399807
POEZIJA
Je jug; so svetli lirami tujih ver; silno dišijo, v cvetu so, oranže, nekoč; in je pomlad tako zvečer, na nebu zvezde, s časom še najmanjše,
nekoč, in, hkrati, miza javorova nasred prostrane sobe s hlebom kruha, ki ga spomin uslika vselej znova; in zmaj iz bajke je, da ogenj puha,
ta čas, nekoč; in glas, ki tiho kliče s samotnih potov večnosti nas žive med še rojene ne in že mrliče; in jadro belo sred zorane njive
na plovbo se napne; in se beseda, nekoč tjavdan bziknjena v plitki šali, obrne, zdaj nekoč, v brezsmer pogleda, kakor na prav, in, zdaj, utone v dalji.
Milan Jesih Tihotine
* * *
l
iteratura
1
Zblojeni čas jc zgodnjega aprila: slankasti jug, mladostni moj tovariš, ki v igri, lumpež, dvigaš mamam krila in me strašiš, ko s polknom kdaj udariš,
in kjantarica, ljubica okrogla, davi sta iz krčme me domov podprla — če z umom še kolena bi onemogla in da je rajša pesem šla iz grla.
Na mostu smo zastali. Srebrnina negibna se bleščala je na reki. Zanosa sem bil bolj pijan kot vina. Na delo so hodili prvi peki,
čez nebes plavali oblački lahni in tih, mameč neglas je z brega rasel. "Ne umrje se nikdar," sem odmahnil in še zadnji goltljaj pretočil vase.
2	literatura
Pred hišo jablana je razcvetena košatila se v zadnjih dneh aprila, in z lepim, težkim altom pela žena, pri tem, ko je marjetice sadila;
in se rdečili sveža kri na tnalu in uvenela roža petelina, in potlej se je večerilo kmalu, posedla in molila je družina.
»Noč je vse krajši,« oča so menili; »poslej jo bomo vsaj v celem prespali. Jutri pak še bo z nami: pri kosili.« —
Za mizo so nasmehnili se šali. — Z mrakotom hlad se spustil je v vrtove. Kdaj, s kljuni v perju, so že spale vdove.
u
Zamišljam si jo: da je v hiši sama in da ji za hrbtom čemerni dan je že skoraj utemnel in da z rokama si gre v lase, odgnat nenujne sanje —
saj kretnje so lenobne in počasne, četudi, ne zavzeto, nekaj išče ... vžigalice!, vžigalico uprasne in ogenj suh obliže si ležišče —,
o, naj ti zmeraj bo povsod ogreto! o, Bog te živi! ... in je usahnila podoba ljuba in neznano leto mladosti nespoznane, prah iz ila.
Pred oknom veje slive v večercči prauri zmešan veter niha; me zebe, treba si bo kaj obleči in treba bo zdržati brez zavzdiha.
Mimo kozolca kolovoz, počasi opleta pred gnojnjakom kljusa stara; odblesk zatona lije se po vasi, se lije med nebesnega požara;
v najbližji hiši v uri nenaviti je pajek samonog za mašinista; čas kar stoji in se uči zgolj biti; prepih lahno po pratiki polista;
penati spijo; prašni bogek drema; in maček prede, v gorko klobko zvit — daljave morske, to je druga tema, in v belem fant, s puško spehan pred zid —.
Ko Pegazov brat pod napušč zavije, se globus spet, brez sunka, zarotira, tihoto spara zvon avemarije, in je zgolj slika zgodnjega večera.
i T F. RAT
URA	5
Pozdravljen, eksterier: razpotje, pil, vrabčji cvrkut, vonj zemlje prebujene, cvetlice: sled plesnih stopinjic vil (rojaštvo spoštovano moje žene),
pozdravljena, ti hišica v pobočju in starec, ki sediš pred njo dremav: objesten pobič zdaj si z bičem počil nad skobca, ki je dno neba zastal,
pozdravljen, stari moj tovariš veter, ki se prekopicuješ razigran, pozdravljene vse pesmi nezapete, pozdravljen zgodnji poznomarčni dan,
pozdravljen jaz, ki naokrog postavam, v ocvirek ila ugnetena duša, iz upanja, ki ga živi pozaba — pozdravljeno vse ljubo, kar zapuščam.
Z natrgane obzornice ščip plove
in reka se srebrnata svetlika;
hlad veje blag čez predmestne vrtove
—	je ta hip to in je od vselej slika —,
in ti stojiš pri oknu, kot bila poklicana z najvišjega bi mesta, da s silo žalosti na dnu srca, ki zanjo ti in nekaj Bog zgolj vesta,
bi pričevala o človeški duši
—	ljubezen, upanje, milost spominov —, in s solzo, ki je čas ne bo posušil,
ko peče z vseh stočenih solz grenčino.
Ko zdaj odkimaš, trudna nemoči, nositi, kar te tre tegob v presili
—	pa mesec: trd kot iz ledu stoji —, je, kot bi vsi mi drugi 'Ne' zavpili.
i.ter atu ra	7
Zrela jesen je; deštva se spominja sleherni vdih in zamižljaj; kot da bi šel po davnih ur stopinjah — ob progi, k vrbam in čez most nazaj —
in v srcu bi tedanjih dobrih ver tlelo neustriženo pričakovanje ... da v bakru sije z neba predvečer in bitje zemlja se ravna na spanje,
omamljena od vonjev s požigišč —. Nobene naglice; vetra se v lica niti ne čuti, le kak mrtev list kdaj vztrepeta, preden se po stopnicah
zračnatih k tlom spusti v grenko trohnenje —. O, to tišino prepoznal bi gluh!, njen pisk ncodjenljivi zasajen je v spomina teščega ugasli kruh.
8
l 1 t e r a t u
r a
Mirno je, slavnostno, trave stojijo v nebo večerno, vseh tišin zvonjenje ne zmakne časa ne v alegorijo ne v himnično vznesenost, ozemljen je
z grenčino dimov z njivskih požigišč, ki zrak jo vdilj predeva po pejsažu; uvel je bakrnat zatona blišč, a bo suh molk daljav praznoto stražil.
Vse bitje se smehlja in pritrjuje, ničesar za dolg dolg hip ne umeče, mlinci besed okušajo se tuje, ki jezik jih avtistični blebeče
sam vase, nem, negiben v tesnih ustih, omotica v senceh še globlje vabi... Potem spet hodim po jeseni pusti, in sproti vsak pogled zročim pozabi.
literatura
9