LJUBLJANSKI ZVOIs Mesečnik za književnost in prosveto. XLIII. L. 1923 6. štev IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANL Vsebina junijevega zvezka: 1. Marij Kogoj: Smer glasbe v zadnjem desetletju.........321 2. Marija Kmetova: V metežu. (Dalje prih.)...........326 3. R. M.Vojanov: Malgaj.......%............336 4. Vaclav Burian: Otakar Brezina. (Konec)............337 5. Janko Samec: Poldan....................345 6. Juš Kozak: Dota. (Dalje prih.)................346 7. Mirko Pretnar: Vesela pesem ................355 8. Dr. Pavel V. Breznik: Bretonsko slovstvo. (Dalje prih.)......356 9. Miran Jarc: Črni čarodeji. (Konec prih.)............363 10. Li«TaisPe«Mirko Pretnar: Slutnje...............373 11. Književna poročila.....................373 Dr. Jos. Tominšck: Dr. Iv. Prijatelj: Jurčičevih zbranih spisov 111. zvezek. (Konec.) — Juš Kozak: Stanko Majcen: Za Novi rod. — Miran Jarc: Georges Rodenbach^Al. Gradnik: Mrtvo mesto. — Juš Kozak: France Bevk: Faraon. — J. Kelemina: Miloš Gjurič: Filo* sofija panhumanizma. (Koncc.) 12. Kronika.........................380 J. M.: Lajovičeva skladba «Psalm 41. in 42.». — J. M.: Iz koncertne dvorane. — III. sinfonični koncert Zveze godbenikov. „Ljubljanski Zvon" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 90 Din, za pol leta 45 Din, za četrt leta 22*50 Din, za inozemstvo 105 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 10 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIII. letnik 1923 6. številka Marij Kogoj: Smer glasbe v zadnjem desetletju. Prva naloga ustvarjajočega je popolno oproščenje od vsegaf kar ne izvira iz njega samega, oproščenje od vsakega po* snemanja in naslanjanja na druge, ker vsaka teh lastnosti šibi njega ustvarjajočo silo in ga oddaljuje od bistva ustvar? janja, to je: od oživljanja in oblikovanja mrtve materije ter od snovanja iz nič. — Zato je za ustvarjajočega, ki nastaja, prva nujnost ta, da zmaga sugestivno premoč umetnika, ki je s tem, da se je tik pred njim uveljavil, z magično silo vplival na razvoj umetnosti, tako da se za ustvarjanje poklicani tega vpliva niso mogli ubraniti. Ustvarjajoči, ki se uveljavlja, potaplja kakor reka ob poplav? ljanju v vodi svojega oplojenja vse, naloga ustvarjajočega, ki nastaja na novo, pa je, da spravi vodo v jezove. Kadar ni za to dovolj močnih osebnosti, je dobi treba čakati, da vode splahncjo. Novejši glasbeni svet jc imel predvsem dva človeka, ki sta se v svetu uveljavila z močjo, da se jc novonastajajoči človek moral dobro oborožiti proti njima. Bila sta to Wagner in Debussy. Wagner, proti kateremu se je moral vršiti dolgotrajen boj že zato, da so se ga oprostili idejno, mnogo dolgotrajnejši pa še, ko je šlo zato, da bi se oprostili njegovega izraza; Dcbussv, ki je bil postavljen ad acta v neprimerno krajšem roku. Wagner, ki je potenciral muzikalni izraz Beethovna, Debussy, ki korenini s tvornimi elementi svojega sloga v Mussorgskem. Wagner, ki je s svojim vplivom šel še dalje, ko je bil Dcbussv že prodrl, De? bussv, ki jc v veliki meri izgubil svoj vpliv na ustvarjajoče, ko jc komaj zapustil ta svet. Wagner, ki jc muziko poglobil in jo ♦ odtegnil posvetnemu, Debussy, s katerim so stopile v muziki kolikor toliko v ospredje lastnbsti posvetnega značaja, stvari, ki se jih mora muzika izogibati: komodnost, strupene barve, bole? havost, vtisi, spomini ha salonsko življenje, na parfume, lepe kostume, pahljače in podobno, medtem ko Mussorgski teh last? nosti ne pozna. Z Wagnerjem so imeli veliko opravka zlasti za ustvarjanje poklicani zastopniki nemškega naroda, ki se v celoti še dandanes niso mogli popolnoma otresti principov, ki jih je Wagner postavil zase in ki so z njim imeli izgubiti veljavnost, kajti ustvarjajoči morajo imeti postavnost vsak iz sebe in vsak samo zase. Šlo je torej za to, da se odpravi epigonstvo in njega zastopniki in da nastane človek z novo postavnostjo in zajezi hudournik, ki je z Wagnerjem poplavil Evropo. Do te zavesti je po preteku ne* kaj časa prišla že večina ustvarjajočih in ta zavest je začela prodirati, tako da je potreba, premagati Wagnerja, dandanes postala že splošna. Prva je bila Francija, ki je Wagnerju zajezila pot, in to ravno z Debussyjem, čigar osebnost ni bila tako silna kakor Wagner* jeva — dasiravno sta bili v Debussvju združeni največja rafini* ranost in dotedanja kultura z estetsko najbolj izčiščenim po* drobnim delom — vendar pa je bila Debussyjeva osebnost tolika, da se je z vsem uspehom postavil na lastne noge. Debussy je do konca svojega življenja dosegel sloves, primeren svojemu zasluženju, in zato je razumljivo, da je bil po smrti tako hitro premagan. Premagan kljub temu, da jc njegov vpliv prodrl tako široko, da je imel po svetu vse polno imitatorjev. Vendar pa Debussv ni človek, ki bi bil šel preko Wagnerja, ampak se je postavil njemu le ob bok. Počasneje, a temeljiteje sc je uveljavljala novodunajska šola (Mahler, Schreker, Schönberg), ki se ödlikuje po tem, da je cilj, po katerem stremi, bolj programatičnega značaja in v toliki raz* dalji od vsakdanjosti, da je treba človeku, ki živi svoje normalno življenje, vreči glavo globoko nazaj, če hoče videti vzor, ki je vodil ustvarjajočega. Dočim je Debussv postavil svoj samostojen slog z manjšo silo kakor Wagner, je Schönberg dal svojemu slogu toliko sile, da za Wagnerjem ne zaostaja. Mahler in Schönberg sta potenci doslednega in neizprosnega značaja, kadar gre za stvari, ki so jima svete. Oba gojita vero v človeka in sta zavoljo svoje dosledne volje morala v življenju okusiti marsikatero grenko, dočim je ostal Debussv kljub vsemu salonski človek, ki izraža notranjost človeka v doživljanju vsakdanjosti. Schreker gre zlato srednjo pot v življenju in v muziki, kar je razumljivo, kajti, če človek ni trubadur, je zanj njegovo delo najpomembnejša etična vrednota, ki se z njegovim bitjem zlaga na las. Mahlerjeva muzika ima lahkotnost in rahlost stavka, ki je karakterističen za operetni slog, ščiščen in poln duhovite invencije, zlasti instrumentalne, ki je solistična in nad vse uspela (primeri «Das Lied von der Erde»). Arnold Schönberg je med temi dunajskimi komponisti naj* močnejša osebnost, duhovit mislec in skladatelj, ki je imel razvito hotenje ustvariti muziko, ki bi bila čisto njegova. Schönberg je človek, ki je zlasti rned Nemci izzval veliko govorjenja in mnogo nasprotstev proti sebi, tako da ga je splošnost do zadnjega časa obsojala na celi črti, dočim je na vse pretege povzdigovala otroška čudesa pritlikavih talentov. Schönberg je doslej izmed živečih največji duh v hramu glasbene umetnosti. Njegova glasba je goli izraz njegove osebnosti. Glasbena sredstva, slasti harmcncka, je Schönberg razširil tako, da gre navsezadnje vse — s njegovimi nasprotniki vred — v tej njegovi smeri dalje. Vsa novejša glasba istoveti estetično vrednost disonančnih akordov s konsonančmmi, uporablja oboje kot glavne in pa kot postranske. Franc Schreker, ki je tudi nekaj časa čel ekstremno pot (pri* meri njegovo prvo operno delo «Der feme Klang»), je pozneje začel uvaževati glas zabave željne množice. Schreker je čarovnik sferiönih zvokov, njegova glasba je neke vrste impresionizem, ki vpliva na človeka tako kakor godba, skrita za pajčolan, ki se nikdar ne dvigne. Poleg naštetih ljudi najdemo po svetu pri malone vseh civili* ziranih narodih (predvsem pride v poštev Evropa) ljudi več ali manj napredne ideologije. Tako v Franciji Maurica Ravelia, na Ogrskem Hello Eartoka in Kodalyja, v Rusiji Igorja Stravinskega, na Poljskem Karla Ssimanowskega. V Jugoslaviji je orl starejših edini Dobronic poizkušal biti nekoliko brezobzimeje samsvoj. Angleška s Cirilom Scottom, ki se če ni popolnoma izluščil iz Debtsssyja, je pripomogla k zmagi novega gibanja le v manjši rneri, še mnogo manj Češka z Janačkorn, Novakom in Forsterjem. Najmarkantnejsi pojav v iskanju izraznih sredstev in novi možnosti izražanja predstavlja «Entwurf zu einer neuen Ästetik der Tonkunst», knjižica, katero je spisal znameniti pianist in upoštevanja vredni komponist Ferruccio Eussoni (izšla v «Insel* Verlagu» v Leipzigu). Knjižica propagira izvirnost umetniškega nasiranja, poudarja, da je umetniku treba ubiti vse, kar so po* stavili drugi zase, ker je ustvarjeno zato, da z njimi kot tako izgine. Poteguje se za svoboda umetniškega mišljenja in ustvar* janja na celi črti. Za svobodo harmonije, ki se je zadnje čase najbolj kultivirala, za svobodo forme, kateri se posveča premalo pažnje, za odpravitev formalističnega in programatičnega ustvar* janja; postavlja še proti vsaki rutini ter stavi kot najvišji vzor - 323 — 21» čistost izraza. Knjiga simpatizira z razdelitvijo poltona v četrtin? ske, tretjinske in šestinske tone in nosi kot višek spoznanje, da se mora glasba razviti preko Beethovna, da je treba smatrati Beethovna in Bacha za začetek in ne za neprekosljive cclote. Hans Fitzncr, ki je proti tej knjigi spisal drugo, z naslovom «Futuristengefahr», je na ravno toljkih straneh izkušal pobijati ta lepi in hvale vredni poizkus Ferruccija Bussonija, vendar gredo njegovi argumenti ob Bussonijevih mislih mimo, ne da bi jih le količkaj poškodovali. Fitzner smatra Beethovna za višek, preko katerega ne pojde nikdo. Med delom starejše generacije je prišla na površje mlajša generacija. Kakor Schönberg sam, tako so tudi njegovi učenci (Anton von Webern, Alban Berg) pristaši ekstremne muzike. Učenci, ki so ostali Francu Schrekerju zvesti (Gmeindl, Rosen? stock, Rathaus, Grosz i. dr.), so manj napredne ideologije. Močno se jc postavila na noge Francoska najmlajša (Milhaud. Honegger, Durev, Paulenc, Tailcferre). Njen predhodnik je Erik Satie, ki ga označuje do siromašnosti primitivna konccpcija sloga. Kar najbližje intencijam najmlajših je tudi že omenjeni kom? ponist Maurice Ravell. Najmlajša gre za tem, da se popolnoma osvobodi vsakega vpliva komponistov, ki so se bili uveljavili pred njo. Nje naloga je sčistiti atmosfero, odpraviti iz muzike vsako zvijačnost, vsako prizadevanje vplivati na človeka z zvočnimi coprnijami in efekti, izvršiti popolno očiščenje in ustvariti objektivne vrednote, ki bi bile vedno zmožne delovati na notranjost človeka; ustvariti dobi subtilnega dela moči in zdravja ter napraviti enkrat za vselej konec impresionizmu in romanticizmu; izgnati iz muzike vsako sentimentalnost in dobiti zdrav, močan izraz zdravemu, moč? nemu čuvstvu. Jean Cocteau je z izdan jem svojega dela «Le coq et l'Arlequin» ustvaril nekako doktrino načel, ki bi bila za mlajšo generacijo značilna. Poleg večine lastnosti, ki sem jih omenil žc prej, gre Cocteau proti vsakemu eklekticizmu, ki pomeni krpanje in pred? stavlja harlekinstvo. Komponist bodi gospodar v svoji hiši, bodi «pevec», osvobojen Wagnerja, Debussvja, Mussorgskega i. dr. Francoski komponist bodi — ne kakor Stravinsky, ki je še divji in grob — izrazit melodik, nasičen dosedanje kulture, bodi arhitek? tonik. Kot primer novemu ustvarjanju naj služi godba cirkusa, kavarne, sejma itd. Balilla Pratella, italijanski komponist in pisatelj, futurist, izraža v svoji izdaji «Evoluzione della musica dal 1910 al 1917» najostrejšo obsodbo vsemu kopitarstvu starih in navaja smernice, ki so največjega uvaževanja vredne za vsakega ustvarjajočega. Posebno še se zaletava v založnike, ki kvarijo umetnost z izda? janjem šunda, s kapitalističnim monopoliziranjem zalaganja, z nagradami del, kakor jih hočejo imeti sami, z zanemarjenjem izdajanja dobrih del in tako tudi s širjenjem slabega okusa ter z uvaževanjem in podpihovanjem instinktov. Oznanja nujnost bojkota napolitanskih pesmi in skladb Tostijevih in Costovih itd. V izrazitem boju proti reakcijonarnim tradicijam starejših je nastalo med mlajšimi evolucijonarno ? revolucijonarno gibanje tudi v Sloveniji (Kogoj), dočim imajo Hrvatje od povprečnosti ekstremnejšega človeka v osebi Josipa Stolzerja, ki se je zadnji čas pojavil na par koncertih. — Čehi imajo komponista Habo, ki se bavi z naprednejšo muziko (primeri kvartet v četrtinskih tonih). Vsaka doba ima gotove hibe. Rodi se človek, ki jih zasovraži, rodi se drugi, ki jih zasovraži, tako tretji, četrti in peti. Tako nastane skupina ljudi, ki so v istem odporu prišli do istih naziranj, skupina dobi osebnosti in tako nastane nov rod: Duh novega časa. Duh vsakega novega časa pomeni reakcijo proti vladajočemu duhu časa. Tako nastanejo nova naziranja, korekture življenja. — Kar sc tiče najmlajših, se v hotenju umetniških kvalitet vedno bolj približujejo intencijam klasikov. Od komponistov, ki so začeli zavladovati v svetu, je Arnold Schönberg realizaciji tega hotenja najbližji. Ferruccio Bussoni je kot prvi izrazil misel, da je treba novih Beethovnov. Moja notranjost pravi, da mora biti blizu ta čas, ko se ti tudi pokažejo, kajti danes je vprašanje edinole še to, kako priti preko Beethovna. Vprašanje razdelitve poltona v četrtinske tone je zadnje čase postalo vedno bolj aktualno. Poleg onega števila ljudi, ki se bavijo • s konstrukcijo in izpopolnitvijo instrumentov s četrtinskimi toni je tudi vedno več komponistov, ki posvečajo pažnjo temu pojavu. Tako je zadnje čase nastalo par kvartetov, ki uporabljajo nova sredstva, kakor sploh ideja vedno bolj prodira. V svetu še nepoznani najmlajši se bodo teh pridobitev posluževali v pre? cejšnji meri. Ideje, ki jo najmlajši reprezentanti novih umetnosti vedno bolj jasno poudarjajo, vrholijo v spoznanju, da bodi delovanje vsakega, ki se ukvarja z umetnostjo, umetniško čisto in popolno, zraslo iz korenin njega samega, novo. Vsaka umetnost je futuri? stična — to je usmerjena v bodočnost — in če ni, nima zmisla. Stereotipna umetnost je nezmisel. Vsak umetnik imej svoj svet, drugim neznan, to je bodi futurist. Vsak drugi kvari umetnost in ovira delovanje tistih, ki so za ustvarjanje res izvoljeni. Toliko pisanja in govorjenja, kakor se ga javlja v javnosti zadnje čase, znači sicer tvorno onemoglost in nemoč, vendar mislim in upam, da je vse to le krik pred porodom. Marija Kmetova: (Nadaljevanje.) V metežu. Gospa Poldi Bizjakova je tekala v silnem nemiru iz sobe v sobo, je klicala služkinje in jih spet odslavljala in je da? jala povelja vsekrižem in je sproti pozabljala, kaj hoče prav za prav. Goste je bila povabila za ta večer in še v * zadnjem trenutku si ni bila na jasnem, katero obleko bi oblekla. Omare so bile odprte, obleke razvrščene po stolih — izbirala je zdaj to zdaj ono, se oblačila in slačila — a zadovoljna ni bila ne z barvo obleke ne s krojem, niti s širino niti z dolžino. «Grozno je to,» je vzdihala na glas in se vrtela pred zrcalom. «V tej črni svili sem tako oglata in rumena. In sploh, ta Pircu ni všeč. Rdeča? V tej sem spet kakor natakarica; lilasta? Sem spet prerevna. V beli ne morem biti zvečer, rjava jc vsa tako okorna; siva? Poizkusimo!» «Si gotova?» se je oglasil gospod Bizjak, debelušna dobričina, in se je s smehljajem zazrl v svojo gospo. «Ah — gotova! Da te ni mogoče pripraviti do tega, da bi imeli novo hišo!» je vzkliknila vsa jezna Poldi in zapenjala sivo baržu? nasto obleko. «Poldi — pa kaj ti hodi na misel zdaj nova hiša?» «Ker se v tej starini že ne morem videti več —. Niti poštenega zrcala ni moči kam postaviti, da bi se človek dodobra ogledal v njem. Na — saj se ne vidim! Obrni luč —» «Zaradi zrcala bi hodil v novo hišo? Za božjo voljo, kaj spet fantaziraš?» «Fantaziraš ti — ki ti ni moči dopovedati ničesar. Pomagaj mi, pomagaj!» «Saj imaš služkinjo ...» «Je za nič — sem jo že odslovila. No, kaj boš?» «Le ne vzburjaj se — saj si lepa zame.» «Zate!» Po velikih težkočah se je Poldi končno oblekla, a zadovoljna ni bila. «Ves večer mi bo skažen,» je dejala in odhitela iz sobe, Bizjak pa je počasi odšel za njo in zamrmral: «Koliko skrbi in jeze za prazen nič. Bog pomagaj!» Komaj je utegnila Poldi še enkrat pregledati rože v salonu, ko je zabrnel zvonce in je kmalu vstopila Meta v salon. «Dober večer,» je pozdravila in obstala pri vratih. Poldi ji je prihitela naproti in vzkliknila: «Ah, pozdravljena, Meta, kako me veseli, da si prišla prva, da mi poveš, je*li vse tako v redu, kakor sem pripravila, ali ni.» «Seveda, vse prav, vse dobro,» je dejala v smehljaju Meta in si ogledovala salon. «Prav lepo, izborno — in bogato, bogato.» «No da, kakor kdo more — saj veš.» «In ti zmorcŠ veliko. — Pa kdo pride še nocoj?» «Gornik, oba Rižnarjeva in — Pire.» «Kajpa — in Pire,» je ponovila Meta in se poredno namuznila. «Če pa ne pride?» «Kaj? Ali si izvedela, ali kaj veš?» se je v silnem nemiru zgrozila Poldi in prijela Meto za roko. «Poldi, Poldi, kako se izdajaš! — Ničesar ne vem, le podražila sem te.» «Nikar — že vsa sem nervozna, že zaradi obleke. Saj vidiš — u i — kar preoblekla bi se spet.» «Oh, Poldi, da se ti ljubi! Saj je vseeno — in prav dobro ti pristoja ta obleka.» «Zares? No — potem je dobro. Še nova je, pa kaj vem, ali je — ali ni.» «Je, je — le potolažena bodi.» «Hvala Bogu, saj pravim, da je prav, da si prišla prva. Pa čuj, čuj, prihajajo — še drugi so tu.» Poldi je vsžala in odhitela k vratom. «Klanjam cel» je pozdravil Gornik in odstopil, da je prva vstopila Melanija, za njo Rižnar in za obema je zaprl Gornik vrata in poljubil Poldi roko. «Dober večer, dober večer,» je pozdravljala Poldi in segala vl roke vsem trem. Ko so sedli, je dejala Poldi: «Gospa Rižnarjeva, malokdaj se vidiva, kako to?» «Kaj, vedve se Še vikata?» je vprašala Meta. «Moja žena tako poredkoma prihaja v goste,» je dejal profesor • Aleš Rižnar in se nasmehnil. «In se rajaa z nikomer ne tikam,» je pristavila Melanija. «Pa kako — zakaj?» jc vprašala Poldi. «Ali ni krasno — ti in ti — ali ni tako jugoslovansko!» «Že mogoče,» je dejala mirno Melanija in zresnila obraz. Spet so se odprla vrata in Pire je vstopil. «Ah, gospod doktor!» je vzkliknila Poldi in vstala. «Ali se ne tikata?» je z najmirnejšim glasom dejala Melanija in se ozrla v stran. Poldi jo je ošinila z jeznim pogledom, Rižnar se je prestrašil, Meta se je zasmejala skoro glasno, Gornik pa sc je namuznil in bi bil najrajši stisnil Melaniji roko za to opazko. Pire pa je stopil k Melaniji, ji poljubil roko in dejal: «Izvrstno, gospa, seveda se tikava s Poldi in prav, da ste na? pravili to opazko. Tako bomo brez krinke.» «Moj mož...,» je povzela Poldi in res je vstopil Bizjak. «Tvoj mož...,» je hotel reči Pire, a se je brž okrenil in dejal: «Dober večer, Bizjak. Tvoji gostje smo — in tebe ni.» «Oprostite, oprostite, opravki — še v zadnjem hipu so me klicali... Tak pozdravljeni, klanjam se, čestite dame!» Odšli so v jedilnico in po večerji so se spet vrnili v salon, Gornik je sedel h klavirju in zaigral sanjavo romanco. «Kako je bolan,» je šepnil Pire Meti preko rame in sedel poleg nje. «Ljubezen — bolezen; kaj hočete,» je odvrnila Meta, pomilo? valno pogledala Gornika in se nasmehnila Pircu. «Osel,» je kratko in ostro vrgel Pire besedo. «In vsi smo taki osli,» je pripomnila Melanija, ki se je pri? bližala Meti in se pogreznila v širok naslanjač. «Vsi — prav imate,» je dejal Pire. «Izvzemši vas — seveda,» jc pičila Melanija. -«Izvzemši mene — kajpa, to se razume.» Pire je smehljaje pogledal Melanijo in jo premeril od glave do nog. «Ah — vi nadčlovek!» je dejala Meta in se zazrla v Poldi, ki je pravkar pristopila k tem trem. «Nadčlovek?» je vprašala. «Tvoj mož, da,» je odvrnil Pire in nadaljeval: «Poglejte, kako dremlje! To je nekaj, vidite: sanjava romanca, klavir, človek, ljubezen — kaj to njega briga! On izvoli zadremati; on spi!» «V resnici!» se je zgrozila Poldi v šepetu. «Vedno mi dela škandale,» je siknila in hotela k možu, a Pire jo je pridržal, rekoč: «Pusti ga. Ali ni vseeno, če bi govoril z nami ali pa če spi? Saj je vseeno!» «Tudi vi imate to teorijo, vse je vseeno?» je vprašala Melanija. «Da. In vi?» «Do želodca — delj ta vseenost ne seže.» «Ej, Melanija, poglej jo, človek! Odkdaj pa ti govoriš o želodcu? Ti, ki si bila nekoč tako vsa polna idealov!» je s smeh* Ijajem govorila Meta. «Jaz sem zelo realna. Vse so sami računi, še čuvstva.» «No, no — da si še ti prišla do tega! Kdo bi si bil mislil. Ali te je zakon naučil teh pravil?» je vprašala spet Meta. «Zakon?» je dejal Rižnar in prisedel k ženi. «Ali ni zakon nekaj lepega na svetu?» «O — vi ste pa novinec, gospod profesor,» se je vmešal v pogovor Pire in Poldi se je zasmejala. «Novinec? To ne — vendar sem mnenja, da je zakon edina trdna podlaga družabnega življenja.» «Trdna podlaga?» je vprašal Pire. «Trdnih podlag Človeštvo sploh nima — in zakon je na zelo ohlapnih nogah. Pa prav ta.» «Odločno ugovarjam,» je povzel Rižnar. «Dokazi, dokazi!» je vzkliknil Pire. «Prosim,» je dejala Melanija in pokazala nase in svojega moža. «A tako! Potem čestitam,» je odvrnil Pire in si grizel ustnice. «A Čakajte — ni še vseh vajinih dni konec!» «Hvala Bogu, ker upam na še lepše!» je dejal Rižnar. Meta se je zazrla v oba Rižnarjeva in globoko zavzdihnila. «Blagor vama,» je dejala in se zamislila. «Otročja sta,» je šepnila Poldi Pircu iri se nasmehnila v po* milovanju. «Morda nista otročja,» je v mislih odvrnil Pire in se zazrl v preprogo. «Kaj veselejšega, gospod Gornik!» je vzkliknila Poldi in se zasmejala. «Vsi bomo sentimentalni.» Gornik toliko da ni poskočil od klavirja, tako je bil zamišljen ves čas in je dejal: «Kaj veselejšega? Mi je prav žal — a ne morem.» «Ker je pestovati se prijetno; da, da in tralala,» je počasi dejal Pire in zazdehal. «Kako?» je vprašal Gornik. «Nič. A nekje biva prelepa gospa.» «Gospa Tina,» je dodala Poldi in se hudomušno zasmejala. «Gospoda — klanjam se!» Vsi so se preplašeno ozrli. «Gospod Mlakar!» je vzkliknila prva Poldi. «Jaz — seveda,» je odvrnil ta in sedel. Razmršen je bil, bled. zaprašen in oči so bile vse motne in pijane. Pire je pristopil h Gorniku, ki je stal kot vkopan pri klavirju in mu šepnil: «Če potrebujete sekundanta? Kar dajta se!» «Neumnost!» je odvrnil Gornik. «A kaj hoče ta človek? Saj je vendar že izplačan in sem mislil, da je že odšel iz Trsta.» «Veseli bodite, da ni v Mariboru.» f «No?» «Nič. A ponavljam: veseli bodite, da ni v Mariboru.» «Izzivate, gospod doktor?» «Izzivam? Niti na misel mi ne pride! Jaz le tako mislim. Ah — kako ste bolni, zares bolni!» Pire se je okrenil k ostalim in je videl, da Bizjaka ni bilo več v sobi, da sta bila oba Rižnar? jeva pripravljena oditi in je sedela le Meta in se smehljala, a Poldi je govorila z Mlakarjem. «V Ameriko poj dem, da,» je pravkar dejal Mlakar. «Pa kdaj?» je vprašal Pire. «Potrebujem vas še. Jutri za* nesljivo pridite k meni!» «Že vem. Pridem. A zdaj grem. — Hej, Gornik, dober tek ti želim in Tino pozdravi!» In je že vstal. «Tone — kratkih besed bodi! S teboj sem opravil. In da se upaš tu — v družbi — fej!» «Ah, kako me zabavata!» je vzkliknil sam pri sebi Pire, a glasno je dejal: «Ne mislita, da je tu moja pisarna, gospoda!» «Pisarna gor, pisarna dol — in družba in dame in tako dalje — a Gornik, pomni: čeprav v Ameriko — a izginil ne bom za vse večne čase. Tak Tino pozdravi, lepa je bila nekoč in adijo vsi skupaj!» Kakor je bil prišel, je spet odšel in vsi so zrli za njim, Pire je pripomnil: «Evo, gospod profesor Rižnar: zakon je edina trdna podlaga — kaj? Ha, ha!» «Izjeme ne motijo,» je mirno dejal Rižnar in Melanija je pri* pomnila: «Neokusni ste, gospod doktor,» in je odšla z možem. «Glej, glej — gospa Melanija ni karsibodi!» «Jaz je ne maram,» je dejala Poldi. «Meni je všeč,» je odvrnil Pire. Poldi je zardela in šepnila strastno: «Tebi ne sme biti všeč; le jaz, da veš!» «O!» je z zaničljivim izrazom zategnil Pire in dejal Gorniku: «Kaj ste še preplašeni?» «Ne. Jezen sem.» «Nikar, gospod Gornik,» je povzela Meta. «Pojdite, greva. Avto me čaka spodaj, pa vam bo malce nagle vožnje dobro storilo.» «Hvala. Zares, prav imate.» Pire je požugal s prstom, rekoč: «Nekje prebiva prelepa gospa...» «Gospod doktor — vidim, da ste že precej utrujeni, kdaj pridete počivat?» je prerezala besede Meta. «Počivat? Kako meniš — počivat?» se je vznemirila Poldi. «Da, prav — bom prišel,» je odvrnil Pire in Gornik in Meta sta odšla. «Hvala Bogu, zdaj sva sama,» je zavzdihnila Poldi in se ovila Pircu krog vratu. Pire jo je v hipu pogledal začudeno, a je stresel z glavo in dejal: «Pusti — tudi jaz pojdem. Ne vem, zakaj nisem že odšel. Lahko noč!» Že se je hotel okreniti proti vratom, a Poldi se ga je še tesneje oklenila in dejala: «Ivan! Lepo prosim, ostani še! Ves večer nisem imela ničesar od tebe in tako hrepenim po tebi!» Pire se je nasmehnil, sedel v naslanjač in dejal malomarno: «Prav. A črne kave mi prinesi in likerja in cigaret.» «Ah — koj, koj.» Poldi je vsa vesela hotela pozvoniti. «Ne, sama prinesi — ali grem. Ne maram zdajle služkinj krog sebe.» «Kakor želiš, Ivan, kakor želiš.» In že je odhitela, Pire pa je zgubančil čelo in zamrmral: «Kako nori!» Poldi je kmalu prinesla, kar je želel Pire, je sedla poleg njega in vprašala: «Ti je všeč vse tako, kakor sem pripravila?» «Bom videl,» je kratko odvrnil Pire in nadaljeval: «Veš, tisto, kako hrepenim po tebi in vse ovijanje krog vratu mora prenehati.» «Ivan! Za božjo voljo, kaj ti je? Kaj sem ti storila?» «Ne jadikuj! Kar sem rekel, sem rekel in ne izprašuj. Če namreč hočeš, da še kdaj pridem.» «Ivan, moj Bog, zakaj me mučiš?» «Ti mene — a se ne dam. .Meni je že vse to zoperno — in — saj res, saj tudi ne bom več prišel semkaj.» «Norčuješ se, poznam te in ne verjamem ti.» «Kakor hočeš, a jaz mislim vse resno. Ne poznaš me pa prav nič.» «Zakaj me žališ in mučiš? Kaj sem ti odveč?» «Odveč.» Poldi je prebledcla, Pircu pa sta se pretegnili ustnici v za? ničljiv nasmeh. «Ali ti je šla Melanija v glavo?» je povzela robato Poldi. «Mogoče.» «Ali morda tudi Meta?» «Tudi mogoče.» «Ah — zdaj vem! Tina!» «Zelo mogoče.» Poldi si je grizla ustnicc, drgetala je po vsem životu in ne* mirno udarjala z nogo po tleh. «Tako,» je dejala monotono, «veliko zabave želim.» «Hvala,» Pire se je priklonil in izpil čašico likerja. «Zares,» je povzel nato, «Melanija je zanimiva: tiste ostro začrtane obrvi, ozki, bledi obraz in vse rezajoče besede so mi zelo všeč.» «In meni je zoperna.» «Da — zato še bolj. — Meta ima krasno hišo, se zna lepo, elegantno obleči.» «Ima avtomobil...» «Vsa čast tudi avtomobilu, res je. In Tina jc krasotica, je ločena žena in je polna kipečega življenja —. Vse so jako in zelo zanimive.» «Jaz pa ...» «Ah, Poldi — ti — pa kaj bi pravil!» Zamahnil jc z roko in si prižgal cigareto. «Vso srečo torej,» je povzela Poldi, a besede so se ji tresle in mrazilo jo je. «Vso srečo — vso srečo.» «Hm — hvala, hvala.» Pire je opazoval Poldi skozi kolobarčke cigaretnega dima in potresal z nogo. Poldi pa je hipoma vstala in skoraj zavpila: «Ne!» «Kaj pa — ne?» je malomarno vprašal Pire in niti z očesom ni trenil. «Tako me ne boš mučil!» «In zakaj, če smem vprašati?» «Ker te ljubim.» «Pah!» «Da, ker te ljubim — in kaj ne veš, da si mi ti — vse? Da so vse moje kretnje, vse besede, vsi pogledi le zate, tudi če te ni poleg mene? Da iščem, iščem novih stvari v oblekah, barvah, stolih, slikah — v vsem in povsod s to edino mislijo, kako bo vse to všeč tebi? Da oi na cesti v vsakem mojem koraku, v vsakem človeku; da te iščem z očmi in mislijo vsepovsod, da trpina neznosne muke pri vsem tem in mi je to vendarle v živ? Ijenje in bi Lila brez vsega tega mrtev človek? O — in ti greš in mi govoriš take besede! Ivan, Ivan,..» «Moj dragi... in tako dalje,» je mirno povzel Pire. «Dober spomin imaš, ne bil bi si mislil. Kje si brala vos to? Vse take besedo co v romanih in stokrat semi Jul 20 bral. In lepo si za* deklamirata, hvala. Tako — in zdaj grem.» Pire je vstal, a Poldi je omahnila na zofo. «Sirovež.» «Tudi to je v romanih, prav. In ne omedlevaj za menoj! Imaš moža in milijonov — kaj ti bom jaz? in ne maram vezi, zato se tudi oženil nisem. Zbogom!» Že je drža! Pire sa kljuko, da bi odšel, tedaj se je vzdramila Poldi in planila k njemu. «Odpusti!» «Pa kaj? Nič ti nimam odpuščati. Vse, kar sem dejal, je res, kar si dejala ti, je morda tudi res. Vsak ima svoj prav — in vsak svojo pot. In ker ta moja pot nima nobenega stika s tvojo, zato je škoda vseh besed, vseh jadikovanj, obljub, prošenj, odpuščanj — in pusti, naj grem, in ne išči žalosti. Vse take stvari so le potrata časa. Vsega imaš dovolj, še moža — zato se ne pestuj — in torej adijo in lahko noč!» «V morje skočim,» je dejala Poldi in se naslonila na vrata. «Ne boš skočila —. Za tako pot si premalo trpela.» «Premalo? Ljubim te — in ti me ne maraš. Je to premalo?» «Premalo, dokler ima človek toliko drugega razvedrila, kot ga imaš ti. Torej — nikakih scen — ne maram tega. Pusti, da • grern izlepa.» «Ivan — če te zasovražim?» «Le. To je dobro zdravilo za ljubezen. Še svetujem ti, da me zasovražiš.» r «Ivan — zakaj si tak?» Poldi se je le še s težavo držala po> koncu in noge so se ji šibile. «Tak sem pač — a ti nisi taka. Lahko noč!» Pire jo je nalahno odrinil od vrat in mirno odšel,-da Poldi niti ni vedela kako. Vse se je meglilo pred njenimi očmi, solze so jo oblile in zgrudila se je v naslanjač. , «Vse končano,» je šepnila. «To je vse od nesrečne obleke. Grda sem se mu zdela nocoj in me je zasovražil. Da, to je. A maščevala se bom! Vilo moram imeti, avtomobil, prekrasne toalete, lepa bom še — in potem bo prišel — a Jaz nalašč, nak, nalašč ga niti pogledala ne bom.» Burna jeza je prikipela vanjo in dolgo v noč je sklepala bojne načrte. Na večer je šlo drugi dan in Pire se je oglasil pri Meti. «Torej vendar,» ga je pozdravila Meta, mu ponudila prostor in tudi sama sedla. «Ste le prišli počivat, gospod doktor.» «Je že precejšen kos dela za menoj in sem že res utrujen.» «Imate toliko dela v pisarni?» je vprašala Meta. «Ah — kaj to! A pri Poldi sem dokončal.» «Je to mogoče!» se je začudila Meta. «Saj je bila še včeraj vsa v ognju za vas.» «Ste opazili? Pa sem lepo pogasil ogenj.» «Zapustili ste jo? O, kako morete! Reva, smili se mi.» «Nikar. Nič hudega ji ni in ji tudi ne bo.» «Kaj ne verujete v ljubezen?» «V ljubezen prav malo, pri njej še manj. To je pri njej vse samo površje, ki misli, da ga mora obdržati lepo uglajenega kot zrcalo. Sam luksus — in drugega nič. A jaz nisem luksusen predmet.» «Kajpa, da niste, to je že res.» «No — in zakona ji pa tudi nisem nikdar obljubil.» «Saj je vendar poročena!» «Zato pa. Če je pa poročila starega moža — kaj sem jaz kriv? In saj sem vam bil že zadnjič pravil: odveč mi je že bila precej časa, neumna je kot noč — pa kaj bi vlekel tako dolgočasje dalje. Drugam pojdem.» «Štreno mešat?» «Da.» «Dokler se spet ne naveličate?» «Dokler se spet ne naveličam.» «To ni lepo od vas.» «In kaj je sploh lepo?» «Ne pridem vam do živega, že vidim. Kakšen čudovit človek ste! Skoro bi vas morala sovražiti.» «Nikakor — se ne izplača. Niti me ne sovražite niti ne vzlju* bite — pustite, da imam pri vas svoj kotiček odpočitka.» «Nekako smetišče, kajne, kamor stresate zdaj pa zdaj pre* ostanke svojih zveriženih modrosti?» «No, no, kako ste pikri! Pa nič ne de. — Povejte mi kaj o Rižnarjevi gospe Melaniji!» «Kaj, tja menite?» se je začudila Meta. «Morda ne — a zanimata me ta dva srečna zakonca.» «Če vas res samo zanimata! A, da bi hodili tja štreno mešat — po vaše — tega ne smete.» «Če bi hotel?» «Ne. Gospod doktor, vi ste pravi Mefisto, strah me vas bo.» «Torej, kaj je pri Rižnarjevih zanimivega?» «Ona je zares zanimiva. E*o skrajnosti estetičnih načel in čuvstev, ji je bilo zoperno vsako delo. Če bi se poročila, je vedno dejala, bi šla le v salone, zakaj delo da ponižuje človeka, posebno delo r6k v kuhinji in gospodinjstvu.» «Čujte, čujte — aristokratski nazor graščakov iz srednjega veka i Kaj dalje?» «A ko se je poročila, je pričela delati in opravlja vse sama — brez služkinje.» «Tak skok — to je imenitno.» «Njen mož je idealist.» «To sem videl. Čudno, da ss ujemata.» «Se — ker ona hoče — v skrbi za obstoj doma.» «Čudovita energija, ki jo dandanes najdem malokje.» «In zato ne kvarite te energije, če je še kaj človeka v vas. Jaz bi bila rada na njenem mestu.» «Vi, gospa?» «Da — jas sama. So sicer težave v delu in skrbeh, vem, a je človek miren. In miru si želim, ki ga zdaj kot ločena žena nimam.» «No, glejte, zdaj pa vi počivate pri meni, ko se izpovedujete.» «£e mogoče. A včasih človek nehote vrže krinko s sebe in je za hip vesel, da to more storiti.» «Potem, gospa, mu je žal, da se je pustil okrasti.» «Res je; zdaj ste vendar enkrat odkritosrčni!» «Pa mi ne bo žal za to, ker ste vi edini, ki pustim, da vsaj . malce pogledate vame.» «Kolika čast!» «No — pa s krinko spet — kakor hočete!» Firc se je nasmehnil in pretegnil noge, Meta pa ni vedela, kaj bi bila odgovorila. S ceste je pr majalo brnenje in drdranje živ? ljenja, v salonu pa je bila čudna teža, ki je oklepala misli kakor v okove. «Jutri pojdem v Maribor,» js povzel Pire. «Tako?» «Da — in Tino Mlakarjevo pciščem — zaradi ločitve.» «Ste z Mlakarjem že opravili?» «Da — prav danes. Popoldne se je vkrcal na ladjo za Ameriko.» «Torej vendar! No, zdaj bo Gornik vesel in kmalu bo poroka.» «Kakor bosta hotela; morda kmalu — morda nikoli.» «Kaj — nikoli? Čemu je bila potem ločitev?» «Ej, gospa, čudna so pota božja, pomnite — in kdo ve, kaj še pride!» «Tako poredno se nasmihate — v Maribor greste — pa menda vendar...» «No, no — ne izprašujte in ne sklepajte dalje.» «Menda vendar niste vsegamogočni? Saj niste Bog!» «Nič ne rečem. Pozdravljeni zdaj — in ko se vrnem, upam. da najdem spet zavetja. Klanjam se!» Meta je zmajevala z glavo, ko je odšel Pire in bi bila najrajša obvestila Gornika, naj gre tudi on k Tini. «Pa končno — kaj me briga,» je sklenila. (Dalje prihodnjič.) R. M. Vojanov: Malgaj. In dež je lil in sneg je sul... In, ko da lačnih trop volkulj zavil bi bil in tur zarjul, presekalo večerni mir je črez Obir: Rubinov trikrat brušenih, v treh ognjih preizkušenih plamti ob njem na sto in sto in še vijo se na zemljo in nicajo v osrčje tal, ki zanje je na branu stal in sebe dal — njegov in naš mejnik težak, pomnik grenak ... In večkrat, ko se spušča mrak, izgloda se iz tihih ur, zapušča mirni svoj Šent Jur in hodi na Mežico v vas in v okna trka znani glas: «O, jaz ne spim! Le čakam čas )in čakam vas, da gremo skupaj črez Šent Vid n?ed brate našo Žilo pit.» Vaclav Burian: . Ysc ilelo dokazuje, da jc Lajoviecva umetniška potenca zmgžna ustvariti velike, pomembne umetnine, in zato bi bilo najbolje, če bi sc umetnosti popo!* notna posvetil. Resno sodim, da bi država kulturnemu razvoju mnogo koristila, Ifiiko bi sodnika Lajovica na pameten in pravičen način obsodila na * dosmrtno — komponiranje... Kar sc proizvajanja tiče. treba priznati, da sc jc dirigent N i k o S t r i t o i /. veliko vnemo in vsestransko potrudil za dostojno naštudiranje «Psalma»; treba konštatirati, da jc moral pri tem premagati obilo težkoč, tudi takih, ki bi jih nc * bilo treba, ako bi vsak, kdor lc more, pomagal po svojih močeh. Poleg Štritofa grejzasluga za dostojno reprodukcijo «Psalma» tudi opernemu pevcu Š i m c n c u, ki jc pel precej težko in naporno partijo tenorskega sola, pevskemu zboru Glasbene Matice, ki jc, polnoštcvilno zastopan, imenitno povzdignil grandijozna mesta, in končno v veliki meri tudi orkestru, ki jc na svojih »amah nosil težo vse tc zanimive tonovske zgradbe. 4 Celotni vtis skladbe vzbuja v meni slutnjo, da se s tem «Psalmom» pričenja % doba novega, zelo resnega stremljenja, ki dvigne slovensko glasbo visoko nad £ njen dosedanji nivö. Dal Bog, da se nc motim! s Samo enega mi je žal: Delo, kakor je Lajovičcv «Psalm», bi moralo slišati v eč obžinstv a, nege^ jj^^jjajonsika dvorana zavzame pri enkratni prireditvi. Vrhu tega je delo tako komplicirano, da celo uho izobraženega glasbenika nc doume naenkrat vseh misli, iz katerih jc sestavljeno: tako delo je treba slišati večkrat, ako ga hočemo popolnoma razumeti. Zato se mi zdi čisto naravno in pametno, da se tako delo večkrat ponovi. Na to pa, kakor vidim, ni misliti. In to jc škoda, res škoda. Saj se umetniško pomembna ^ opera ali drama tudi v Ljubljani ponovi po večkrat. Zakaj se nc ponovi torej * tudi lepo, pomembno koncertno delo, posebno ker je že naštudirano in bi bili > radi tega pri reprizi stroški manjši? Tu jc vsekakor treba nekaj ukreniti... Kajti bilo bi res pretragično, da bi se resna, umetniško polnovredna dela slo« venskih umetnikov nc mogla ponavljati, dočim se večer za večerom polnijo dvorane kinematografov pri najabotnejšem ničvrednem kiču! J. Al. Iz koncertne dvorane. V letošnji sezoni smo imeli v Ljubljani priliko slišati par lepih in zelo pomembnih konccrtov, izmed katerih, kar se tiče umetniške reprodukcije, gotovo spada na prvo mesto vrsta klavirskih prireditev, posebno pa koncert slavne francoske pianistke Blanche S c 1 v e, na katerem je ta čudovita umetnica igrala tipična dela stare in nove francoske klavirske literature (Rameau, Couperin, Dagincourt, Gabriel Faurč, Vincent d' Indv, Albert Rousscl, Deodat dc Severac, Maurice Ravel, Claude Debussy in Cesar Franck). Takih konccrtov in lepše klavirske igre najbrže Ljubljana še nikdar ni slišala. Blanchc Selva ni virtuozinja v navadnem pomenu besede. Mnogo več! Fenomen jc, ki ume iz klavirja izvabljati zvoke najpristnejše, najidealnejše muzikalnosti. Rekel bi, da je Blanchc Sclva poosebljena muzikalnost, muzikalnost, ki se izraža s pomočjo klavirja, ki ga ovladuje na čudovit način z neverjetno spretnostjo. Najbolj občudovanja vredno pa je, da njen klavir vedno poje, in siccr nc lc v nežnih, sladkih kantilenah, marveč tudi v največjem razburkanju tonovskega valovanja. Kaj takega se sploh nc da popisati z besedo! To je treba slišati in občutiti. Rad priznam, da take idealne igre šc nikoli prej nisem slišal, in slišal sem vendar žc celo vrsto izbornih klaviristov in klaviristinj, med njimi tudi slavno Terezo Carreno. Žal, da je bil koncert Blanchc Sclvc razmeroma lc pičlo obiskan. Drugi klavirski koncerti so bili predvsem radosten dokaz napredka, ki ga je slovenska glasba na inštrumentalnem polju že dosegla, in lahko rečem, da so v tej smeri klaviristi dosegli največ. Tu mora tudi strog opazovalec priznati, da ima opraviti z resno umetnostjo, ki se kot taka lahko reprezentira ne le v ožjem domačem krogu, marveč tudi drugod, kjer so tradicije globokejše in zahteve večje. Eden takih reprezentantov klavirske umetnosti jc A nt o n Tjj^ost, ki ga javno mnenje smatra za naj bol jč" ' :;!oyrn:;!:<:/iin ki je letos tekem dveh rneseccv nastopil v Ljubljam^Trikrat: prvič na II. sinfo« ničnem konccrtu Zveze godbenikov, kjer je igral Čajkovskega b^molkkoncert z orkestrom, ki ga je dirigiral Niko Stritof, drugič na XII. sinfoničnem koncertu orkestra Dravske divizijske oblasti, kjer je igral Lisztov Es*dur*koncert z orkestrom, ki ga je dirigiral dr. Jos. Čerin, in tretjič na izključno klavirskem koncertu, ki ga je priredil s svojo soprogo v dvorani Fiiharmonične družbe, in na katerem je (poleg Škerjančevih malenkosti) igral Chopinovo b*moIksonato ter Musorgskega «Razstavo slik». Na vseh teh koncertih smo imeli priliko opazovati vrline njegove igre, in na podlagi vtisov, ki jih je njegova igra ostavila, sodim sledeče: Anton Trost ume izmed vseh slovenskih pianistov najbolje podčrtavati energijo glas* bene misli in s tem seveda obenem tudi močno pomožno sredstvo energije — ritmiko. Njegov forte včasih naravnost grmi in njegove ritmične fraze so včasih tako precizne in rezke, kakor bi jih setal s težko, ostro sabljo. To je po mojem mnenju deloma umestno, deloma opravičljivo le z ozirom na umet* nikov temperament, čigar navdušenje nadkriljuje estetično umerjenost. Na« vdušiti pa sc zna Tro3t z vso strastno elementarnostjo. To daje tudi vsi njegovi i< «ft i ~TtTrT~»j> ■tTfTrrrr« 111 - -1 §0— i ii -1-rumgi i um ri i m imi ij~ igri nekak izrecno moški, tako rekoč junaški značaj — (o junakih pa je znano, da se poredkema vdajajo mehkemu, sladkemu čuvstvovanju) — in to je vzrok, da pride lirika pri Trostu v počtev šele na drugem, podrejenem mestu. Popolnoma drugačen jc umetniški značaj Cirila Ličarja, ki jc kon» certiral v dvorani Fiiharmonične družbe. Na sporedu (ki ga je absolviral sam) jc imel Schumannovo «Kreisleriano», Glazunovc variacijc na rusko temo, štiri klavirske skladbe od Milojeviča («Bojerka», «Maro Resavkinjo», «Na djedovoj njivi», «Razbolelo se belo Done») in dve klavirski skladbi od Smetane («V Če» • chah» in «Slavnost českych sedläkö»). Glavni znak Ličarjeve igre je gladka zaokroženost, s katero obdaja skoraj vse skladbe, ki jih predava; v tem se njegova igra močno razlikuje od Trostovc: Ličar očitno ljubi okrogle in delikatno cizelirane kantilene ter vase se pre« livajoče harmonije, dočim Trost s slastjo riče ostre muzikalne konture in po« udarja preciznost ritmov. V tem zmislu ne morem bolje označiti razlike med » njima, kakor če pravim: Ličar je zmožen igrati Mozarta bolje nego Trost, ♦ , Trost pa je zmožen igrati Beethovna bolje nego Ličar. To pravim seveda -le kot primero, s katero hočem označiti razliko med tema dvema umetnikoma — kajti niti Ličarja niti Trosta nisem slišal igrati kaj od Mozarta ali Beethovna. Toda mislim, da bi tudi realna preizkušnja potrdila to moje mnenje. O tehniki obeh se mi ne zdi važno govoriti, ker je tehnična spretnost pred* pogoj za vse reprodoktivne umetnike, produktivni pa se morajo z njo boriti pri ustvarjanju vsakega dela. Pripominjam samo. da je Ličar v zadnjem času v tehniki zelo napredoval, tako da nc zaostaja za Trostom. Omenjena razlika med njima pa ostarte najbrže za vedno. Ako bi se ta razlika dala združiti in vrline obeh preliti v enega umetnika, potem bi morda Slovenci imeli svojega Liszta, vsaj kot pianista, če nc drugače.1 Simpatičen vtis jc napravil tudi koncert pianistke Marije Š v a j g c r * j c v e. Igrala je «Prcludij, koral in fugo» od Cesarja Francka, Novakovo balado «Manfred», Chopinovo h=molbsonato in tri «češke plese» od Smetane. Njena ' igra je umerjeno izrazita, dobro občutena in na liričnih mestih napojena z žen« skim sentimentom. Zato je najbolje igrala Chopina. — Med lepo uspele konccrte jc treba uvrstiti tudi pevski večer opernega tenorista Marcela S o \v i 1 s k c g a, ki je izborno zapel vrsto pesmi in oper« nih arij. Spremljal ga je na klavirju prof. Ruč in sicer jako muzikalno in stilu primerno. — III. sinfonični koncert Zveze godbenikov je vseboval štiri skladbe R. Wag» nerja (ouvertura k op. «Večni mornar», «Čar velikega petka», «Sicgfriedova idila» in predigra in Isoldina smrt iz Tristana), suito iz pravljice «Raduz in Mahulcna» J. Suka, in «Italijanski capriccio» Čajkovskega. Suka in Čajkovskega je dirigiral ravnatelj opere F. Rukavina, Wagnerja kapclnik L. Matačič. Spored je bil precej dobro naštudiran in je na nekaterih mestih prav zadovoljil, zlasti v Sukovi skladbi, ki je bila menda za ljubljansko občinstvo novum; samo v narodnem češkem plesu (polki) bi moral biti tempo mestoma hitrejši in žalost izražajoči stavek bi bilo treba napolniti z večjo, skrivnostno zvenečo otožnostjo. Odločno pa nc soglašam z načinom, s katerim jc bil podan Čajkovskega «Itali? janski capriccio». To skladbo bi bilo najbolje pustiti pri miru, ali pa jo zvokovno tako idealizirati, da ne zapusti neprijetnega, na trivijalnost spominjajočega vtisa. Dirigent jc v tem zmislu najnevarnejša mesta naravnost podčrtal in s tem (vsaj meni) sugeriral vtis, da poslušam navadni «šlager». V takih slučajih mora biti dirigent zelo previden in estetično kritičen. — Matačič jc s svojim Wagner« jem vnovič potrdil svojo ljubezen do teatralne glasbe, kar jc čisto na mestu — v operi. Toda za koncerte je na vsak način absolutno šinfonična glasba pri; mernejša. Prav toplo priporočam Zvezi godbenikov, da to vprašanje premotri in svoje koncertno delovanje postavi na pravo podlago. — J. M. : Lisz.t. je bil namreč velika, vseumetniško naobražena, idealna duša. Vrhu tcfia geniftepan. kot mu ga|ni para: Koncertiral jc neštetokrat v najrazličnejše ^dobrodelne namene, podpiral je moralno in gmotno (včasih prav kavalirsko) Jfrcelo vrsto sodobnih umetnikov, propagiral njih dela, pisal o njih članke v naj* bolj čislanih časopisih (o s^njili-xlcBb-pa^nL.ixai^sal.^^i prtice). vsakemu jc rad ustregel, kar pa jc obljubil, je vedno tudi storil. «Obljubiti in storiti smatram za isto,» jc baje rekel nekoč. Kot najčistejši idealist jc plamtel tudi za rcsnico, ki jo jc znal zagovarjati z nenavadno nobleso. «Kaj ic rekel Gospod Jezus in Liszt. i c resica!», je yz}Uik£ÜjLeko£>^Dv£r^ Tudi.Slo« venci bL potrebovali tak^ga^Lisztal (Opomba pis.) Urednikov «Imprimatur» 15. Junija 1923. Bibliografija. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Beg Ante, Naše gobe. Navodilo za spoznavanje užitnih in strupenih gob. (S 75 barvnimi tabelami.) Ljubljana. Jugoslovanska knjigama. 1923. 64 str. + slike. Cena vez. 100 Din. (Znanstvene knjižnice 5. zvezek.) Begovič Milan, Nasmijana srca. Zagreb. Književni Jug. 1923. 165 str. Bonseis Waldemar, Prigode čebelice Maje. Roman za devo. Poslovenil Via? dimir Levstik. Ljubljana. Ig. pi. Kleininayr & Fed. Bamberg. 1913. 105 str. Coster de, Charles, Ulenspiegel in Lam Dobrin, junaka*veseljaka iz dežele Flandrske. Poslovenila Oton Župančič in Anton Debcljak. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 558 str. Cena broš. 63 Din, vez. 73 Din s poštnino vred. Čitanka, ilustrovana, za izredne osnovne šole. Uredil Vilko Mazi. Ljubljana. Kr. zaloga šolskih knjig in učil. 1923. 147 str. Cena vez. 13 Din, broš. 11 Din. Erjavec Fran, Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospo* darski in socialni pregled. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1923. 259 str. Cena vez. 60 Din. (Znanstvene knjižnice 6. zvezek.) Geijerstam Gustav, Tora. Roman. Prevela Josipa Radošcvič. Zagreb. Moderna knjižnica, svez.72. 1923. 134 str. Cena broš. 15 Din. Humek M., Praktični sadjar. Zbirka najvažnejših sadjarskih naukov, po« jasnjena s 24 barvnimi prilogami in 92 slikami v tekstu. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1923. 409 str. + kazalo. Cena vez. 120 Din. * Ivič Aleksa, Rodoslovne tablice srpskih dinastija i vlastele. Drugo izdan je. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. 9 str. + 14 rodovnikov. Kovačič Maks, Naš boj za lastno državo. Maribor. Sokolska župa v Mariboru. 1923. 36 str. Cena 2 Din. Mesarič Ka., Tragigrotcske. Zagreb. Naklada Reflektor knjiga 3. 1923. 31 str. Melik Anton, Jugoslavija. (Zemljepisni pregled. II. del, 2. snopič.) Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 225 str. Cena 25 Din, s poštnino vred 26*50 Din. * Nedeljkovič Dušan, Orijentacije saznavanja. Ulaz u teoriju saznavanja. Skoplje. G j. Zekmakovič i drug. 1923. 63 str. * Njegoš Petar Petrovič, Gorski vijenac. Osmo izdanje s komentarom Milana Rešetara. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. LIX + 175 str. Cena 20 Din. Ogrin Franjo, Slike iz Belokrajine. Ljubljana. Zvezna tiskarna. 1922. 79 str. Seliškar Tone, Trbovlje. Ljubljana. Slovenska socijalna matica. 1923. 64 str. Cena broš. 12 Din, vez. 17 Din. Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji. 1923. Sestavil in izdal višji šolski svet v Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1923. 217 str. Südslawien, Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen. Herausgegeben von Hermann Wendel. Frankfurt am Main. Frankfurter Messamt. 1923. 92 str. (Schriften des Frankfurter Messamtes, Heft 10.) Štolba Josip, Stari grehi. Veseloigra v treh dejanjih. Iz češčine preložil Fran Govckar. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 78 str. Cena 7 Din, po pošti 75 para več. (Zbirka gledaliških iger «Oder».) Thoma Ludvik, Lokalna železnica. Komedija v treh dejanjih. Prevel: Inko. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1923. 84 str. Cena s poštnino vred 13*50 Din. (Zbirka gledaliških iger «Oder».) Vidovdan, glasilo jugosl. napredne omladine. Št. 1. Leto II. Glavni urednik Dolfe Schauer, odgovorni urednik Stane Rapfe. Ljubljana. Konzorcij «Vidovdan». 1923. 20 str. Prva številka stane za dijake 3 Din, za ostale 4 Din. (Izhaja mesečno vsakega 15., razen julija in avgusta.) NAJNOVEJŠE KNJIGE vLJublJam, Prešernova ul. 54. Coster-Debeljak: Tli Ulenspiegel. Roman. Str. 551. — Vez. 70 Din. broS. 60 Din, po poŠti 3 Din več. Ivan Lah: Angelin Hidar. Starokorotanska povesr. Ilustriral Šubic. V«z. 32 Din, po pošti 1-50 Din več. Ant.Melik: Jugoslavija. II. del. Opis pokrajin. Str. 527. Z zemljevidom Jugoslavije. Vez na finem papirju 65 Din, broš. na slabšem papirju 50 Din, po pošti 2 Din več. Petrovlč-Pugelj: Ploha. Veseloigra. Broš. 11 Din, po pošti 75 p več. Milčinski: Zgodbe kraljev. Marka. Ilustrirano. V. 18 Din, po pošti l Din več. Andrejev-Vidmar: Povest o sedmih obešenih. Vez. 22 Din. bro5. 16 Din, po posti 1-50 Din več. Shakespeare-Župančič: Othello. Vez. 29, br. 23 Din, po pošti 1-28 Din več. Ivan Pregelj: Azazel. Žaloigra. Vez. 28. broš. 22 Din, po pošti 1 Din več. Jurčič, III. zv. Uredil dr. Prijatelj. Broš. 36 Din, po poŠti 2-50 Din več. 1 Hobhouse-Ogris: Liberalizem. Broš. 30 Din, po pošti 150 Din več. lbsen-Mole: Gospa z morja. Vez. 24, br. 18 Din, po pošti 1-50 Din več. Sienkiewicz-Mole: Z ognjem in mečem. V snopičih, do sedaj 5. Snopič s poštnino vred 9 Din. Pokojninsko zavarovanje nameščencev. Broš. 16 Din, po pošU 1 Din več. drogsrija / fotomanufaktura / parfumerlja Droge, kemikalije, toaletne in fotografske potrebščine, bolniško oskrbna sredstva. Kemikalije za kmetovalce, za izdelovanje usnja in za druge obrti, Barve za živila. Ljubljana, Šelenburgova ul. 5, naspr. gl, pošte 5imon Kunčič izöelouatelj soöaulce Ljubljana, 5u. Petra c. 45 se najvljudneje priporoča p. n. občinstvu mm jMMnp^ irxC^^liyj/livSJi2/Jjllv2M5/]]llvjjvyjjiiv®/l®pj)llv$)i~xrityJJU>SJiSrjfll^JiyJ/ Ü^SJiS'i/ ll>2]l2'J/ uvsll m * 111 Co 1 iS 1 m m Hipotekama banka jugoslov. hranilnic (prej Kranjska deželna banka) Šelenburgova ulica LJUBLJANA Šelenburgova ulica IZVRŠUJE vse bančne posle, kupuje in prodaja devize, valute in efekte SPREJEMA vloge na knjižice in na tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju DAJE vsakovrstne kredite in predujme ter hipotekama in komunalna posojila 1 jY[an u factum a veletrgovina Jfedžet $ Jforitnžk v Ljubljani frančiškanska ulica štev, 4 /jr^ojavi: Jfedjet —Telefon 75 THE REX CO. Ljubljana, Gradišče 70 Tele/on 268 Pisalni, razmnoževalni in kopirni stroji. — Vse pisarniške potrebščine no najnižjih cenah za®aH TS? m m te m m m TSS TS? M I pnnnnr lil v Ljubljani Delniška glavnica: 20,000.000 Din Rezervni zakladi okoli: 18,000.000 Din Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice naj-' ugodneje. Kupuj» in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskontuje in vnovčuje menice in device na tU' in ino" zemska mesta. Sprejema vsa borzna naroČila na tU' in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predjeme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije o vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Naslov brzojavkam: Banka Ljubljana. ~ Telefon štev. 261 in 413. Račun pri čekovnem zavodu v Ljubljani štev. 10.509. PODRUŽNICE: BREŽICE, CELJE, GORICA, KRANJ, MARIBOR, METKO VIČ, NOVI SAD, PTUJ, SARAJEVO, SPLIT, TRST.