AND. PERKO, jamski tajnik v Postojni: Svetovnoznana Postojnska jama. rajem, ki jih je mati priroda obdarila s posebno krasoto, smemo po pravici prištevati Postojnsko okolico. Bujno zeleni travniki, tajnostni gozdi, skrivnostna jezera, soln-čnosvetli vodopadi, otrpnele skale, črnotemne votline z velikanskimi skaliiatimi oboki, s krasno se svetlikajo-čimi kapniki in z divje romantičnimi podzemeljskimi vodotoki privabljajo vsako leto nebroj prijateljev prirode. Mesto Postojna leži v obširnem narav- nera parku, ki ga ob- dajajo mogočne stene hriba Soviča, v ozadju pa raztrgano hribovje Hrušice. Tega kraja se še ni dotaknila preti- rana kultura modernih postajališč za tujce. Domača udobnost, čist, krepilen kraški zrak, izborna leža, ki nudi nešteto prilikza razno- vrstne izlete: to po- 1. Vhod v Postojnsko jamo. ') Klišeje slik o Postojnski jami nam je dal g. pisatelj na razpolago, zakar mn izre-kamo srčno zLhvalo. U r e d n i š t v o. —>• 130 — ..____^ .. JL ...... ,^^.^1#r-,^ Vzdigffje kra] v eno najptiljubljenejših Ietovišč. Zbiratišče turistov iz vseh krajev sveta pa tvori svetovnoznana Postojnska jama. Ta jama je podzemeljska struga reke Pivke. Med vtokom pri Postojni in razvalino Malega gradu pri Planini, kjer zagleda Pivka zopet beli dan, teče 8900 ra pod zemljo in od te dolgosti je nič nianj nego 6200 m — približno dve tretjini — do sedaj raziskane. Do podzetneljske Pivke dospemo 2. Stolna cerkev. razen skozi Postojnsko in Otoško jamo tudi skozi Magdalenin rov ter skozi Črno in Pivko jamo. V Malograjski jarai pri Planini (Kleinhauslerhohle) je bilo mogoče zasledovati Pivko le v dolgosti 2500 tn. Raziskovanje Pivke in Črne jame je končal kraški odbor Avstrijskega turistovskega kluba že leta 1885., Magdalenin rov pa je preiskal šele koncem istega desetletja gozdarski pristav Putick, ki ga je tedaj poslala semkaj avstrijska vlada. Znanemu francoskemu speleologu (t. j. jaraoslovcu. Op. uredništva) E. A. Martelu se je posrečilo jeseni 1893. leta, ko je bil premagal velike težkoče, dospeti od 131 .^ Otoške jame 1700 m daleč v smeri teka podzemeljske Pivke skozi ozek, suh jamski hodnik do Magdaleninega rova. Na velikonočni ponedeljek 1. 1905. sem mogel jaz s poročnikoma MUhlhoferjem in Spillerjem tukaj nadaljevati Martelova raziskovanja. Zaradi visoke vode nam po 16 urni ekspediciji ni bilo mogoče prodreti več kakor 60 m dalje v dosedaj neznane votline. Martin in Mahlhofer iz Trsta sta prevozila 24. avgusta istega leta s pomočjo platnenega čolna, ki je bil last jamske komisije v Postojni, a se je med vožnjo potopil, nadaljnih 150 ra po votlini. Šele 19. av-gusta 1. 1906. je do-seglo društvo razisko-valcev podzemeljskih jam.po imenu,Hades", kisem gajaz ustanovil, z bičnatim splavom ko-nec teka reke Pivke v Magdaleninem rovu. Neiztnerno truda je stalo, da se je raziskal velik del tajnostnih la-birintov podzemelj-skega Krasa. Vrato-lomne ekspedicije za-Mevajo nedvomno še več neustrašenosti in energije nego najne-varnejše ture po hri-bib. V resnici zaslužijo pogumni raziskovalci potov skozi večno te-mo vse naše občudo-Vanje. Odkritje Postojnske jarae je bilo nevamo in je zahtevalo ogrom-nih žrtev časa, vztraj-nosti in denarja. Da-nes pa imamo v njej vse udobnosti izvrstno urejenth potov in bajno elek-trično razsvetljavo. S kolodvora v Postojni nas popelje omnibus v nekaj minutah do senčnatega prostora pred vhodom (Gl.pod. 1) v jamo. Preden prekoračimo gotski portal vhoda, poglejmo še navzdol, kjer izginja reka Pivka v tmino, a prispe po približno 7 km zračne daljave šele pri Malo-grajski jami v Planini zopet na dan. V jami smo. — Prostor, ki je že izpočetka udoben, vendar ne pre-velik, se razširja po visočini in širjavi do ogtomnosti. Nahajarao se v 3. Iz jame Marije Ane. -^. 132 ~- Stolni cerkvi (GroBer Dom, gl. pod. 2.) Električne obločnice se iskre v tej silni dvorani, a svod je še vedno zavit v tenčico podzemeljskcga mraka. Gioboko spodaj šumi zelena Pivka, ki se je vidi le kratek tek. Tu zremo najčudovitejše kamenate tvorbe, ki kažejo, jasno razsvetljenc, taj-nostne sence. Ko stopamo po 84 stopnicah navzdol proti mostu, ki drži čez Pivko, imamo dovolj časa, da občudujemo vedno nove prizore. Ko prehodimo še 82 stopnic, dospemo pred vhod v Cesarja Fer-dinanda jamo. Tu se začenja 1'6 km dolga železnica, ki drži do Kalva- -^, 133 .— rije ia prav posebno zanima posetnike. »Ferdinandova jama" je pravzaprav dolga vrsta večjih in manjših jam z najkrasnejšimi kapniki. Navedemo le prižnico, mesnico, mali vodopad, parobek v železu (spomin na Dunaj), levovo glavo, krstni kamen, sarkofag, gledališko ložo, stol sv. Petra, ječo itd.; to so imena, ki se najbolj prilegajo tem ču-dežnim oblikam. Ko smo si vse to ogledali, pridemo v največjo votlino v Ferdinandovi jami, na plesišče. Na tem velikanskem prostoru, ki ga raz-svetljujejo električne obličnice in brezštevilno sveč, je vsako leto na Bin-koštni ponedeljek in 15. avgusta sestanek lisočerih tujcev, ki se združijo ob zvokih vojaške in civilne godbe k pravcati ljudski veselici. Pri plesišču 5. Kalvarlja. se cepi jama na desno in levo v sklenjen lok, kar ima to veliko udobnost, da ni treba hoditi dvakrat po isti poti. Ko nadaljujemo pot na levo proti »Cesarja Franca Jožefa" in ,Eliza-betini jami", se nam odpre nov zaklad krasot; divni kapniki se biščijo v svetlobeli in v temnordeči barvi. Tisoče in tisoče let je delovala priroda, preden so nastali čudežni stalagmiti, rastoči iz tal, ali pa raz strop viseči stalaktiti, ki tvorijo najčudovitejše oblike. Tu najdemo krasne skupine Male Kalvarije, dež, krokodila, spečo deklico, ledene sveče, izbo iz briljantov, vrbo žalujko i. dr. Dospeli smo do Belvedera, ki se po pravici prišteva najlepšim delom Postojnske jame. — Na mali planoti, od-koder je najčudovitejši razgled, se nahaja piramida iz črnega martnorja s primernim napisom v spomin na poset cesarske dvojice leta 1857. —. 134 "—¦ Ko zapustimo Belvedere, pridemo do Puščavnika, to je do stalag-mita, ki sameva na hribčku. Prekoračivši hrib Ljubelj, si ogledamo Marije Ane jamo (01. pod. 3) in stojimo pred Briljantom (01. pod. 4) s svetlobelim blestečim stebrom. Pot nas zdaj vodi k novemu znamenitemu delu jame, h Kalvariji. (Gl. pod. 5.) Ta je približno 40 m visok kamenit hrib, pokrit s stotinami stebrov v najčudovitejših oblikah in vseh barvah; podoba otrpnjenega ljudstva, pomikajočega se na Golgato! Ta dvorana je jako obsežna; strop se vzdiguje do 50 m visoko, in vodoravna prostornost -^. 135 .^ sega do 200 m. Pot navzgor in navzdol po jako zložnih serpentinah nam nudi bajnolep razgled po električno razsvelljenem gladkem kamenju. Najdragocenejši zaklad Postojnske jame je položen na konec, na levo od Kalvarije, z imenom Nova jama. (Gl. pod. 6.) (Novo jamo nameravajo vkratkem umetno otvoriti ter jo električno razsvetliti. Op. pis.) Glavna smer, ki ji gre proti severu, tvori takorekoč podaljšano glavno jamo. Železna vrata varujejo ta prostor in njegove dragocene kamene pred nepoklicanimi vsiljenci. Jedva smo dospeli pted Novo jamo, že se nam pokažejo pri razsvetljavi s svetilko prve kamenite podobe, ki se nam zde liki strahovi. Pri vsakem koraku v to negotovost se natn prikažejo nove oblike, novi 7. Iz jame nadvojvode Ivana. prizori. Svellobeli blesk odseva iz tmine, od tal se vzpenjajo vitki stebri stalagmitov, stene dičijo divni zastori. Od sten visi na tisoče kratkih, temnih zobov, enakih dežju, ki se je izpremenil v kamen. Ako udarimo na stalag-mitov steber, slišimo zamolkel, melodičen glas, podoben daljnemu zvonjenju, odmev se izgublja od visokih sten v praznično tišino, dokler popolnoma ne potihne v dolgih hodnikih. Vedno bolj se množijo kapniške oblike, da skoraj zapirajo nadaljnji prehod. Končno smo premagali ta gručasti, bleščeči svet, tla postajajo ravna, in kapniki so redkeji. Naposled nam zapre pot stropova udrtina; prišli smo do konca 600 m dolge jame. Nerad se loči turist od te jame; prestopili mora lestvo navzdol, da pride do znožja Kalvarije. Pot nas vede zopet nazaj. Poslužirao se majhnih železničnih vozov, da se popeljemo počasi proti koncu zanimivega izleta. Spotoma si ogledamo _^, 136 ,^- še angleško cerkev, drevored iz stebrov ter se peljemo pod zvr-njenim stebrora. Zvrnjeni steber leži vodoravno nad potom; njegov premer znaša 45 m, nanj pa se je nakapal še drug steber, ki meri 2 m v premeru. Računajo pa, da rabi kapniška zmes 10 let, preden zraste 0'5mm; \z tega lahko posnamemo, koliko tisoč let je potrebovala priroda, preden je naredilah 4-5 m v premeru. Vozeč se dalje, dospemo do zcmljcvida, stebrov dvojčkov, dalje do Nadvojvode Ivana jame (Gl. pod. 7.) z najkrasnejšimi kapniki. Kdor si hoče to jamo ogledati, se mora posebe prijaviti. Dalje vidimo turško sabljo, spečega leva i. dr. Naposled dospemo do najlepšega, najdivnejšcga stvarstva, do slovečega Zagrinjala. Neizrečeno lepo visi kakor iz težkega brokata 3 tn dolg sta-laktit, ki je skozinskoz bel ter ima 10 cm širok rob pomarančaste, svetlo-rdeče in rjave barve. Zagrinjalo zasluži povsem svoje ime. — Odtod si ogledamo še rdeče motje, veliko in malo cipreso in roimo groba naposled dospemo do izhoda. Postojnska jama je najbogatejša kapniška votlina in je izmed vseh jam na svetu najlažje dostopna. Vseh njcnih krasot prav tako ne moremo opisati, kakor je nemogoče opisati lepo planinsko okolico; noben opis ne bo tako učinkoval na čitatelja, kakot učinkuje na opazovalca privoda saraa. Kdor še ni nikdar hodil po prostorih večne noči, nikakor ne more poznati onega občutka, ki se v njem druži strah z zadovoljstvom, ko se posetniku odkrivajo tajnosti podzemeljskega sveta. Neizbrisen pa ostane človeku v spominu tudi vtisk, ki ga napravi nanj svetlo solnce, ko se po dolgih, v večni noči preiitih urah povrae zopet na beli dan. Pa tudi Postojna sama zasluži, da se v nji pomudimo. In iz mesta se nani nudijo izredno hvaležni izleti v zanimivo okolico: v romantične Škocjanske jame pri Rakeku, k Cerkniškemu jezeru, v Predjamo k znanemu gradu v votlini itd.; tudi tu sem naj bi prihajali planinci!