54 Ozir po svetu. Boji konj z volkovi po ukrajnskih stepah na Rusovskem. Pomlad, čas naj večje radosti in naj večje neugnanosti etepjih čred, je tudi čas njih naj večjih težav zastrao volkov. Njih boji so v mnogem obzira zanimivi tako zavoljo zvitosti in gladne pohoti volkov, kakor zavoljo hrupa in pogumnosti konj. Volkovi so slabeja stran, tedaj morajo z zvitostjo in po ovinkih skušati to doseči, kar si konji ko vedno opre-zovani napadeuci s pogumnostjo in vzajemno pomočjo dosegajo, Toraj se je razvila tudi pri volkovih velika zvijačnost in ročnost, pri konjih pa tolikanj večja vzajemnost, ki jih večidel tudi oteva pogube. Da bi se volkovi o be- 55 iem dneva prederznili v kaki tabun (čredo) planiti, primerja se sila redko. Oni le predobro vedo, da bi jih konji ko travo poteptali. Le ponoči, kader jih huda lakota aii silno poželjenje po žrebečji pečenki mori, se prigodi, (če je volkov veliko na številu, in napadeni del tabiina slab), da se množica volkov med tabun spravi, in tedaj se boj takole godi: Sperva napadeni konji, ki so volkove že od deleč vohali in njih svitle oči med travo iskreti vidili, nastavljajo ušesa, šume in razgatajo in zaganjajo glase, ki se deleč ponoči razlegajo. Na pervi hrup priskočijo berž vsi bližnji konji brez razločka spola, in jo z enako pogum-nostjo naravnost na volkove udarijo. Ti od take silovitosti eperva nekaj prestrašeni se maličkaj umaknejo. Ali hrup med konji čedalje huji prihaja, in celi tabun, ne da bi se razkropil, timveč dirja viharno na mesto nevarnosti. Matere vpijejo po svojih mladičih in ti dirjajo starim za petami, v gosti trumi varstva iskaje. Ako volkovi čutijo, da jih je dosti in ako glad zlo pritiska, se ne umaknejo do cela, bližajo se tam pa tam iznova in zasačijo znabiti kako mlade, ki vpijoč hiti ravno z materjo na mesto nevarnosti, ktera pa še sama prav ne ve, od kod nevarnost žoga. To pa docela razjari mater, ki plane naravnost med volkove, da bi svoje žrebe otela. Aii spodleti ji. Pri tej priči je tudi že njo dvoje gladnih žrel ugrabilo za golt, ter jo treščilo k tlam. Tedaj pa tudi konji več ne čakajo. Svoje mlade vzamejo v sredo, kobile pa in valahi se postavijo v kolobar, ki pa ni tako neukreten, kakor ga večidel malajo. Na podobščinah jo imajo volkovi kaj priležno. Tu stoje konji s prednjimi nogami kakor v zemljo ukopani, ter se le z zadnjimi branijo, kvisko je dvigaje. Volkovi se imajo toraj le zadnjih kobil ogibati, in naj huja, ki jih doleteti stegne, je ta, da si morajo za to pot misel na žrebečje meso iz glave izbiti. V resnici pa se jim njihova sl,a huje povrača. Združeni konji se zakajajo va-nje, in marsikomu t)d njih divje iskreče oči iz glave izbijejo; zakaj, nočejo se le braniti, pogubiti hočejo sovražnika. Žrebci ne gredo v versto, ampak zvunaj ostanejo in oburjavajo jo sopihaje a ferfotajočo grivo in kvisko se vijočim repom hkrati ko vojvodi, zastavniki in trombarji. Kjer koli v travi volka ugledajo, skočijo gobce vkupaj stisnivši na-nj ter ga s prednjimi kopiti pobijejo. Zakaj, napadaje se konji zgolj prednjih nog poslužujejo, in le v sili in brambi tudi zadnjih. Da! tudi zobe si vedo kaj dobro v korist obračati, — in javaloe se je tisučletni drakon rodskega otoka, kakor ga nam je Koseški popisal, silneje v goveda zaka-jal. kakor tabunski žrebec v volka. Včasi ga s prednjim kopitom tako pribriše, da se že na pervi mah zverne; kdaj ga le omami, tedaj pa brez ovinkov za goltanec zgrabi ter po travi kobilarn pod noge zadervi, ki mu njegovo šavbo tako raztepo, da le prašiča v njej ne ostane. Tako delajo pogumni žrebci, in navadno so pogumni vsi. Se ve, da je tam pa tam med njimi tudi kak plašiin, ki se le iz srede ven vsaja. Ima tudi neukretnežev, ki pri napadu volka zgrese, zato pa tudi, ko bi trenil, z izterganim goltancem na tleh leže in zadnjo travico vohajo. Zakaj, da so tudi konji spretni, vendar volk tudi ni bedak, in ve predobro, kdaj je zagrabiti. Razplatiti pa in snesti konja vendar le ne anore, kader je z bojem že tako deleč prišlo. Tabun se za svoje mertve strašno maščuje, ne daje volkom za hip pokoja, in ne jenja divjati in hrupeti, dokler da se njih ostudni duh popolnoma iz stepe ne pozgubi. V takem pri-roerljeji velja med volkovi le: „Srečen, kdor uide!" Sija jim je v strašnem hrupu in sopihanji že davnej prešla, in tedaj ne grizejo več za napolnjenje svojega želodca, marveč za ohrambo svojega življenja. Sicer jo marsikak konj pri taki gonji se v ledja dobi, da še v starih letih misli nanjo; ali tudi marsikterega volka še vsled tega glava boli, in kar jih je še živih ostalo, morajo tule pete pobrati. (Konec sledi.) 59 Ozir po svetu. Boji konj z volkovi po ukrajnskih stepah na Rusovskem. (Konec.) Te velike bitve k6nj in volkov se pa le malokdaj unamejo, in vselej le zoper volkovo voljo, ker njegovo bojevanje je bolj kozaška vojska, neprestano napadaDJe. Občnega napada mu ni mar, — prelešcenje posameznih k6ij maje poplavna umetnost. In pri tem on zvito ravna, da bi se znabiti celo lisica od njega še kaj naučiti znala. Celo tiho in pazno se plazi skozi visoko travo, in sicer vselej proti vetru; le predobro namreč ve, kako zopern je konjem njegov duh. Dobro si spazi, kje in kako je tabun postavljen. Kmali je kobilo ugledal, ki se s svojim ukus-nim žrebetom nekoliko v stran pase. Ne plane pa koj na-nji. Le bedak stopa z obema nogama naenkrat v hišo; nas volk pa zna več, ko hruške peč'. Tiho in polagoma se bliža žrebetu. Mislil boš, da je velik spoštovavec ljube nedolžnosti, in se ljubkemu živinčetu, ktero kakor tudi njegovo porodnico neprestanoma opazuje, čudi zavolj njegove ljubeznjivosti, da je cel6 v njegovih navadicah posnemati skuša. Ako se pa trudno mlade v travico uleže, se raztegne tudi on ko nedolžna ovčica. Med tim se pa vendar le starki zazdi, da ni vse po pravici; že je ugledala , da se nekaj čudnega v travi giblje, ustraši se in kvisko poskoči. Volk tedaj po pasje gobec med sprednje tace položi, neizrekljivo prijazno gledaje in z repom manljaje. Izid tega ravnanja je različen. Je li starka nerodna in se brez premislika va-nj zakadi, ji volk ko blisk za vrat skoči, goltanec izterga ter žrebe unese, in to vse tako naglo, da boš komaj deset naštel. Včasi je pa starka ravno tako previdna, kakor besna, hrup zažene in volka s sklicanimi sestrami v hipu zapodi. Kedaj je pa starka le neumna, in si misli, ko z repom mahljajočega volka ugleda, da ti bode le kak miren pes, kakoršnih je na stotine po stepi, in ki so volkovom zlo podobni; gre z žrebetom nekoliko v stran, in se dalje ne meni za-vnj. V takem primerljeji volk zopet drugače vzmaguje. Ce se kobila noče precej upokojiti, se nekoliko umakne, ko da bi se celo ne menil za-njo; po ovinkih pa se vznova priplazi ter na mestu uleže, kjer pot naravnost k žrebetu pelje, ki je trudno postalo, in leži v travici ko jagnjiče in spi. Volk pa ojstro čuje. Že davnaj bi je bil lahko ugrabil. Ali njemu ni zato, da bi je samo ugrabil, več tudi v miru razplatil in požerl — pa to izpelje, zmiraj je še starka preblizo. Kakor neprestanoma svoje oči na žrebe obrača, tako pazno gleda za starko, ki se je že davno v visoki travi skrila, dalje idoč in voljnih trav in mlečnatih zelin iskaje. Kar, čuj! kaki hrup in šopih! Oj, že je je gerdi volk za goltanec zagrabil, malo, ljubko žrebe! — Ni moč povedati, kako hitro vse to opravi. Večkrat žrebe še vpiti nima časa, in volk je na tihem deloma sne, deloma v svoj beriog unese — mladim za kosilo. Večidel pa gre hrup „huhu! volk! volk!" po celem tabiinu, je li mati vpitje zagnala, in gorje volku, ako je tedaj tabunšček (konjski pastir) blizo spal. Berž si je oči zmencal, zavihtil se na konja ko sabljica iz nožnic, in preden se zaveš, on si je že v sredi hrupa ko blisk tako naglo. Volk jo potegne kot sapa s svojim plenom v gobcu, tabiinščik pa s svojo topuzino kot vihar za njim. „Para ti volčja, teci, če češ, ali svojo debolo savbo mi pusti! ker moja je, kakor tudi 10 rubljev, ki mi vsakdo za njo plača. Huj! pof! tadaj veš, kaj je moja topuzina!" In volk vselej obleži; tabiinščik ga nikdar ne zgreši. Le, kader volk k stermim berdom kake dežje grape dospe, zna se zgoditi, da uteče tabiinščikovi topuzini. Tedaj vtakne gobec med svoje prednje tace, se sključi in po griču skatlja. Tega se ve da tabiinščik ne more, in tedaj tudi zastonj topuzino za njim meče. To pa je le malokdaj. Večidel se mu volk že na pervi mah zverne. Tudi konji pristopajo in ovohujejo pobitega vraga; ali tabiinščik jih. s svojim ha-rabnikom (korobačem) odganja, volku sila hitro kožo odere ter obesi k drugim kožam, ki že na sedlu vise. Volkovom morajo te kože na tabunščikovem sedlu posebno hudo v oči dregati; zakaj, ni je strupene zeline, ne divje zveri, ne hudega duha na stepi, ki bi se ga volk bolj bal, ko tabunsčika z njegovo strašno topuzino. Jeriša.