W                 . -    8    -                           '}
Snežni spomenik
^Zimska idila. — Spisal F. S. Pavletov)
' endar enkrat je začelo snežiti. — Ej, ta sneg, kako se nas je izogibal, menda nas je hotel prisiliti, da bi si ga zaželeli.
Samo deževalo je. In po ulicah se je delalo blato, vedno več, vedno več. Da, bilo nam je že skoro neznosno. Kar nič več nismo mogli strpeti v tem zaduhlem, meglenem ozračju. Precej pozno si začel letos padati. Že smo menili, da te sploh ne bo, da si se premislil, ti sivolasi starec, da ne maraš več za nas. No, pa vidimo. da ni tako. Se nas Ijubiš, še padaš . . .
Povsod okoli nas sama belina.  Mimo nas,  nad nami in na nas padajo snežinke. te sivodlačne mačice, gosto. gostejše, vedno v večji mcri —. To je radost!
Proti nebesu zastrl si je svoje veličastno oblicje z gostim pajčolanom samih snežink, gledatno, strmimo za to neizmerno množino.
A tu ni izgubljati časa. Železo se kuje, dokler je vroče: sneg pa se porabi, dokler jc mraz, — gorkota ga konCa.
Hitro smo se zbrali tam na dvorišču, vseh pctero. Cas smo imeli in lotili smo se .važnega* dela.
Sezidajmo. postavimo spomcnik zakasnelemu starcu, mogoče nas potem nc pozabi, mogočc se potem usiplje pogostejše izpod neba —
Dobro zaviti. z rokavicami smo se lotili dela. ki naj bo poznim ro-dovom pričalo o naSih zmožnostih.
Z navdušcnjem, z. veseljem smo delali. dasi so nam roke drgetale mrazu.
Vendar nič ne de —. Če nas zebe. Ce trepečemo mrazu, loliko večja bo naša slava.
In pod delom naših rok se dviga iznad belih lal sneženi mož. Okorno je njegovo telo, lepa podoba trdega, mrzlega Cluveka. In ti si trd, leden mož. ti si sin mrzlih vetrov, o sneženi rnož! Okorne in ogromne so tvoje rokc, ki včasih v mrzlih nočeh objameš z njimi trudno siroto, onemoglega potnika. da v tvojem naro^ju v trudnem spanju za vedno zatisne trudne trepalnice.
In oči — svitle, žarne, ognjevite — take niso zate! Damo ti dva črna oglja — a mrzla, da bodo te tvoje oči pričale svetu, kako mrzlo je tvoje srce. Pa saj si ti sam mrzel — mož,- snežen, tnož leden — brez srca!
Veiidar, ti stojiS pred nami — spomenik sneženega moža —. Končano je naše delo, dasi nam roke mraza trepečejo. mi smo nate ponosni. Saj si izšel iz naših rok. ti si naS^ delo —
m    %      ')      -^^^.                            - ¦  41i^HHI   'in
II)
Snežcni mož je slal na našem dvorišču celo zimo. ln mi smo ga ob-čudovali, veselili se ga.
In včasih smo se bali zate. Tedaj, ko je prihajal dež —. Ej, ti nisi junak. značajcn mož! KaJco se solziš —. Slab, mož si ti!
No slab. a zopel je zavel mrzel veter, in svetilo se je tvoje truplo, tvoja sivolasa glava. Stal si pred nami v svoji ledeni okorelosti. in mi smo sc veselili nad teboj.
Vendar, vendar, čudno! Dan za dnem se manjšaš. Okoreli roki sla že tanki, glava drobna, truplo ozko.
Kaj ti jf: Ali si bolan?
In toplo solnce ti ne ugaja? Zakaj ne? O ti sneženi mož, drži, drži se krepko! Ne vdaj se!
Solnce jc sijalo —.
Naš sneženi spomenik je izginil. Kje si?
Mi smo se hoteli oslaviti s teboj, in ti nam v topli noči izgineš.
To ni prav! To je nehvaležnost tvoja —
Prav. da si pokazal to svojo nehvaležnost.
Če se hočemo osiaviti, ne bomo delali niC več sneženih spomcnikov, zato ker izginejo.
Iskali si bomo slave drugjc. Ti si bil naie delo. a bil si leden, mrzel. Delale so te samo našc roke, in ne srce.
Odslej pa bomo delali drugačna dela, dobra dela in ž njimi bo rasla naša slava, a ne pred Ijudmi, atnpak pred večnim Očetom —.
Z Bogom, t\ mrzii. sneženi mož.
Z Bogom'                                                                                                       M