. Na znotraj je ostala državna administracija nedotaknjena, a ta je bila če ne že izrazito federalistična, pa vsaj avtonomistična.
Zakaj je stari politični praktik Pašič podpisal ta sporazum? Kdo ve! Gotovo pa je, da ga je podpisal z mentalno rezervacijo. Zakaj ko je njegov namestnik in strankarski prijatelj v srbski vladi, Stojan Protič, zvedel za ta protokol in sporazum, je nemudoma izzval vladno krizo in najavil takratnemu regentu Aleksandru demisijo kabineta. Dobil je seveda mandat za sestavo nove vlade, za katero pa ni bil Pašičev podpis več obvezen. Še preden se je predsednik »Narodnega veča" v Zagrebu, gospod dr. Anton Korošec, vrnil domov, je bil sporazum ničev, je bil le kos papirja, važen in pomemben oamo še za politično zgodovino. Še preden so se podpisniki tega sporazuma mogli vrniti in se doma porazgovoriti s svojimi zaupniki in svojo organizacijo, to je s plenumom »Narodnega veča", je že izvedel zedinjenje s kraljevino Srbijo namestnik dr. A. Korošca, vodja tako imenovanih »prečanskih" Srbov, Svetozar Pribičevič, tako da so se delegati, ko so se vrnili, znašli že v položaju, ki ga niso mogli vec spreminjati.
Dan po izročitvi zedinjevalne adrese v Beogradu, to je dne 2. decembra 1918, se je vrnil iz inozemstva predsednik »Narodnega veča" gospod dr. Anton Korošec s svojim tajnikom dr. G. Žerjavom. V Ljubljani so mu priredili navdušen sprejem. Še isti dan zvečer je gospod dr. Anton Korošec poročal na seji slovenske narodne vlade o svojih posvetovanjih in razgovorih z zastopniki »Jugoslovanskega odbora v Londonu", s Pašičem in s srbsko opozicijo ter z zastopniki Velike antante v Parizu. Ugotovila se je soglasnost vseh važnejših činiteljev, da se čimprej osnuje enotno državo zaradi tega, da moremo nastopiti pred svetom kot enoten in složen narod. Dr. Korošec je poročal tudi o svojih korakih v zaščito rojakov na ozemlju, ki ga je zasedla Italija,
539
ter o miselnosti antantnih državnikov glede naše severne in zapadne meje. Naš položaj glede severne meje je kar najbolj ugoden, je dejal, in je popolna izpolnitev naših narodnih zahtev glede meje zagotovljena. Glede zapadne naše meje pa še ni nobene rešitve, zato je potrebno, da ves naš narod nastopi enotno s primernim poudarkom v smislu visokih načel prezidenta Wilsona.
Dva dni pozneje, to je 4. decembra 1918, je na seji osrednjega odbora »Narodnega veča" zopet poročal dr. Korošec. Omenil je, da so vsi naši narodni prijatelji v Veliki antanti, med njimi največje evropske osebnosti, priporočali kar najhitrejše zedinjenje s kraljevino Srbijo. To se je hotelo doseči tudi z ženevskim sporazumom, ki je ob njem sodeloval sam predsednik srbske vlade Pašič in predsedniki srbi-janskih opozicijskih strank ter delegati »Jugoslovanskega odbora v Londonu". Poglavitni rezultat tega dogovora je ustanovitev skupne vlade. Zato naknadno odobrava sklep osrednjega odbora »Narodnega veča" z dne 24. novembra 1918, kar znači velik korak naprej. Zato se rad pridružuje naknadno temu sklepu, ker ga je želel in zanj tudi sam delal.
Po ženevski deklaraciji je dr. Korošec odšel še v Pariz, kjer so ga prisrčno sprejeli Clemenceau, predsednik pariške vlade, Pichon, francoski zunanji minister, nadalje zastopniki časopisja, poslanci različnih strank. Vsi so bili odločni pripadniki jugoslovanskih interesov v pogledu na imperijalizem Italije. Dobil je povsod vtis, da so francoske simpatije na strani Jugoslovanov, a ne Italije. Znani medvojni londonski pakt, na podlagi katerega je Italija šla v vojno, res veže Francijo in Angleže, ne pa tudi Amerike. Treba bo zlasti poudariti, da Italija v vojni ni izpolnila vseh obvez, ki jih je prevzela. Zato ni nemogoče, da se bo pogodba (londonska!) še revidirala. V Parizu se je sešel tudi z vplivnim prijateljem Wilsona, voditeljem ameriške delegacije polkovnikom Housejem ter se pri njem zavzel za naše jugoslovanske politične in narodne zadeve. Prosil ga je, naj ameriška vlada pošlje k nam živeža, obleke in obutve.
PribiČevičevo glasilo »Hrvatska Rieč" je tedaj zapisala: Kakor izvemo, se je dr. Anton Korošec zelo pohvalno izrazil o belgrajskih odločitvah dne 1. decembra 1918. Povsem odobruje vse, kar se je izvršilo doma za časa njegove odsotnosti, posebno pa adreso, izročeno Njegovemu VisoČanstvu regentu.
Naslednjega dne, 5. decembra 1918, so bili v Zagrebu vojaški nemiri. Uprli so se vojaki avstroogrskega 53. pešpolka. Ubitih je bilo 13, ranjenih pa 17 oseb, večinoma vojakov.
Kaj se je med tem godilo doma?
540
Pripombe k naši prevratni dobi
Albin P repeluh
Po že izvršeni organizaciji „Narodnega sveta za Slovenijo in Istro" se v Zagrebu še dolgo ni nič zgodilo. Edino „Hrvatoska pučka stranka" je zbrala meseca avgusta v Zagrebu delegate na svoj strankin zbor, ki je sprejel posebno resolucijo, ki mu jo je predložil njen predsednik Stjepan Radič. V tej resoluciji se je stranka izrekla načeloma za narodno samoodločbo, v posledici tega tudi za samoodločbo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj se združijo v neodvisni in samostojni jugoslovanski državi. Ta država naj se zveze nazven z novo češko in poljsko narodno državo. Toda seljačka stranka je bila po svoji takratni politični moči v „Saboru" majhna, ker je imela samo sedem poslancev. Njen nosilec je bil res pravi hrvatski kmet, politično in družabno zaničevan od meščanstva, fevdalcev in visokega klera. Hrvatje takrat še niso poznali splošne in enake volilne pravice, zato kmetske množice niso kaj prida pomenile v političnem življenju hrvatskega naroda.
Poleg Radiceve kmetske stranke so zavzemale slično stališče še druge, manjše politične stranke in skupine, tako na primer: „Starče-vičeva Stranka Prava", ki jo je zastopal dr. Ante Pavelic, „Srpska Narodna Radikalna Stranka", katere predsednik je bil dr. Dorde Kra-sojevic, „Socijalno-demokratska stranka za Hrvatsko in Slavonijo", ki so jo vodili V. Korač, V. Buikšeg in S. Delič (ta slednji je bil pozneje izvoljen za župana v Zagrebu na komunistični listi) ter posamezni politični možje, ki pa niso imeli organiziranih strank za seboj, na priliko1: dr. Ivan Lorkovič, dr. Srdan Budisavljevič itd. Tem je Stjepan Radie predložil, naj se „Narodno veče" v Zagrebu kot nova centralna politična organizacija jugoslovanskega pokreta ustanovi takoj, in sicer brez ozira na to, ali vladna srbsko-hrvatska koalicija pristopi k novi organizaciji ali ne. To se je tudi zgodilo 5. oktobra 1918 v Zagrebu na zboru povabljenih delegatov, ki so prišli iz Slovenije, Hrvatske, Istre, Dalmacije, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine (tedanje južne Ogrske). Na tem zboru srbsko-hrvatska koalicija ni bila zastopana, prav tako tudi hrvatski „Frankovci" ne.
Srbsko-hrvatska koalicija je počasi hodila. Nikakor ni hotela zapustiti vladnega položaja v hrvatskem! „Saboru", ni se hotela spreti z vlado v Budimpešti. Vsak svoj korak je preračunila s položajem na bojiščih, čeprav je bilo že vsakemu političnemu človeku jasno, da je katastrofa avstro-ogrske monarhije tik pred durmi. Nihče in nič ni moglo več zadržati propada zastarele in nesodobne fevdalne države. Če bi je ne podrl prezident Wilson, bi jo podrle razjarjene množice
422
njenih nezadovoljnih in razočaranih slovanskih narodov, zlasti Čehi. Zato je bilo novo ustanovljeno »Narodno Veče" v Zagrebu srbsko-hrvatski koaliciji zelo neprikladno! In se je zbrala na posvet že naslednji dan. Po dolgem tem političnem posvetovanju je bil 8. oktobra 1918 storjen sklep, da koalicija priznava potrebo, da se osnuje v sedanjem času »Narodno Veče". Izvolilo se je pet članov, ki naj se pogajajo z drugimi strankami V, tem vprašanju, in sicer: dr. Lukiniča, dr. Dušama Popoviča, Svetozarja Prilbičeviča, dr. Iv. Ribarja in V. Wil-derja. Ta odbor se je pogajal glede programa in organizacje »Narodnega Veča" z njegovimi zastopniki in 12. oktobra je končno koalicija" sklenila pristopiti k novi organizaciji, torej v času, ko njen pristop ni pomenil nobenega političnega rizika več. Zakaj že nekaj dni kesneje, to je 18. oktobra 1918, je dal Wilson odgovor na mirovno p r ošn j o Avstro-ogrske z dne 4. oktobra 1918 (in 5. oktobra je bilo osnovano prvo »Narodno Veče" v Zagrebu!). Wilson je v tem svojem odgovoru dejal, da mora sedaj spremeniti svojo zahtevo, naj se namreč avstrijskim narodom zagotovi »možnost za avtonomen razvoj", kakor je bil to formuliral v kongresu 8. januarja 1918. Od takrat se je mnogo spremenilo, ker so Združene države priznale češko-slovaški ,Narodni svet" kot vojskujočo se vlado. Glede Jugoslovanov pa Združene države na dalekosežen način priznavajo upravičenost njihovih narodnih stremljenj po svobodi. Predsednik Wilson ne ostaja več pri avtonomiji teh narodov kot mirovni podlagi, temveč prepušča Jugoslovanom samim, da oni sami odločijo, katera akcija avstro-ogrske vlade bi zadovoljila težnje in pojmovanje teh narodov o njihovih pravicah in odločbah kot članov v družbi narodov.
Naslednji dan po tem jasnem, za Dunaj in Pešto strašnem odgovoru iz daljnega Washingtona, je izšel proglas »Narodnega Veča" v Zagrebu, ki oznanja, da prevzame vodstvo narodne politike izključno ono samo, odklanja manifest Karla Habsburga, ki ponuja avstrijskim narodom neko avtonomijo in zahteva zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov na njihovem etnografskem teritoriju v eno samo edinstveno in suvereno državo. Ta država mora bi iti urejena po načelih politične in ekonomlske demokracije, ki odpravlja vse socialne in gospodarske krivice in neenakosti.
Slovenci in Hrvati ter Srbi na bivšem avstro-ogrskem ozemlju so torej sedaj prvič revolucijonarno spregovorili i napram habsburški dinastiji i napram Nemcem ter Madjarom kot takozvanima »gospodu-jočima narodoma". Dan poprej pa je že izrekel svojo zadnjo in ne-pomirljivo besedo najmogočnejši človek tistih dni, ameriški prezident Wilson.
423
»Narodno Veče" v Zagrebu je imelo seveda tudi svoja pravila, ki so bila sprejeta sporazumno s srbsko-hrvatsko koalicijo, ko je le-ta vanj vstopila. Ta statut je določal teritorij tistih Jugoslovanov, ki jih je zastopalo »Narodno Vece". Hrvatska in Slavonija z Reko, Dalmacija, Herceg-Bosna, Trst, Kranjska, Goriška, Štajerska, Koroška, Bačka, Banat, Baranja, Medjimurje in jugoslovanski kraji južnozapadne Ogrske. Program »Narodnega Veča" pa je bil zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v neodvisno državo, urejeno po načelih demokracije. — Organizacija »Narodnega Veča" je slonela na teritorij alnem principu. Vsaka pokrajina pošlje v njegov zbor poslanca, na vsakih sto tisoč prebivalcev po enega. Vsi izvoljeni člani hrvatskega sabora, bosanskega sabora v Sarajevu, državnega zbora na Dunaju, deželnih zborov v statutu imenovanih dežel, ki priznavajo »Narodno Vece", se smejo udeleževati plenarnih sej sveta. Plenum »Narodnega Veča" je izvolil izmed sebe osrednji odbor, ki je dobil še svoje predsedstvo. Osrednji odbor je štel 30 članov, smel pa jih je sam kooptirati še deset. Slovenci so imeli v tem osrednjem! odboru sledeče zastopnike: dr. Anton Korošec (namestnik dr. Ivo Benkovič), dr. Lovro Pogačnik (namestnik prof. B. Remec), dr. Izidor Cankar (namestnik dr. Jos. Jerič), Ivan Hribar (namestnik dr. Vek. Kukovec), dr. A. Kramer (namestnik dr. SI. Fornazarič), Anton Kristan (namestnik Jos. Petejan). Dne 17. oktobra 1918 je dobilo »Narodno Vece" še s\oje predsedstvo: Predsednik dr. Anton Korošec, podpredsednika dr. Ante Pavelič in Svetozar Pribičevič.
Wilsonova beseda, ki je sprožila notranji prevrat v Avstriji, je torej našla neko površno, v zadnjem hipu sestavljeno narodno organizacijo, ki je oklevajoče prevzela politično oblast in vodstvo Jugoslovanov, živečih na teritoriju bivše Avstro^ogrske monarhije. Razlika med Čehi in Jugoslovani je bila torej znatna. Čehi so bili s staro državo že davno zlomili. Oni so organizirali svojo vlado in armado v težavnih razmerah v inozemstvu in so se vojne dejansko udeležili na frontah s svojimi, lastnimi, češkoslovaškimi regimenti.
Jugoslovani, to so Slovenci, Hrvati in Srbi v bivši monarhiji so ostali mirni in nedelavni, celo spričo tega, da se je habsburška oblast že dolgo krhala in lomila pred očmi vsega sveta. Morda ne bo preveč rečeno, da so v splošnem bili Slovenci še najbolj delavni v pripravi za novo narodno organizacijo. Revolucijonarno zavednih pa so imeli vsi Jugoslovani skupaj neprimerno manj kot Čehi, in še tisti, ki so ostali doma in vedeli, kam hočejo, so bili večinoma zaprti, konfinirami ali v vojaški suknji. Revolucijonarna propaganda med ljudmi je bila težavna in zelo opasna spričo velike reakcijonarne množice kmetov in uradnikov ter celo takozvanih svobodnih inteligentov, ki so cesto bili
424
prav do zadnjega trenotka karikaturno bojazljivi, pripravljeni celo o\ a jati, da ne bodo pozneje sami osumničeni ... „ Jugoslovanski odbor", ki je imel svoj sedež v Londonu in je že 1. 1917. podpisal „krfsko deklaracijo", doma med ljudstvom ni našel ne odmeva ne stikov in je bil med narodom skoro nepoznan. Takratni politični vodniki kmetov in meščanstva niso imeli poguma, da se zanj in za njegovo propagando izrečejo kakorkoli in kjerkoli. Nasprotno, pograbili so za vsako priliko', da se ograde in odvrnejo od sebe sum veleizdaje, kaj veleizdaje, temveč že samega političnega nezadovoljstva. Veleizdajalce so opisovali kot ljudi, ki so svoj narod zapustili, hoteč ga iz osebnega koristo-ljubja prodati nejevernikom in vojnim sovražnikom. Čeprav je bilo nezadovoljstvo vsak dan večje, je vendarle ljudstvo, ki ni imelo nobene velike politične zgodovine in tradicije, — Čehi in Poljaki so imeli oboje — ostalo pasivno in mirno. Hrvati in Srbi so imeli vsaj svoj »zeleni kader". Te „kadre" so tvorili oboroženi dezerterji avstro-ogrske armade, ki se niso hoteli več vrniti na fronto. Pobegnili so v gore in šume, kjer jim propadajoča oblast ni mogla do živega. Ti ubežniki so se združevali v taborišča in so napadali slabo zastražene vojaške transporte živil zaradi lastne prehrane. Teh ubežnikov se je pozneje balo tudi »Narodno Veče", toda brez potrebe, zakaj bili so brez političnih vodnikov in so se mirno razšli po domeh, ko je minila nevarnost vojne in kazni zaradi dezertacije. Slovenci, vsaj kolikor je meni znano, nismo poznali niti »zelenih kadrov".                      (Dalje)
425