194 Tik gozda I. e še pred davnim časom, ko so pod Pečarjem še rudo kopali, živeli so tik tega gozda ubožni Ijudje. Mala njih koča spadala ni k nobenej vasi, ampak imenovali so jo le hišico tik gozda. Oče Lomec hodil je vsak dan pod Pečar ,,v rudo" ter je z lahka preživel sebe in svoji dve domačinki, mater in malo hčerko. Živeli so še precej za-dovoljno, ker v tistih č-asih so bili rudarji mnogo bolje pla-čani nego li danes. Cetudi so po ves dan delali globoko v zemlji, vračali so se na večer vender le zadovoljni na svoj dom. Tudi Lomec se ni mogel pritožiti. Bil je pa tudi lehko zadovoljen, kajti raati je bila dobra gospodinja, a heerka je tudi pomagala po svojej moči. Pasla je po gozdflih obronkih jedino domaee živinče, suho kozo, ter mej tem nabirala drva za domačo kurjavo. Lomec je bil zelo varičen in vsakdo ga je hvalil kot pridnega gospodarja in dobrega očeta. Saj mu pa tudi nihče ni mogel kaj oeitati, kajti začel je s praznima rokama ter si v nekaj letib prihranil toliko, da je mogel zaeeti staviti hišico. Znal je, da, kdor ima svoj lastni dom, temu je na svetu mnugo laže nego onim, ki morajo v ptujih hišah stanovati. Vse je bilo toraj pri Lomčevih ugodno; da-si ni bilo Bog si ga vedi kaj po-sebnega, vender potreba ni nikdar trkala na vrata. A brez vseb nadlog ga vender ni nikjer človeka na svetu in tako je tudi nad Lomčeve prišel hud udarec. Buda, katero so do sih dob pod Pečarjem ko-pali, postajala je vedno slabša in so jo tudi v vedno maujšej meri izkopavali, tako da je gospodar rudokopa moral delo ustaviti, da se obvaruje velike izgube. Zna se, da je bil to hud udarec za marsikaterega delavca, a posebno za našega Lomca. Hišico si je postavil blizu Pečarja, da mu je bilo laže domov hoditi, a zdaj se je delo ustavilo ter njegovemu domu vzelo mnogo vrednosti. Kaj naj zažne zdaj? To vprašanje bilo rau je jako težko. Stanovati tik gozda, pa hoditi daleč na delo, to je težavna stvar, posebno ob zimskem času. Prodati hišico rau zopet ni kazalo, ker je dobro znal, da ne dobi niti pol toliko za-njo, kolikor je njega stala. Zae.eli so se žalostni dnevi za Lomčeve. Ako je hotel oče kaj zaslužiti, moral je iti daloč v delo ter dostikrat izostati po več dnij z doma. Počasi se je vže nekoliko pri-vadil, ali vender mu je bilo zelo težavno biti tako daleč iz doma. Po zimi je hodil večinoma v velike graščinske gozde los sekat, po leti pa se je lotil kakega dru-gega dela. Domov hodil je večjidel le ob nedeljah ter odhajal zgodaj drugega dne. A gotova resnica je, da se elovek, ki dlje časa po ptujih krajiii hodi, uekako po-tujči, ter vedno inenj misli na svoje domače. Ne ogreva ga več ona gorka lju-bezen do svojih, ker se ne udeležuje skupnega dela in skupnih molitev v svojej družini. Da, dobe se tudi taki, ki na svoje popolnoma pozabijo ter po več časa na nje niti ne raislijo ne. Tudi naš Loraec je postal tak. Ako je primerjal svoje poprejšnje žiFljenje, ko je še rudo kopal, se sedanjim, vselej se ga je polotila neka otožnost in nevolja. Vedrio menj je skrbel za svoje domače in opuščal je delo in molitev. AH tudi Bog je njega zapustil in tako je padal vedno globeje. n. Tri ure hoda od kraja, kjer se godi naša povest, vzdiguje se preeej strtn hrib, preko katerega vodi državna eesta. Mnogo tovorov se je ondii prevozilo, dokler še ni šla železna cesta skozi našo deželo. Slišalo pa se je ob onib. časih tudi o raznili nesrečab in nezgodah posebno na omenjenej strmej cesti. Zelo ne-varen je bil ta kraj popotnikom po noči, ker so jih večkrat roparji napadali ter oplenili vsega imetja. Roka pravice jim je bila sicer vedno za petami, ali dobiti jih. vender niso mogli, ker so bili, kakor se govori, po dnevi delavci, a po noči roparji in tatje. Mej take hudobneže dobili so počasi tudi našega Loinca. Od za-eetka se je sicer branil, ker je imel še nekaj vesti, a kasneje se je vender od-pravil tudi on s tovariši na prvi plen. nOimu se bodeš toliko bal iti z nami," nagovarjali so ga tovariši, ,,glej mi smo tudi vže dolgo na roparskih potih, pa nas vender šo nimajo in nas tudi ne bodo imeli." Tako so mu prigovarjali ter ga izvabili, da je šel na prvi rop, da-si mu je bilo zelo težko pri srei. 0 polunoči pripelje se težko obložen voz po oraenjenej cesti navzgor. Pot mu je na sejem v bližnje mesto. Ljudij je na vozu malo, a roparjev dovolj. ,,Stoj!" oglasi se roparskega poveljnika glas, da se daleč na okolo razlega. Voznik se ustraši ia hoee pognati, ali pot gre navkreber in voz je dobro naložen. Eoparji, mej njimi tudi Lomec, baš se pripravljajo, kako bi oropali ljudi ter jim vzeli blago. Ali čuj! Od zadaj poči strel, za tem drugi in tretji; roparji zbeže zgubljevaje s« v teranem gozdu. ,,Nikogar nisem zadel," oglasi se debel moški glas, ,,odnesli so mi pete, ali vender bi jaz rad katererau izrnej teh tieev malo peroti prikrajšal." Tako je govoril zadaj gospodar, katerega je spremljal drug hlapec. Ker je bil pot strm. stopil je z voza ter hotel nekoliko peš iti. Bil je sicer dobro oborožen, ali tolikej množici roparjev bi vender ne bil kos. Lopovi pa so pobegnili, ker so si mislili, da mora za vozom biti še dosti ljudij ali pa oborožena praviea. Brez plaeila pa jo roparji vender niso odnesli. Dva sta dobila nekoliko in mej tema je bil tudi Lomee. Krogla zadela ga je v desno ramo ter mu naredila precejšno rano. A vender je lahko pobegnil za tovariši v gozd, kjer so mu kroglo izrezali in rano obvezali. Nu, ves teden je moral ležati, da se mu je rana vsaj nekoliko zacelila. Mnogo je moral ta čas pretrpeti ubogi Lomec. Vzbudila se mu je vest, videl je, da ni na pravem potu, da je po kriviei segel po ptujem imetji in zdaj ga je zadela kazen Božja. Sklenil je, da se nikdar več ne udeleži kakega ropa, da bode šel domov, ter oiidu, četudi borno, vender pošteno živel. Komaj je preteklo nekaj dnij, podal se je proti domu, kamor ga je zdaj vedno bolje gnalo. Videl je, da tako življenje na ptujem pelje naravnost v pogubo. Bridek je bil zdaj spomin na ženo in hčer, kateri je toliko časa pustil brez vse podpore. Siroti ste mnogo pomanjkanja pretrpeli ter noč in dan delali, da ste se raogli preživeti. V molitvi ste se vsaki dan sponrinali očeta ua ptujem ia v tihej noči izvil se jima je iz prsij vzdih proti nebu: nčuvaj ga, Gospod, nesreee na duši iu telesu!" 12* m. Mej tistim časom, ko Lomca ni bilo doraa, prikradla se je v njegovo hišo najhujša nadloga — bolezen. Zbolela je najpred mati, a v kratkein easu ozdravela vsaj toliko, da je mogla streči hčeri, katera se je bila kmalu za njo ulegla. Sirota je morala daleč od doma hoditi do Ijudi, da je prinašala zdravil in jedi za bolno mater, a pri tem si je saraa pokvarila zdravje, da je morala v posteljo. Mati je iz zaeetka mislila, da hčeri ne bode tako hudo, da bode. kmalu zopet ozdiavela in vstala. Ali bolezen se je vlekla vedno dalje in hči je postajala vsak dan slabša. Oj koliko je takrat pretrpela uboga mati! Mož je živel na ptujem ne zmenivši se za njo, a hčerka je ležala bolaa na postelji in vsak dan se je bilo bati, da jo po-bere nemila smrt. Prelivala je bridke solze iu prosila Boga pomoči, kateri jedini more dati tolažbo ubogemu cloveku. ,.Oh pusti jo Gospod pri življenji, glej, koga imam še na svetu, ki bi skrbcl za mene, kadar me obišee bolezen, kadar me sklone starost?" Ali v neizvedljivem sklepu Božjem bilo je skleneno drugače. Heerka je slabela bolj in bolj, v glavo jej je silila vročina in jela je blesti. Govorila je razae neumljive stvari, zadnjo noč pa je imela v mislih le očeta in se zelo bala zauj. Videla ga je na strmej gori, od koder je irael vsak čas pasti v prepad, in tresla se je zanj po vsem životu. To je bilo zadnje znamenje njenega življenja; še tisto . noč zatisnila je svoje oči za vselej, ter se preselila gori v svitla nebesa. Koliko je tisto noč pretrpela uboga mati, popisati ni mogoče. Bridkost jej je trgala srce, ko je videla na mrtvaškem odru ljubljeno hčerko, od katere se je niorala za vselej ločiti. In oče? Pac malo mu je bilo mar za njo, ker se mu to-liko časa ni tožilo po njej, in rnorda bi tudi ne prišel, ko bi slišal, da je nmrla. Kdo ve? Tretji dan so jo zagrebli na samotnem pokopališci pri eerkvici na bribu, od koder se tako lepo vidi vijoča se pot proti hišici tik gozda. IV. Ako človek dlje Sasa živi na ptujem, pozabi večkrat na svoj dom, na svoje domače. Ali veasih se rau vender vzbudi srena želja, da bi šel doraov pogledat svoj dom in svoje drage. Taka želja vzbudila se je tudi Lomcu, odkar ga je na njegovem ropu zadela krogla. V srce rau je prišlo kesanje, da je jtako dale6 za-bredel, da je pozabil na Boga in svojo družino. Zato pa je s toliko večjim hre-penenjem hitel doinov, da pozdrari ljubo žeuo, da pritisne na srce rnilo hčerko. Ubogi mož pač ni vedel, kaj se je prigodilo doma r tem času, ko njega ni bilo doma. Niti iz daleč si ni mogel misliti, da bi bil morilni angelj pohodil tudi njegov samotni dom. Bližal se je vedno bolj in bolj svojemu domu in vedno lepši spoinini so ga navdajali. Pogledal je k cerkvici na hribčeku, katere belo zidovje se je blestelo v solnčnej svitlobi, in — kakor bi ga bil ta pogled v srce zbodel, povesil je oči ter korakal tih in nem dalje.-------- Ni še prišel do koče, ko ga žena vže ugleda ter mu hiti vesela naproti. Pozabljene so vse bridkosti, pozabljeno vse uboštvo, katero je morala zavoljo njega pretrpeti. A komaj sta se pozdravila, vže vpraša mož po hčerki. Žena mu pokaže proti cerkvici na hribčeku ter reče: nTarakaj prebiva in počiva v miru!" Globoko ganen sklone se ubogi mnž na klop pred kišo in bridko zaječi: ,,Gospod, Ti si pravičen! Kaznoval si me v pravičnej svojej jezi, ker sem Ti bil toli nezvest. Pozabil sem Tebe in zapovedi Tvoje, pozabil sem ženo in otroka ter zašel na krivi pot. Ali danes, ko sem se zopet vrnil na svoj dom. da se zopet spravim z domačimi, da jih zopet pritisnem na svoje ljubeče srce, danes ne naj-dem svojega najdražjega blaga — svoje bierke. Ti si pravičen, eeščeno bodi Tvoje irae!" Obsedel je in bridko jokal..... Z ženo sta se pogovarjala tisti dau še različne reei. Pravila mu je, koliko da ste pretrpeli ona in hčerka, odkar njega ni bilo doma. Pripovedovala mu je, kako je hčerka zadujo noč o njera govorila, kako ga je videla na visokej gori v nevarnosti i. t. d. Mož se pri teh besedah zamisli. Dolgo easa ue izpregovori ničesar. Premišljevaje zadnjo noč hčerinega življenja, spozna, da je bila to ista noč, ko je šel on na prvi rop. ,,Gospod, Ti si pravičen, eeščeno bodi Tvoje ime!" glasilo se je tisti dan po večkrat iz njegovih ust, dokler ga ni zazibal spanec cez toliko časa zopet jedenkrat pod domačo streho. * * * Od tistega časa postal je Lomee ves druga&en. Sklenil je pošteno živeti in M živel je v resniei. Svojo kočo tik gozda je prodal ter se preselil daleč na ptuje. m Delal je pridno in Bog mu je dal zopet svoj blagoslov, da se je v kratkem opo- I raogel. A vender na njegovem domu ni vee vladala ona zadovoljnost, kakor poprej I tik gozda, kajti njegovo najdražje blago, njegova ljubeznjiva hčerka, poeivala je daleč od njega v hladnem grobu. Spoznal je, kako hudo ga je kaznoval Bog za njegovo pregreho. — Vsako leto pa, ko se je približal eas, da so hodili romarji ua Božjo pot proti njegovemu prejšnjeinii domu, vzel je tudi on popotno palico ter romal ž njirai. Nikdar ni bil tako utrujen. da bi se ne bil oglasil tudi pri cerkvici, kjer je po-čivala njegova Ijuba hčerka. Vselej je dolgo molil na Djenem grobu, a kadar se je poslavljal od nje. bile so njegove zadnje besede: ,,Počivaj v miru, žrtva svojega očeta!" m. Šašelj