FOI A FM I S 10 VINI A
*** u
Q
I"
I I I
I
I I I
I !..
"Naš slovenski jezik je dar božji, nam Slovencem izročen, ne zato, da bi ga zanemarjali ali po nemarščini celo izgubili. Skrbno smo ga dolžni hraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. "	(anton martin slomšek)
"Materinščina je najzvestejša varuhinja in gojiteljica narodnostnih lastnosti in posebnosti. Z njo se narodu vzame znak, po katerem se kot tak loči od drugih narodov in se tako nasprotuje naredbi tistega Boga, kije po svoji neskončni modrosti hotel, da se človeštvo razlikuje po narodih."	(škof dr anton mahnič)
"Beseda materina! O, kolika blagodat človeku od Boga!... Toplota, lepota in dobrota materine besede šumi do groba v ušesu in se ne razgubi."
(dr. ivan pregelj)
1 I I I I I
I I
LETNIK XXXI. - VOLUME XXXI. JUNIJ 1980 / i PUBLISHED MONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CANADA, 646 EUCLID AVE., TORONTO, ONT., KAN ADA, M6G 2T5 j STEV. 6. - No. 6
Nova maša Tineta Batiča
v Torontu, 1. junija 1980
la žje ga pozabijo in zavržejo kot nekaj nepotrebnega, katerih rešitev je človek tako rekoč pričakoval neposredno od Boga. Misel na Boga in na življenje po
Dragi prijatelj novomašnik, ekscelenca gospod škof, sobratjesmrti se mnogim zdi nepotreben
-* ' %
no službo. Krščansko občestvo pa se veseli tudi zato, ker je spet dobilo človeka, ki bo živel čisto zanje. Po svojem bistvu mora namreč duhovnik postati vsem vse: dvigati mora in krepiti, veseliti se mora z veselimi in jokati z žalostnimi, njegovo življenje mora postati eno samo darovanje. Skratka: duhovnik mora postati človek za druge.
Tudi slovenska skupnost v Torontu se danes veseli, saj daje slovenski Cerkvi in slovenskemu narodu novega božjega poslanca. Božji poklic je še vedno nekaj skrivnostnega, nedoumljivega. "Niste vi mene izbrali, ampak sem jaz vas izvolil," pravi Kristus svojim učencem. Včasih se čudimo božji izbiri. Najbolj se čutijo nevredne prav poklicani, ker vedo, da bi Bog lahko izbral in poklical bolj svete, bolj predane in bolj primerne služabnike. Toda božje misli niso naše misli in naši načrti niso božji načrti. Kakor je nebo daleč od zemlje, tako so božje misli daleč od naših misli, božji načrti od naših načrtov. Bog kliče popolnoma svobodno, pa vendar vsaka njegova izbira nečemu služi. V njegovih večnih načrtih mora vsak človek odigrati svojo vlogo, izpolniti čisto določeno poslanstvo. Ni važno, kakšna je ta vloga, važno je, kako jo človek odigra. In če Bog kliče visoko, je odgovornost toliko večja. Toda pri vsakem klicu je potreben tudi človekov odgovor. Kakor je Marija v ponižnosti rekla "Glej, dekla Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi," tako mora tudi vsak božji izbranec sam v sebi pristati in odgovoriti na božji klic. Sprejem poklica pa ni enkratno dejanje, kakor tudi odločitev za Boga ne more biti enkratna. Človek, kristjan, toliko bolj še duhovnik se mora vsak trenutek svojega življenja vedno znova odločati, vedno znova odgovarjati božjemu klicu in po svojih najboljših močeh sodelovati z milostjo, ki mu je bila dana.
In še nekaj: vsak poklic moramo izmoliti. Samo Bog ve, koliko tihih molitev in skritih žrtev stoji za vsakim duhovniškim in redovniškim poklicem. Ko danes slavimo novo mašo našega rojaka in prijatelj Tineta,
mmmmmu*
11 Uff Uffff f 11 tltlllf tt 11 llllllllll 111111 duhovniki, spoštovani gostje, dragi prijatelji!
Ko je Kristus pošiljal v svet svoje apostole in učence, je dobro vedel, kam jih pošilja. Peščico in nerodnih galijeskih ribičev je postavil nasproti vsej intelektualni, gospodarski in vojaški moči tedanjega sveta. Toda apostoli so z vedrim srcem in svetlimi obrazi ponesli v svet njegovo blagovest, saj jih je spremljalo Jezusovo zagotovilo: "Jaz ostanem z vami vse dni do konca sveta!" V moči tega zagotovila so apostoli in učenci izvršili dela, ki jih človeška logika ne more razložiti.
Dvatisoč let že Kristusova malaj čreda vztraja v svetu in v njem opravlja vlogo kvasa, soli in luči. Se vedno je v manjšini — v pravem pomenu besede mala čreda, toda z Bogom je močna. Prav v tej zavesti božje navzočnosti moremo gledati korenine vseh junaških dejanj. "Vse premorem v njem, ki mi daje moč", pravi apostol Pave). Bog ni nekje daleč, osamljen v svoji slavi in svetosti, temveč je tu, med nami; Njegovo'bližino pa čutimo ali izkustveno doživimo na; različne načine.
Bog je Duh in kdor ga moli, ga; mora moliti v duhu in resnici. Pri taki molitvi čutimo Boga ob sebi kot skrivnostnega sogovornika.
Na poseben način je Bog pričujoč v zakramentu presvetega rešnjega telesa po naših cerkvah. To je prava, resnična priču-jočnost, ki je nobena druga ne more zamenjati. Kjerkoli po naši domovini kipi v nebo zvonik, nam je znamenje, da je Bog na poseben način posvetil zemljo s svojo navzočnostjo.
Bog se skrivnostno pridruži vsakemu bogoslužnemu zboru. "Kjerkoli sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi," pravi Kristus! Zato verujemo, da je Bog tudi danes tukaj med nami, saj smo se zbrali v njegovem imenu okrog daritvene mize.
Bog živi v našem bližnjem. Kadar izkazujemo ljubezen bratu ali sestri v potrebi, jo izkazujemo njemu. V dejavni ljubezni se osmišlja in dobiva pravo podobo naše krščanstvo. Sele takrat bomo zares pravi kristjani po božji volji, kadar bomo v obrazu našega bližnjega, tudi tistega, ki nam ni simpatičen, uspeli odkriti poteze božjega obličja . . .
In končno — Bog živi sredi krščanskega občestva po svojih duhovnik. Duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga. Tako opredeljuje vlogo duhovnika v krščanski skupnosti apostol Pave). Duhovnik je po svojem poslanstvu nadaljevalec Kristusove odrešilne dejavnosti. Njegove roke se dvigajo v blagoslov, njegova usta oznanjajo blagovest, v njegovem srcu mora prevladovati nesebična ljubezen do vseh ljudi. Kakor starozavezni preroki mora biti tudi novozavez-ni duhovnik božji mož. V moči svojega duhovništva obnavlja in nadaljuje Kristusovo navzočnost v zakramentu evharistije. Kadar sklicuje in vodi bogoslužne zbore, spet na poseben način kliče Boga med ljudi. In končno z besedo, še bolj pa z gledom opozarja na Boga, ki živi v našem bližnjem.
Krščansko občestvo se dobro zaveda duhovnikove posredovalne vloge med Bogom in ljudmi, zato se iskreno veseli vsakega novega duhovnika. V naši narodni in verski zgodovini so bile nove nmaše vedno dnevi velikega slavja. V novomašniku in duhovniku nasplošno ljudje niso častili človeka, temveč so se veselili božje dobrote, ki je spet izbrala nekoga izmed njih za svojo poseb-
moramo seveda najprej izraziti hvaležnost Bogu, da ga je na tako čudovit in izreden način poklica), potem pa seveda novomašniku za pritrdilen odgovor. Slovenska Cerkev, posebej še slovenska skupnost duhovnikov misijonske družbe lazaristov izraža hvaležnost vsem tistim, ki so mu v novi domovini Kanadi z besedo in dejanjem pomagali, da je mogel prehoditi pot do oltarja. Hvaležni smo staršem, bratom in sestram, da so ga bili voljni prepustiti v božjo službo, ga podpirali pri njegovi odločitvi in molili zanj.
Dandanašji je zelo moderno govoriti o krizah in kriznih situacijah. V krizi so različni ekonomski sistemi, v krizi je filozofija, znanost, v krizi je Cerkev, v krizi je tudi duhovništvo. Večkrat beremo ali poslušamo o pomanjkanju duhovnikov, o premajhnem številu duhovniških kandidatov, o duhovnikih, ki zapuščajo svoj poklic in odhajajo. Čeprav so številke navadno močno pretirane, je za vsem tem le dobršen del resnice. Iz tega moremo sklepati, da se tudi v duhovnikih nekaj dogaja, da morebiti doživljajo krizo vere ali krizo poklica. Kje so vzroki za takšne pretrese?
Človeštvo je v zadnjih desetletjih doživelo nesluten razvoj, takšen razvoj, ki je presegel najdrznejše sanje. V zvezi z napredkom znanosti in tehnike je doživela korenite spremembe tudi človeška družba kot celota. Nagel prehod v industrijsko in deloma že poindustrijsko družbo, silovita urbanizacija, vedno večja vloga sredstev družbenega obveščanja, med katerimi prednjačijo televizija in film, vse to je zapustilo globoke sledove tudi v duši vsakega posameznika. Tudi kristjan mora namreč živeti sredi sveta in je podvržen vsem njegovim vplivom, dobrim in slabim. Ce samo bežno pogledamo javno mnenje zunaj Cerkve, lahko že na prvi pogled ugotovimo, kako močno je zakoreninjeno le v stvarnostih tega sveta. Vodoravna usmeritev je skoraj popolnoma nadomestila navpično. Človek živi in dela, kakor bi Boga ne bilo. Cim bolj so ljudje Boga poznali le pomankljivo kot izhod v sili, tem
lluksus, če že ni čisto nevredno 'modernega človeka. Človek si je res v dobršni meri podvrgel naravo in njene sile, prepričan pa je, da je že popoln gospodar. Vedno bolj se ravna po načelu, da sme vse, kar more, in da more vse, kar hoče.
Razumljivo je, da v tako spremenjeni družbi postane vprašljivo tudi mesto duhovnika. Vprašljivost duhovnikovega bivanja in njegovega mesta v družbi je tudi najpogostejši vzrok odhodom nekaterih duhovnikov, posebej mlajših. Po eni strani je to celo razveseljivo, da odhodom ne botruje kriza vere, temveč le kriza eksistence, kriza identitete. Duhovnik sam se začne spraševati, kakšen bo njegov jutri in ali ima njegovo delo še kakšne izglede. Vprašuje se, ali ima njegova žrtev še pomen in ali njegove besede ne izzvenevajo v prazno kakor glas vpijočega v puščavi.
V zgodovino slovenskega naroda je katoliški duhovnik opravil izjemno versko in kulturno poslanstvo. Njegovo mesto v narodu je danes bistveno drugačno, toda zato nič manjše in nič manj važno. Enako bi mogli trditi za mesto duhovnika v človeški družbi kot celoti. Človek bo s svojo tehniko morebiti segel po zvezdah, morda bo desegel stvari, o katerih si danes ne upamo niti sanjati, toda če bo hotel doseči notranje pomirjenje in odpuščanje grehov, bo le moral priznati v vsej ponižnosti: "Oče, grešil sem, odpusti!" In duhovnik bo tisti, čigar roka se bo dvignila v božjem imenu ter prinesla odpuščanje in notranji mir.
Zdi se, da vrhunski znanstveniki vedno trdneje prihajajo do prepričanja, da so vprašanja, na katera znanost ne bo mogla nikoli zadovoljivo odgovoriti. To so zadnja in najgloblja vprašanja človekovega bivanja, stvarjenja, večnosti in Boga. Po drugi strani pa je zlasti med mladimi vedno več takih, ki na ta vprašanja zahtevajo odgovor. Iščejo ga v različnih smereh: od ustanavljanja raznih verskih gibanj do zatekanja v svet mamil in omame. Nekateri za vedno izginejo v temnem blodnjaku, drugi se po brezuspešnem iskanju dvignejo in iščejo drugod, kjer imajo več upanja na uspeh. Tukaj je mesto vere in duhovnika v sodobni družbi! Osmisliti mora življenje in dati ali vsaj pomagati iskati odgovor na zadnja vprašanja ter dvigati človeka k višjim vrednotam. Gorje družbi, gorje posamezniku, ki v duši zavestno duši klic po višjem, po duhovnosti, po nadčasnosti.
In prav tukaj najde duhovnik neizmerno veliko področje za izvrševanje svojega poslanstva. Živeti mora sredi družbe in se v marsičem podrejati njenim navadam, toda v tej družbi, zaverovani v malika, ki mu je ime standard, mora buditi smisel za tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki jih ostala področja dela in iskanja ne morejo zaobseči.
Podoba jutrišnje vernosti bo verjetno v marsičem drugačna od današnje, saj vsak čas nanovo določuje in oblikuje medčloveške odnose. Predvsem se zdi, da bo moral jutrišnji kristjan mnogo bolj živeti iz svoje osebne vere in ne toliko iz tradicionalne vernosti, ker so ga pač tako učili. Po drugi strani pa se bo mora) nasloniti na občestvo, skupnost. Znamenja časov nam kristjanom vse bolj napovedujejo vlogo kvasa, soli in luči človeške družbe. V tej vlogi pa moramo imeti kristjani več in globljo vsebino. Duhovnik, ki je postavljen za pastirja danes, mora torej opravljati dyojno nalogo: posredovati evangeljsko
sporočilo sodobnikom, hkrati pa pripravljati podobo jutrišnje vernosti.
Ko bi hoteli izluščiti osnovno lastnost, ki je potrebna takšnemu duhovniku, bi morali najbrž na prvo mesto postaviti iskrenost. In to iskrenost v pomenu popolnega skladja med naukom in življenjem. Gorje duhovniku, ki bi mogli nanj obrniti Jezusove besede farizejem: "Njihove besede poslušajte, po njih delih pa se ne ravnajte!" Duhovnik mora po svoji službi oznanjati božjo besedo, toda govoril bo v prazno, če za besedo, ki jo uči, ne bo stal s svojim življenjem. Zgledno življenje daleč prekaša še tako dobro pridigo.
Tisti, ki se je danes odločil za duhovnika, se mora zavedati, da se je odločil za plavanje proti toku. Okolje, v katerem živimo, ni naklonjeno duhovnim vrednotam. Pri tem je čisto vseeno, na kakšnih temeljih je družba osnovana. Okolje si je svojo življenjsko filozofijo zgradilo na popolnoma drugačnih temeljih — na tostranski sreči in blaginji. In sredi tega sveta mora biti duhovnik glasnik drugega, duhovnega sveta.
Čeprav napredek omogoča vedno udobnejše življenje, še ne prinaša sreče. Kljub vsemu je sodobni človek v sebi nakako negotov, razklan. Duhovnikova naloga je, da v to splošno negotovost, ki bi ji po učeno rekli eksistenčni strah, postavi trdne opornike večnih vrednot, ki jih nič ne more spremeniti. Na ta način bo duhovnik postal buditelj in nosilec upanja. Upanje pa se ne rodi toliko ob besedah in pridigah, temveč — ponavljam — ob življenjskih zgledih. Kolikor bo današnji duhovnik posta) vidno znamenje nevidnega, toliko bo v njegovem oznanjevanju pristnosti. V tem je bila in bo ostala — moč preroka.
Duhovnik mora postati vez med ljudmi. Vernost jutrišnjega dne bo vedno bolj v znamenju majhnih občestev in skupin. Samo tako bodo kristjani mogli črpati moč za življenje. In takšno občestvo bo držal skupaj duhovnik, njegova duša in srce.
Kopičenje zameljskih dobrin, dviganje standarda ali življenjske ravni človeku danes ne zadošča več in mu bo v prihodnje vedno manj. Vedno bolj bolehamo za kroničnim pomanjkanjem resnične sproščenosti in veselja. Duhovnik bo za takšno družbo obogatitev le takrat., ko bo postal znamenje velikonočnega veselja. Pokazati mora, da kristjan ne nosi okrog samo umiranja, temveč zarjo vstajenja.
Dragi prijatelj novomašnik! Z današnjim dnem te sprejemamo v vrste slovenskih duhovnikov. Želim ti, da bi bil vreden poklica, ki ga sprejemaš. In še nekaj. Vsi si želimo, da bi v naše vrste, posebej še v vrste tistih slovenskih duhovnikov, ki duhovno skrbijo za slovensko skupnost v novi domovini, prinesel mladostnega poleta, novega duha, ki veje v Cerkvi in prenavlja svet. Izbran si iz ljudstva in postavljen za ljudstvo. yerjemi, ni lahko ved-, no hoditi prvi in ne imeti nikogar pred seboj. Pa, motim se! V krščanskem občestvu, kateremu se boš žrtvoval, boš posredoval Boga, zato bo Bog na poseben način s teboj. In česa bi se v življenju mogel bati, če imaš Boga ob sebi? Ob tebi bo tudi naša molitev. Bratje in sestre smo, otroci enega Očeta, zato se naše molitve med seboj skrivnostno prepletajo in kličejo božjo pomoč na tistega, ki jo najbolj potrebuje.
Danes prvič stojimo s teboj ob oltarju. Skupaj s teboj bomo darovali nebeškemu Očetu najlepši dar, da bi nam ga on spet vrnil v evharističnem obedu. Se prej pa te prosimo, da bi zbranemu občestvu podelil novomašni blagoslov, ki nas bo še bolj povezal. In ko boš pri darovanju dvigal pateno s
MISS LJUBLJANA
Dobrodošli — Toronto vam odpira vrata v svet 50 paviljonov * mednarodnih mest. Od 20. do 28. junija boste imeli priliko * videti in slišati edinstvene prireditve, ki so ponos mesta. To je čas, ko bo vam mlade ''Miss" paviljonov razkazovale redkost i \ in zanimivosti ,lepoto in prijetnost. Tudi Slovenci imajo svoj ■ paviljon Ljubljana, svojo dekle in župana.
Letos nas predstavlja gdč. Mojca Por. Kaj ona misli o J slovenskem dekletu je povedala, ko so jo izvolili:
Skoraj vsak pozna pesem, ki opisuje slovensko dek)> z rdečo ruto, bel ošpet in zagorela lica. To pa je samo zunanja ■ slika preprostega slovenskega dekleta. Bolj važne so njene \ Jasami.,-ki jo pripravljajo-za življenje^ ker dekle pa.-žena in žena postane mati. Slovenska žena je središče slovenske družine. S svojim zgledom se slovenska mati trudi, da vzgoji otroke tako, da so pridni, pošteni, verni in i ponosni Slovenci. Slovenska hči je vesela pa tudi resna, i skromna, čeprav je bogata, ima pridne roke in zvesto | ljubeče srce. Danes razmere zahtevajo, da je dekle tudi izobražena in sposobna modernega življenja. Želim si in ! trudim se, da bi bila jaz tako slovensko dekle.
OGLEJ SI ONTARIO
Od 2. do 7. junija so se uredniki in poročevalci etničnih listov v Ontariu udeležili potovanja po severovzhodnem predelu naše province. Organizacija je bila v rokah predstavnikov Ministerstva za industrijo in turizem, z etnične strani pa je pomagal predsednik Ontarijske etnične tiskovne zveze, naš urednik. Avtobus s približno 50 „turisti" je odpeljal izpred ontarijske zakonodajne zbornice točno ob 8.30 zjutraj. Srečno pot pa je prišel želet sam minister g. Larry Grossman. Pršilo je nekoliko ko se je avtobus premaknil — dejal sem, dež na začetku prinaša srečo potovanju (po starem slovenskem pregovoru) in res smo imeli lepo in toplo vreme do oblačnega povratka v soboto zvečer 7. junija.
Za „dopoldansko kavo" smo se ustavili v Wiartonu, a kosilo smo že imeli na ladji „M.S. Chi-Cheemaun", ki pomeni v indijanskem jeziku veliki čoln („canoe"), ki nas je popeljal na otok Manitoulin, kjer smo se ustavili v indijanskem kulturnem središču v West Bay, kjer smo bili sprejeti od 5 indijanskih voditeljev, indijanci sami so pa pripravili precej dolgi kulturni program, zvečer pa smo bili povabljeni na večerjo pripravljeno s kruhom, vse pečeno na žer-
kruhom, ki ga je dala pšenica kanadskih ravnin, ter kelih z vinom iz vinogradov rodne Vipavske doline, položi nanju še vse žrtve, trpJenje in molitve vseh tukaj zbranih in tistih, ki jih ni tukaj, a so v duhu s teboj. Upam, da se ne motim, če ti povem, da bomo predvsem molili za dvoje: najprej obilnega božjega iblagoslova tebi na tvojo duhovniško pot, potem pa, da bi se slovenska skupnost v Torontu še kdai veselila nove maše.
javici. K vsemu temu zanimivemu doživetju se bom povrnil prihodnjič. Sele po deseti uri zvečer smo dospeli v Espanolo, kjer smo prenočili.
Naslednji dan so nas „potegnili" do Sault Ste. Marie, kjer smo več ur krožili z najeto ladjo skozi različne vodne zapornice in naprave ter poleg vsega tega videli od vseh strani tovarno železne rude „Algoma Steel Co."
Po počitku čez noč, nas je „Algoma" vlak popeljal skozi slikovito sotesko do postaje „Canyon", kjer smo imeli prigrizek in nato nadaljevali pot do „Hawk Junction", kjer nas je čakal spet naš avtobus ter nas popeljal v kraj Wawa, kjer smo so ogledali na najvišjem hribu najmodernejši naprave, ki oddajo signale letalom za orientacijo, ki lete preko tega kraja. Ogledali smo si tudi „odprti rudnik" železa, ki je v obratu severno od mesta.
Naslednji dan smo se peljali skozi gozd, kjer so teden popreje zadušili velik gozdni požar, si ogledali novo pogozdovanje, kjer uspešno delajo Indijanci iz Manitoulin otoka ter videli priprave za orgaznizirani požig ostankov in suhega lesa, kjer so pred leti sekali gozd, '— kot pripravo za ponovno pogozdovanje. Pot nas je vodila skozi kraj Chapleau, Foleyet in Kukatush (Groundhog), kjer sem delal 1948-1949 na kontraktu s kanadsko vlado in S.F.D.P. iz Kapuskas-inga. Kraja nisem prepoznal. Bil sem pri gradnji novega kraja in industrijske ceste, zdaj je pa tam v prejšnji divjini novo moderno mestece.
Ustavili smo se zvečer šele v Timminsu, kjer smo si ogledali razne kulturne ustanove tam živečih etničnih skupin (Dalje na naslednji strani)
M» A FREE SLOVENIA - » * •
Subscription mm * UN per vrar^ ' : JM ilnglr H »«ur. Advertising 1 column x I" HM

V..,t"'
PaMishnl jnonlhlr by Slot «lian National Federation of Canada Kurlid A Vi.. Toronlo
SI.OVENSKA DRŽAVA Izhaja prvega v mesecu.
Letna narof nina tnala: Za ZDA in Kanado «I.-, ta Argentino 37S prtov, ta Brasitijo M kratelrav. ta Anglijo M Siltngov. ta Avstrijo M tlllngov. ta Avstralijo 3.7S avstr. t., ta Italijo in Trst I j*0 Hr. ta Francijo *M frankov.
Za pridpitane fiankr odgovarja pisec. M nujno, da bi te avtorjeva natlranja morala skladali v celoti i mKIJenJem uredniltva In izdajatelja.
T0R0NT0 a,lliilmiimii||||||||||||||||||s
g	«Petindvajsetletnico mašniskega
posvecenja je obhajal naš rojak toront_ski pomožni skof prezviseni g-Alojzij Ambrozic s svečano maso pri Mariji Pomagaj v nedelojo 8- junija. Napa je bil v dvorani pod cerkvijo slavnostni ^banket.	^
•Ob Vasem jubileju, prezviseni, tudi naša voščila!
Nova maša v Torontu I
1. junija 1980 je praznoval g. Valentin Batič novo mašo v cerkvi Brez-] madežne v New Torontu. Kako lep in prijeten občutek. Sin slovenske matere — duhovnik. Za uvod slovestnosti mu je g. Peter Cekuta prebral odlomek pesmi Vladimirja Truhlarja:
Rekli so, da sem sredi puste sivine kraj, kjer so spoznanja z barvo marelice in je v vsakem obrednem gibu, kakor v Mojzesovem udarcu s palico, navpične zlata vseodpirajoča sila.
Rekli so mi, da so besede iz duha, ki mu je vtisneno večno znamenje kakor zrak višin, kamor premika vzdolž skalovja z očnicami in rododendrom, sveto zdravilo Sonca. Zdaj vedo, da so sami zaznamovani, da je svet vsepovsod skala za živo vodo, ki jo odpira le Njegova roka. A da je njena prozorna dlan, doma na vsakem srcu. Na cesto tega sveta stopam zdaj tudi sam. Na njej ni zatišja z vodnjakom in cvetočo marelico s prihajanjem lahnim od upanja. A ne cesti je On, z brati, s sestrami. In le ker On, na levi, na desni udari na skalo časa, zagrgra iz nje voda in posedemo v veliko tišino. Dvignil si se, kakor gora in zdaj si v naši sredini. In vse visoke gore so bele in čiste, ker so najbližje nebesom in Bogu. Naj tako gledamo na tebe.
Ljubiš Naravo. Zato si blag in dober, zmeram čist v mislih, zmeramK vesel. Tudi mi te ljubimo, ker smo del Tebe, vsi pa smo del Narave. Tc5 pa je radi tega, ker je Bog sam v vsem, kar je ustvaril tudi v nemih ir ¡™ mrtvih stvareh v cvetlicah in zemlji, v morju in v siju nad svetlim vrhovi.
•	Na konvenciji kanadske federacije etničnega tiska od 30. maja do 1. junija v Ottawi, so delegati 150 časopisov izbrali za novega predsednika (za dobo 2 let) prijatelja Slovencev g. dr. Jožefa Kirschbauma (ki je to funkcijo enkrat že imel pred 7 leti), za glavnega tajnika pa našega urednika g.V. Mauka (ki je bil tajnik pred leti, predno je bil dvakrat zaporedoma izvoljen za predsedniško mesto). Na posebnem banketu zvečer 30. junija je govoril minister za večkulturnost g. Jim Fleming, pri kosilu pa je govoril direktor za vseljevanje g. Mack Erb od ministerstva za vseljevanje in zaposlitev.
•	Spominska svečanost. Za Josipom Brozom, so žalovali na komemoraciji ki jo je priredilo Kanadsko-Slovenska Grupa za kulturne izmenjave na ladji Jadran dne 14. maja 1980: Po obeh
Tine — Bog s Teboj. Z
himnah, je zpregovoril uvodno besedo Ludvig Stegu od kulturne izmenjave, nato je zapel pevski zbor „Majolka" iz Hamiltona, dr. Anton Kačinik je nastopil z recitacijo, Marija Ahačič-Polak in Matija Lebar sta nastopila s pesmijo s spremljavo, in končno je prof. Ivan Dolenc govoril o temi: Tito in naši izseljenci. Za zaključek so še kazali film o Titu.
• Od 2. do 7. junija je onta-rijska etnična tiskovna zveza imela pod okriljem ministerstva za turizem in industrijo in pod vodstvom predsednika V. Mauka potovanje po severo-vzhodnem delu Ontaria. Potovali so z avtobusom, vlakom in ladjo ter obiskali kraje Manitulan otok, Sault Ste. Marie, Canyon, Wawa, Chapleau, Foleyet, Timmins, Kirkland Lake, North Bay in G^enhurst. Posebno poročilo s potovanja sledi.
oglej si ontario iiimiiiiiiiimmiiiiiiiiiiimi
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
zanemarili pa tudi nismo z ogledom rudnikov za zlato, srebro in drugo. Drugi dan smo nadaljevali naša „raziskovanja" v Kirkland Lake"-u, videli tako imenovano "Ghost Town" mesteca z zapuščenimi rudniki za zlato ter se na večer ustavili že na poti nazaj proti Torontu v North Bay-u.
Po ogledu zanimivosti za turiste, smo se v soboto končno za kosilo že znašli v Muskoki v Gravenhurstu. Tu je bilo neke vrste poslovilno kosilo skupine in okrog sedme ure smo že bili doma v Torontu.
Le na kratko sem nakazal, kaj smo obiskali, videli in doživeli. V eni naslednjih številk, bom povedal kaj več o Indijancih na Manitoulin otoku, o tem, koliko vedo o našem misijonarju škofu F. Baragi in podobno, pa še o kakih drugih pdsebnostih in
lepotah, ki smo jih doživeli (n.pr. potovanje z vlakom severno od Soo skozi slovito sotesko in kraj Canyon).
Vsekakor je potovanje potrdilo novo dejstvo, da severni Ontario nudi dovolj razvedrila in sonca, naravnih lepot, ribarjenja in „raziskovanja" ter bistrih in čistih voda za počitniška potovanja vsakemu, ki se zanima za svojo novo domovino. Priporočam slično potovanje vsakemu! In še nekaj! Ce nisi navdušen za taborenje in kuhanje pod milim nebom, v vseh krajih boš našel 1 tudi odlične restavracije s posebnostmi, ki bodo zadovoljile še tako izbirčne goste! Toliko v opozorilo, — pred 15 ali 20 leti ni bilo tako!
Veselo potovanje po severovzhodnem predelu lepega Ontaria!
V.M.
•	Pikniki na slovenskih letoviščih so v polnem razmahu, a so bili do gotove mere okrnjeni, ker je bilo do sedaj še kar hladno vreme
•	24. maja sta si obljubila večno zvestobo pred Bogom in ljudmi g Dušan Klemenčič in gdč. Helena Marolt. Poročil ju je ženinov brat dr. Drago Klemenčič, urednik „Družine". Novoporočencema, g. Dušan je uslužben pri Hranilnici in posojilnici J.E. Kreka v Torontu — naše čestitke z željo po božjem blagoslovu in — da bilo bi srečno! Bog Vaju živi!
Chicago
Berwyn, 28. maja 1980.
•	Naš izlet v Cleveland. Kot nam je bilo povedano, je ob 4 uri zjutraj 24. maja odpeljal izpred cerkve sv. Štefana v Chicago velik avtobus, plesalce Slovenskega radijskega kluba v Cleveland. Ta folklorna plesalska skupina slovenskih plesalcev je bila povabljena od "Mladih harmonikarjev" v Clevelandu, da nastopijo in sodelujejo pri njihovem koncertu 24. maja zvečer v šolski dvorani pri Sv. Vidu.
Kar je bilo še prostih sedežev v avtobusu smo jih rezervirali starejsi člani SARK-a, nekaj rezervacij so morali še odkloniti ker je bil avtobus že poln. Ti so se potem s svojimi avtomobili odpeljali v Cleveland.
Bal sem se, da bomo morali zjutraj čakati na zamudnike posebno ker jih je precej prišlo iz okolice Chicaga. Vsa čast posebno mladini, da so vsi prišli pravočasno na avtobus ter tako omogočili, da smo se lahko ob določenem času odpeljali proti našemu cilju — Clevelandu.
Vreme ni bilo najboljše. Ko smo se pripeljali v Indijano ,je začelo deževati. Deževalo je vso pot do Clevelanda. Na potnike v avtobusu pa to slabo vreme zunaj ni prav nič vplivalo, vsi smo bili dobro razpoloženi, posebno mladina.
Po 6 urah smo se ustavili pred Howard Johnson hotelom v Clevelandu. Od tam smo se kmalu odpeljali k Sv. Vidu kjer so v šolski dvorani naši plesalci imeli še vajo in nato kosilo . Starejši smo ta čas izrabili, da smo si ogledali okolico Sv. Vida in si nakupili kranskih kolobas in želodcev. Pred 30 leti smo imeli v Chicago večje število slovenskih trgovin in mesarij, ki so vedno imele te dobrote v zalogi. Zob časa je tudi vse to spremenil, nekateri trgovci so pomrli, drugi so šli v pokoj in trgovine zaprli.
Zelo prijetno smo bili presenečeni že popoldne nad res slovensko gostoljubnostjo clevelandskih rojakov pri Sv. Vidu ter dobrim in okusnim kosilom ki ga znajo pripraviti samo slovenske kuharice.
Pristno slovensko družabnost smo doživeli na zabavi ki seje razvila po prireditvi. Poleg starih prijateljev smo srečali nove in obujali spomine na preteklost. Na prireditvi sva z ženo po dolgih letih srečala tudi č.g. Jožeta Cvelbarja s katerim smo se skoro
pred 31 leti skupaj vozili v Ameriko. Srečali in pozdravili smo se tudi z rojaki iz Washingtona ki so se na to prireditev pripeljali v Cleveland.
Prireditev Mladih harmonikarjev in nastop plesalske skupine iz Chicaga je nad vse dobro uspela. Oboji so bili deležni velikega aplavza . Gotovo je bilo to veliko zadoščenje tako za g. Rudija Kneza kakor za ga. Corinn Leskovar. Pri tako lepo uspelem nastopu obeh skupin sta gotovo oba pozabila na vse težave in tudi skrbi, ki so bile združene s pripravami za to prireditev. Take skupne prireditve imajo tudi velik kulturni in narodnostni pomen, zasluge, da se slovenska mladina večinoma že tu rojena iz dveh različnih mest med sabo spozna' ter se jim s takimi nastopi krepi slovenska narodna zavednost.
Drugo jutro 25. maja je avtobus odpeljal našo skupino k Lurški votlini na Chardon Road kjer smo se pridružili množici clevelandskih Slovencev ki so prišli tja, da se udeležijo sv. maše ki je bila darovana za vse žrtve vojne in revolucije v Sloveniji.
Kot lansko leto za Baragov dan smo tudi letos imeli kosilo v poznani Sterletovi restavraciji. Kosilo je bilo zelo okusno, tudi z okrepčilom iz bara nas je g. Sterle zelo dobro postregel.
Po kosilu smo se opdpeljali v slovenski starostni dom kje so naši plesalci zaplesali nekaj plesov za prebivalce tega doma. Dva člana naše skupine Pavle in Anica Lenassi sta tam našla tudi dva rojaka, skoro soseda iz Slovenije ki sedaj bivata v tem domu. Oba sta stara že čez 90 let. S "tem obiskom je bila naša pot po Clevelandu zaključena, obrnili smo nazaj proti Chicago.
Tudi na poti nazaj je bila naša skupina še vedno dobro razpoložena. En del poti je držala družabnost mladina, ki pa se je sčasoma utrudila in umirila. Da ni bilo dolgčas ostali de) poti se je tudi nežni spol med katerim je bilo dosti dobrih pevk ukorajžil ter so pričele prepevati ter nam s svojim petjem krajšale čas prav do sv. Štefana. Med nami moškimi verjetno ni bilo dosti dobrih pevcev, edino Otmar Tašner jim je parkrat skušal pomagati.
Ob tej priliki naj se zahvalim ge. Corinn Leskovar, ki je to našo pot organizirala ter skrbela, da je bilo vse v redu . Clevelandčanom pa še enkrat prav lepa hvala za vso vašo gostoljubnost in prijaznost.
Slovenski radijski klub sporoča, da je slovenska radijska oddaja, ki je bila do sedaj vsako nedeljo ob 8 uri zvečer prestavljena na 4 uro popoldne ob nedeljah. Oddaja je še vedno na istem valu WOPA 1490 KC. Oddaja ob 4 popoldne bo dosti močnejša ter bo omogočila tudi rojakom severno in zapadno od Chicaga poslušati lepe slovenske pesmi in melodije vsako nedeljo popoldne. • Kot je razvidno iz farnega oznanila pri sv. Štefanu v Chicago, bomo dobili novega župnika p. Richarda Rogana, njegov pomočnik pa bo p. Beno Korbič.
Ludvik Jelene
'Če lahko nudite nova deia ontarijski mladini, bo Ontario pomagala plačati njihove plače.
Če vodite podjetje v Ontario in če vpostavite nova dela med 5. majem in 26. oktobrom 1980, lahko zaprosite pri ,,The Ontario Youth Employment Program" za pomoč v višini $1.25 na uro (do maksimalne višine $50.00 na teden) za plače vsakega izmed zaposlenih mladostnikov, ki ste ga najeli za ta dela.
Tukaj je, kako OYEP lahko pomaga.
OYEP je bil načrtovan za vas in za mlade ljudi, ki hočejo delati. Pomaga vam najeti mlade ljudi med 15 in 24 letom za dodatno delo za vas in istočasno vam mi pomagamo plačati plačo.
Pomoč vam pomaga do višine 6.000 možnih delovnih ur na vsakem kraju, kjer ste napravili prošnjo za zaposlitev. Na primer, vi lahko najamete 10 mladih ljudi za 15 delovnih tednov, ali pa 15 mladih ljudi za 10 tednov dela za vsakega. Zaposliti morate vsako mlado osebo za povprečno 25 ur nadziranega dela na teden in to najmanj za šest tednov.
Odobreni delodajalci.
Vi ste odobreni delodajalec, če ste aktivno upravljali podjetje v Ontario vsaj eno leto pred 5. majem 1980. To je zahteva za vsak kraj, kjer želite najeti delovno moč.
Odobreni delojemalec.
Mladi ljudje, ki jih želite zaposliti morajo
OYEP dela za nas vse
biti v starosti od 15 do 24. let. Živeti morajo m morajo delati v Ontario. Ne smejo biti sorodniki delodajalca, kot je to obrazloženo v „The Ontario Youth Employment Actu".
Vsa dela morajo biti nova.
Odobrena za denarno pomoč, novo nastala pozicija mora biti dodatni k rednemu in sezonskemu delu, ki je normalno na razpolago med časom 25 tedenske zaposlitve. To naj pomeni nov projekt v pisarni, glavna popravila, raziskovanje in tako naprej.
Zaprosite čimprej. Denarna pomoč je omejena.
Zadnji termin za prošnje je 2. julij 1980, ali še prej, če bodo vsa razpoložljiva sredstva prej izrabljena. Vložite vašo prošnjo čimprej. Predno nastavite, si zagotovite pismeno zagotovilo.
Potrebujete več informacij!
Za vsa navodila o tem načrtu, ali za več informacij, kličite ali pišite. Radi vam bomo pomagali. Ministry of Intergovernmental Affairs, Subsidies Branch, Queen's Park, Toronto M7A 2R8, 1—800—268—7592 tollfree. In Metro Toronto kličite 965-0570. V severnem Ontario (807 poklicni teritorij) kliči (416) 965-0570 collect.
William Davis Premier
Province of Ontario
WIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
O slovenskem tisku v Z.D.A.:
Immigration History Research Center vseučilišča Minnesota je obnovil izdajanje svojega glasila „Spectrum". Marčna številka 1980 (III/2) prinaša poročilo na 11. strani o etničnem tisku v ZDA. Med južnoslovanskimi listi poroča o slovenskem tisku naslednje:
The first Slovenian American newspaper in the United States, Ameri-kanski Slovenec (American Slovenian), was begun by Anton Murnik in Chicago in 1891. After ten issues, Murnik sold the paper and the printing press to the Slovenian American missionary, Rev. Jospeh Buh, who moved the paper to Tower, Minn. Amerikanski Slovenec moved to Joliet, III. in 1899 then to Chicago and then to Cleveland where it is still published as the organ of'the Grand Carniolian Slovenian Catholic Union, the oldest Slovenian fraternal benefit society in the U.S. (microform 1891-1946, originals 1963 to the present).
Other fraternal organs are the Carniolian Slovenian Catholic Union's Glasilo KSK Jednote, Chicago (microform 1917-1945) and Prosveta (Enlightenment) an influential paper published by the Slovene National Benefit Society in Chicago from 1908 to the
present (microform 1908-1967, hard copy 1968 to the present). Records pertaining to Prosveta and other papers of the Slovene National Benefit Society (ca. 1904-1966) have also been donated to the IHRC's collections.
The Catholic point of view fs represented also by the leading Catholic Slovenian daily, published in Cleveland since 1908 as Amerika, Clevelandska Amerika, and finally Ameriska Domorina (American Home) (microform 1907-1962, originals 1963 to the present).
Labor-oriented papers include Frank Sakser's G/as Naroda (Voice of the Nation), a major Slovenian paper published in New York from 1893 to 1963 (microform scattered issues 1893-1903, 1912-1921; originals 1933, 1948, 1950-1954) and Proletarec (Proletarian), published in Chicago by the Jugoslav Socialist Federation of the American Socialist Party from 1906 to 1 952 (microform 1906-1918, 1929-1952).
The IHRC has manuscript collections pertaining to these labor-oriented papers, including editorial records of the firm Glas Naroda for the period 1953-1963 when Anna Krasna was editor, papers of the Jugoslav Socialist Federation for 1905-1952, and records of Proletarec for 1912-1952.
The most important Macedonian newspaper is the Makedonska Tribuna published weekly in Indianapolis since 1927 (originals 1963 to the present).
niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiniiiiiiiiiiiiiiiii
PROSIMO, WÊk PORAVNAJTE NAROČNINO!
I African Lion Safari
R,R.#1 CAMBRIDGE ONTARIO N1R 5S2
Téléphoné (519) 623-2620
ETHNIÇ EDITORS ON NORTHERN ONTARIO TOUR: Providing Maiiltoulin island ferry service in Lake Huron is the fast* comfortable M.S. Chi-Cheemaun, Ojibwa meaning 'Big Canoe.* This modern vessel operated by the Ontario Northland Transportation Commission took the ethnic journalists on a two-hour trip to the islands from Jobermory. It can carry 600 passengers and tour buses as weli as private automobiles.
(Ontario Ministry of Industry and Tourism photo.)
FORT
«
48532323234823232348484853235353532348234889234891234848
Kdo je bil Josip Broz-Tito ?
Bili smo pripravljeni, a vendar nas je presenetilo. Ne Brozova smrt, ker smo se v nasprotju z mnogimi drugimi zavedali, da je tudi on smrtnik. To se sliši sicer čudno, vendar pa jih je bilo v Jugoslaviji veliko in ne samo med najbolj preprostimi na duhu, ki so verjeli v njegovo večno "mladost" in si niso nikoli upali pomisliti, da bo nekoč umrl. Sam sem govoril z mnogimi takimi, ko sem se srečeval z njimi v Trstu. Presenetil nas je nezaslišan kult njegove osebe ali bolje rečeno njegovega trupla, kult, ki je daleč zasenčil vse, kar je svet kdaj doživel s kultom drugih diktatorjev, Mussolinija, Hitlerja, Stalina in drugih. Tak kult so zganjali z njim — oziroma ga je on sam zahteval — ko je bil še živ. A ko je ležal na mrtvaškem odru v Beogradu in med pogrebom, pa tudi še po njem, se je zdelo, da je Beograd naravnost ponore). In ne samo Beograd. Vsi jugoslovanski listi niso pisali več dni skoro nič drugega kot neskončne „hosane" Titu. Napravili so ga ne le za "največjega sina jugoslovanskih narodov", ampak celo za enega največjih, če ne največjega človeka vseh časov. Napravili so ga za Odrešenika, za Velikega preroka, za mistično osebnost, za ustanovitelja in voditelja nove ateistično-marksistične religije. To je doslej verjetno največji izbruh samoponiževanja množic v svetovni zgodovini.
Zdi se mi, da je bilo tega nekaj manj v Sloveniji in na Hrvaškem, vsaj po televizijskih prenosih sodeč. V Ljubljani se množica ni obnašala histerično in se ni zdela v mistični razvnetosti. Bila je tiha pod odprtimi dežniki, ker je ravno hudo deževalo, ko so se "gauleiterji" Slovenije poslavljali od njega. Isti vtis sem ime) pri gledanju prenosa iz Zagreba. Toda Beograd je s pravim zanosom klečeplazi) pred truplom diktatorja in mu izkazoval pravo malikovanje. Mnogi so histerično ihteli. Ali pa so se šli teater, toda igrali so ga dovršeno. Manjkale so samo poklicne "naricalke", njihovo vlogo so prevzeli tisoči drugih.
V pogrebnem sprevodu so stopali najvišji državniki več kot sto držav z Vzhoda in Zahoda. Manjkal je samo Carter, ki pa je posla) podpredsednika Mondala in svojo mater. Ali je Josip Broz zares toliko pomenil tako Vzhodu kot Zahodu in tretjemu svetu? — smo se spraševali. Ali se torej motimo mi, ki smo obsojali tega diktatorja in pobijali njegov kult, ali pa je nekaj norega v vsem tem češčenju, ki ga milijonske mase z najuglednejšimi in najmogočnejšimi državniki na čelu in ves svetovni tisk (z le redkimi izjemami) izkazujejo truplu človeka, ki je imel na vesti na stotisoče mrtvih, zverinsko poklanih in pometanih v prepade, brez pravice do krščanskega pogreba in niti do takega, kot se spodobi za človeško bitje?
Odgovor na to bo dala oziroma je že dala zgodovina, le da ga mnogi niti v Jugoslaviji niti na Zahodu in drugje nočejo vzeti na znanje. Ravnajo se rajši po opor-tunističnem nagonu in po računih kratkovidne politike, ki je Zahod že pripeljala v zagato tako v Aziji kot v Afriki in v Srednji Ameriki. Ali je bi) Broz res taka velika, izjemna osebnost, kot verjamejo ali se delajo, da verjamejo?
Bi) je najmanj šolan med vsemi diktatorji totalitarnih držav. Imel je samo štiri razrede osnovne šole in svoje znanje je pozneje izpopolnil samo v tistem, kar mu je služilo, da je prišel naprej v karieri kot komunistični aktivist. Premle) je nekaj marksistično-stalinistične literature in se delno naučil ruščine in nemščine. Baje se je naučil v zadnjih desetletjih, odkar se je še) ideološkega voditelja "neuvrščenih", tudi nekaj malega angleščine, a ni shaja) brez tolmačke. Ni ime) velike fantazije in tudi ne idej, pač pa je znal odlično izkoriščati ideje drugih, npr. Kardeljeve kot že prej Stalinove, in predvsem je do popolnosti obvladal umetnost, kako si podvreči druge ljudi. V tem pogledu je imeJ vse prednosti pred drugimi.
Ker je napravi) samo štiri razrede osnovne šole, ni nikoli doumel pomena prave izobrazbe
in je ni spoštova). Bi) je preveč primitiven, da bi bij občutil zaradi svoje nešolanosti kak kompleks pred izobraženimi ljudmi. Nasprotno, ravno to ga je napravljalo agresivnega nasproti njim. Vsi, ki so pisali o tem, kako so se prvič srečali z njim, so spontano zapisali, kako si jih je že tedaj podvrgel. 2e v prvih hipih je bi) oster z njimi in je zahteval odgovor zaradi kake resnične ali namišljene napake, ki so jo napravili v svojem delovanju v ilegalni predvojni partiji. Tako jih je psihološko takoj spravil v položaj podrejenosti. Morali so se mu opravičevati in obljubiti, da odslej ne bodo več napravili take napake in delali po svoji glavi. Značilni so v tem pogledu spomini Sergeja Kraigherja, pa tudi drugih slovenskih komunistov, ki so imeli tedaj opraviti z njim. Med vojno je takorekoč v vseh pismih v Slovenijo grajal vodstvo slovenskih komunistov zaradi tega ali onega in jim pošiljal kontrolorje in "pomagače" iz Srbije. Naravnost začudenja vzbuja pasivnost, s katero so si tudi intelektualci to dopuščali. Kot rečeno, pa mu je omogočala tako sigurnost in agresivnost njegova primitivnost, ki ni poznala dvomov vase in v lastne sposobnosti, kot so značilni za intelektualce, in pa zavest, da mu je bila poverjena njegova funkcija naravnost od Stalina oziroma Kominterne. Bi) je od njiju "poverjen" s funkcijo začasnega in nato seveda stalnega sekretarja KPJ. To mu je podeljevalo avtoriteto in moč v partiji.
Razen tega so se ga bali. Vsi so morali vedeti, da je bil med bivanjem v Moskvi in je tudi ostal, najbrž še vsa vojna leta, zaupnik NKVD, sovjetske tajne policije. Vedel je, da bo to nekoč prišlo na dan in tudi tisto, kaj je kot tak počenjal, zato je izkoristil priložnost, da je pred nekaj leti pri "predavanju" ob odprtju partijske visoke šole v novi palači v Kumrovcu spregovoril o tem in prikazal stvar po svoje. Priznal je, da je delal za NKVD, čeprav te, kolikor se spomonjam, ni imenoval. Povedal je, da so zahtevali od njega, da mora pisati
Franc Jeza
"karakteristike" o vseh jugoslovanskih komunistih, ki so prihajali v Moskvo, in kako "se je boril v sebi", ali bi zapisal o njih resnico (t.j., jih očrnil), ali bi jih skuša) "izmazati". Odloči) se je za "resnico" in menda prav vsi tisti, ki niso spadali med njegove najbolj zveste, so bili likvidirani Znani predvojni hrvaški komunistični voditelj Ciliga, ki živi zdaj kot begunec v Rimu in je pred leti napisal o Titu nad 800 strani debelo knjigo v italijanščini, pravi, da je ostal živ samo zato, ker se ni nikoli nahajal v Moskvi istočasno kot Tito.
Poleg tega je imel Josip Broz izreden igravski talent, ali bolje rečeno, talent za poziranje in hlinjenje. V tem je daleč presegel vse druge diktatorje, celo Mussolinija. Znal se je naglo prilagoditi tistim, ki so bili močne jši od njega ali bolj vplivni, in nastopati tako, kot jim je bilo všeč. Tako je "prinesel okrog" Stalina in druge važne sovjetske osebnosti, s katerimi je prišel pred vojno in med vojno v stik, pa tudi Churchilla in druge zahodne državnike in diplomate. Nasprotno tem je skrival svojo grobost v nastopanju in brezmejno oblastiželjnost ter se delal izkušenega in modrega politika Ostajal pa je samozavesten in siguren samega sebe, s čimer jim je imponiral in vzbujal vtis, da je važen._ Važnega se je tudi zares čutil, ker — kot rečeno — ni ime) dvomov, da je vse prav, kar počenja, prav seveda v smislu, da mu služi pri vzponu na oblast. Oblast pa je pojmoval kot uživanje oblasti, kot izživljanje svoje oblastiželjnosti in želje po udobnem in celo razkošnem življenju. Ciliga in drugi so opozorili — in to se da razbrati tudi iz njegovih lastnih izjav, danih tu pa tam — , da se mu je vzbudila globoka, strastna želja po oblasti in razkošju, ko je kot brezposelnidelavec postopal pred prvo svetovno vojno po Dunaju in opazoval kočije, s katerimi so se vozili po mestu cesar in člani njegove družine. Tedaj so se mu začele cediti sline po oblasti in razkošju. Nedvomno je vsaj pod-
zavestno že tedaj trdno sklenil, da se mora priboriti na oblast.
Oblast je izvajal okrutno in se ni pomišljal pred množičnimi umori in sodnimi ter zahrbtnimi umori. Toda v resnici mu je bilo komunizma malo mar. Ce bi bil lahko prišel na oblast kot fašist ali preko kake druge ideologije, bi bil napravi) tudi to. Zato mu je bilo sorazmerno lahko upreti se Stalinu, bolj kot kakemu pravemu komunistu. Zanj je bilo to samo vprašanje moči, ne pa ideologije ali recimo "vere". Ni se čutil "krivoverca" kot najbrž mnogi drugi jugoslovanski komunisti. Zanj je bila stvar rešena, ko se je s svojo mogočno policijsko organizacijo ohranil na oblasti. Ideje za naprej, da se je kljub vsemu še naprej lahko predstavljal svetu kot komunist, čeprav je bil po vsej svoji ideologiji in življenjskem slogu bliže fašističnim diktatorjem, so mu preskrbeli drugi, predvsem njegov zvesti, še iz Moskve temeljito prestrašeni in podložniški Kardelj. Kardelj nikaor ni bil neumen človek, obratno, čeprav tudi on ni imel obširne, vsestranske izobrazbe in je črpa) svoje znanje samo iz komunistične, prvotno zlasti še stalinistične ideološke literature, je vendar veliko časa presedel pri knjigah in je tudi veliko premišljeval, tudi o ideologiji. Vendar pa si ga je okrog 25 Jet starejši Tito že v Moskvi, ko je bil povsem odvisen od njega, tako podvrgel, da je ostal vedno samo njegov oproda, da ne rečemo služabnik-zaupnik. Brez Kardelja bi bil ostal Tito tip surovega omejenega balkanskega diktatorja, Kardelj pa ga je kot njegov "dobavljač" idej napravil zanimivega. V resnici se ni Titu niti sanjalo o kakšnem delavskem samoupravljanju, dokler ga ni k temu nagovoril Kardelj, predvsem pa je sprejel to idejo iz nagona samoohrane po sporu Stalinom, da je ideološko in politično pred jugoslovansko par-tijp in pred svetovnim komunizom opravičil svoj "upor".
Dejansko se sploh ni uprl. Stalin je bil tisti, ki je izključi) Tita iz svoje komunistične družine, ker se je Broz prevzel. Leta 1945 se je
še čutil mladega v primerjavi s* Stalinom in si je znal ustvariti mit junaškega	"vodje"
takoimenovanega narodnoosvobodilnega in revolucijskega boja v Jugoslaviji. S tem si je pridobi) ugled predvsem pri azijskih in afriških revolucionarjih in voditeljih protikolonialističnih osvobodilnih gibanj. V Beograd in na Brione so v prvih povojnih letih romale neštete delegacije takih gibanj, tja pa je vabi) tudi mnoge levičarske evropske in ameriške intelektualce, katere je — seveda na državne stroške — gostil z družinami vred v raznih letoviščih in kopališčih ter jim omogoči) krožna potovanja po vsej Jugoslaviji, da so pojem dobro pisali o njem in o njegovem režimu. V njem so videli "mJadega" revolucionarja, ki je prišel po lastni sposobnosti in z lastno močjo na oblast. Zato so ga občudovali. To je šJo Stalinu na živce, nagonsko je začutil v Titu tekmeca pri lovu za popularnost in pri kultu osebe. Ko mu je bilo zadosti, je hotel Tita strahovati in vreči, toda bilo je že prepozno. Broz si je bil s svojo mogočno politično policijo, razpredno tako v partiji kot v vojski in v vsej državi, že tako utrdil oblast, da je lahko preprečil vsak poskus stalinističnega udara. Po nekaj dneh negotovosti po obsodbi s strani Kominforma je imel položaj v oblasti, vendar se še ni upal prelomiti s Stalinom in Sovjetsko zvezo. Vsaj še po) leta se je trudi) na vse kriplje, da bi potolaži) Stalina in ga prepričal o svoji zvestobi. Sele, ko se StaJin ni da) prepričati, je sprejel Kardeljevo sugestijo o novi posebni jugoslovanski komunistični ideologiji,	ideologiji
samoupravljanja, ki naj bi predstavljala naprednejši štadij "Ljudske demokracije" oziroma komunizma v primerjavi s sovjetskim komunizom. S tem je, kot rečeno, opravičil svoj upor in posta) še zanimivejši za marksiste po vsem svetu, ki so bili kritični ali nezaupljivi do Stalina in Sovjetske zveze, pa tudi za zahodne demokracije, ki so upali, da ga bodo v njegovem uporu proti
Iz slovenske zgodovine...
B.C. Novak
Mal proti Hauptmannu
Dr. Josip Mal je odgovori) Ljud- j se je strinjala z njegovimi ali s milu Hauptmannu, o katerega razlagi slovenske zgodovine smo razpravljali v prejšnjih številkah Slovenske Države. Čeprav je Ma) mnogo bolj poznan kot pisatelj moderne slovenske zgodovine, posebno kot avtor Zgodovine slovenskega naroda, ki jo je pričel dr. Josip Gruden (Celovec, 1910—1916) in nato nadaljeval Mal (Celje, 1928—1939), je vendar priobčil tudi znanstvena dela, ki obravnavajo starejšo slovensko zgodovino. Med najpomembnejši deli starejše slovenske zgodovine spadata gotovo "Schwabenspiegel in koroško ustoličenje" (Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 19. letnik, 1938, str. 109—132; nadalje bom rabil kratico GMDS za Glasnik. Mal ga je tudi urejeval) ter v nemščini pisano delo Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen (Ljubljana, Nova založba, 1939,1939; 175 str.) (Problemi iz zgodnjezgodovine Slovencev). Gornje delo je Mal vsebinsko nekoliko dopolnil in ga objavil v slovenščini leta 1942 ("Osnove ustoličenja karantan-skega kneza", GMDS, letnik 23, 1942, str. 1—62). Svoje misli o staroslovenski zgodovini je končno povzel še v svoji zadnji mali brošuri Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, ki jo je natisnila Mohorjeva družba v Celju po drugi svetovni vojni leta 1949. Poleg tega je obravnava) starejšo slovensko zgodovino v vrsti krajših člankov informativne narave, s katerimi je poroča), kaj se piše o tem vprašanju doma in po svetu, posebno v Avstriji, ali pa so to bile polemike z njegovim glavnim nasprotnikom Ljudmilom Haupt-mannom. Skrbno je zasledoval tudi novo literaturo ter jo ocenjeval posebno s stališča v kolikor
Hauptmannovimi izjavami. Na kratko, kot sem že v uvodu k Hauptmannovim teorijam omeni), je bi) Ma) visoko kvalificiran zgodovinar, ki je imel doktorat iz zgodovine dunajske univerze ter pripadal z gotovimi omejitvami dunajski zgodovinski šoli.
Se vedno pa nisem mogel zadovoljivo dognati, kaj je privedlo do ostrega spora med njima leta 1923. Je Mal nastopil proti Hauptmannovim teorijam kot resnicoljuben znanstvenik, ali kot zaveden Slovenec, ki je podredi) znanstveno raziskovanje in pisanje svoji narodni zavednosti; ali pa so povzročile spor osebne zadeve, na kar namiguje Hauptmann. Kdorkoli se seznani z razpravimi obeh visoko kvalificiranih slovenskih zgodovinarjev, mu mora postati jasno, da ju ni ločila samo različna razlaga slovenske zgodovine ter različna politična pripadnost, temveč je prišlo tudi do osebne mržnje in takega besednega obračunavanja, ki se ni več strinjalo z dostojanstvom njunega poklica. Se več, Mal je leta 1919 Hauptmannovo delo pohvali), leta 1923 pa je spremenil svoje mnenje in raztrgal Haupt-mannove teze, radi česar se mu je Hauptmann, deloma upravičeno, porogljivo posmehoval. Oglejmo si torej podrobneje dve vprašanji: Zakaj je Mal nastopil proti Hauptmannovim teorijam, in zakaj ga je leta 1916 pohvali), nekaj let pozneje pa napade)?
Kot že vemo je Hauptmann prvič razvil svoje poglede na staroslovensko zgodovino leta 1915 v razpravi "Politische Umwälzungen unter den Slowenen . . ." (Politične spremembe med Slovenci. . .)
-(Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, letnik 36,
1915,	str. 229—287) (Poročila Inštituta za raziskovanje avstrijske zgodovine), kjer je postavil svoje tri glavne hipoteze: Stari Slovani in stari Slovenci so živeli v suženjstvu, Karantansko državo so ustanovili Hrvatje, in tretjič, kosezi, staroslovensko plemstvo, so bili hrvatski potomci. Mal je leta 1916 zavzel pozitivno stališče do te razprave: V Času (letnik 10,
1916,	str. 83—100), kjer razpravlja o novih publikacijah, ki obravnavajo starejšo slovensko zgodovino in posebno o knjižici Slovenski župani v preteklosti dr.
Josipa Grudna, se izrazi pohvalno tudi o Hauptmannu: "Zadnji čas pa je Ljudmil Hauptmann v svoji temeljiti razpravi 'Politische Umwälzungen . . .' na podlagi kritične in vsestranske izrabe najrazličnejših virov dokazoval, da Slovenci ob svojem vstopu na pozorišče zgodovine niso imeli nobene trdne enote" (str. 88). Nadalje povzema po Hauptmannu dobo obrske podložnosti, hrvatsko ustanovitev Karantanije ter govori o kosezih, poznejših "plemenitih ljudeh" ali Edlinger-jih. Nikjer pa ne pove, da se s temi izvajanji ne strinja. Slično in pozitivno je ocenil Hauptmannovo razpravo med knjižnimi ocenami v istem letniku Časa (str. 115—116). Kot sem že omenil, sta ga ti pohvalni oceni iz leta 1916 spravili v nerodni položaj nekaj let pozneje, ko je napadel Haupt-mannove teorije.
Mantuanijeva kritična ocena
Takoj ko je izšla Hauptmannova razprava se z njo ni strinjal dr. Josip Mantuani, ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani. Mantuani je študiral pravo in zgodovino na Dunaju ter se je končno posvetil umetnostni zgodovini ter glasbi. Njegova ocena (Carniola, 1916, str. 270—273) gornje Hauptmannove razprave je mirna in stvarna. Priznava, da je vsebina članka rezultat "obsežnih raziskovanj naobraženega zgodovinarja, ki ima teoretično podlago moderne metode, dar kombinacije, čilo fantazijo in pozna podrobnosti. Rezultati v vnanjih obrisih ne nudijo presenetljivih novosti, pač pa podrobnosti." Vendar tej pohvali takoj pristavlja: "Zaključki so spretno formulirani in na videz prepričevalni. Raziskava je zanimiva, temperamentno pisana in bo dala strokovnjakom in specijalistom pobudo, prepričati se, da-li drže njena izvajanja." N?to povdari, da so se mu "urivali med čitanjem razni pomisleki, ki se jih nisem iznebil". Glede obrskega
gospostva in Samove dobe pravi, da ju Hauptmann obravnava naj-obširneje: "Naravno. Virov ni bilo. Treba je torej izravnati ta nedostatek s tolmačenjem in zaključki." Temu pridaja Mantuani zelo važno misel: "Kdor namerava učiti drugo zgodovinsko resnico, kakor dosedanji možje, mora uvaževati vsestranske vire in naziranja; v tem pogledu pogrešamo v razpravi povse zadovoljive popolnosti."
Ko Mantuani analizira razmerje med Obri in Slovani, navaja vse vire, ki so bili o tem vprašanju objavljeni v Kosovem Gradivu ter prikaže, kako je Hauptmann izbiral le tiste vire, ki so podpirali njegovo tezo, druge pa je izpustil, ali pa jih je tolmačil na svoj način. Zato Mantuani pravilno trdi: "Viri torej ne podpirajo dovolj zaključkov g. pisatelja o razmerju med Slovani in Obri." Mantuani se je dotaknil še nekaj drugih vprašanj, s katerimi se ni strinjal, za vsako pa navaja vire, ki utemeljujejo njegove dvome in kritiko. Svojo oceno zaključuje takole: "S temi opaskami niso
izčrpane nejasnosti in preporne točke.Ako priznamo resno stremljenje in znanstveno smotrnost, nam je vendar konstatirati, da prekipeča narava pisatelju ni pripuščala, da bi bil umeril marsikatero misel; nonum prematur in annum! S to naglico povzročeni, pomisleke izzivajoči rezultati pa bodo dali pobudo za nadaljne študije o.starejši slovenski zgodovini: in to je prva zasluga Hauptmannove razprave."
Naj še dodam, da Mantuani poda za nas važno izjavo, ko se dotakne Hrvatov in Karantanske države: "Zal, da mi je zabranje-no, pobavati se s temi izvajanji podrobneje." Nič pa ne pove, kdo je to prepovedal. Ta izjava pa je važna za razumevanje Malovega zadržanja in se bom k njej še povrnil.
' Mantuani je torej takoj spoznal pozitivno in negativno stran Hauptmannove razprave. Podčrtal je, da Hauptmann upošteva samo take vire, ki potrjujejo njegova izvajanja, , izpušča pa tiste, ki mu nasprotuje-
jo. Ce Hauptmann vsekakor omenja take nasprotujoče mu vire, potem jih tolmači na tak način, da jim vzame verodostojnost ali pa jih usmeri sebi v prid. Čeprav sloni neka teorija samo na izbranih ali izveriženih virih, se je ne da porušiti samo s splošno kritiko, ali s prikazom, da nekaj virov na katerih teorija sloni, ne drži. Teorija je sistem, ki se ne bo porušil, če mu tudi spodmaknemo nekaj virov (ali stebrov), na katerih sloni. Treba je kritično pregledati vse vire in dognati, kakšen dejanski stan prikazujejo ali potrjujejo. Za tako kritiko pa je treba časa, poznanje virov in objektivne presoje. Vsega tega pa Mal, kot se zdi,ni imel v zadostni meri, ko je začel s kritiko Haupt-mannovih izvajanj. Sele s časom postane Mal bolj podkovan, nikoli pa ne mirnejši in bolj objektiven. Videli bomo, da so pri vsej debati igrala veliko vlogo tudi čustva, tako pri Malu kot pri Hauptmannu. Končno pa je vse razpravljanje postalo še politično pobarvano.
Spremembe med 1. 1916 in 1. 1923
Vrnimo se k Malu. Zakaj je Mal čakal od leta do leta 1923 predno je skritiziral Hauptmannove teorije? Kaj se je dogodilo med tem časom? Leta 1916 so bili Slovenci še sestavni del Habsburške monarhije. Politiki so se priprav Ijali na delo v nanovosklicanem parlamentu,dočim so se slovenski možje bojevali na različnih frontah prve svetovne vojne. Leta 1923 pa so bili Slovenci sestavni del nove Jugoslavije, če izvzamemo tisto tretino Slovencev, ki je ostala v Avstriji, ali pripadala Italiji in Madžarski. Javno mnenje je bilo razdeljeno na dva tabora: Prvi okoli Slovenca je zahteval avtonomijo, ki je ni prinesla nova ustava, drugi liberalni tabor je bil zadovoljen z razmerami, kot so bile. Zagovarjal je močno centralistično Jugoslavijo, v kateri sta imela kralj in vojska glavno besedo. Kralj in vojska pa sta
predstavljala srbsko hegemonijo. Izguba ene tretine slovenskega ozemlja in centralistična ustava sta prinesla prva razočaranja večini Slovencev. Čeprav je nova ustava predvidela parlamentarni sistem, so se vendarle leta 1923 pokazali prvi dvomi v uspešnost demokracije in narodne enakopravnosti. Tako je bilo torej vzdušje, ko je Ma) leta 1923 napisal svojo razpravo o staroslovenski družbi.
Med tem časom pa je tudi Hauptmann napisal še dve drugi razpravi, ki so verjetno napotile Malp, da je odgovoril leta 1923. Prvo razpravo, "Staroslovenska družba in njeni stanovi", je priobčil Hauptmann v prvi številki novoustanovljenega Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (na kratko ČJKZ) (Ljubljana, 1918, str.
(Dalje na naslednji strani)
Stalinu posnemali tudi voditelji drugih vzhodnoevropskih držav. Čeprav mu Zahod v začetku ni verjel, je zapadel pozneje v drugo skrajnost, da je namreč hudo pretiraval v vrednotenju njegovega upora proti Stalinu. Nikoli ni mogel doumeti, da se je Tito sicer iztrgal Stalinovi oblasti, ni pa se izneveril stalinizmu kot metodi. Po Stalinovi smrti je ostal dejansko edini stalinistični diktator. Vse do zadnjega je dosledno uporabljal stalinistične metode pri prakticiranju oblasti.
Jugoslavija je edina komunistična država v vzhodni Evropi in morda na vsem svetu, kjer je dosledno veljala osebna diktatura kot sistem oblasti, morda celo bolj kot Sovjetski zvezi v Stalinovem času. Stalin je bil šef partije, toda državne funkcije, čeprav samo formalne, je prepusti) drugim. Tito pa si je prisvojil sploh vse funkcije, formalne in neformalne, partijske, državne, vojaške in reprezentativne. Ni bilo vsedržavne organizacije, katere predsednik bi ne bil on. Bil je celo predsednik Lovske zveze Jugoslavije, poleg tega da je bil tudi predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki naj bi teoretično združevala	predvsem
nekomuniste, seveda pod komunističnim vodstvom. V vsakršnem "predsedovanju" je neizmerno užival in prav tako tudi v vsakršnem odlikovanju, tudi če je bilo iz pločevine. Ljudje so mislili, da so taka odlikovanja, s katerimi so ga posebno zadnja leta naravnost zasipali, samo simbolna, znak nekakega spontanega češčenja in kulta osebe s strani vsakovrstnih organizacij in podjetij, toda v resnici je bilo vse to organizirano. Tito jih je žele) in hotel ter morda tudi potreboval za vzdrževanje in ohranjevanje svojega kulta in diktature, ki je temeljila na osebnem kultu. Po vsakovrstnih "kanalih", ki so mu bili na razpolago, so prihajali odgovornim ljudem v organizacijah in podjetjih pozivi in "nasveti", naj bi podelili Titu tako "odlikovanje" in mu ga odnesli s posebno delegacijo. O vsakem takem "odlikovanju" je moralo seveda poročati časopisje na dolgo in širiko ter objaviti fotografije. V Beogradu na Dedinju je ustanovil poseben muzej, v katerem so bila razstavljena taka pločevinasta odlikovanja in druga darila, ki so mu jih prinašali npr. tuji državni poglavarji, ko so prihajali na obiske. Na tisoče in tisoče takih odlikovanj in daril naj bi dokazovalo, kako ga "jugoslovanski narodi" in tudi ostali svet častijo in ljubijo. Pravili so, da je cele ure prebil v tem muzeju in se opajal nad lastnim kultom in slavo".
Mogoče je bolj kot kdorkoli drug pogrunta) pomen tudi takih dozdevno malo pomembnih izrazov osebnega kulta in se zavede), da ga pomaga ravno to vdrževati. 2e leta 1943 se je tudi zavedel, kak pomen bi imel za utrditev njegove oblasti in njegovega kulta naslov "Maršal". Zanimivo bi bilo vedeti, po kakšnem "kanalu" je sporoči) to svojo željo Josipu Vidmarju na zborovanju v Jajcu. Nedvomno po Kardelju ali po Borisu Kidriču. Vidmar se neglede na svoj liberalni nazor in na svojo toliko poudarjano svobodomiselnost ni pomišljal predložiti zborovanju, naj se mu tak naslov podeli, kar se je tudi z aklamacijo zgodilo. Najbrž ni nihče vzel tega posebno resno, razen Tita seveda. Ta je vzel ta naslov presneto resno in od tedaj ga je poznal svet predvsem kot "maršal Tito". Kmalu ni to nikomur več zvenelo smešno, niti slovenskim ušesom. Spominjalo je na maršala Stalina in na maršala Goringa in je zato im-poniralo, posebno še zahodnim državnikom, ki so z nekako naslado uporabljali naziv "maršal Tito". Ta naziv pa je bil tudi tisto, kar je na mah dalo Titu posebno veljavo v jugoslovanski partiji in partizanski vojski ter ga uvrstilo daleč pred druge. Postal-je nezamenljiv.
(Dalje)
Iz slovenske zgodovine ..
79—99), ki so ga urejevali Ant. Kaspret, dr. Fr. Kidrič, dr. R. Nachtigal in dr. Fr. Ramovš, torej ugledni slovenski znanstveniki. V članku je Hauptmann v glavnem ponovil svoje teorije, ki jih je prvič razvil v "Politische Umwälzungen . . ." toda z malimi, vendar pomenljivimi spremembami. Slovenska sužnost je bolj povdarjena. Slovenci kakor vsi drugi Slovani so bili v preteklosti vedno nesvobodni in so nad njimi gospodarili sprva Obri, nato Nemci. V "Politische Umwälzungen . . ." pravi Hauptmann, da so si "Alpski Slovani" priborili svojo svobodo za časa Samove vlade, vendar so se morali že sredi istega stoletja podrediti Hrvatom, ki so jih bili sami poklicali, ali se njihovi oblasti vsaj niso upirali. V tem delu Jeta 1915 Hauptmann le pripušča Slovencem vsaj nekaj lastne aktivnosti. V svojem drugem članku, "Staroslovenska družba ..." objavljenem leta 1918 pa pravi o tej dobi takole: "Ko so se namreč v prvi polovici sedmega stoletja zahodni Slovani pod kraljem Samom otresli obr-skega jarma, so se namesto Obrov naselili na Koroškem zmagoviti hrvatski bojniki in si zgradili samostojno državo . . ." (ČJKZ, letnik 1, str. 86). Slovenci pri tem niso imeli nobene besede. Bili so le predmet, s katerim so sprva razpolagali Obri, nato Hrvatje. Kosezi so po tem drugem Haupt-mannovem članku poslovenjeni potomci Hrvatov in Turkotatarov, to se pravi Obrov, dočim so Slovenci tvorili le nesvobodno ljudstvo. To družbeno razmerje med vodilnim hrvatsko-obrskim plemstvom in zasužnjenim ljudstvom se po Hauptmannu ni spremenilo niti z nemškim prihodom. "Nemci niso prišli na Slovensko ne kot osvoboditelji ne kot tlačilci. Hladno so zrli na nove
podanike. Našli so cel narod v suženjstvu — niso imeli povoda, da bi ga rešili. Stara jezikovna značba 'Sclavus — Slave' jih drugje ni vznemirjala, zakaj jih bi bila na Slovenskem?" (Prav tam, str. 98). In Hauptmann izjava nadalje: Sužnje so uporabljali že doma po Bavarskem. Po domačem bavarskem zgledu so odkazali Slovencu isto mesto kot svojim hlapcem, mu naložili "hlapčevsko tlako in uredili malo kmetijo". To malo kmetijo, ki je bila po velikosti enaka hlapčevski kmetiji na Bavarskem, so imenovali "slovensko". Svobodno kmetijo, ki so jo novi gospodarji na Slovenskem imenovali bavarsko, v nasprotju s slovensko, pa so podeljevali svobodnim in polsvobodnim bavarskin kmetom, ki so jih začeli naseljevati po slovenski zemlji. Tako vidimo, sklepa Hauptmann, da je bila slovenska kmetija dejansko hlapčevska kmetija, iz česar pa sledi, da so bili Slovenci samo hlapci oziroma nesvobodnjaki.
Suženjska preteklost je bila torej dosti močneje povdarjena v članku Jeta 1918 kot leta 1915, pa čeprav hoče Hauptmann to potenciranje nekoliko omiliti s sledečimi zaključnimi besedami: "Tako nam zvene na uho kakor iz 'kasazov' tudi iz 'slovenskih', 'bavarskih kmetij' tužni glasovi slovenske preteklosti in nam pripoveduje o krotkih prednikih-sužnjih, živo nas spominjajoč, kako brezprimerno dolga in strma, a zato nad vse častna je bila križeva pot do narodne osamosvoje in do junaštva soških zmag." (str. 99.) Kakor da Hauptmannu niso bili poznani upori Karantancev, kmečki upori, boji s Turki ter udeležba slovenskih sinov v premnogih drugih evropskih (in celo izven evropskih) vojnah kot del habsburške vojske.
Druga Hauptmannova razprava
Misel o slovenski sužnosti v Hauptmannovi razpravi iz leta 1918 nas povezuje z novo dobo po drugi svetovni vojni. O tej govori Hauptmannova druga razprava "Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju", ki je bila objavljena v Njivi (leto 2, št. 7, str. 113—133) leta 1922. S to razpravo postane Hauptmann zagovornik jugoslovanskega centralizma in unitarizma. To novo stališče ga je moralo pripeljati do političnega spora s Slovensko ljudsko stranko ter njenimi pripadniki med znanstveniki. Eden izmed teh pa je bil tudi Mal. Toda na drugi strani se je Hauptmann s tem člankom priljubil liberalcem in njihovemu glasilu Jutru. Tako je bila debata o staroslovenski družbi prenešena na politično polje. Vendar, kot vse izgleda, je prvi korak v to smer napravil Hauptmann sam.
Oglejmo si torej radi njene važnosti gornjo razpravo iz leta 1922 nekoliko bolj podrobno.
Pri uvodnem opisu zgodovinskih in geografskih silnic je Hauptmann uporabil svoje že objavljene hipoteze. Domovina starih Slovanov približno med srednjim Dnjeprom in Vislo je ležala na križišču dveh tokov preseljevanja narodov. Izza Kaspijskega morja, mimo Črnega morja do Karpatov se razprostira stepa, po kateri so prodirali v Evropo uraloaltajski konjeniki, od severa proti jugu pa so se pomikala ob teku rek različna germanska plemena. Na križišču teh dveh poti so živeli stari Slovani ter bili izpostavljeni "ciklonom" germanskih in turko-tatarskih presel-
jevanj. "Slovanske rodove, ki so se usodili stopiti iz zavetja svojih šum in močvirij na te nesrečne preseke, je takoj prijel germanski ali uralaltajski vihar, jih razve) in le s strtimi rebri so prilezli naposled v novo domovino." (Njiva, leto 2, št. 7, str. 114—115.)
Skozi stoletja svet ni poznal Slovanov. Saj tega pasivnega trpina ni bilo ne čutiti, ne slišati. Sele v šestem stoletju se nenadoma pojavi. Sedaj poročajo bizantinski viri o njem, ali značilno je, kako. Nič ne omenjajo slovanskih držav, ali njihovih legendarnih junakov. Le tu in tam beremo o kakem knežjem imenu, pa še takrat gre le za kakega skromnega župana, "kakor na primer okoli leta 593 za Mužoka, ki si je našel mesta v svetovni zgodovini zato, ker se je na sedmini svojega brata tako napil, da so ga Bizantinci živega ujeli". Nato Hauptmann ponovi že preje uporabljeno prispodobo: "Siva in monotona je torej ta preteklost, tako monotona, da so jo Slovani pozabili sami. Ne en ep, ne ena junaška pesem ne pripoveduje o njej: slovanskih Nibelungov, slovanskih Siegfriedov ni. Tam na početku narodne zgodovine, kjer imajo drugi narodi svojo junaško dobo, imamo mi mučeniško." (Prav tam, str. 115.)
Ta mučeniška doba je trajala še na novozasedenih tleh, dokler ni na zapadu Frank Samo premagal Obrov in ustanovil svojo državo. Jadranske SLovane pa sta rešili obrskega jarma "dve majhni plemeni neslovanske energije, Hrvati in Srbi". (Podčrtal pisec.)
Ilirski četverokot
Geografska analiza ozemlja pripelje Hauptmanna do zaključka, da je osrednja trdnjava nove Jugoslavije tako imenovani "ilirski četverokot", ki ga sestavlja Dinarsko pogorje razprostirajoč se od Jadranskega morja do pononske kotline. Vendar ta četverokot ni odigral svoje po naravi mu dane vodilne vloge v zgodovinskem razvoju. Prvič je ilirski četverokot odpovedal, ko so si po razpadu Samove države Obri zopet opomogli. Vendar takrat so Obri obdržali samo panonsko nižino, nezavzete po so ostale "češka, karantanska, ilirska in bolgarska trdnjava", Obri so si zavarovali med temi trdnjavami tri izpadne poti, eno ob Donavi, ki je vodila na Bavarsko, drugo skozi panonski jarek (Ptuj, Celje,
Ljubljana, Vipava), ki je vodila v Italijo, in pot v Bizanc.
Slovani so imeli geografsko dano možnost, da bi Obrom presekali te izpadne poti, se združili in jih uničili. Ker je bil od vseh slovanskih "trdnjav" ilirski četverokot največji (meril naj bi po Hauptmannu okoli sto tisoč kvadratnih kilometrov, dočim je imela koroška kotlina le deset tisoč, bolgarska plošča pa petdeset tisoč km2) in radi njegove centralne geografske lege, je bilo pričakovati, da bo prišla osvoboditev od tukaj. Toda ilirski četverokot se takrat ni zganil. (Hauptmann ne pove zakaj). Tako so Obre premagali Franki in prevzeli tudi njihovo dediščino.
Prva žrtev neaktivnosti ilir-
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
skega četverokota je postala slovenska Karantanija. Kot posledica frankovske zmage se je slovensko plemstvo (kosezi) ponemčilo in spojilo z novimi gospodarji, ali pa ga je razvoj fevdalizma porinil med kmete. Tako so postali Slovenci le še kmetje brez državljanjskih pravic. Po ponesrečenem protestantskem poskusu narodne obuditve ter po kmečkih uporih je slovenski narod zopet zaspal, dokler ga ni vzdramil moderni nacionalizem. Vendar tudi nacionalizem je ustvaril iz Slovencev le jezikovno enoto, ni pa jih mogel prekvasiti v duhovno. Zato tudi izguba samozaupanja na mirovnih konferencah .po prvi svetovni vojni. Slovenci, ki so še pravkar borili za samoodločbo, jo naenkrat odklanjajo ne le za Prekmurje, temveč tudi za Koroško, zibelko Slovenstva, in za Štajersko Podravje, kjer se je začel narodni preporod.
Hauptmann nato analizira, zakaj je ilirski četverokot odpovedal. Ta inogočna dinarska trdnjava s sarajevsko kotlino kot naravnim središčem, kjer se križata starodovni karavanski poti, sever-jug, vzhod-zahod, ni odigrala svoje zgodovinske
naloge, da vodi in združi južne Slovane, ker jo je zastrupljalo bogomilstvo. Bogomilstvo je učilo, da je Bog ustvari) Je nevidni svet, vidni, materialni svet pa je delo satanovih rok. Ves vidni svet, posebno spolnost in bojevitost sta torej izraz satana in zato grešna. Iz bogomilstva pa je izhajalo tudi sovraštvo do vsake tostranske (zemeljske) avtoritete, družbene, državne in cerkvene. "Porazi in zmage, ki jih je bogomilstvo doživelo v ilirskem četverokotu, izvirajo iz te negativne poteze . . . Iz globin ilirske razpoke je vstal tukaj duh slovanskih razdrobljenih mas in zagleda) v bogomilstvu ves blažen svoj lastni razorani obraz." (Str. 120-121.)
Ker pa se bogomilstvo ne bi moglo ohraniti brez novih rodov, zato je moralo skleniti kompromis. Dokler je bil moški mlad, se je lahko družil z nečisto žensko ter se je smel tudi bojevati, čeprav se je zavedal, da je obakrat grešil proti duhovnemu svetu. Zato se je mora) vsak mesec javno spovedati svojih grehov. Pred smrtjo, ali v starosti, so se morali vsi pridružiti dovršenim vernikom ali "perfec-tom", ki niso imeli nič več skupnega z vidnim ali grešnim svetom, temveč so se popolnoma posvetili Bogu, tvoreč nekako bogomilsko meništvo. Hauptmann
povdarja ,da je bil tak dvolični način življenjaporazen za njihov značaj. "Pred strupenim dihom te vere je zamrlo, kar je v ilirski razpoki še kliJo državnotvornih sil." (Str. 121.) Nebrzdano bogomilsko plemstvo se je upiralo svojim vladarjem, iz Ogrske pa so prihajale križarske vojske, da bi iztrebile herezijo. Nastala je popolna politična zmeda, sredi katere so se pojavili v Bosni Turki.
Radi moralnega dualizma in političnega razkroja je padel ilirski četverokot kot lahek plen v turške roke. Bogomilsko plemstvo je prestopilo k islamu in postalo najzvestejši sluga nove turške države. Osvobojeno je bilo bogomilskega kompromisa. Islam je gledal pozitivno na spolnost in zapovedal boj. "Ne več s povešeno glavo, ampak ponosno je prijemal nekdanji bogomil zdaj za meč; kajti če je stregel nagonu, je vedel, da služi Bogu. Da bi bila bosenska anarhija Hrvatom ščit, na to ni bilo več misliti. Nasprotno, ko je padalo turško kladivo po njih, ga je vihtela baš bosenska pest. Zdrobila je hrvatski narod in zrušila s tem tudi levo krilo ilirske trdnjave v prah." (Str. 122.)
PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO!
¡OPOZORILO
S Za boljše razumevanje dogodkov 1945. na Koroškem, ko je 5 Stalinizem tudi pri nas odigraval svojo vlogo in utrjeval oblast g in današnje oblastnike v „Titoslaviji'V objavljamo nekaj E „pisem uredniku" nedavno v Angliji, ki nam jih je poslal pri-S jatelj.
(Uredništvo S.D.)
| the daily telegraph
S FRIDAY, MAY 23, 1980 = =
S 135, Fleet Street, London, E.C.4.
E „.	=
— Tel. : 01-353 4242. Telex: 22874/5/6.
S Classified Advertisements : 01-583 3939. =	LETTERS TO THE EDITOR
Witnesses of Repatriation
SIR—If the. Rev (I. YourtiutuiT (May 20), writing on Yalta, insists that only persons present at the time of historical events should make their views heard that would abolish all study -of historv.
Comparing the return of British citizens to Britain and Soviet citi/.cns to Russia, Mr YoumatofT choosrs to overlook the most important fart— the Soviet citizens were returned to Russia against their will; some preferred suicidc to returning.
Some did not even know where they were being taken to.
As interpreter for the Rritish Army I was horrified to discover that the people in a convoy that was being taken to the Soviet zone of Austria to be handed «Ver to the Russians had no idea where thi y were being taken to.
I had been forbidden to speak with the convoy members but one of them managed to get near enough to me to ask: "Where are we being taken to?"
He asked in a trusting, hopeful voice. All I managed to say in the brief moments we had before the man was taken away was: "Escape! All of you, escape I"
I am glad to say, although it is a small solace, that some of them did manage to escape.
V. WILSON London, N.8.
restore faith in democratic government.
BERNARD BRAINE House of Commons.
End of
Truth revealed
From Sir HERS ilW BRAISE, M P ¡(.on.)
SIR—In his spiteful personal attack on Lord Bethell ahd Count Nikolai Tolstoy, whose books first brought home to the British public the story of the enforced repatriation of Soviet citizens by Hi ¡lain and her allies at the end of the Second World War, and on the decision to erect a memorial to their memory, the Rev. G. YoumatofT (May 20) misses the point.
Let me make it clear that the proposed memorial, which is now going ahead, is not concerned wiih those Soviet citizens who returned to their homeland willingly, but to the hundreds of thousands of innocent men. women and children who were delivered to tlie Soviet authorities against their will, contrary to international law and elementary justice and humanity.
Many of these were executed en arrival. Some committed suicide while still in our hands. The rest were sent to rot in St.ilin's slave labour camo?. Inrhi'W pnionir the victim* were Russian 6migr6s who were not Soviet citizcns at all. The policy continued for two years alter the end of the War.
Yet although this monstrously cruel operation was carried out in the name of the British people care was taken by those responsible to keep Parliament in ignorance. It was not until over 30 years later, when the Foreign Office papers were released for public scrutiny and the Rethell and Tolstoy books were written, that the ghastly truth was fully revealed.
That is the reason why Members of all political parties in Parliament, leading historians and others resolved two years ago that a memorial should be erected to the victims of Yalta.
By this means we hope to demonstrate that what happened is not just a tragic historical episode now best forgotten, but an experience which offers lessons for today and tomorrow We are saying that never again should policies and decisions involving the honour and reputation of our countrv and the lives of human beings be derided and implemented in .secret withon* the knowledge and approval of Parliament.
While our action will not restore the dead to life, it should do something to
a war
SIR—Count Tolstoy and Lord Bethel! will have no difficulty in defending themselves against the rambling and-ill-judged attacks from Ontario of the Rev. G. YoumatofT.
More, relevant to this British memorial are the many letters which have been received from retired members of all three Services who have contributed to the appeal because of the horror that they still feel at the memory of what thev were ordered to do.
As one example from among many, may I quote a retired major in the Royal Artillery, who wrote: " I honestly think that if we had not just finished fighting a long and bloody war and were seeking peace and quiet, manv of the troops would have mutinied rather than transport these unfortunate people to the border and send them to their death."
The response to the Yalta Victims Memorial Appeal has been most encouraging. but further contributions will still be gratefully received r/o Coutts & Co., 440 Strand, London WC2R 0QS.
JOHN JOLLIFFE Hon. Sec. and Treasurer, Yalta Victims Memorial Appeal.
London, W.C.2.
Victims of Yalta
From Count MKnl.il TOLSTOY SIR—T read with mingled amusement and bafflement the Rev. George You-matoff's attack on me and the Yalta Victims Memorial Appeal (May 20).
Mr YoumatofT'« suggestion that the whole story has not yet been told is of course correct. It will never be possible to tell the whole story; all the persevering historian ran hope to do is research it ns thoroughly as possible and hope that he and his successors and critics will succeed in unravelling as much as can be known. Mr YoumatofT does not specify what are his objections to the story as set out in mv "Victims of Yalta," and restricts himself to a claim that only people above a ccrtain age limit (determined bv him) should be permitted to write history.
Mr YoumatofT is apparently proud of his rfile in assisting the handover of thousands of his helpless fellow-countrymen to certain death, torture or slavery. He himself was a witness at Odessa of the massacre of prisoners he had helped to surrender to the. N'KV D—men who had never been tried for any crime, or indeed ever been accused of one. Even Mr YoumatofT admits they "may have been quite, innocent": an interesting commentary on his concepts of justice.
He claims that he willingly participated in these black deeds because "we needed them (the Soviets) in the worst way possible to protect Britain." As the massacre he witnessed' and now merrilv justifies took place in peacetime, I am at a loss to know from what Britain was being nrotccted. It is clear that Mr YoumatofT's conscience, is a little uneasy, but he adopts a strange method of clearing it.
I can onlv say that I am thankful that in 1945 I was not at Mr YoumatofT's disposition for "return" to the Soviet Union. I spoke in the course of research to hundreds of people as intimately concerned as he with these events, and not one spoke in such vengeful and unchristian terms of the wretched victims of Yalta.
However, if Mr YoumatofT has evidence at his disposal which will throw a new light on events he will earij the
gratitude of historians by making it public. I am myself returning to the subject in a book on Stalin's wartime policv to be published shortly, anrt it I5 not too Idle for corrections or additions. At present, though, I have to say that new-material I have unearthed appears to plar» a significant part of the story in much more sinister light than has hitherto been suspected.
NIKOLAI TOLSTOY Ilminster, Somerset.
Self-styled experts on the Yalta victims
SIR—A rutting from The Daily Telegraph dated May 8 refers to the proposed erection of a memorial to the victims of Yalta.
This affair is beginning to take on a degree of importance completely out of proportion to its real place in history.
l.ord Bethell. the self-styled expert on the Yalta alfair, has quite obviously taken it on himself to make a carcer of criticising the wartime government as an alternative to doing something constructive with his time.
His claim to being an " authority " is based on spending many hours examining tiles at the Public Archives and speaking to a few of the people who were actively engaged in the work he loves to criticise.
If his treatment of the information is as sloppy as the treatment of what he gleaned from me we must beware.
I was deeply involved in this matter in 1944 and J945 as one of the very few officers at War Office (on loan from the Canadians) who actually had day-to-day dealings with the staff of the Soviet Military Mission as well as the countless men and women who were being processed for return to the Soviet Union.
I know the inside story and I did give it, in part, to Lord Bethell over the. trans-Atlantic telephone when he \va$ writing his book "The Last Secret." lie managed to garble the facts I gave him without actually changing my words. 1 did a long interview for the 11 11 C which was made into a documentary and shown several times in England.
I am not an expert even though I lived through those days and had my share of sleepless nights because of them. Lord Bethell, who was still in three-cornered pants at the time, claims expertise along with other young pups
like Count Tolstoy, on the basis that they spent many hours at the archives and have read documents—their bibliography is almost as long as their books. »-
The British public is being duped by members in good standing of the glorious "Society of Do-Gooders." as represented by these men.
The whole story, and the true story, is yet to be told but I beg the public not to cry too hard for these poor " victims." Some may have been quite innocent but many were out-and-out mercenaries.
Russia had as much right as we did to call for her citizcns to be returned. We insisted on getting our men back— the only difference lies in what happened to them when they got home and we had no control over that.
We can never forget that the Russians even though we recognise the fact of their brutality, were still our allies and we. needed them in the worst way possible to protect Britain so that I he Bethclls and the Tolstoys could grow up in a country where they were free to take underhand digs at the govern ment whenever they chose without fear of death or imprisonment
To Mrs Thatcher I can only add: " The mark of true greatness is to recognisc the possibility that you arc wrong, and then to have the guts to admit and reverse a dcci'ion."
I beg her not to overrule the Foreign Office objection to the construction of ■this memorial on Crown Land. So many of us bled and died for the freedom you enjoy—let's not make the mistake of being overcritical of the ones who did what they had to do at a time when decisions were never easy and time, for the whole country, was running short.
(Rctv.) G. YOUMATOFF Bayfield, Ontario,
ZA PREMISLEK
Obubožano srce ne more drugemu srcu nič nuditi razen svojo praznoto in dosledno ne more nič nuditi svojemu potomstvu.
škof Sheen
Nehru: »KOMUNIZEM in fašizem imata iste zlobne poteze: nasilje, krutost in zatiranje. Toda komunizem si vsaj prizadeva doseči nekaj boljšega. Nesreča je, četudi je neizogibno, da je pojem komunizma postal tako povezan z nasiljem in zatiranjem.«
TELEKS, Ljubljana, 7. 3. 80/10.
Od Kumrovca do Ljubljane je le 180 kilometrov. Nizka hiša je postavljena na trato. To je bil dom skromnih kmetov, BROZOVIH, ki so imeli petnajst otrok. Titovo zibelko so dejali h krušni peči, katere pečnice so okrašene s preprostimi verskimi motivi... Ob zglavju postelje sta očetova puška in steklena omarica, ki varuje Devico Marijo.
LA CROIX, Pariz, 27. 2. 80/12.
Dnevno je objavljeno V JUGOSLOVANSKEM TISKU od člankov v Zambian Times do tistih v Quicku, od poročil v L'Humanité do onih v Times of India vse, kar omenja Titovo ime, četudi le v stranskem stavku. Kdor pove kaj kritičnega o njem, ostane neomenjen ali spodobno opomnjen. A komu bi bilo v sedanjem položaju sploh do tega, da bi kritično poročal o »neuvrščeni, neodvisni, samoupravni, socialistični Jugoslaviji« (kot se sama najrajši naziva)?
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 2. apr. 80/3.
KOLIKOKRAT JE BIL ZAPRT
NADŠKOF POGAČNIK?
Okrožnica ljubljanske nad-škofije z dne 31. marca 1980 navaja zelo natančno datume iz življenja nadškofa dr. Jožefa Pogačnika. Iz teh podatkov zvemo, da je bil trikrat zaprt:
—	od 12. januarja 1946 do 17. oktobra 1950;
—	potem od 30. aprila do 30. maja 1952;
—	ter še od 29. septembra 1953 do 29. julija 1954.
Skupno znese 5 let, 6 mesecev in 6 dni zapora.
Kot smo brali, je temu bivšemu arestantu FLR Jugoslavija podelila odlikovanje »red republike z zlatim vencem«, ko je stopil v pokoj.
KATOLIŠKI GLAS, Gorica-Trst, 10. apr. 80/3.
Zakon o zagotovitvi POMOČI ČRNI GORI je soglasno sprejet. Slovenija bo po tem zakonu zagotovila Črni gori letos 986.685.300 dinarjev nepovratne pomoči in 456.105.000 dinarjev posojila.
DELO, Ljubljana, 27. mar. 80/7._
D JI LAS: Zares zastrašljivo je, da ni mogoče biti komunist in ne privoliti v ponižujoče dejanje preklicevanja (svojih dejanj). Nemogoče je, biti komunist in pri tem ohraniti tudi le najmanjšo črko lastne osebne celovitosti... Dolgo ¿asa sem potreboval, da sem spoznal, da je — če je nekdo komunist — le še vprašanje časa, ko od njega zahtevajo, da se pred partijo vrže v prah in si vest kastrira.
DER MONAT, Berlin, marec/april 80/21.
Eden vodilnih predstavnikov skupine Praxis, odstavljeni vseučiliški profesor filozof Svetozar Stojadinovič dokazuje v jedrnati preiskavi (v knjigi „Zgodovina in partijska zavest", izšli v nemščini lani pri založbi Hanser), da so bili vsi doslejšnjl poskusi demokratične graditve družbenih ustrojev samoupravljanja od spodaj navzgor preprečeni in da zlasti niso zagotovljene državno-pravne razmere. Kot očitni vzrok za odsotnost demokracije navaja Stojadinovič oblast ene same stranke, ki samoupravne nastavke spreminja in s tem maliči, in pa „razsvetljenca" na vrhu, ki preveva vso partijo in določa vse dogajanje.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG,
Frankfurt, 26. septembra 1979,
str. 11.
Poljski režimski kritiki so razglasili ustanovitev stranke z imenom „Zveza neodvisne Poljske". Ob 40-letnici začetka druge svetovne vojne se e zbralo pri grobu neznanega vojaka v Varšavi okrog 4000 ljudi. Tam je bila oznanjena ustanovitev stranke in prebrana so bila pravila organizacije. Cilj „prve neodvisne politične stranke, ki prvič po tridesetih letih javno deiuje", je rekel eden ustanovnih članov, je svoboda in neodvisnost Poljske. Pri prireditvi je bilo dalje čuti, da so pet članov te stranke že zaprli.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 3. septembra 1979, str. 1. __
Predavatelj (Sergij Pa-1 hor, na letošnji „Dragi" I na Opčinah pri Trstu, v| začetku septembra) je do-1 volj kritično pokazal na ■ politične razmere seda-! njega trenutka Slovencevl v Jugoslaviji, ki jih pogo-l juje totalna oblast partije | in politično nezanimanje |
večine prebivalstva, ki se* ob dobrem življenjskem _ standardu zadovolji, da J partija za vse misli in I ukrepa. Partija vidi konkurenta svoji absolutni oblasti samo v Cerkvi. Od ■ tod zadnji napadi in po- _ lemike zaradi Rodetovega ■ predavanja in izjava nad-1 škofa Pogačnika.
KATOLIŠKI GLAŠ, Gori-1 ca-Trst, 6. septembra 1979,1 str. 1. ^^^^^^ I
Italijanski državni pred- ! sednik socialist Pertinl je ■ pri obisku v ZRN v drugi I polovici septembra med | drugim dejal: „Med vsemi | družbenimi ureditvami je | demokracija najtežja, ker -mora ščititi tudi pravice ■ tistih, ki se bojujejo proti I njej. Diktature nam nudi- | jo urejeno podobo: nikjer ~ nobenega protesta, nikjer nobene vstaje. A v njih vlada red ječ, mir pokopališč. Jaz bom dajal ved- ■ no pred najpopolnejšo | diktaturo prednost še ta- | ko nepopolni demokraciji, | Demokracijo moramo bra- _ niti. Svoboda je dragoce- ■ na in neodtujljiva dobrina: I brez nje življenje ni vred- | no življenja."
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, I Frankfurt, 20. sept. 1979, J str. 3.
i
I
i
J