-m JMF : f •..; ■ ■ -.v UVODNIK GOZDNO GOSPODARSTVO IN ŽAGA MUŠENIK Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec ima v razvojni strategiji delniške družbe namen razširiti svojo dejavnost na področje primarne predelave. Že v letu 2000 smo z lastnimi kapacitetami v CLS Otiški vrh in MELES Radlje ter na žagi Duroles v Dravogradu razžagali 13.000 m3 oblovine. Tako smo že sedaj pomemben ponudnik in dobavitelj žaganega lesa na Koroškem. V letošnjem letu smo se odločili to ponudbo še povečati. Od sredine septembra letošnjega leta smo od Lesne Žage Mušenik-v stečaju, najeli proizvodne prostore in pripadajoče zemljišče, med tem ko je strojna oprema za razrez in obdelavo lesa v Žagi Mušenik že nekaj let v lasti Gozdnega gospodarstva. Za ta korak smo se odločili tudi zaradi vse manj ugodnih tržnih razmer na področju prodaje oblovine. Žage na območju Koroške imajo iz leta v leto več težav, predvsem zaradi zastarele tehnologije in pomanjkanja likvidnih sredstev za financiranje zalog in proizvodnje. V zadnjem obdobju je tudi zmanjšano povpraševanje po lesu, predvsem zaradi zmanjševanja gradbene dejavnosti v Nemčiji in nekaterih drugih evropskih državah ter povečani ponudbi lesa iz vzhodnih predelov Evrope. V Gozdnem gospodarstvu, ki je največji ponudnik okroglega lesa na Koroškem, imamo seveda zaradi tega posredno težave s poslovanjem. Povečujejo se nam zapadle terjatve do kupcev, povečujejo stroški prevozov in hlodovina v tem času zgublja na vrednosti zaradi nepravočasne predelave. Vse skupaj nam poslabšuje pretok denarja in poslabšuje poslovne rezultate družbe. Z našo prisotnostjo na žagi v Mušeniku želimo doseči optimalno logistiko, ki se začenja že z odhodom gozdarja v gozd, preko sečnje, spravila in prevoza oblovine ter manipulacije okroglega in žaganega lesa. Načrtujemo optimalno trženje s kvalitetno ponudbo ter dobavo žaganega lesa iglavcev za znane in posebej zahtevne kupce. Le s takšnim pristopom bomo kljub zastareli tehnologiji in stari opremi, ki pa je še vedno enakovredna slovenskim povprečnim razmeram, ohranili konjukturo prodaje lesa, cene in ostale prodajne pogoje za hlodovino iglavcev v slovenskem prostoru. Na območju zgornje Mežiške doline je precej velikih gozdnih posestnikov in želimo si dobro in korektno poslovno sodelovanje z njimi. Z zagonom žage je dobilo priložnost tudi nekaj ljudi za zaposlitev in seveda odpirajo se nadaljnje možnosti razvoja lesne predelave na tem deiu Koroške. DIREKTOR GOZDNEGA GOSPODARSTVA SLOVENJ GRADEC d.d. SILVO PRITRŽNIK, univ.dipl.inž. gozdarstva Sedež poslovne enote je na upravi podjetja v Slovenj Gradcu. Predelava in trgovanje pa je razdeljeno na 3 dele in se vrši na treh lokacijah in sicer: Predelava na žagi Meles Predelava na žagi Duroles Trgovanje z suhim lesom za mizarstvo Na lokaciji MELES Radlje vršimo razrez debele hlodovine jelke in smreke in sicer za potrebe sušenja žaganega lesa. Mesečno predelamo za namen sušenja cca 100 m3 hlodovine. Les primerno manipuliramo in skladiščimo na osnovi naročil kupcev in kasneje odpremimo v sušilnico žaganega lesa. Na lokaciji ŽAGA DUROLES Vič pri Dravogradu imamo sklenjeno z zasebnikom Kudrnovsky Dušan s.p. pogodbo o poslovnem sodelovanju za razrez hlodovine. Naše poslovno sodelovanje traja 4 leta in imenovana žagalnica žaga samo za potrebe našega podjetja. Razrez poteka po sistemu naročniške proizvodnje za znanega kupca. Največji delež surovine predelamo za namene konstrukcijskega lesa in prodamo na domačem in tujem trgu. Gre za konstrukcijski les višjega cenovnega razreda, kjer se zahteva izrecno kvaliteten smrekov les, ustrezno kvalitetno obdelan. Večina naročil je izjemno zahtevna, saj se poleg strogih kriterijev kvalitete in obdelave lesa, zahtevajo predvsem veliki preseki in dolžine. Mesečno predelamo na žagi Duroles cca 500,00 - 600,00 3 hlodovine. Surovino za razrez kupi poslovna enota od PE Gozdarstvo in PE Odkup le-sa.Trgovanje s suhim lesom poteka na lokaciji Meles Radlje, kjer pripravljamo suh in svež les predvsem za potrebe mizarstva. V podjetju imamo z najemom sušilnice organizirano lastno sušenje lesa in prav tako pripravljamo les za znane kupce. Kupci so proizvodna in trgovska podjetja doma in v tujini. Prodaja je organizirana veleprodajno, se pravi na osnovi kamionskih naročil. Na zalogi imamo žagani les smreke, bora, Ena izmed dejavnosti Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. je tudi primarna predelava in trženje žaganega lesa. Ob reorganizaciji podjetja v letu 1999 je bila oblikovana nova poslovna enota z navedeno dejavnostjo. Z leve: Borut Tasič, Fredi Miler, Peter Špan, Franc Ošlak, Zlatka Skarlovnik, Matjaž Voler, sedi Hamdija Aldžič Borut Tasič - GOZDARSTVO ti ŽAGA MUSENIK -NOVA LOKACIJA PREDELAVE LESA GOZDNEGA GOSPODARSTVA SLOVENJ GRADEC BORUT TASIČ ► m 3 ◄ Nova slika organizacije poslovne enote: PREDELAVA LESA GG Vodja PE: Borut Tasič ŽAGA MUSENIK ŽAGA DUROLES TRGOVINA Zlatka Skarlovnik Matjaž Voler Franc Ošlak Fredi Miler Hamdjja Aldžič Peter Špan kooperant Z MIZARSKIM LESOM macesna, bukve in drugih trdih listavcev, tako da je praktično možno v roku 10 dni dobiti večino vrst lesov. Mesečne količine prodanega suhega lesa se gibljejo med 100 - 150,00 m3. Naši kupci so večidel domači mizarji in ostali kupci . Suh les prodajamo praktično po celotni Hrvaški, predvsem pa dobro sodelujemo s kupci iz hrvaškega Primorja in sicer na področju od Dubrovnika do Pule. Kupci nas poznajo po možnosti stalnih dobav macesnovega lesa najrazličnejših dimenzij.Del surovine za sušenje pridobimo z razrezom lastne hlodovine, del žaganega lesa pa odkupimo od raznih dobaviteljev doma in v tujini. V eni izmed naslednjih številk bodo objavljene fotografije najzanimivejših objektov, v katere je bil vgrajen les iz koroških gozdov in ga je naše podjetje prodalo raznim kupcem (od Vukovarske katedrale, cerkve na otoku Mljetu, mestno kopališče v Splitu, planšarskih hišic iz doline Trente in še mnogo drugih). Nova lokacija - ŽAGA MUŠENIK: Glede na naše prodajno tržišče in večjo koncentracijo hlodovine na območju Črne na Koroškem, je vodstvo podjetja sprejelo odločitev, da vzame v najem zemljišče na lokaciji Žage Mušenik d.o.o. v stečaju in tako poveča količine na predelavi lesa, kar je tudi srednjeročen gospodarski cilj poslovanja našega podjetja. Stroji in strojna oprema so bili že prej v lasti Gozdnega gospodarstva. Z dnem 16.08.2001 je bila sklenjena najemna pogodba in pričeli smo z obnovo objekta in zemljišča in z remontom strojev. Obnovitvena dela smo izvajali v okviru lastnih razpoložljivih kapacitet delavcev. Pri obnovi objekta in zemljišča so delali predvsem delavci iz invalidskega podjetja GG INPO d.o.o., remontna dela strojev pa delavci PE Servisi in zunanji izvajalci. Poudariti je potrebno, da je bilo stanje strojev in objekta ob prevzemu katastrofalno. Do predvidenega roka 10. 09. 2001 smo uredili objekt in stroje do takšne mere, da smo lahko pričeli z delom. Zavedamo se, da bo potrebno še nekaj časa in predvsem denarja, da bo vzpostavljeno optimalno stanje. Nujna pa bodo tudi vlaganja v posodobitev proizvodnje in s tem povečevanje učinkov. Glede na tehnološko ureditev proizvodnje smo na novo zaposlili 5 delavcev. Delavci prihajajo iz domačega kraja in so razporejeni na naslednja delovna mesta: ZLATKA SKARLOVNIK vodja proizvodnje MATJAŽ VOLER vodja stroja - pater FREDI MILER vodja stroja - robilnik FRANC OŠLAK vodja stroja - VOLVO HAMDIJA ALDŽIČ zlaganje lesa PETER ŠPAN zlaganje lesa Tudi v tem obratu bo proizvodnja orga-nizirana naročniško in sicer za potrebe znanega kupca. Žagali bomo pretežno trame z prežaganim in izžaganim srcem. Vzporedno bomo izdelovali tudi vse ostale Pripravljeni so že prvi trami za italijansko tržišče sortimente, ki so potrebni za izdelavo ostrešja. Količina hlodovine, ki jo želimo predelati na lokaciji Žaga Mušenik je cca 1000 m3 mesečno.Potrebno hlodovino za razrez bomo na žagi kupili od PE Gozdarstvo in PE Odkup lesa. Glede na to, da v okviru našega podjetja uspešno deluje služba za odkup lesa od kmetov želimo, da bi večina hlodovine potrebne za razrez bila pripeljana na žago od zasebnih lastnikov (še posebej s območja Mežiške doline). Kmetom bomo tudi v bodoče zagotavljali korektno sodelovanje, redno plačevanje in dodatne ugodnosti pri dobavi žagovine ali kakšnih drugih storitev na žagi. V ponedeljek, 10. septembra smo začeli s proizvodnjo in lahko ugotovimo, da proizvodnja deluje v okviru ciljev, ki smo si jih zadali. Predvidevamo, da bo uvajalno obdobje trajalo 1 mesec in da lahko že v oktobru pričakujemo tudi dvig količin razreza. Za zaključek bi radi izrazili željo po dobrih poslovnih odnosih s kmeti in vsemi ostalimi poslovnimi partnerji s katerimi sodelujemo. Zagotavljamo Vam, da bomo tudi v bodoče delali s takšno vnemo, da bo naš slogan " DOBRE STVARI OSTAJAJO " še nadalje imel bodočnost. A Vodja proizvodnje Zlatka Skarlovnik Vodja stroja polnojarmenik 4 vmm m DELNIČARJI DELNIŠKE DRUŽBE GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC DOBIJO PRVE DIVIDENDE IDA ROBNIK Tretja skupščina delniške družbe Gozdno Gospodarstvo Slovenj Gradec je bila 31. avgusta v prostorih gostišča Murko v Slovenj Gradcu. Vodil jo je Jože Logar, za štetje glasov pa sta skrbela Joža Radoševič in Jani Pirnat. Skupščine sta se udeležila tudi notarka Sonja Kralj, ki je skrbela za zakonitost in vodila zapisnik in predsenik nadzornega sveta družbe Rado Krpač. 1. Direktor družbe Gozdno Gospodarstvo Slovenj Gradec d.d. Silvo Pritržnik (v sredini) je na skupščini poročal o poslovanju v letu 2000 in o predlogih sklepov nadzornega sveta. Levo je notarka Sonja Kralj, desno pa Hubert Dolinšek. 2. Levo predsednik nadzornega sveta GG Slovenj Gradec RadoKrpač, desno Joža Rodoševič. 3. Jani Pirnat predaja preštete glasovalne liste notarki Sonji Kralj. V sredini sedi delovni predsednik Jože Logar. 4. Z leve: Danica Blatnik, Ana Škorjanc, Darja Hain, Ljuba Ceh - Leskovec, Pavlina Areh Skupščina je potekala hitro. Po uvodnih, proceduralnih sklepih je s sklepom sprejela poročilo o poslovanju družbe za leto 2000 z mnenjem revizorja in nadzornega sveta, za revidiranje računovodskih izkazov družbe za leto 2001 je imenovala ITEO - Podjetje za revizijo Ljubljana in sprejela predlog o razporeditvi dobička za leto 2000. Čisti dobiček za leto 2000 je skupščina razporedila za izplačilo dividend delničarjem po 30,00 SIT, za nagrade nadzornemu svetu in upravi družbe ter, za gospodarnost zaposlenim po Pravilniku o urejanju osebnih dohodkov ter 30,7 milijonov tolarjev za nerazporejena sredstva. Dividende bodo izplačane v 60 dneh po skupščini. Nekatere delničarje je zanimala tržna in knjižna vrednost delnice in možnosti trženja le - teh. Glede na nizko tržno ceno delnice skoraj ni bilo nikakršnega povpraševanja, pa tudi ne ponudbe delnic Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec. Uprava pričakuje, da bo glede na uspešno poslovanje v lanskem letu in pričakovanih dobrih rezultatov za leto 2001 tudi cena delnice narasla in bo v prihodnje tudi trgovanje z njimi bolj živahno. A BB— 5 EVROPOHOD 2001 PO OBMOČJU KOROŠKE REGIJE GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva . Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Gozdarji ZGS načrtujemo na osnovi preteklega in sedanjega stanja vseh gozdov, preteklega in sedanjega gospodarjenja, dolgoročno in kratkoročno gospodarjenje v njih. Detaljno izdelujemo gozdnogojitvene in sečnospravilne načrte. Vsakih deset let izvedemo inventarizacijo vseh gozdov v geografsko zaokroženi gozdni celoti ali gozdno gospodarski enoti. Urejevalci in gozdarji KE Črna intenzivno popisujejo gozdove v gozdnogospodarski enoti Črna - Smrekovec (Gozdovi na območju Smrekovca, Bistre, Koprivne in Ludranskega vrha). Izvajajo tudi meritve gozdnih fondov (lesne zaloge, prirastka, zastopanost drevesnih vrst, poškodovanost drevja, ...) na stalnih vzorčnih ploskvah. V GE potekajo meritve na stalnih vzorčnih ploskvah že drugič. Primerjava rezultatov pred 10 leti in danes bo zanimiva. V GE Radlje - levi breg (levi breg Drave, Kozjak) poteka barvanje mej oddelkov (zaokrožena manjša ureditvena površina gozda). Ureditvena dela v tej enoti bodo potekala naslednje leto. V odseku za načrtovanje neumorno pripravljajo ob pomoči vseh ostalih sodelavcev območne enote gozdnogospodarski načrt območne enote Slovenj Gradec. Svet centralne enote ZGS je določil osnutek, ki je že v pripravi. Gozdnogospodarski območni načrt daje usmeritve za desetleno nadaljnje gospodarjenje v gozdovih Koroške regije. Revirni gozdarji nadaljujejo z označbo dreves za naslednje leto v državnih gozdovih, povečalo se je tudi odkazilo v zasebnih gozdovih. Poleg planirane sečnje je potrebno izvesti tudi planirana gozdnogojitvena dela v okviru planiranih finančnih sredstev. Zaključeno je letošnje čiščenje pohorskih planj; z delom bomo nadaljevali naslednje leto. Obiskali so nas gozdarji Spodnje Saške iz Nemčije. Ves teden so spoznavali pod vodstvom profesorja Dušana Mlinška in terenskih gozdarjev slovenske gozdove in delo v njih. Učili in dopolnjevali so svoje znanje o sonaravnem gospodarjenju in negi gozdne krajine od 6. do 8. avgusta tudi na Mislinjskem Pohorju, Kozjaku (levi breg Drave) in radeljskem delu Pohorja. Gozdarji javne gozdarske službe iz Črne na Koroškem so sodelovali tudi na turističnem tednu. Stanovski kolega Janez Konečnik iz Območne enote Kočevje,ki ima korenine na Koroškem, je pripravil zanimivo razstavo fotografij motivov iz gozdnega prostora. Razstavo fotografij je popestril revirni gozdar Boštjan Hribernik s herbarijem grmovnih in drevesnih vrst, katere rastejo v okolici Črne. Obiskovalci so lahko spoznavali več kot 50 olesenelih rastlinskih vrst. Teden kasneje (18. 8.) je bilo po nekaj letih ponovno živahno na športnem igrišču v Črni. Črnjanski gozdarji so organizirali tekmovanje v sekaških disciplinah. V času gozdarskega dne so se srečali mnogi, ki so vrsto let delali v gozdarstvu in obujali spomine na težko delo v gozdu. A. rnmrnm 7 kmetijstvo VIKTOR KOVAČ DOBITNIK LETOŠNJEGA ZADRUŽNEGA PRIZNANJA NA KOROŠKEM MIRKO TOVSAK V času kmetijskega sejma v Gornji Radgoni prireditelji organizirajo tudi številne spremljajoče prireditve. Tako je na sejmu en dan posvečen tudi slovenskemu zadružništvu, ko zadružniki, povezani v številnih kmetijsko -gozdarskih zadrugah iz cele Slovenije, kritično presodijo svoje dosežke in položaj kmetijstva na sploh. Ob tej priliki podelijo najzaslužnejšim zadružnikom iz vrst kmetov in delavcev, zaposlenih na zadrugah, vsakoletna zadružna priznanja. Letošnjo sejemsko prireditev je še posebej zaznamovala suša in vsi drugi problemi, ki so se v zadnjih letih nagrmadili v kmetijstvu. Zaradi tega so tudi slovenski govedorejci bojkotirali razstavo živine na sejmu, kar so politiki in organizatorji sejma močno zamerili našim kmetom. Žal, so bili politiki in ljudje iz resornih ministrstev gluhi za te probleme in se protesta govedorejcev ni dalo drugače spraviti v javnost. Arogantne izjave ministra Kopača, da kmetje za lansko sušo naj nikar ne pričakujejo kakršne koli odškodnine, ker za to ni denarja v proračunu, pa čeprav je taista vlada predlagala, parlament pa potrdil, izplačilo škode z interventnim zakonom, so nejevoljo med kmeti še povečale. Kasneje se je denar v proračunu za te namene le našel, prepričani pa smo, da bi bilo povsem drugače, če ne bi iz vseh strani prihajali protesti v javnost. Na prireditvi, ki je bila na dan zadružnikov, so se poleg kmetov zbrali tudi številni politiki, predstavniki zadružne zveze, Kmetijsko gozdarske zbornice, pa tudi lanskoletna kraljica vina ni manjkala. Predsednik zadružne zveze Peter Vrisk je v svojem pozdravnem govoru še posebej poudaril pomen zadružništva za našega kmeta ob vstopanju v evropsko zvezo. Menil je, da kmet sedaj, ko tako rekoč konkurenti iz zahoda že trkajo na naša vrata, toliko bolj potrebuje močne, čvrsto povezane zadruge. Zato je kot dober primer navedel tudi koroško zadružništvo, ki se ravno sedaj povezuje v enotno, kapitalsko povezano zadrugo. Na prireditvi je sodeloval tudi pravosodni minister Bizjak, ki je za področje pravosodja obljubil, da bo storil vse, da bi se procesi denacionalizacije tudi v zadrugah hitreje končali. Dejstvo je namreč, da imajo tudi prenekatere zadruge vložene zahtevke za vračilo po vojni odvzetega premoženja, pa ti zahtevki še do danes niso rešeni. Na koncu je predsednik Zadružne zveze, ki nastopa 1. Dobitnik priznanja Viktor Kovač, kakršnega poznamo zadružniki. 2. Peter Vrisk, predsenik ZZS podeljuje priznanje Viktorju Kovaču. 3. Na slavnostni seji so bili prisotni pomembni gostje, med njimi pravosodni minister Ivo Bizjak, državni sekretar Simončič, lanskoletna vinska kraljica Jerneja Bratuša in drugi. Foto Mirko Tovšak istočasno tudi v vlogi predsednika Kmetijsko - gozdarske zbornice Slovenije, podelil zaslužnim zadružnikom priznanja. Med njimi je bil tudi Viktor KOVAČ, ki že vrsto let opravlja najodgovornejša dela v Kmetijsko - gozdarski zadrugi Prevalje. V tej zadrugi je zaposlen že od leta 1977 dalje, v zadnjem času pa opravlja dela in naloge vodje komerciale. Je izredno uspešen komercialist z izostrenim posluhom za vodenje trgovine v zadružništvu. Ker je s svojo strokovnostjo veliko prispeval k uspešnemu poslovanju prevaljske zadruge, ga je njihov upravni odbor predlagal za visoko zadružno priznanje. A PRAZNIK BUC V DRAVOGRAD V Dravogradu [e 6. septembra Društvo kmetijskih inženirjev in tehnikov Koroške pripravilo v sklopu prireditve Zlata jesen 2001 v Dravogradu razstavo okrasnih in jedilnih buč zbranih na Koroškem. Prireditev z naslovom KAJ VSE ŠE NE VEMO O BUČAH je bila sestavljena iz predstavitve nekaj zanimivih primerkov buč in predavanja gospe Ruth Podgornik Reš o različnih sortah buč, njihovi raznovrstni uporabnosti in kulinariki. 14. in 15. septembra pa smo s pokušino jedi iz buč zaključili Zlato jesen 2001. Ob zbiranju buč za letošnjo prireditev smo naleteli na velik ineters posameznih gojiteljev in ljubiteljev buč, ki jih je na Koroškem kar nekaj. Zato smo se odločili, da se bomo pridelovalci buč med seboj povezali in organizirali. Ob tej priložnosti pozivamo vse, ki ste zainteresirani za izmenjavo izkušenj glede pridelave buč, za izmenjavo ali nabavo novih semen, da se do naslednje vegetacije povežete z Društvom kmetijskih inženirjev in tehnikov Koroške, Meža 21, 23Z0 Dravograd in tako ostanete ali postanete "bučar-ji ali bučmani". ▲ TATJANA KREJAN KOŠAN, predsednica DKIT Koroške 1. Razstava buč v Dravogradu. 2. Tatjana Krejan Košan razlaga zanimivosti o pridelavi buč. 3. Buče takšne in drugačne Foto Ida Robnik in Tomo Jeseničnik O BUČAH (takšnih in drugačnih) Bu-ča ni če bu la, bu-ča ni če be la, bu-ča je debela, bu-ča je vesela! A koliko je sort in vrst, ne našteješ jih na en prst: spužvasta buča, ježkasta buča, stekleničasta buča, buča dolginka, buča debelinka, buča patišonka, buča amerikanka. Buča za okras, buča z bradavico, buča kakor žoga, buča za na pizzo, s turbanom ali brez, hruška ali žoga, rožica odprta, zelenjava z vrta; in buča velikanka okrogla megalomanka, naša amerikanka, klonirana uganka! Dragi bučmani zagnani, pošljite naslov Tatjani! Morda pa naslednjo sezono pridelali boste bučo melono, ali pa z mutacijo vam rata buča, ki bo imela semena zlata. MILENA CIGLER GREGORIN vmAmm 9 ANTON FLOGIE ^ A LETNIK m B.F. \3 Živahen, odločen ter poln življenske in ustvarjalne moči je vstopil v sedmo desetletje življenja Anton Flogie iz Mislinje. Na dan 10. junija 1931 je bilo v knjigi Tomus Vlil. stran 203/32 v Krajevnem Ljudskem Odboru Straže, Okraja Slovenj Gradec, vpisano rojstvo Flogie Antona iz Tolstega vrha 2. Otroštvo je z očetom Jožetom in materjo Angelo preživljal na Repjenkovem. V 6. razredu med vojno so partizani požgali osnovno šolo, tako da jo je moral dokončati kasneje po vojni.Anton se je po končani osnovni šoli leta 1946 zaposlil na Žagi (LIP) Lesne Slovenj Gradec, kot kvalificiran delavec v zabo-jarni, sodami, žagalnici in zadnjih 20 let kot vodja odpreme žaganega lesa, kjer se je tudi leta 1989 upokojil. Zakonsko zvezo je sklenil v Mislinji dne 16. 10. 1954 s svojo življensko sopotnico Malčko. Vsa leta njegove povezanosti z obdelavo hlodovine je bil povezan oziroma predan gasilstvu. Več let je bil vodja indi trijske gasilske desetine in načelnik enote za civilno zaščito žage Mislinja. Z nastopom svoje službe leta 1946 je pristopil tudi v prostovoljno gasilsko društvo Mislinja in v letu 1950 postal izprašan gasilec. V gasilskem društvu je 44 let opravljal dela in naloge tajnika in dve leti tajnika občinske gasilske zveze Slovenj Gradec. Anton vsa leta vestno prihaja med svoje prijatelje gasilce ter skupaj z njimi pomaga sokrajanom, ki so pomoči potrebni. V vseh teh letih se je izpopolnjeval, saj je že leta 1950 opravil izpit za izprašanega gasilca, leta 1952 pa končal v Medvodah gasilsko šolo za nižje gasilske častnike. Želja po novih znanjih se mu je leta 1962 uresničila, ko je končal šolo za gasilskega strojnika, tudi v Medvodah. V Dravogradu je leta 1979 opravil tečaj za gasilskega častnika in leta 1999 je napredoval v gasilskega častnika II. stopnje. Anton je gasilec veteran v pravem pomenu besede. Sodi med tisto generacijo gasilcev, ki s svojim delom ter požrtvovalnostjo dajejo trajen pečat nekega časa in obdobja v gasilskem društvu in tudi kraju. V vseh teh letih ima resnično kaj pokazati ne samo zdajšnji generaciji gasilcev, temveč tudi generacijam, ki še prihajajo. Zapleti pri izgovorjavi njegovega priimka in pričevanju njegovih prednikov o njihovem izvoru, so ga postavili pred velik izziv - pisanju rodovnika. Kdo so bili, od kod so izvirali, katere težnje in misli so jih vodile, iz katerih izvirkov so črpali moč, s katero so se povzpeli oz. ohranili do danes?... In še in še podobna vprašanja so se mu postavljala v zvezi z njegovo preteklostjo. Vedel je, da je pot naprej vedno lažja, če veš kaj je bilo prej. Z rodovnikom, ki je še vedno v fazi dograjevanja želi, kolikor je to mogoče, prispevati k potrditvi resnice, da njegova rodbina Flogie izvira iz Francije, točneje iz časa Napoleonovega prihoda v te kraje in od Napoleonovega vojaka - konjenika. Ali pa bo pri tem prišel do povsem novega spoznajo. Bo videl, kajti dogodki, odločitve, nezgode, pripetljaji in gola naključja oblikujejo zgodovino v enaki meri kot naše vsakdanje življenje. Z željo ohraniti pričevanje o nesebičnem delu gasilcev in krajanov Mislinje, ki so se odločili pomagati bližnjim ob nesrečah in katastrofah, je zbiral in si zapisoval podatke. Kot prvo kroniko društva jih je predstavil ob njegovi 50 - letnici obstoja. Kroniko je potem kot tajnik društva vsa naslednja leta urejal in dopolnjeval. Prav tako pa je skozi to funkcijo v društvu začel urejati društveni arhiv, albume s fotografijami in drugimi stvarmi povezanimi z gasilskim društvom (društveni muzej). Predvsem pa glede na razvoj tehnologije so določena materialna sredstva začela izgubljati svojo uporabnost in jo dobivati kot spominek na preteklost. Tako je začel z njegovim veseljem in intuzijazmom nastajati društveni gasilski muzej, ki pa le počasi dobiva svojo podobo - pregled razvoja društva skozi materialno - tehnično plat. Ob 90. jubileju gasilskega društva Mislinja je v spominskem biltenu prvič v pregledni obliki orisal zgodovinski razvoj gasilskega društva in njegov boj z ognjem na obronkih Pohorja v letih 1903 - 1993. Vendar želja, da bi prikazal pristen, izviren in neposreden način delovanja gasilskega društva kot humane organizacije ter njenih članov in krajanov, ki so skupaj z njim vsa ta leta kljubovali vsem preprekam in spremembam, je omenjeni bilten razširil z zapiski oziroma zabeležkami posameznih obdobij, in nastal je pregled dogodkov in delovanja PGD Mislinja v 90 letih delovanja. Za dolgoletno humano, nesebično in strokovno delo v gasilstvu je prejel mnogo najvišjih gasilskih odlikovanj, priznanj in plaket. Je gasilski veteran društva, častni član društva in častni član občinske gasilske zveze. S ponosom lahko pokaže posebno priznanje za 50 let aktivnega dela v gasilstvu. Tudi izven gasilstva je Anton prejel najvišja državna odlikovanja, plakete, priznanja, zlato značko OSCZ. Predvem pa rad pokaže, da je krvodajalec saj je dal kri 44 krat, in priznanje za 40 let dela v Lesni Slovenj Gradec. Tako gasilci kot krajani znamo ceniti in vrednotiti vso njegovo delo teh desetletij in ves trud, ki ga je vložil v to humano organizacijo in kraj. Ob tej priložnosti mu zaželimo predvsem trdega zdravja, iskrene čestitke in pa da bi se še vrsto let srečevali ne samo v gasilskem domu, temveč povsod tam, kjer ljudje njegovega kova s svojo prisotnostjo znajo narediti in ustvariti tisto pravo "gasilsko" vzdušje. A SUSA IN POPLAVA JOŽE URBANCL Mi kmetje smo nekako opredelili kmetijo kot tovarno pod milim nebom, ki je podvržena vsem prednostim in muham vremena. Kot vemo, zna biti vreme zelo muhasto in nas doletijo tako poplave kot tudi suše. In ravno v letu 2000 nas je pestila huda suša. Komisije, ki so bile ustanovljene za ocenjevanje škod zaradi suše, so z vso zavzetostjo opravile svoje delo. V največji možni meri so realno ocenile oškodovanost na kmetijah in podatke prenesle na državne organe, ki so pač v okviru razpoložljivih sredstev odmerjali nadomestila za škodo upravičencem. Približno podoben postopek je bil izpeljan leta 1998, ko je komisija ugotavljala škode po neurju oziroma po poplavah ob prestopu bregov hudourniškega potoka Mevlje. Komisija je škodo ocenila in predala dokumente na državno raven. Država je svoje obveznosti pač v določeni, minimalni vsoti izplačala v dveh obrokih. Drugi obrok je bil nakazan šele v letu 2000. V Mislinji je izpostava HKS, kjer dela vljudna, ustrežljiva, simpatična Marica, ki je vedno razpoložena tudi za kakšen klepet. Kmetje, ki so utrpeli škodo zaradi suše v letu 2000 in so bili razvrščeni v bolj prizadete skupine, so dobili določen znesek nakazila na HKS. Hkrati s temi izplačili pa je država nakazala tudi drugi obrok za posledice povodnji iz leta 1998. Tako smo se po naključju srečali v poslovalnici HKS v Mislinji pač ljudje, ki smo spraševali, ali je bil denar za delno povrnitev škode že nakazan ali ne. Neka gospa je kar preko vrste vprašala:"Ali je na mojem žiro računu že suša ali ne?'/Rekel sem ji:"Gospa, na vašem žiro računu je zagotovo suša!" Zenske radovedne, kot so, pa vprašajo:"Kaj tudi vi čakate za sušo?" "Ne, hvala gospa, na mojem žiro računu pa mora biti poplava."A VINKO GOSTENČNIK Ort LET RENARJEV CINC 80 PRAZNUJEMO ROK GORENJSEK Veselo, praznično je bilo v soboto, 5. maja 2001 v Podgori pri Renarju. Praznoval je naš bivši gospodar, oče, dedek Vinko Gostenčnik svoj visok jubilej, 80 let življenja v krogu svojih otrok, zeta, snah in vnukov, drugih sorodnikov, sosedov, znancev in prijateljev. Vsi, kar nas je povabil, smo se odzvali njegovemu prisrčnemu povabilu. Poznamo ga in vemo, da mu v življenju niso cvetele samo rožice, da je bilo polno trpljenja in trnja vmes. Rodil se je 2. maja 1921 na Renarjevem gruntu. Težaven je Renarjev grunt, zahteva delo, »pije kri« in življenjsko moč človeku. Vinko mu je bil le s trdim delom in velikim odpovedovanjem kos. Veliko je vložil v Renarjevo domačijo: v poslopja, njive, travnike. Tudi v hišah otrok je njegov delež. Vinko se lahko s ponosom ozre na svojo prehojeno pot, ki je obrodila sadove, ki se bodo odražali v boljšem, lepšem življenju njegovih otrok in vnukov. Kakor za tisoče drugih slovenskih fantov, je bila tudi za Vinka najhujša življenjska izkušnja druga svetovna vojna, prisilna mobilizacija in odhod na fronto. Cela štiri leta ga ni bilo doma. Kaj pomeni domotožje, kaj so rane in smrtni strah, kako dolga so bila ta leta zanj, vem tudi sam, saj sem se tudi jaz potikal in trpel po vseh frontah Evrope in v ruskem ujetništvu za tuje interese. Vinko, ki je doživel strašne boje in zimo na fronti v vzhodni Prusiji, najbolje ve, kaj je »bobneči ogenj«, ko granate dežujejo tako na gosto, da se ne sliši posameznih eksplozij, pač pa eno samo strašno grmenje, ki lahko traja ure in ure dolgo. Vinko ve, kako se počuti človek, ko se od eksplozij granat majejo tla pod nogami, kako je, ko napadejo tanki, ki se grmeče, kot jeklene pošasti valijo proti tebi, da te pomendrajo in uničijo. Ve, kaj je bombandiranje in napadi nizko letečih letal in kaj so spopadi »na nož«, na bajonete, mož na moža. Koliko nepopisne groze, strahu in trpljenja je pri tem. Gotovo se še dobro spominja ujetništva, lakote, noči brez spanja, mraza, vročine, uši, maširanja, blatnih poti, dežja in slabega vremena. Kako neskončne so ure, če si lačen, a o jedi lahko le sanjaš. Ve tudi dobro, kako je tedaj, ko nisi več človek, ki si manj vreden, kot katera koli žival. Mi vsi, ki smo to preživeli si želimo, da bi bilo naše trpljenje priznano tudi v novi državi Sloveniji, saj smo bili žrtve, proti svoji volji potegnjeni v krvavi vojni vrtinec. Vem, da vse to leži globoko v duši tudi slavljencu Vinku. Deset let pomeni v nekem življenju lahko veliko ali pa malo. Od tedaj, ko je Vinko praznoval 70 let svojega življenja, je minilo hitro, skoraj neopazno. Življenje v tem obdobju mu je prineslo mnogo žalosti,ko mu je umrla žena, pa tudi veliko veselja, ko je spremljal svoje otroke, ko so si gradili svoje domove, se ženili in dobivali svoje otroke, njegove vnuke. To pa je tudi uteha za njegovo bodoče življenje. Vsi, ki smo se na njegovo prisrčno povabilo zbrali pri njem mu želimo, da bi še dolga leta zdrav užival življenje med svojimi dragimi pri Renarju v Podgori. ▲ LET VIKTORIJE SEKOLOVNIK RUPERT KRAJNC Sredi junija je v krogu svojih najbližjih slovesno praznovala 80 - letni življenski jubilej Viktorija Sekolovnik, po domače Encijeva mama iz Pernic. Kmečka zibelka ji je stekla junija leta 1921 pri Rihčinu na Mlakah kot sedmemu otroku v tej družini. Zavladalo je veliko veselje, kajti rodila se je prva hčerka, prej so bili sami fantje. Komaj je bila stara 9 let, je izgubila mamo in morala je poprijeti za vsako kmečko delo. Ko so se na Pernicah leta 1944 pojavili partizani, je bila Rih-činova hiša njihovo zavetišče. Viktorija je bila njihova kurirka in je večkrat v strahu prinašala pošto po postojankah. Odrasla je v pošteno dekle in začela je razmišljati o družini. Tako si je leta 1948 izbrala življenjskega partnerja, Encijevega Janeza s Pernic. Začela sta vzorno gospodariti na kmetiji. V družini so se jima rodili štirje otroci: dve hčerki in dva sinova. Vse sta pošteno vzgojila, da so v ponos njej in vsem , ... : , .. ^ Viktorija Sekolovnik s svojimi otroki in njihovimi partnerji m ■ e i £ ■ Inv 1 E iH;' Perničanom. Hvaležna je svojima hčerkama, še posebej zetu Petru in vnukom, ki jo obiskujejo. Le najmlajši sin Silvo je ostal doma, da nadaljuje gospodarjenje na domačiji. Encijeva mama ni bila samo vzor- na gospodinja in dobra mati, bila je tudi aktivna na kulturnem področju. Na šoli na Pernicah je vedno pomagala, kadar so prirejali razne igre, proslave ob dnevu žena in ob koncu šolskega leta, dedka Mraza. Dolga leta je pela v cerkvenem zboru, za kar se bi ji v imenu Perničanov ob njenem jubileju iskreno zahvalil. Želimo ji še mnogo srečnih in zdravih iet, da bi bila še zmeraj tako prijazna do svojih otrok in vnukov ter svojih prijateljev. A mmmšM 11 ZLATI POROKI ŠTALEKER IN KRESNIK FRANC JURAČ Pol stoletja zakonskega življenja je lep in častitljiv dogodek, ki ga praznujejo le redki zakonski pari. V Golavabuki sta praznovala zlato poroko Antonija in Dominik Staleker ter Frančiška in Avgust Kresnik. ANTONIJA IN DOMINIK ŠTALEKER, ki sta se poročila pred 50. leti nikoli nista pomislila, da bosta dočakala zlato poroko ob obilici dela in skrbi, ki ju je spremljalo vse življenje. Antonija se je rodila leta 1925 v številni družini v Radušah, kjer je bilo kar 13 otrok zato je morala že kmalu v svoji mladosti od doma, Dominiku pa so stekle življenske korenine leta 1915 na Štalek-erjevi kmetiji, na kateri je ostal kot naslednik vse do današnjih dni. Njuna mlada leta v takratnih časih so bila težka saj sta se srečala z leti druge svetovne vojne, ki so Dominiku prinesla ujetništvo. Po vrnitvi iz ujetništva se je vključil v narodnoosvobodilni boj, po končani vojni je nekaj časa opravljal delo revirnega gozdarja, vmes pa se je posvetil gospodarjenju na svoji kmetiji. Aktivno je sodeloval v raznih družbenopolitičnih organizacijah in skrbel za napredek svojega kraja. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, vse sta vzgojila v pridne in poštene, danes pa sta najbolj vesela, ko ju obišče 13 vnukov in en pravnuk. Zlato poroko pa sta praznovala tudi FRANČIŠKA IN AVGUST KRESNIK po domače Pogorevčnikova. Frančiška Kresnik se je rodila 7. marca 1924 na Golavabuki, Avgust Kresnik pa 30. julija 1926 v številni Krinški družini na Legnu. Ko sta se 21. maja leta 1951 poročila sta pričela gospodariti na Pogorevčnikovi kmetiji. V zakonu se jima je rodilo pet otrok; Jože, Fanika; Ivan, Marija in Pavla. Ko so v Golavabuki urejali elektrifikacijo in gradili ceste je pri vsem tem sodeloval tudi Avgust Kresnik, rad je pomagal gasilcem in bil aktivist rdečega križa. Zelo spoštovan pa je bil med sosedi saj je vsakomur rad pomagal, najrajši pa je sodeloval pri steljer-ajah, kjer se je po končanem delu tudi plesalo. Frančiška ima največ veselja z enajstimi vnuki in z dvema pravnukoma, ko ju obiščejo. Ob častitljivem zlatem jubileju Antoniji in Dominiku ter Frančiški in Avgustu Kresniku iskreno čestita tudi uredništvo Viharnika z željo, da bi bili še vrsto let srečni in zdravi med svojimi najdražjimi. A Antonija in Dominik Staleker Frančiška in Avgust Kresnik A V Foto Franc Jurač Tisti, ki so si služili kruh v gozdarstvu in radi berejo Viharnik, si vsekakor zaslužijo, da jih predstavimo v našem glasilu. Eden izmed takih je Ivan Gracej, ki je letos, 30. aprila dopolnil 70 let. Ivanu je stekla zibelka v najemniški družini pri Simuncu na Jerneju . Odraščal je v družbi dveh bratov in sester, dokler ga ni kot 17 - letnega fanta vzela za rejenka njegova teta Liza, ker z možem nista imela svojih otrok, živela pa sta na strmi freti tik ob državni meji na Goriškem vrhu. V bližini novega doma je Ivan spoznal prikupno dekle Ido Ošlovnik, s katero sta si ustvarila družino. Poročila sta se leta 1955, ko je Ivan odslužil vojaški rok. V zakonu so se jima rodile štiri deklice in en fant. Mož Ivan je hodil na delo, kamor je bilo treba, žena Ida pa je ob trdem delu vzgojila otroke ter skrbela za teto in tasta. Ko pa so otroci odrasli in odšli v dolino, sta pustila večino bregov, da jih je porasel gozd in se z otroci umaknila v dolino, kjer še vedno po svojih močeh pomagata svojim potomcem, med katerimi je 7 vnukov in dva pravnuka. V imenu vseh, ki ju poznamo, jima želimo, da bi zdrava in čila dočakala zlato poroko. A mA mam 12 LJUDJE IN PRVI ŠOLSKI DAN DOGODKI RADO JEROMEL Začelo se je novo šolsko leto, za učence začetek pridobivanja novih znanj in nabiranja novih izkušenj, za starše nove skrbi in odgovornosti. V vseh sredstvih javnega obveščanja je zopet mnogo opozoril voznikom, naj bodo posebej previdni, saj so se v promet zopet vključili udeleženci, ki nimajo izkušenj in se obnašajo dokaj nepredvidljivo. V občini Mislinja je Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu - SPV poleg ostalih aktivnosti še posebno pozornost namenil tretjemu septembru, ko so nekateri otroci prvič prestopili šolski prag. V ta namen smo poslali vsem staršem prvošolcev pismo, v katerem smo jih opozorili na njihovo odgovornost pri skrbi za varen prihod otrok v šolo in iz šole. Največ pravzaprav lahko naredijo starši, ki vzgajajo in opozarjajo svoje otroke na nevarnosti v cestnem prometu že v obdobju pred vstopom v šolo. V svetu in tudi v Republiki Sloveniji število vozil na prebivalca močno narašča, zato je tudi promet vedno gostejši, z novimi tehnologijami in tehničnimi izboljšavami pa dosegajo vozila čedalje večje hitrosti, kar daje nekaterim voznikom vzpodbudo za čim hitrejšo vožnjo in ne razmišljajo o posledicah, ki jih povzročijo z nepremišljenim ravnanjem v prometu. SPV Mislinja je od sponzorja, zavarovalnice Adriatik dobil za prvošolce rumene rutice, ki označujejo najmanj izkušene udeležence v prometu, eden izmed šolskih prevoznikov Milan Merzdovnik pa je prvošolcem poklonil kresničke in poskrbel, da bodo varni ne le na poti v šolo in iz nje ampak tudi v mraku in ponoči. Obema sponzorjema se za pozornost zahvaljujemo. Kot predsednik SPV občine Mislinja pa sem ob sprejemu prvošolcev vseh šol v občini Mislinja spregovoril otrokom in staršem, kako naj poskrbijo za varen prihod otrok v šolo. Na bolj nevarnih prometnih mestih smo organizirali dežurstvo odraslih, pionirji prometniki pod vodstvom mentorja Marjana Križaja pa so umirjali promet neposredno pred šolo. Želimo, da pri vzgoji otrok v prometu čim več naredijo njihovi starši in jih poučijo, kako naj se obnašajo na cesti, zakaj so pločniki, kako naj se obnašajo v javnih oziroma šolskih prevoznih sredstvih ipd. Prvi šolski dan je v občini Mislinja minil brez večjih nezgod. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnje. Foto Rado Jeromel ▲ Predsednik SPV Mislinja Rado Jeromel je pouči/ starše in prvošolčke, kako se naj vključujejo v promet. PA JIH RES SREČAŠ POVSOD MIRKO TOVŠAK Že v prejšnji številki Viharnika je Franček Jurač predstavil skupino pohodnega odseka mladih iz Brd, ko so se povzpeli na Uršljo goro. Zares so neumorni, že nekajkrat smo jih imeli priliko srečati tudi na najvišjih vrhovih slovenskih gora, od Triglava pa tja do Raduhe in Pece. Zadnjič, nekega nedeljskega jutra, ko sem se povzpel na čudovito Raduho, ki je bila povsem ožarjena v soncu, so me na vrhu pričakali nasmejani obrazi planincev iz Brd. Za spomin in v pozdrav vsem bralcem Viharnika, ki radi zahajajo v gore, smo naredili skupinski posnetek vseh udeležencev. Foto Mirko Tovšak mimmm 13 RDEČI KRIŽ /7NA RAJŽO GRE'7 JOŽE URBANCL Drugo soboto v septembru se je kar okrog tristopetdeset članov in aktivistov Rdečega križa odločilo preživeti v medsebojnem druženju na potepanju po Dolenjski. Iz Slovenj Gradca smo zjutraj odpotovali kar s sedmimi avtobusi. S seboj smo imeli poleg nekaj prigrizka in pijače predvsem zvrhano mero dobre volje in prešerno razpoloženje. Dobra volja in optimizem pravzaprav nič ne staneta, pa vendar lahko tako zelo obogatita dan. In tako oboroženi smo jo mahnili novim doživetjem naproti. Na predvidenem bežnem postanku v Krškem, kjer smo se tudi prvič skupaj zbrali izletniki vseh avtobusov, smo s polnimi pljuči zajeli jutranji zrak ter poskrbeli za želodčke in suha grla. In kar nekako mimogrede nas je vase posrkala ta valovita, gričevnata, z vinogradi posejana pokrajina, Dolenjska imenovana. Ta lirična, malce skrivnostna in romantična dežela je s svojo lepoto navdahnila že marsikaterega poeta, pisatelja ali slikarja, da ji je pel slavo. In lahko se kar strinjamo z mislijo velikega občudovalca in častilca tukajšnjih lepot, pesnika Toneta Pavčka, ki pravi: »Potrebno je lepiti lepo na hrbet časa.« Ob takšnem in podobnem razmišljanju se naenkrat pogreznemo za nekaj stoletij nazaj. Strumni stražniki s helebardami v rokah pri vhodu v grad Otočec nas navdajo z občutkom varnosti in mogočnosti gradu. Imamo srečo. Graščak je danes doma. Pa še prav prijeten in zgovoren možakar se skriva pod srednjeveško opravo. Ob njem se košati v vsej svoji veličini grajska gospa. Začuda, grajski gospodar ni prav nič vzvišen. Mimogrede izvemo, da je ta biser na Krki poznan kot edini pravi rečni grad v Sloveniji. Prvič ga omenjajo že v dvanajstem stoletju kot Višnjegorsko posest. V tistih časih so gradu in okolici gospodarili pravični in dobri graščaki. Ljudje so jih imeli radi. Ko je nekoč grof Vilander po nesreči padel s konja in se ubil, so na dan pogreba nesrečnega grofa, v znamenje spoštovanja ustavili vse mline v ožji in širši okolici. Zal, pa je bil zadnji lastnik gradu človek povsem drugačnega kova. Albin Margheri je bil izrazit rdečelasec, ohol, nadut in osoren možak. Imel je tri strasti: lov, kvartopirstvo in ženske. V starih časih si je domiselna grajska gospoda izmišljala vsemogoče zakone in pravila. Za svojo zabavo so si izmislili tudi tako imenovani »PRIMUS NOKTIS« - pravica prve noči. Vsaka nevesta je morala prvo poročno noč preživeti na gradu in biti na voljo grofu. Do noči se je pripravljala v stolpu, imenovan tudi Hudičev turn. Zato tudi ne presenečajo govorice o tem razuzdanem grofu, ki pravijo, da pred njim ni bilo daleč naokoli nobenega rdečelasega otroka, po tem pa je privekalo na ta svet kar okoli devetdeset rdečelascev. Graščak je dal postreči tudi z odličnim domačim cvičkom. Ta dolenjska posebnost in znamenitost si zasluži vsaj nekaj vrstic. Pridelovalci in vneti zagovorniki cvička mu pripisujejo kar nekaj zdravilnih, če ne celo čudodelnih lastnosti. Med drugim prisegajo tudi na to, da pitje tega svežega in malce kiselkastega vina človeka pomlajuje. Hkrati s tem pa se slišijo glasovi, da zaradi vsebnosti nekaterih vrst alkohola, ki jih ima to vino (podobno kot šmarnica), človeka poneumljajo. Zaključek torej: po pitju cvička postaneš mlad in neumen. Pravzaprav nimam pravice soditi o lastnostih cvička, ker ga premalo poznam. Pridružil pa bi se modri ugotovitvi našega neutrudnega in vedno dobro-voljnega gospoda Marjana Križaja, ki je dejal, da cviček predvsem opogumlja. Kot dokaz naj navedem dejstvo, da bi v poznih večernih urah lahko sestavil kar nekaj čet hrabrih junakov, ki so bili pripravljeni Hrvatom iztrgati iz rok Trdinov vrh oziroma Sveto Gero. Kako pa cenijo cviček sami Dolenjci, pa najbolj zgovorno pove zgodbica, ki pravi, da se je nekoč cviček pokvaril in preprosto ni bil uporaben. Iz spoštovanja do njega so ga uporabili namesto vode za malto pri zidavi mestne hiše. Olika zahteva tudi to, da si v neki deželi pač moraš ogledati tudi njeno glavno mesto. Novo mesto, prestolnica Dolenjske je podobno kot večni Rim zgrajeno na sedmih gričih. Najpomembnejši je kapiteljski grič, ki je bil tudi eden izmed ciljev naše odprave. Tja lahko pridemo preko znamenitega Kan- dijskega mostu. Ta most ima, podobno kot vsi mostovi na svetu, nalogo povezati en breg z drugim. Vendar pa ni znamenit zaradi te naloge, pač pa zaradi povsem praktične uporabnosti v preteklosti. Mestni očetje so dovoljevali opravljati nujne potrebe kar z mostu naravnost v Krko. Tu ne bi na dolgo in široko razpredal o zgodovini Novega mesta. Zgodovina govori o poseljenosti tega prostora z Iliri, Kelti, pozneje Rimljani. Naši slovanski predniki pa naj bi rimsko mesto razrušili zato, da so dobili kamenje, iz katerega so izdelali svoje zemljanke. V zgodnjem srednjem veku je bil tu sedež vojne krajine in mesto z širšim zaledjem je cvetelo. Ko pa so se na Dunaju odločili prestaviti sedež krajine v Karlovac, je tudi to območje izgubilo na pomenu. Ob ogledu kapiteljske cerkve pa smo ugotovili, kako se zgodovina ponavlja oziroma ni na svetu nič novega. Meščani so želeli zgraditi eno največjih cerkva na Slovenskem. Zgradili so mogočen prezbiterij, potem pa je zmanjkalo denarja, cerkvena ladja je zato zgrajena mnogo bolj skromno in se nekako ne sklada v harmonično celoto. Kot drugi prošt pa je tu služboval pomemben mož, ki se je pisal Sladkonja. Med drugim je poznan tudi po tem, da je ustanovil znameniti zbor Dunajski dečki. Slovenski prispevek k mogočnosti Dunaja. Naši vrli vodiči so nas na vsej poti zasipavali z zanimivostmi kraja, kjer smo se ustavili, pa tudi z različnimi zgodbami oziroma legendami. Tako tudi o tisti o nastanku hriba Gospodična: V gradu je živela gospodična z graščakom. Otrok nista mogla imeti. Nekega dne se pod gradom pojavi berač. Služinčad ga hoče odsloviti. Opazi ga gospodična in ga povabi v grad ter pogosti. V zahvalo ji berač podari zel, ki ... Vsega pa tudi ne smem povedati. Naslednja postaja - Pleterje. Ta znamenita in edina delujoča kartuzija na Slovenskem je vedno privlačila ljudi. Mnogim ljudem je nerešljiva uganka, v čem je smisel izredno strogega asketskega življenja ljudi za temi mogočnimi zidovi. Mogoče nasprotno vprašanje. V čem pa je smisel nenehnega pehanja za zemeljskim bogastvom, če ^ 14 m BUHU pa vemo, da bomo kmalu vse zapustili! Da bi razbremenili naval turistov na sam samostan, so pred samostanom postavili nekakšen muzej na prostem. S slamo krita lesenjača z gospodarskim poslopjem ter vsemi živalmi, ki so sodila na kmečka dvorišča pred več sto leti. Posebej prisrčen je odnos gospodarja do živali. Vsaka ima namreč svoje ime. Tako smo spoznali petelina Janeza, kokoško Tončko -enako ime nosi tudi gospodinja, ki je malo prej zakurila v črni kuhinji. Nikakor ne smem pozabiti, da je petelin Janez sodeloval na znamenitih Sentjerne-jskih petelinjih dirkah. Zasedel je četrto mesto. Njegov trener pravi, da se je slabo uvrstil zato, ker namesto, da bi tekel, se je ustavil in po manekensko razkazoval svoj rdeč greben in svetleče perje (kar ni tako poredko tudi pri človeških primerkih). V zakurjeni koči pa je okus po starih dobrih časih poskušal pričarati gospod Duh z igranjem na citre. Pritegnili smo mu tudi mi s svojimi glasovi ter izvedli pravi mali koncert. Kar nekako z lahkoto smo se vživeli v to preprosto starinsko okolje. Vendar te v stvarnost hitro povrne zvonenje mobilnega telefona. Skoda! Kartuzija je zagotovo vredna ogleda, pa čeprav nismo videli niti enega meniha. Mogoče je prav to dejstvo še dodatno prispevalo k mističnosti in skrivnosti pa tudi spokojnosti tega kraja.Kar nekako pozabljamo, da je Dolenjska tudi kraško področje. Tudi sam priznam, da pred tem še nisem slišal za Kostanjeviško jamo. Vodič je povedal, da je po obisku na četrtem do petem mestu v Sloveniji. Čudoviti jamski svet je gotovo poglavje zase. Čeprav je v začetku vhod ozek in nizek, pa lahko daš prosto pot svoji domišljiji. Bogatejšo domišljijo imaš, več ti lahko jama ponudi. V jami lahko srečaš vse mogoče živali, od psov, ovac, krokodilov itd, pa vse do ženina in neveste in celo Kralja Matjaža. Ubogi ljudje brez domišljije! Naj omenim tudi to, da se je jama dobesedno odprla ljudem tod okoli po strašnem neurju leta 1937. Voda je podrla steno, ki je zapirala sedanji vhod v jamo in tako odkrila preko 2 km podzemeljskih rovov. Ker pa so Dolenjci pregovorno prijazni ljudje, smo na prav take naleteli v Kmečkem hramu v Kostanjevici, kjer so nam postregli z obilnim kosilom. Za zaključek smo se še zavrteli ob zvokih več harmonik ter obrnili kompas: smer Koroška. Šal in potegavščin zagotovo ni manjkalo. Mogoče bi zapisal eno, ki jo je povedal Jure Tasič, da mi ne bo kdo očital, da se kitim s tujim perjem: »Berač sedi na ulici in prosi vbogajme. Neki gospod gre tod mimo vsak dan in mu vrže tisočaka. Tako mu kar nekaj časa vsak dan vrže enako vsoto. Nekega dne pa vrže samo petsto. Tudi naslednji dan enako in naslednji. Pa ga vpraša berač:««Zakaj pa mi sedaj dajate samo petsto?«« »«Ja, veste, otroci so zrasli in šli študirat, pa to dosti stane in vam ne morem dati več.«« »« Pa kaj vi mislite, da boste na moj račun šolali otroke «« se razhudi berač.« Vodenje tristopetdeset glave množice na Dolenjsko in nazaj zagotovo ni mačji kašelj. Koliko skrbi, dogovarjanj, usklajevanj itd. je potrebno, da vse skupaj deluje, ve samo tisti, ki je to občutil na lastni koži. Zato en velik HVALA Katici, Anki...., vsem aktivistom in članom za zelo dobro organizirano rajžo. Zagotovo smo se vrnili bogatejši kot smo odhajali, hkrati pa smo si nabrali ponovnih moči za vztrajanje na poti pomoči soljudem, kar je osnovni namen Rdečega križa. ▲ m wm lisi Hv jP * 21® y 4 mm Bk- vse sl Wv.^sa«§s£' is-™ s? 11 1 1. Ena gasilska pred Kapiteljsko cerkvijo v Novem mestu. 2. Zaradi strah zbujajočih stražarjev smo se na Otočcu počutili varne. 3. Grof je dal postreči s pristnim cvičkom. 4. Kostanjeviška jama. Kljub bujni domišljiji v ospredju niso kapniki, ampak Ivanka, Pepca, Roža, Marjan, Anica in Stanko. 5. Tudi goske imajo svoja imena. 6. Gospod Ciril in gospod Duh v stari lesenjači ob citrah. Foto Ciril Šertel m is BLAGOSLOVITEV NOVEGA TABERNAKIJA Z OLTARJEM PRI SVETEM URBANU NA KOŠENJAKU LUDVIK MORI O obnovi skoraj povsem uničene cerkvice sv. Urbana na vrhu Košenjaka so naši koroški mediji obširno poročali. Tudi jaz sem napisal dva krajša prispevka. Na vrhu 1332 m.n.v., kjer ni vode in ne elektrike, so darežljivi ljudje iz perniške, ojstriške ter drugih sosednjih far cerkev spravili pod streho v slabih dveh letih. In v nedeljo, 12. julija 1991 je škof dr. Franc Kramberger blagoslovil in mazilil cerkev v nekaterih družbi slovenskih in avstrijskih duhovnikov in velikega števila vernikov. Leta 1995 so ljudje zbirali denar za manjši zvon, ki vernim oznanja, kdaj se bogoslužje začne. Tudi Avstrijci so precej prispevali. Verni ljudje pa to cerkev z darovi in delom še naprej urejajo , kakor da bi ji skušali vdahniti približno nekdanjo podobo. Tako je naš sosed, perniški faran Pavel Krajnc na svojo lastno pobudo in zamisel izdelal zelo lep tabernakelj s svetniki in angeli in vse te kipce so postavili na razvaline nekdanjega oltarja, ki je služil za sedež duhovnikom med bogoslužjem. Letos, 8. julija je kanonik Jože Goličnik blagoslovil ta lep oltar POHOD ČEZ PECO MILKA PODRIČNIK Tudi kmečke žene si kdaj zaželimo kakšnega planinskega pohoda. Tako smo si v letošnjem letu zamislile pohod čez Peco, ki je bil v nedeljo, 5. avgusta 2001. Za spremembo smo s seboj povabile svoje može in otroke. Za pomoč pri organizaciji pohoda smo zaprosile PD Mežica, ki so nam uredili vse potrebno za prehod čez državno mejo. Po vseh jutranjih ugibanjih o slabem vremenu smo se končno skupaj s planinskim vodnikom odpravili na pot. Po vseh zapletih, ki smo jih imeli na meji na Holmecu zaradi potnih listov, smo vendarle prispeli na spodnjo postajo gondole. Zbralo se nas je preko 80, tako da je bila vrsta kar dolga. Po 15 minutah vožnje z gondolo smo bili zbrani visoko na Peci v prijetnem hladnem ozračju. Pod budnim nadzorom vodiča smo se hitro začeli Novi tabernakelj s kipi, dar Pehtove družine sv. Urbanu. kot dar Pehtove družine cerkvi sv. Urbana. Somaševala sta še župnik Jože Berginc, ki je prej pri obnovi neutrudno vodil vsa dela ter še sam precej fizično pomagal pri delu ter dravograjski dekan Franc Flozjan. Slavnosti se je udeležilo tudi veliko število vernikov. Morda se bo še našel kdo, ki bo skušal obnoviti dva stranska oltarja, izmed katerih je bil eden posvečen sv. Cirilu in Metodu, eden pa nebeški kraljici. Vsekakor pa gre zahvala vsem darežljivim ljudem, zlasti še iz sosednje Ojstriške fare in drugih krajev.A Pavel Krajnc pri delu. Foto Ludvik Mori ' , vzpenjati po pobočju. Na začetku je bil razgled zelo lep, bolj ko pa smo se približevali vrhu Pece, gostejša je bila megla. Precej utrujeni ( no ja, nekateri) smo končno prispeli do vrha. Tam smo se dodobra okrepčali z domačim žganjem, pivom iz nahrbtnika ter seveda z domačo kmečko malico. Pri mali- ci pa sta se nam pridružili gospa Bernarda Ravnjak, kmetijska svetovalka iz Dravograda in še ena kmetica. Pot smo nadaljevali do koče na Peci, kjer smo dobili topel obrok. Ogledali smo si tudi pod Peco spečega Kralja Matjaža. Za siovo je naš pevski zbor zapel nekaj pesmi. Dan je hitro minil, zato smo se morali odpraviti do Matjaža v Podpeci, kjer nas je čakal avtobus. Ta del poti je bil najtežji, saj so bile naše noge že zelo boleče in težke, a Rudi nas je vseskozi bodril: » Saj je samo še pet minut!« Kljub hudim bolečinam nog bo ostal izlet v lepem spominu. A m 16 mmm LETOŠNJE SREČANJE KOROŠKIH PLANINCEV PRIPRAVILI PLANINCI IZ VUZENICE MIRKO TOVŠAK Koroški planinci in ostali ljubitelji gora se vsako jesen srečajo na tradicionalni prireditvi »Srečanje koroških planincev«. Prireditev običajno poverijo društvu, ki se v posameznem letu lahko izkaže s kakršnim koli jubilejem ali kakšno drugo delovno zmago- Zato ni slučaj, da je letošnja organizacija pripadla planinskemu društvu Vuzenica, ki se v letu 2001 lahko ponaša s številnimi jubileju, kot na primer 70 - letnico delovanja podružnice PD Vuzenica, ki je bila takrat še v okviru PD Ruše, 50 - letnico samostojnega delovanja društva on 50 - letnico začetka obratovanja planinske koče Planinc pod Kaštivskim sedlom na Pohorju. Letošnje srečanje je bilo torej v znamenju odpiranja prenovljene koče Planinc, ki jo obnavljajo že od leta 1998 dalje. Lepo obnovljen objekt je nedvomno pridobitev za vse ljubitelje gora, v zimskem času pa bo koča nudila tudi zavetje številnim smučarjem in ljubiteljem narave, saj stoji v neposredni bližini spodnje postaje žičnice Kaštivnik. Domače ime zanjo je Tajzel. H koči spada tudi nekaj zemljišča in gospodarsko poslopje, okolico pa krasi planinski pašnik s preprogami jesenskega resja in drugega planinskega cvetja. Na prireditvi se je ob lepe, sončnem vremenu zbralo kar lepo število planincev iz matičnega društva in ostalih društev iz Koroške. Manjkali niso tudi najvidnejši predstavniki Planinske zveze Slovenije z novoizvoljenim predsednikom mag. Francijem Erkarjem na čelu. Med gosti smo zasledili tudi podpredsednika PZ Adija Vidmajerja, župana občine Vuzenica, predsednika meddruštvenega odbora PZ Slovenije Mirka Mlakarja itd. Uvodne besede je spregovoril predsednik matičnega društva Edvard Rek, ki je poudaril pomen obnove koče Planinc in orisal delo društva °mina vuttMta \ \ S Jjj 1 1 o 1 fSnf' ifeišM 1 ; frjj : H)g/| hu 1 ji 1 |Tj p jjglffl š|i|y it* ■aLt) v zadnjem obdobju, še posebej pa se je zahvalil vsem, ki so največ prispevali s svojim delom pri obnovi objekta. Vsi ti so prejeli tudi posebna priznanja. Koča Planinc se s svojo lokacijo v bližini planinske poti, ki povezuje slovensko planinsko transverzalo, navezuje na novo odprto Koroško planinsko pot, ki je bila lansko leto simbolično odprta ob srečanju koroških planincev na Košenjaku. Danes so to pot prehodili že številni pohodniki, priporočamo pa jo vsem planincem, ki se zavedajo lepot koroških gora in planin. Pot ni težavna in je primerna za vse starostne skupine planincev, od najmlajših do najstarejših. Dnevnike in vpisne kartončke lahko dobite pri vseh planinskih društvih Koroške regije. ▲ 1. Obnovljena koča Planinc pomeni pomembno pridobitev za koroške planince. 2. Kočo sta predala svojemu namenu predsednik matičnega društva PD Vuzenica gospod Rek in vuzeniški župan Kus. 3. Na otvoritvi so se srečali številni planinci in ljubitelji gora. 4. Novoizvoljeni predsednik PZ Slovenije Franci Ekar, ki je bil imenovan na zadnji skupščini na predlog koroških planincev, zato nikakor ni smel manjkati. Foto Mirko Tovšak VIHARNIK 17 UREDILI CERKEV FRANC JURAČ Krajani Šmiklavža zadnja leta dajejo veliko na ureditev svojega kraja. Preko Šmiklavža na Graško goro so dokončno uredili in asfaltirali cesto na Graško goro in tako povezali tri občine. V kraju pa imajo tudi lepo cerkvico sv. Magdaleno. Ker je cerkev zadnja leta vidno propadala, so krajani pričeli z obnovitvijo. Tako so uredili zunanjost cerkve in lepo preuredili tudi notranjost in oltar. Ob blagoslovitvi obnovljenih del, katerega je opravil mariborski škof ar. Franc Kramberger, pa so pred oltarjem napravili spominski posnetek. Spominski posnetek v cerkvi sv. Magdalene Foto Franc Jurač USPELO GOBARSKO SREČANJE . FRANC JURAČ 1. Branko Vrhovec razlaga o užitnosti gob. 2. Za spomin so gobarji naredili še spominski posnetek. Foto Franc Jurač Turistično društvo Mislinja je letos že drugič na turistični kmetiji pri Miklavžu v Mislinji pripravilo gobarsko srečanje, ki se ga je udeležilo kar blizu dvajset gobarjev. Čeprav je bila v času srečanja velika suša, so gobarji nabrali 60 vrst raznovrstnih gob v osrčju pohorski gozdov. Gobarskega srečanja pa se je tudi letos udeležil dober poznavalec gob Branko Vrhovec iz Horjula, ki je vsako gobo posebej predstavil in povedal njeno užitnost ali neužitnost. A PIHALNI ORKESTER RUDNIKA MEŽICA NA OBISKU V RADOVUICI AJDA VASLE Tradicionalno prireditev Dan kluba večno mladih fantov in planincev Radovljice je tudi letos sooblikovala koroška glasba. Tokrat so se povabilu godbe Lesce odzvali godbeniki in godbenice iz Mežice. 25. 08. 2001 so mežiški muzikantje skupaj z godbami iz Škofje Loke, Cerknice in Lesc ter drugimi skupinami nastopili na paradi po radovljiških ulicah in koncertu pod šotorom. Na koncertu je vsaka godba predstavila svoj polurni program večinoma zabavnih skladb. Mežiški orkester je gorenjsko občinstvo dodobra ogrel s skladbami iz zakladnice zabavne, narodne in narodnozabavne glasbe, ki so jim s petjem in plesom pritegnili mnogi obiskovalci prireditve. Zagotovo je bil na svoje godbenike ponosen tudi župan občine Mežica Janez Praper, ki je tudi obiskal Radovljico in tamkajšnjega župana. Vzdušje pod šotorom se Nastop godbenikov Rudnika Mežica v Radovljici Foto Ajda Vasle je stopnjevalo do zaključne točke koncerta, treh koračnic, ki so jih zaigrale vse štiri godbe skupaj. Pozdravljena Slovenija, Na Golici in Slovenci so iz dvestotih grl in src zazvenele veličastno in navdušujoče. Večer se je nadaljeval ob glasbeni spremljavi Štajerskih 7 do vrhunca - ognjemeta, ki je razsvetlil radovljiško nebo ob trindvajsetih. Organizatorji srečanja godb, godbeniki iz Lesc, si zaslužijo dolg in glasen aplavz za brezhibno organizacijo koncerta in celodnevnega izleta, ki so ga bili deležni gostujoči godbeniki. Ogledali so si slap Savica, na Bohinjskem jezeru muzicirali na ladjici in zaigrali v čast prvo-pristopnikom na Triglav v Bohinjski Bistrici. Dobro počutje in zadovoljstvo ob uspelem koncertu so godbeniki poplačali z vnetim igranjem in obljubo, da se bosta orkestra še srečala, naslednjič v Mežici. Do takrat pa SREČNO! ▲ NA GRAŠKI GORI SO PELI IN IGRALI FRANC JURAČ Zmagovalni ansambel na Graški gori - Zupan Foto Franc Jurač Na Graški gori je tamkajšnje Kulturno društvo v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Slovenj Gradec in Velenje izvedlo 26. festival narodnozabavne glasbe. V tekmovalnem delu je nastopilo 14. glasbenih skupin, ki jih je ocenjevala strokovna komisija, občinstvo pa je izbralo tudi svoj najbolj priljubljen ansambel. Po oceni strokovne komisije je postal absolutni zmagovalec festivala ansambel Zupan iz Vranskega s skladbo tekstopisca Toneta Gaberška "Pivce za živce". Ansambel Zupan je letos na Graški gori nastopal četrtič, veliko pa ansambel gostuje po vseh evropskih državah in zelo uspešno promovira slovensko narodno glasbo. Občinstvo pa je izbralo za svoj najbolj priljubljen ansambel, mlad ansambel Unikat iz Dolenjske. Graškogorski festival narodnozabavne glasbe zelo pridobiva na pomembnosti kraja, vsako leto pa se dviga kvaliteta nastopajočih in organizacija prireditve je vedno boljša. Organizatorji festivala so se potrudili, da ni bilo za obiskovalce vstopnine. Preko pettisoč obiskovalcem pa so ponudili kvalitetno glasbeno prireditev v lepem in naravnem okolju na Graški gori, ob stisčišču treh občin. ▲ VIHARNIK 19 31. BELTINSKI FOLKLORNI FESTIVAL ANICA MEH 29. 07. 2001 smo se folklorna skupina Pastirji kulturnega društva Podgorje pri Slovenj Gradcu udeležili 31. mednarodnega folkjornega festivala v Beltincih. Člani KUD Beltinci so bili odlični organizatorji tako zahtevne prireditve. Oder za nastop folklornih skupin v grajskem parku je imel čudovito sceno - hišico krito s slamo, malimi okenci z naoknicami in cvetjem. Ta tip hiše je bil značilna gradnja teh krajev. Z zraka je viselo polno mikrofonov, ki so omogočali zelo dobro slišnost nastopajočih in so bili tudi ozaljšani s slamnatimi šopki in tudi ves oder v ospredju je pokrivala slama. Ta datum imajo krajani Beltincza praznik zaključka žetve. Povsod ob cesti in daleč v daljavi so nas pozdravljale požete njive - resnično, tu je žitnica Slovenije. Folklorne skupine smo imele prostor za preoblačenje v gradu nekdanje grofovske družine Zishy. Ta grad danes obnavljajo, zlasti zunanjost. Ob 14.30 uri smo se vsi nastopajoči zvrstili v parado pred beltinško občino. Na čelu povorke so bili domačini s pozvačinom, nato FS Vipava, FS Predgrad iz Bele Krajine, FS Pastirji iz Podgorja pri Slovenj Gradcu, FS Jože Košič Bogojina, celjska FS, FS Vidovo Šentvid pri Stični, FS Gornji Senik, FS Marija Snežna Zgornja Velka, FS Bohinjska Bistrica, FS Val Piran in FS Janošik Svit iz Slovaške. Ob 15. uri se je pričel nastop. Ob začetku nas je pozdravil župan Beltincev in glavni sekretar Javnega sklada republike Slovenije Marjan Pungartnik. Nato so se zvrstile izbrane folklorne skupine z izvirnimi plesi in običaji pokrajin, iz katerih so prihajale. Tako so bili predstavljeni prekmurski plesi, Velikonočni ponedeljek na Vipavskem, staro predgrajsko obredje, plesi in igrice Mislinjske doline, prekmurski plesi z Goričkega, plesi s Kozjanskega, dolenjski plesi, porabski plesi, štajerski plesi, gorenjski plesi, Večer v solinah in za poslastico še slovaški plesi. Za zaključek programa so vse folklorne skupine zaplesale valček ob spremljavi beltinških muzikantov s sanjavim instrumentom cimbali. Nepozaben je bil pogled na to pisano množico plesalcev in narodnih noš. Po nastopu smo se preoblekli in se šli hladit in sprehajat po grajskem parku, kjer so nas stregli gostoljubni domačini z jedmi iz teh krajev. Pa še klepet o folklori s folklornimi strokovnjaki prof. Mirkom Ramovšem, Meto Benčina, nežko Lubej, Mojco Pleško in že je bila tu večerja v gostišču Zvezda, v tipični secesijski zgradbi z madžarskim vplivom. Polni nepozabnih vtisov in doživetij smo se spravili v naš avtobus, ki ga je vozil naš prijazni domačin Jože Prosenjak in se s pesmijo in muziko poslovili iz Beltincev, bogatejši za spoznanje, kako lepi so folklorni običaji naše domovine. Čuvajmo in ohranjajmo jih našim potomcem. A 11. GRAJSKI PIKNIK NA GRADU WIEDERDRIESS DANICA BLATNIK V nedeljo 5. avgusta 2001 sta pripravila primestna vaška skupnost in Kulturno društvo Šmiklavž že 11. grajski piknik. V prelepem naravnem okolju gradu Vodriž ali Wiederdriess se je zbralo veliko ljudi. Ob 14.uri je bila najprej maša v kapelici ob grajskem obzidju, ki jo je daroval g. Tine Tajnik. Naj ob tem omenim, da se župnijska cerkev sv. Miklavža prvič omenja že I. 1265 kot cerkev oz. trušenjska kapela na posestvu gradu Wieder-driess. Postavili so jo oglejski fevdniki v bližini gradu, ko so postali njeni patroni. Ob 15. uri pa je bila ob severnem delu obzidja gradu uprizorjena v priredbi, režiji in izvedbi igralske skupine KD Šmiklavž veseloigra »Kje je meja«. Predstavili so se že znani, pa tudi novi obrazi. Igra govori o dveh prepirajočih se kmetih, ki vsak po svoje trdita, kje je meja. Pri tem hoče imeti dobiček še »pravdarski dohtar«, vendar nazadnje zmaga zdrava pamet. Po igri pa se je ob domačiji Prjolič nadaljeval pravi grajski piknik z jedačo, pijačo in plesom. Še nekaj besed o gradu: Na grebenu pri naselju Vodriž so oglejski fevdniki, vitezi Hebenstreiti, okoli leta 1300 postavili mogočen grad Wie-derdriess. Vodriž (VVieder-driess) je primerek značilnega gotskega gradu. Pogorel je leta 1766. Ohranil se nam je sicer kot nepopolna razvalina, ki pa ima še vedno dovolj prvobitnih elementov, da zasluži našo pozornost. V zadnjem času pa je tudi državna ► skrinja namenila nekaj denarja, da se grad zaščiti pred popolnim razpadom. Mimo njega vodi tudi evropska pešpot. Pa tudi drugače ga obišče kar precej ljudi, kajti tukaj je res pravi kraj miru in tišine in navsezadnje tudi čarobnosti gradu s svojimi debelimi zidovi. Domačini si želimo, da bi se ta tradicija še nadaljevala in da bi morda prikazali še več običajev iz življenja v nekoč mogočnem gradu. A Veseloigro "Kje je meja" so zaigrali igralci KD Šmiklavž PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE "ZLATI DEŽ" HELENA HORVAT, prof. Založba Mladinska knjiga je 7. junija 2001 v Knjižnici Ksaverja Meška organizirala predstavitev pesniške zbirke Zlati dež, avtorice Barbare Simoniti iz Slovenj Gradca. Poleg avtorice se je predstavitve udeležil Aleksander Zorn, urednik zbirke Zamet pri založbi MK. Pravo razpoloženje pa je ustvarila glasbenica Katja Porovne, prava mojstrica akustične kitare. Barbara Simoniti je rojena v Slovenj Gradcu, tu je preživela svoje otroštvo, potem pa je končala gimnazijo na Ravnah in filozofsko fakulteto v Ljubljani. Po sedmih letih je opravila doktorat iz angleške književnosti. Lotila se je vprašanja kako nastaja konsenz v Carollovi Aliči in kako se spremeni v slovenskem prevodu. Posebej je zanimiva navezava na slovensko književnost, na Butalce Frana Milčinskega. Predelan doktorat je izdala v knjigi Nonsens, leta 1997 pes- niško zbirko Zatišnost, leto pozneje pri DZS zbirko novel Razdalje in lani pri MK pesniško zbirko Zlati dež. Barbara Simoniti vedno bolj postaja upoštevanja vreden glas slovenske književnosti. Zbirka Zlati dež že v naslovu skriva večpomenskost; zlati dež je namreč tudi ime za zlato rumeno cvetočo akacijo. Knjiga je ob izidu vzbudila veliko pozornost. Svoje ocene je v različnih publikacijah objavilo kar šest literarnih kritikov. Vsi so izrekli priznanje njenim izbrušenim kratkim pesmim, ji priznali izjemno ustvarjalnost in samosvoj pesniški izraz. Na videz so pesmi preproste in vsakomur omogočajo, da jih doživi po svoje. Pravemu smislu in globini pa se približamo šele po večkratnem branju. Z literarnega vidika je o zbirki spregovoril urednik Aleksander Zorn, Barbara pa je z izrednim pretanjenim občutjem prebrala nekaj pesmi. Svoje je dodala tudi imenitna glasbena spremljava Katje Porovne. Bil je res izjemen večer! A Urednik zbirke Žamet Aleksander Zorn, pesnica Barbara Simoniti, povezovalka programa Helena Horvat in kitaristka Katja Porovne. Pred par leti je izšla prijazna in vsebinsko bogata publikacija 50 let zadružništva na Koroškem (1948 - 1998). S takšnimi in podobnimi almanahi ohranjamo del naše gospodarske zgodovine, to je kmetijsko zadružništvo. Pohvaliti je potrebno prizadevne avtorje zapisov, izdajatelje in člane uredniškega odbora. Ob tem pa kaže opozoriti, da segajo začetki slovenskega zadružništva v zadnjo četrtino 20 stoletja (Encikl. Slov.5). V zvezi s kmetijstvom v Mislinjski dolini naj opozorim, da je že 13. junija 1900 v Slovenj Gradcu začela poslovati kmetijska zadruga. V graščini Roten-turn je imela v najemu poslovne prostore. Poslovala je vsak četrtek in nedeljo. Kmetje so bili zadovoljni s slovensko kmetijsko zadrugo. Toda nemški slovenjgraški gospodi to ni bilo po godu. Zato so začeli kmete svariti in opozarjati, da bodo grunte izgubili, če se včlanijo v zadrugo. Pritožili so se celo na okrajno glavarstvo, vendar brez uspeha. Kmetje so na vse te špekulacije odgovorili na ta način, da so Kmetijska zadruga za Slovenjgradec in okolico s sedežem v Slovenjgradcl. Slovenjgradec, dne "e> ..190 r v / sv. mašo, gospodu i pihala Šentjanž. Vrhnje Še enkrat vsem iskrena hvala! ter godbi i Njegovi najdražii: žena Kristina, sin Gusti, brat Janez in sestra Vida . družinami in ostalo : i sorodstvo. Ob boleči izgubi dragega moža, očeta in dedka Rudolfa KAŠTIVNIKA se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga pospremili na njegovi zadnji poti in mu poklonili cvetje in sveče, katerih plamen bo vselej osvetljeval njegov spomin. Hvala tudi vsem, ki so darovali za svete maše. Zahvalili bi se dr. Leonardi Pirmanšek za iskreno skrb, patronažni sestri gospe Anici Gams za obiske na domu. Iskrena hvala tudi dežurnim zdravnikom in osebju internega oddelka bolnišnice Slovenj Gradec. Zahvaljujemo se tudi gospodu župniku Petru Leskovarju za obiske v bolnišnici v času njegove bolezni. Iskrena hvala govorniku gospodu Marjanu Križaju za izrečene besede slovesa, gospodu dekanu Tinetu Tajniku za opravljen pogrebni obred, cerkvenim pevcem za zapete žalostinke ter pogrebni službi Jerneja Završnika in gospodu Robertu Puru za odigrano Tišino. Žalujoči: žena Marija, otroci z družinami in ostalo sorodstvo. f m m j Spomin... Edini, ki ostane, edini cvet, ki ne ovene, edini val. ki se ne razbije, edina luč, ki ne ugasne. Jimenez V SPOMIN Boleč in žalosten je spomin na 17. oktober, ko mineva leto dni, od kar nas je mnogo prezgodaj zapustil naš dragi mož, oče, dedek in brat JOŽE VAČOVNIK Jožetu se je življenje prebudilo 14. marca 1926 v Pamečah. Težke čase je moral preživljati že v otroških letih; smrt očeta in mame, selitve od Vrhovnika k Mraku in nenazadnje v hišo sestre Helene, kateri je pomagal pri gradnji. Svojo prvo zaposlitev je našel pri Tehnogradnji. Življenje in ljubezen do narave ga je pripeljalo na Gozdno gospodarstvo, kjer je bil vse do upokojitve leta 1984. Jože se je leta 1961 poročil z Martino in življenje sta podarila sinu Tonetu in hčerki Martini. Ob odraščanju otrok je leta 1969 pričela rasti lepa nova hiša. A kaj, ko je vso to lepoto prekinila nesreča, po kateri si Jože ni več opomogel. Kljub temu, da so mu urice krajšali domači, se mu je življenjska ura prekmalu ustavila. In čuti se praznina, med domačimi, sosedi in znanci. Ne mine ura ne dan ne noč, med nami vedno si navzoč. Zato pot nas vodi tja, kjer tihi dom le rože zdaj krasijo in svečke ti v spomin gorijo. Solza, žalost, bolečina te zbudila ni, a ostala je praznina, ki hudo - hudo boli. Hvala vsem, ki postojite ob njegovem grobu, mu prižigate sveče, prinašate cvetje in se poklonite njegovemu spominu. Vsi njegovi VIHARNIK 31 ZDRAVO INTERAKCIJE ŽIVETI MED ZDRAVILNIMI RASTLINAMI IN ZDRAVILI Jm METKA MARKOVIČ, dr. med., spec. spl. med. Ljudje že od pradavnine iščejo pomoč za svoje zdravje v rastlinah, zato velja fito terapija za eno od najstarejših oblik zdravljenja. Spoznanja in izkušnje o zdravilnosti zelišč so se prenašale od prednikov na potomce z ustnim izročilom in že zelo zgodaj tudi v pisani besedi. Nekoč je ena oseba nabirala zelišča, pripravljala zdravila in zdravila bolnika. Vedno večje poznavanje ustroja človeškega organizma in zdravilnosti zelišč pa je pripeljalo do ločitve lekarniškega poklica od zdravniškega. Hiter razvoj farmacije v smeri sinteznih zdravil ni izkoreninil zdravilnih rastlin in zdravilnih pripravkov rastlinskega izvora, ti so vseskozi ostajali v ljudski uporabi. Fito-terapija je že zdavnaj prerasla okvire zeliščarstva in predstavlja vez med ljudskim izročilom in sodobno farmacijo. Po raziskavah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi 80% ljudi uporabljalo zdravila rastlinskega izvora. Tudi pri nas zelišča postajajo vedno bolj popularna Ljudje pogosto kupujejo rastlinske zdravilne pripravke, saj so prepričani, da so naravni in zato neškodljivi, čeprav se zavedajo učinkov nekaterih zdravilnih rastlin. Interakcije zdravila zdravilne rastline O pojavu interakcije govorimo takrat, ko učinek enega zdravila spremeni istočasna prisotnost drugega zdravila, hrane, pijače ali kemikalij iz okolja. Interakcije so lahko takojšnje, lahko se pojavijo po določenem časovnem obdobju, so lahko za organizem ugodne ali neugodne, kar lahko vodi celo do neuspešne terapije. Za veliko večino zdravilnih rastlin velja, da je njihova uporaba relativno varna, če se uporabljajo same, vendar se zastavlja vprašanje, kakšno je njihovo medsebojno učinkovanje, pri dolgotrajnem uživanju ene ali več zdravilnih rastlin. Kakšna je usoda le - teh, če jim dodamo še eno ali več zdravil, ki jih predpiše zdravnik? Obstaja namreč velika verjetnost, da pride do nepredvidenega medsebojnega učinkovanja. Zdravilne rastline, kot so šentjanževka, dvokrpi ginko, glog, cimcifuga, česen ter ameriški slamnik, se v lekarni izdajajo predvsem v obliki farmacevtskih zdravilnih pripravkov za samozdravljenje. Za vse naštete rastline velja, da imajo zelo malo stranskih učinkov in da so kot take nenevarne, vendar moramo biti pri njihovi uporabi sočasno z zdravili zelo previdni, da ne pride do neljubih in škodljivih posledic. ŠENTJANŽEVKA Hypericum perforatum L. V ljudski medicini je šentjanževka od nekdaj zelo cen- jeno zelišče, ki po zaužitju dviga razpoloženje, v obliki olja pomaga zdraviti opekline, hemeroide in nekatere kožne bolezni. Učinkovina šentjanževke hipertozin dokazano učinkuje kot anti - depresiv pri lahkih in srednjih oblikah dep-reseje. Njegovo delovanje je podobno delovanju nekaterih zdravil, ki zavirajo ali povišajo nivo serotonina, to je nekaterih zdravil za zdravljenje depresije, zdravil za lajšanje bolečin (Tramal). Sočasno uživanje teh zdravil skupaj s pripravki šentjanževke lahko privede do t.i. serotoninskega sindroma, ki se kaže v pojavu krčev, znojenja, vznemirjenosti, glavobola, bolečin v trebuhu, povišanem krvnem tlaku in zelo povišani telesni temperaturi. Zdravila, ki vsebujejo izvleček šentjanževke, lahko zaradi vplivanja na nekatere procese v jetrih, zmanjšajo učinkovitost kontracepcijskih tablet, zdravil za strjevanje krvi, nekaterih zdravil za lajšanje dihanja in zdravil za srce. DVOKRPI GINKO Ginko biloba L. Najstarejše drevo na svetu, ki je preživelo ledeno dobo, je ginko, pravi živi fosil med drevesi, ki se je ohranil na Japonskem, Kitajskem in drugih delih Azije. Njegova trdoživost je legendarna, saj je bilo prvo drevo, ki je zraslo po eksploziji atomske bombe, odvržene na Hirošimo. O uporabnosti ginkovih listov in plodov obstajajo zapisi že iz leta 2800 p.n.š. V Evropi je zelo razširjena uporaba izvlečka Bilobil za zdravljenje demence pri Alzheimerjevi bolezni. Nemška komisija E njegov izvleček priporoča kot dopolnilno zdravilo pri boleznih ožilja, saj vpliva na prekrvavitev, vzdrževanje živčnih celic in njihovo zaščito, zato lahko pričakujemo morebitne inerakcije z zdravili. Prvenstveno se pojavljajo z zdravili, ki vplivajo na strjevanje krvi (Aspirin, Marivarin), na prekrvavitev (Pentilin) in nesteroidnimi antirevmatiki (naklofen, Voltaren, Brufen). Nekatere raziskave potrjujejo nastanek krvavitev v možganih in motenj dihanja zaradi sočasnega uživanja izvlečkov dvokrpega ginka in omenjenih zdravil. Njegov izvleček najdemo v ekstratu Bilobil. ČESEN Allium sativum L. Česen ni cenjen samo kot začimba, je tudi dragoceno ljudsko zdravilo, s katerim lahko odpravimo številne težave: olajšamo izkašljevanje, lajšamo bolečine v trebuhu, znižamo povišan krvni tlak, odpravimo nadležne črevesne zajedalce, normaliziramo nivo krvnih maščob. Čeprav se česen obravnava kot netoksična rastlina, lahko že v terapevtskih odmerkih vstopa v interakcije z zdravili za zdravljenje sladkorne bolezni tipa II in z zdravili, ki vplivajo na strjevanje krvi in z nekaterimi antirevmatiki, zato se priporoča redno nadzorovanje protrombinskega časa in časa krvavitve. GLOG Cartaegus sp. Domače ime glog »medvedove hruške« po vsej verjetnosti izhaja iz podobnosti jeseni dozorelih plodov gloga s hruško. Njegovi pripravki so v ljudski medicini cenjeni kot tonik za srce. Zaradi kardiotoničnih lastnosti in hipotenzivnega učinka so ga uporabljali za zdravljenje srčne odpovedi, slabosti miokarda, motenj srčnega ritma, povišanega krvnega tlaka in ateroskleroze, zato moramo biti zelo previdni ob sočasnem uživanju ekstraktov iz gloga in zdravili, s katerimi zdravimo zgoraj naštete bolezni. Uživanje glogovih preparatov je treba prekiniti v primeru načrtovane operacije, kjer je potrebna splošna anastezija. V nasprotnem primeru lahko pride do pojava hipotenzivne krize. CIMCIFUGA, SVETLIKA Cimmcifuga rasemosa L. Cimcifuga je rastlina, ki predstavlja medicinski zaklad severnoameriških Indijancev. Iz njene korenine se lahko pripravi dekokt, tekoči ekstrakt ali tinkturo, s katero se zdravijo revmatične težave, pomirja kašelj ali lajša težave povezane z ženskimi spolnimi hormoni. Pri nas je na trgu pripravek standardiziran izvleček iz njene korenike Klimaktin, ki se predvsem uporablja za blažitev nevrovegetativnih klima-kteričnih težav (navali vročine, potenje, motnje spanja, glavobol). Nekateri dokazi napeljujejo, da je delovanje aktivnih spojin izvlečka podobno delovanju estrogena. To je potrebno upoštevati v primeru sočasnega jemanja oralnih kontraceptivov ali nadomestnih hormonskih preparatov, saj lahko pride do zmanjšane učinkovitosti. Zaradi morebitnega potenciranja hipotenzivnega učinka splošnega anastetika je jemanje cimcifuge pred načrtovano operacijo treba opustiti. AMERIŠKI SLAMNIK Echinacea sp. Ameriški slamnik je še ena rastlina, ki prihaja v naše domove iz Severne Amerike. Rastlinski zdravilni pripravki navedena zelišča Imunal, v medu pa Apifit 5, sodijo med najboij prodajane na obeh kontinentih, posebej v sezonah prehladov gripe in obolenj zgornjih dihal. Imunostimulatorni učinek pripisujemo različnim snovem, polisaharidom, derivatom kavne kisline, alkamidom, idr. in prav imunostimulatorno delovanje je vzrok različnim interakcijam, z imunosupresivi to je zdravili, ki jih je potrebno jemati po presaditvi organov oziroma, ko je potrebno zavirati imunsko delovanje organizma. Sočasno jemanje obeh zmanjša učinkovitost terapije. Nasprotno pa se učinek terapije pojača ob sočasnem uživanju pripravkov ameriškega slamnika in citokinov ali imunomolatorjev - inter-feronov. A /4*to*Um*U al&o&ati&i: pomoči pni $aM/ojo*to4ti f