KATOLJSK CERKVEN LIST.
Danica izhaja vsak petek na eeli poli, in velja po pošti za eeio leto 4 gld. 60 kr., /a p.d leta 2 gld. 40 kr., za četert ieta 1 trii. 30 kr T tiakarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol ieta 2 gld.. za četert leta 1 gl.; ako zuuene na ta dan praznik, izide I>anica dan poprej.
Te6aj XXXV.	V Ljubljani, 29. grudna 1882.	List 52.
Špiriiuval Stomseh na popoioranji,
Špirituval Slomšek je o počitnicah rad popotoval, pa ne iz radovednosti ali za kratkočas. Popotoval je naj raji peš, da je gotovo dosegel namen popotovanja. Hotel je namreč ogledati več semenišč in kloštrov, veliko je občeval s profesorji in špirituvali ter s semeniškimi predstojniki, da bi si pridobil vodil za svojo delavnost; hotel je slišati slovečih pridigarjev. Želel je tudi spoznavati običaje in navade slovenskega naroda, ter njegove jezikovc narečja, poštene pe*mi, da bi potem v besedi in s spisi mogel vspešno za narod delati, pripomoči k njegovi obliki, sreči. O vsakem popotovanji je obširno poročal svojemu zavetniku proštu Frančišku Fridrihu.
Pervo popotovanje njegovo je bilo leta 1833; obhodil je več dežel, obiskal mesta Beljak, Solnograd, Line, Dunaj, Marijacel, Gradec in Maribor. V toplicah Gašteinskih je občeval z nadškofom Solnograškim in z vodji Bemeniškimi v Lincu in Solnogradu. Ogledal si je Solnograd; obiskal je ondotnega špirituvala, ter pravi: ta gospod je vzoren mož — pa ojstrejši od Celovškega špirituvala (islomšeka samega), Šemeuiae je prav iepo in ima bogate vstanove.
Na Dunaji je 2. septembra maševal v cerkvi oo. redemtoristov. Cerkev je bila polna ljudi pri slovesni božii službi; dokaj ljudi je bilo pri spovedi. Ogledal si j.e na Dunaji dvorno kapelo, dvorno knjižnico, šel na stolp Stefanske cerkve. Gredočetnu v Marijacel pridružil se je Slomšeku priprost mož, kterega je imtl za bogo-slovca; v gostilnici si dasta pripraviti večerjo. Že so prinesli pečenke, kar ga tovarš opomni, da je petek. Toraj so njima pripravili postno jed. Svojemu tovaršu je Slomšek iz hvaležnosti kupil v Gradcu par novih škorenj — (in salutarem poen:tentiam).
V Marijacel je prišel 8. septembra in tako le piše: Pazil sem na družbo Slovakov, kterih vodja po navadi slovo jemlje od Matere Božje; litanije je popevai, potem pa govoril, da so vsi Slovaki glasno jokali, ter so bili še okolistoječi ginjeni. Mislil sem si, o kako dobre sklepe dela človek na tako svetem kraji in v tem trenutku; naj bi bili ti sklepi stalni, — potem bi nobeden ne mogel oporekati Božjim potom.
Čudni občutki se polastč človeškega serca, ko vidi
toliko spominkov božje milosti. Marijacel je pač glavno središče avstrijanskih katoličanov.
Nekje je tudi sišal pridigo, o kteri pravi: „non me aedificabat sermo frigidus et optabam, ut magis disce-remus saeram eloquentiam".
V	Gradec je prišel 12. septembra, ter pravi: Poklonil sem se škofu in rekel mi je, da seui premlad za službo špirituvala. Prav ima, je rekel Slomšek. — Obiskal je še Maribor, Nazaret, in se je vernil v Celovec.
Slomšeku_ je popotovanje prav dobro teknilo tudi na telesu. — Štiri semenišča je bil obiskal in natanko ogledal. Sklep popotovanja pa tako-le dela:
' 1. Povsod na zemlji so ljudje zadovoljni s tim. kar imajo, dokler ne spoznavajo boljšega; blagor mu, kteri malo potrebuje, in je tudi pomanjkanje skusil v mladosti.
2.	Čem bolj rodovitna je zemlja, tem bolj leni so prebivavci. Za Človeka ni dobro, če si z malim trudom veliko pridobi: v rodovitnem kraii je raiti čednost in obertnija le takrat, kedar deržava in vera zanje skerb imate.
3.	„Regis ad exemplum componitur orbis — ka-koršni učitelji, takošni učenci.u Naj bolj srečna je tista dežela, kjer je vera doma.
4 Človek se lahko povsod navadi. Ce si se pa privadil deželi, kraju, ljudem, bodi zadovoljen; ker, če je tudi drugod povsod dobro, je doma najbolje: „Ljubo dom£, kdor ga ima."
Drugo popotovanje je napravil Slomšek leta 1834, ter je popotoval po lavantit.ski škofiji, kte o je bolj natančno spoznaval, kar mu je potem zelo koristilo, ko je škof postal.
V	tretje pa je popotoval leta 1837 ter si ogledal zahodnje Koroško, Kranjsko, Hervaako.
Lepo popisuje Blejski grad in pravi: Grad je na skali zidau, nam podaja lep razgled; proti zahodu moli sivi Triglav proti nebu; proti severu se dvigujejo gore Karavanke, in videti je o podnožji mnogo cerkva; proti izhodu vidim lepo ravnino, ki se razprostira proti Sta-jarski; na južno stran je Blejsko jezero. Ravno zdaj se glasijo zvonovi otoške cerkve. Na uni strani jezera vidim velik čoln, poln belo oblečenih deklet; bil je pogreb mladenča, ki je v pijanosti padel v jezero in utonil. Bel ris vleče se za čolnom, ki se počasi _ giblje, kazaje doveršeni tek čolua, in se hitro zgubi. Čoln se ustavi,
io mertvega mladecča nesejo na pokopališče. Ecce sor* tem; — podoba našega življenja.
Bil je tudi v Ljubljani. Med vsimi semenišči, ktere sem obiskal, pravi Slomšek, je po mojih mislih ljubljan-•ko semenišče naj bolje vravnano, ter vgaja nadpisu na velisih vratih: „Virtuti et mcsis" (kreposti in učenosti). Vse v njem je tihota, kar vse človeka priganja k uku, molitvi in premišljevanju.
V Sitični, — snana prislovica je: Benedictuscolles, Bernardu« valles, Franciscus oppida, magnus Ignatius urbe«. Milo mu je bilo pri sercu, ko je ogledoval zapuščeno io razpadajoče poslopje, samostan Sitiški; nejevoljo zarad vandalizma 18. stoletja bežal je is Sitične, kjer bi bil naj raji na kakem holmcu popeval jeremi-jado „de desolatione". Mižal je nekje pridigo, o kteri pravi: haec contio non placuit mihi, concionator com-mendaba: venerationem Mariae VsrginU, sed valde ar-guebat peregrinationes sacras; sed in vacuum laborabat, quum auditores ejus contione non afiicerentur.
Prav zelo pohvali župnika št. Jernejskega (menda je bil g. Kak) ter pravi: njegovi trije kaplanje morajo otroke v nedeljski šoli podučevati. Ko je otrok izšolal se, dobi za vademecum ali odhodnico, lepe mašne bukve. Župnik skerbi za vse bolnike v fan; za revne in stare ljudi je pri fari bolnišnica; njegov pregovor je: „Več ko dam, več imam". O njem se more reči: „omnibus omnia factui*'.
Slomšek v Zagrebu: Tam je občeval veliko s her-vaskimi domoljubi in pisatelji. Sošel se je z družbo her-vaških domoljubov, kterim na čelu je bil slavni dr. Gaj. Slomšek pravi: Velik napredek so storili v hervaškem jeziku v kratkem času. Podal sem se na večer k vred-ništvu novega časopisa, in tam sem našel moogo mladih vnetih domorodcev iz vsih krajev Ilirije, raznih ver, kteri so meue kot Koroškega Ilirca z velikim veseljem pozdravili ter me povabili, da naj grem z njimi večerjat v narodno kavarno. Sli smo toraj skup tje in smo našli v posebni bobi zbrane Slavonce, Dalmatince, Varaždince, Zagorce, g« rke, katolike, doktorje in profesorje. Skupaj smo večerjali in pogovarjali se o slovenščini, godci so godli narodne viže, popevali smo narodne pesmi in prav dobro se zabavali tisti večer. Vsa družba me je spremila do mojega stanovanja. Nadepolna je pač ta družba dumoljuoov, ter vsi so bili modri in lepega zaderžanja; vendar bati se je za-nje — da postane,o liberalni, če ne bodo imeli vodja modrega in skušenega moža."
„Pri korarju B. sem bil priča, ko je nek duhovnik z dežele priporočal se za faro. Govoril je v treh jezikih, ter je tako ¿epe izrabe rabil, da mu ni moč prošnje odreči. V cerkvenem govorništvu so Hervati veščaki, ter nas zelo prekosijo.'4
Nek župnik ga je izpraševal za razmere štajerskih duhovnov, ter j h primerjaje svojim pravicam in privilegijem rekel je prav vesel: „Na Hervaškem je le bolje." Slouibfk si je mislil: „Proticat".
Slomšek nadalje pripoveduje: „Ko sem proti Va-raždinu popotoval, došcl sem dva kmeta. Ker sta rekla, da se proti Varaždinu peljeta, jima dam nekaj denarjev in se usedem na voz. Štiri ure sem se z njima peljal, potem n«i rečeta, da naj grem z voza, ker gresta v stran. Pa g!»j, kako sta me opeharila: več ko štiri ure sem mo^el hoditi po težavnih potih skoz gojzde in polje, da sem z«»pet prijel na pravo cesto varazdinsko. Tako so mar-» kteri ljudje, s kter.nii 3e je ravnalo kakor s sužnji; veseli jih, če morejo k^keg.i gosposkega človeka prekaniti in < pehariti. Na v;dez prijazni, v sercu mislijo hud » 7!«»: tora"? ni v^k-mu zaupati."
Naprti grede po hervatski uezeh bu je pečal zato, kje da je bil rojstni kraj sv. Jeronima.
Prišel je naslednjič najdalje do Ponikve, svoje
rojstne fare. Ko se je bližal domačim goricam, prišli so mu na misel dogodki mladih dni, in nekega dne gre do cerkvice sv. Ožbalda, ktera mu je bila posebno v blagem spominu. Ko je na griču stoječ domačijo Slom zagledal v dolini, zjokal se je ter sam pri sebi rekel: o kako prijetno življenje sem imel tu doli, kjer je tekla moja zibelka — dobro mi je bilo pri moji ljubljeni materi in modrem očetu! Ni ju več v tej dolini; le ptnji, neznani ljudje te srečujejo in te sterm6 gledajo, kakor bi bil tujec taka j. *) Vse se je Slomšeku drugači zdelo, — le starih dreves ni več bilo. (Vas Slom, pred 150 leti obsegajoča pet zemljiš, je bil nakupil premežni kmet Štefan Novak [po domače Slomšek], kteri je neki tudi zidal cerkev sv Ožbalta. Štefan Novak imel je več sinov, med njimi dva duhovna; pravo rodbinsko imč Novak se je opustilo in rodovini je postalo „Slomšek" lastno ime.) Slomšek se je tudi veliko zanimival za zgodovinske posebnosti. — V Ponikvah je Slomšek pridigoval 24. septembra, na prošnjo župnikovo je to storil. Ljudje so se vprašali, kdo je ta? Pridigoval je ex tempore et pro tempore. Kmetje namreč niso hoteli odrajtovati desetine, V8<? je bilo v pravdah, prophetae eorum viderunt falsa et stulta. Miloval je srenjo, ktere bi se sramovali pradedi, ko bi od mertvih vstali. Prav čudni občutki so me obhajali, pravi, ko sem maševal v cerkvi, v kteri sem bil odgojevau.
Končavši popotovanje svoje, dospel je 27. septembra v Celovec, ter pravi, da je spoznal duhovščino po škofijah: veneratus sum sacerdotes honorabiles et venera-bilea in Carniolia, hospitales Croatos, jucundos in Styria uti sinceros sacerdotes in Carinthia; in Carniolia mensa frugalis, in Croatia jovialis, in Styria ducunt in vineam et in Carinthia in diversorium. Spoznal sem, da je povsod nekaj dobrega, nekaj slabega, da je povsod nekaj hvale, nekaj graje vrednega, in da ni nikjer vse popolno.
V tare h obrača, Rog oberne.
Pred kacimi 30 leti je živel v Koloniji na Nemškem mojster, po imenu Anton, po rokodelstvu čevljar. Bil je pravi poštenjak iz boljših časov, bogoljuben, priden, dobrovoljnega serca. Mislil si je:
,,Z Bogom začni vsako delo", —
in toraj je vsako jutro s svojim rokodelskim učencem v družbi šel v cerkev ss. Aposteljnov k sv. maši, da si sprosi b »žjega blagoslova za celi dan. (Kako pa zdaj, ko marsikteri rokodelci in nj<h učenci še ob nedeljah ne gre jo k sv maši!) In kakor dobrotljivi Bog, tako so bili tudi najemavci dela zadovoljni s tem pridnim mojstrom. Kar je on delal, bilo je terdno, lepo in ne predrago. Tako je zamogel brez posebnih skerbi živeti v hiši, ktero je brez dolga podedoval po svojih starših.
Vsa drugačna pa je bila njegova zakonska tovar-sica. Kakor je bil on pobožen, tako mlačna in zanikerna je bila ona; komaj je ob nedeljah dobila časa, da je šla k sv. maši; večkrat ji je bila poldvanajsta maša v glavni cerkvi še prezgodaj. Tudi delavna ni bila, in to je gotovo slab ; v hiši čevljarjevi, kjer mora tudi žena pridno pri delu pomagati; le ako je b lo skerbeti za cifrasto obleko, te.iaj tudi nedelje ni posvečevala. Glavna napaka te žene pa je bilo nezmerno branje zanikarnih reči. Nič ji ni bilo ljubše, kot kak sanjarsk roman o vitezih, duhovih, mesenosti. Že kot deklica je večkrat za herb-tom svojih starišev brala včasih pozno v noč, namesto da bi šla k počitku, in ni nehala, dokler ni „junak"
*) Ni čuda, da se je Slomšeku tako milo storilo pri sercu, ker stara Slomšekova domačija prešla je v tuje roke.
obhajal poroke, ali da je bil „razbojniški poglavar" s pomagači vred obešen. Kako ji je utripalo serce, če je £e naprej brala: „Umor" — „Ponarejevalci denarja" — „Zametovana ljubezen" — „Človeški tiger" — „Podzemeljska jama" itd. Rada bi bila toraj tudi sama dobila v zakon tacega bizjaškega „viteza" ali skricmana-gospoda; toda, ker so taki san jarji le bolj v sanjah, v resnici jih pa tudi is devete dežele ni bilo, zadovoljta
Í'e poslednjič s čevljarjem, našim poštenim Antonom, tteri ji je ponudil v zakon roko. Imel je pa Anton za ondašnji čas in stan lepo premoženje, zato je sprejela njegovo snubitev, ter kazala se mu delavna, pridna gospodinja, pobožna in čednostna, in ga tako sleparila, ker je v svoji priprosti dobroti ni poznal.
Kmalo pa je Anton s strahom sprevidel, da je goljufan ; vendar je križ, kterega mu je previdnost naložila, nosil potrpežljivo in vdano. Z molitvijo in z dobrimi besedami in izgledi skušal je poboljšati svojo spri-deno ženo: toda nič ni pomagalo. Nekega dné mu pride v roko knjiga, iz kteie je bila Trina (tako ji je bilo imé) ravno prav mamo brala, in osupnjen vidi v njej najgerše nespodobnosti, oblečene v lepo obliko, celó o nezvestobi se je bralo, kakor bi se to samo ob sebi razumelo, da se mora goditi po dobrem okusu! Ko bi trenil — bila je vsa knjižnica v peči, — vse solze ne-čimurne žene nic niso pomagale. Tudi kerpariji, ktere si je bila izrezala iz časnikov in jih sošila, ni prizanesel. Trina je pri tem omedlevala, kakor se to tako sladko bere po romanih; — toda Anton se ni dal goljufati. Slednjič je govorila celó, da si vzame življenje.
Anton je bil po teh skušnjah neutolaž.jiv ter je šel ves užaljen k dobremu, staremu prijatelju, in mu tožil svojo nezgodo. Le ta, pošten mož, tolaži Toneta in se šali, da take koklje s tim in unim rade žugajo, da je pa voda vendar rada le premokra in preraerzla za nje. Toda, šala na stran, je rekel, oserči se! Bodi prijazen z ženo, skušaj jo ob.rožiti z vljudnostjo, priganjaj jo, kolikor moreš, k molitvi, obračaj njeno serce k Bogu (moli sam pridno za-njo), ter bodi pazen, da se ne zgodi kaj hudega. Z enakimi nauki ga je tolažil in oserčeval.
Anton je svét svojega prijatelja, kolikor je mogel, spolnoval; bil je prijazen, pohleven, poterpetljiv, ogibal se je vsake priložnosti k prepiru; zraven tega pa tehtno ji na serce govoril, da bi odvernil ženo od mlačnosti. Toda Trina je bila satanu dala že več kot mezinec, dala mu je bila celo roko; strup kužljivih romanov, ki huje mori dušo, kot strup telo, je bil že pregloboko njeno serce izjedel. Ravno sedaj, ko se je Anton najbolj prijaznega kazal, in se ji, kakor je menila, uklanjal, si je domišljala, da ima ona prav, in da Le bi poslušaia modre opominjevanja, še le vedno bolj oterpnila. Res, slednjič je tako daleč prišlo, da je ubogi mož imel vterjen sum zastran zakonske poštenosti svoje žene. Zahteval je odgovor; ona pa je tajila in se védla, kakor kača, ki h če sikajoča planiti na svoj plen.
Vse to in pa težavno vsakdanje delo spravilo je našega Antona na bolniško posteljo. Zdravnik, ki so ga poklicali, zmajeval je dvomljivo in rekel ženi, da bo skoraj pri konci z možem; zato naj skerbi, da bo o pravem času previden s ss. zakramenti. V pervem trenutku je bila preplašena, ker vest ni molčala in jo je spominjala njene krivice. Ali kmalo ji je skušnjavec v zapeljivih podobah kazal, češ, da kmalo bo prosta in lahko živela, kakor se ji bo ljubilo. Že ;¡e premišljevala, kaj naj stori za možev pogreb. Spomni se, da mizar v sosedstvu je njenemu možu dolžan plačilo za par narejenih čevljev; takoj gre k njemu naročit mertvaško rakev (trugo) za tisti dolg. Sicer ji je pravil mizar, začuden, da prezgodaj skeroi za rakev, da je marsiko že ozdravel, kterega so že mertvega mislili itd.; naj toraj
nikar prederzno ne greši nad božjim usmiljenjem. Toda Trina mu zapové, naj naredi za tisti dolg, kar ona želi. In mizar res čez nekaj dni prinese v Antonovo hišo mertvaško rakev;... ker pa ta le se ni umeri, spravi Trina rakev na kaičo (žitnico). Bolezen Antonova pa se bolj počasi razvija, kot je zdravnik mislil, in Trina se dan na dan bolj huduje nad smertjo, ktera je tako dolgo odlašala zavihtiti bridko svojo kcso nad možem. Najela je celó nekega vratnega sleparja, d« naj mu smert izmoii.
Toda: človek obrača in Bog oberne: Anton je v začudenje vseh popolnoma ozdravel. Ženo pa je Bog s svojo kaznnjočo šibo hudo udaril. Neprestana razburjenost med boleznijo, vedno bivanje med strahom in upom, konečno ozdravljenje moževo, ktero je pokoi ča!o vse njene nade, — vse to }e njene občutljive živce tako prenapelo. da se je kmalo morala rleči na amertno posteljo. Strahotno se je spomnila resnice: „Kdor riiuzemu jamo koplje, sam vanjo pade", bolezen je hitro zmagovala in postala tako nevarna, da je Anton berzo poklcal duhovna. Le ta je živo govoril na njen« terdo s» rce, milost božja zmaga, in popolnoma se je spravila z Bogom, z gorkimi solzami je tudi moža prosila odpuščanja.
V štirnajstih dneh je umerla.
Anton gre k ravno tistemu mizarju, in od tega je zvedel, da pred tremi tedni je prinesel v njegovo hišo zanj naročeno mertvaško rakev ter jo postavil na kaščo. Anton poišče — in res je našel rakev, in tako so položili ženo v ravno tisto rakev, ktero je bila odločila svojemu možu
Človek obrača, — toda v nebesih je vsegamečni Bog, ki oberne. Strašno se greh maščuje nad prederznim grešnikom!	(„Dülm. Missionsbl.")
O v č i c a.
(Pis. M. Skalovič.)
(Konec.)
40. Zvečer ovce, ovni, jagnjeta gre j o v hlev (ovčnjak). in pastir jih prešteje, če so vse. — cel .,kvarnar'' (popačeno iz latinskega quadr genarius = štirdesetak\ bi rekel Istran. In po rek.h znamenjih na ušesih ločijo se ovce raznih gospodarjev: imajo namreč na enem ali drugem ušesu malo pristriženo, urezano, oškerbljeno ali udarjeno, nu „rezke-', ki imajo posebno dolge roge, so že s tem dobro zaznamovane. In ko so ločene, se vrata zaprejo.
Kadar bo število dopolnjeno, bodo tudi vse cvčice Kristusove prišle na dom, po katerem so hrepenelo. Pastir jih bode preštel, in blagor mu. ako ni nobene zgubil; gospodar ga bode pošteno p!ačal, in ga prijazno k veseli večerji povabil. ;,Kndar se izroči za p;.*o t«»^ko duš, naj se umaknejo vse ženske in veliko število moških, ki niso za to. Naj se pojavijo taki, ki po duAnih lastnostih so toliko veči od druz h, kakor je S ¿»vrl za celo glavo bil višji od vsega ljud tva. Tu se ne gov<ri od telesne velikosti, temuč kakoršen je razloček med živalmi in umnim človekom, tolik bodi razloček r~-d pastirjem in onimi, ki so mu izročeni, da ne reč« m ¿c več. Kajti veliko večo odgovornost ima. Ako ovčar zgubi ovce, ali da mu jih volkovi pokoljejo, ali tatovi pokra-dejo, ali od kužne bolezni pocepljejo, mu bo gospodar spregledal, ter k večemu, če je kriv, v denarji povračila tirjal; toda oni, kateremu je izročena dušna čeda Kristusovih ovčic, bo moral s svojo dušo kazen plačati, ne z denarjem, ako je po njegovi krivdi kaj škode pri
čedi. Tudi ima veči in hujši boj prestati, če je treba z
♦
„rijovečimi levi" se vojskovati, tatove vedno čujoč odganjati, in kugo, večno smert donasajočo odvračati od svoje čede." (Sv. Janez Krizost. de Sacerd. lib. II. 2.)
Kakor so ovce zaznamovane, tako bodo služabniki Božji zaznamovani: „Tiste dni, glejte, sem jaz Janez videl druzega angela iti od solnčnega izhoda, kateri je imel znamnje živega Boga; in je vpil z velikim glasom čveterim angelom, kterim je bilo dano škodovati zemlji in morju, rekoč: Ne škodujte zemlji in morju, tudi ne drevesom, dokler Le zaznamovamo hlapcev Boga našega na njih čelih. In sem slišal število zaznamnjanih: sto in štiri in štirdeset tisoč je bilo zaznamnjanih iz vseh rodov Izraelovih otrok." (Skriv. razod. 7, 2—4.) V rajski neizrečeni lepoti se bodo svetili mučenikom in svetnikom udje telesa, na katerih so bili mučeni, in s kte-kterimi so največ dobrega storili. Vsak svoje posebno znamenje bo imel.
Med najpervimi cvetlicami spomladnimi, ki po ledeni zimi razveselujeio nam oko in serce, so žolte „ovčice", kterim po raznih krajih pravijo „jagliči", jagovci, ali pa naj več „trobentice" (primula veris). Ovčice jim menda pravijo zato, ker so navadno v večih šopih skupaj, kakor čeda ovac, in trobentice, ker otroci na nje piskajo in ker imajo obliko male trobente. Navadno cvetejo v postu in okolo Velike noči, ter spominjajo na vstajenje, kakor pravi pesem:
Jela bo trobenta peti, Mertvim po grobih doneti, K sodbi priti jim veleti. „In bodo videli Sinu človekovega priti v oblakih nebi z veliko močjo in veličastvom. In bo poslal svoje angele s trobento in z močnim glasom, in bodo zbrali njegove izvoljene od čvetenh vetrov, od konca do konca nebi." (Mat. 24, 34.) „Naglo, kakor bi z očmi trenil, na poslednjo trobento (ker zapela bo trobenta), in mertvi bodo vstali nestrohljivi, in mi se bomo spremenili." (I. Kor. 15. 52.) Sv. Hieronim je pravil, da mu vedno buči ta trobenta po ušesih, spominjaje ga na prihodnjo poslednjo soauo.
„Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi, in vsi sveti angeli ž njim, tedaj se bo usedel na prestol svoje slave. In pred njim se bodo zbrali vsi narodi, in ločil jih bo enega od druzega, kakor odločuje pastir ovce od koziov. In postavil bo ovce na desno, a kozle na levo. Tedaj poreče kralj tistim na desnici svoji: Pridite, blagoslovljeni Očeta mojega! prejmite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od Dočetka sveta!... Tedaj poreče tudi tistim na levici: Pojdite od mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in aogeljem njegovim... In pojdejo ti v večno terpljenje; pravični pa v večno življenje." (Mat. 25, 31—34. in 41, 46.)
Kaj nam preostaja druzega, kot da ostanemo vedno verne, iz celega serca Jezusu vdane in pokorne ovčice, ter da ga priserčno prosimo:
Med ovcč me den ovčico, Reši zmed kozlov srotico, In pokliči na desnico!
H^leri po Slovenskem In dopisi.
Il Ljubiiane. 'Sekaj pripravnih daril za novo leto) Ker le I. kuj ,.Izgledi bogoljubnih otrok" že predlanskim pcšla, pa so se še sem ter tje gospodje oglaš;tii j?a njo, jo je da! gosp. phatelj zopet natisniti, 'loraj se z<Uj lai.k« dobita I. in il. z\ezek pri g. kat. Keržiču in po katoliški bukvami. Ona kakor dozdaj: zvezek mehko vezan po .'30, terdo vezan po 40 kr., po
posti 5 kr. več. — V nekterih mescih bode dopolnjen še III. del in s tem doverseno to za mladino prav za-nimljivo in močno koristno berilo. Ti spisi so že po „Danici" -snani in so se precej v začetku občinstvu prikupili; za to je želeti, da jih v posebnih iztisih še obil-niše v roke dobiva mladina, kteri so posebej namenjeni, česiravno so za postarne dostikrat ne manj koristni. „Cvetje iz vertov sv. Frančiška" o njih piše: „Mi vsem našim bravcem, zlasti starišem, katehetom in učiteljem, ki imajo mladini za dobro in tečno berilo skerbeti, toplo priporočamo te lepe knjižice. Našli bodo v njih tisto priserčno, detečje-ljubeznjivo pisavo, ki jo iz spisa o češčenju sv. Jožefa v Cvetju že dobro poznajo." Tudi to je lepo priporočilo, ker ie bilo Vredništvo naprošeno za dovoljenje, naj se smejo te knjižice prestaviti vslo-vaščino, to je, v besedo ogerskih Slovencev (Slovakov.^ Kdrr hoče mladini kaj koristnega darovati, naj si izvoli to knjigo, ker gledč obilnega gradiva cena res ni visoka. Kdor hoče pa še z manjšim shajati io vendar kaj koristnega storiti, naj razširja posebna spisa „Jerica Jugovic" in „Sv. Germana", ki jo je nek skušen učitelj pisatelj imenoval eno naj boljših ljudskih knjižic. Me3to drazih podobic bi utegnilo veliko več has-niti tako darilo. (Jerica in „sv. Germana" zdaj enako stanete, po 5 kr.)
Zlata masa v Moravčah 1882. (Konec.) V nedeljo po zlati maši so preč. g. zlatomašnik nekoliko omenili, kar se je godilo v 37 letih, odkar so v Moravčah, posebno pa zdaj v preteklih dnevih zavoljo zlate maše. Bogu so se zahvali za vse gnade in milosti, farmanom za vso ljubezen in njih blage darove o tej priliki.
V praznik vnebovzetja Marije Device so mil. gosp. prost navdušeno pridigovali od Kra jice nebčs in zemlje; rekli so na zadnje: ,,Tudi jaz bi bil danes rad več o tem govoril, kar se je pretekle dni tu in po fari veselega godilo, od zlate maše svojega preljubega prijatelja in vašega duhovnega očeta. Ali praznik je prevelik, ne smem in ne m- rem danes druzega vedeti in govoriti, kakor od v nebesa vzete, v nebesih kronane, od usmiljene, dobrotljive, sladke Device Marije.
Pred odhodom pa vendar serčno želim in moram vam, ljubi Moravški farmani, povedati, kako me je vse veselilo in povzdignilo, kar sem pretekle dni tukaj videl in slišal, in vam serčno hvalo izreči za vso ljubezen, hvaležnost, spoštovanje, skerb in pomoč, kar ste o zlati maši mojega prijatelja, svojega duhovnega očeta skazo-vali in storili, posebno za dušno veselje, ki ste ga nam vsem na sv. Ane dan naredili, ker vas je toliko prišlo v cerkev za duhovnega očeta molit in sv. obhajilo darovat. To ni samo zlatomašniku, ampak nam vsem duhovnom in tudi vam v čast in veselje! Bog naj vam poplača na duši in na telesu, pri vaši družini in vašem pohištvu, tukaj in v večnosti!
Ginilo in veselilo me je vse in večkrat sem mislil, kar zdaj očitno tukaj z ginjenim in veselim sercem kličem in želim, da bi se razlegalo po vsi naši lepi, sv. katoliški veri zvesti Kranjski deželi: „Dokler bodo katoliški kristjani svoje duhovne pastirje in fajmoatre tako ljubili in spoštovali, kakor Moravški farmani, smo prepričani : Naša katoliška Cerkev tudi v naši deželi stoji na skali, in peklenske vrata, sovražniki^jfe^LeJsodo premagali !"	4
S temi hvaležnimi, veselimi in tolažljivimi besedami sklenem štirnajsto pridig1, ki sem jo tukaj imel. Pre-serčno pa želim v spomin zlate maše vam dati, kar je neka siierbna mati avojemu sinu dala pri Mariji ,.Lore-tanski" na Laškem, namreč: svetinjo z napisom: „O usmiljena, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!" — Vzemite jo v spomin od vašega duhov-
nega očeta in mene; vtisnite si jo v serce, poglejte jo veükrat, kličite, kakor tisti mladeneč, kličite v skušnjavah, v nevarnostih, v britkostih, v bolezni, na smertni postelji: O usmiljena, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!
Ljubi bratje in sestre v Kristusu! Zlatomašniku in meni, in tudi vam nekterim se je dan že nagnil in mračiti se je začelo; kterega bo Bog pred v večnost poklical, le on sam vč. Kadar koli pa se bomo ločili iz tega sveta, Bog nam daj v nebesih pred Marijnim tro-nom skupaj priti. Tamkaj želim vašega duhovnega g. očeta, svojega prijatelja, in vas pričakati, če bom pred vami šel iz tega sveta: tamkaj pa želim tudi vas in zlatomasnika zopet najti, kteri böte pred menoj sli v večnost, kjer bomo skupaj v nebesih pred tronom Kraljice nebes in zemlje klicali: „Češena bodi, o Kraljica! O usmiljena, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!"
Amen.	.
V	Moravčah, v praznik čistega spočetja Device
Marije 1882.
\% Metlike, 19. decembra. (Pojasnilo.) Kakor sem zvedel, razglasilo se je po Ljubljani obrekovanje, da je bil g. Martin Štrumbelj, bivši kaplan Metliški, pitju vdan, da se je na lovu ostrelil in vsled tega umeri.
Oboje je laž, in štejem si v dolžnost, očitno povedati resnico.— Lev spolnovanju svoje dolžnosti naklonil si jepokojni gos pod bolezen in — smert. Šel je namreč zadnjo pobinkoštno nedeljo maševat poldrugo uro daleč iz Metlike k podružnici sv. Ane na Vidošcih. Po potu se je pregrel in spehal, potem sv. mašo pel in pridigoval, in se v merzli cerkvi hudo prehladih Precej drugi dan pokazala se je nevarna bolezen — pljučnica z legarjem (typhöse Lungennent-zundung) in sicer tako hudo, da je precej poklicani zdravnik koj v začetku imel malo upanja, da bi se ozdravil. Storilo se je vse, kar je bilo mogoče, da bi bil ozdravel bolnik; toda Bog je bil sklenil drugač. Pervega decembra je bil še o pravem času previden z vsemi zakramenti za umirajoče, in o 7J zjutraj je mirno v Gospodu zaspal.
Obnašal se je ves čas, kar je bil tukaj, pametno, lepo in spodbudno, tako, da žalujemo za njim — jaz in moja fara. Večna luč naj mu sveti!
Daniel Terzhek, župnik Metliški.
Y	Bufeovšici, tihi in mirni duhovniji v stranskem odrasteku selške doline na Gorenjskem, umeri je na večer 9. t. m. ondotni blagi, svetu neznani, ne občudovani, ne zavidani, v svoji obnaši priprosti, vendar pa zarad vneme za lepoto Božje hiše mnogo3poštovani č. g. župnik Janez Demšar. Rojen je bil v Dolenji vasi, Selške fare, 16. junija 1808; posvečen pa 27. julija 1833. Služil je kot duhovni pomočnik 16 16t v vseh treh oddelkih naše dežele; zadnjih 33 I6t (leta Kristusovega življenja) pa kot fajmošter v Bukovšici. Svoje pičle prihodke je blagi ranjki obračal po večjem v to, da je lepšal cerkev, in predrugačil jo — izjemši zunanje zidove, vso. Dal ji je napraviti nova, večja okna (ker poprej je bila preveč temna); omislil nove altarje; predelati — in pa vekšati — je dal orgije; preskerbel je cerkvi mnogo nove notranje olepšave in dragocenih pa-rame tov (zlasti n£bes, baldahin, je tako sprelep, d* tudi v marsikakem mestu menda tacega nimajo): spioh vsa notranja cerkvena oprava je tako lepa in okusna, da človeka veseli cerkev ogledovati. Pa. — to še nikakor ni vse, kar je biagi rajni storil za cerkev in furo.^ V .-.voniku, ki nosi novo, novošegno in s skalcami ploščicami) pokrito streho, visijo štirje dobro vbrani, pri g. Hilcer-ju v Dunaiskrm Novem mestu vliti zvonovi. Fa-rovž, po rajnem g. župniku na novo zidan, je pa po-
doben prej lični mali grajščini, kot duhovnijskemu poslopju. Vravnal je v njem rajni eno sobo tudi za šolo, v kateri je mladino sam podučeval v potrebnih vedah. Pred dvema letoma bila je na prošnjo rajnega cerkev od mil. g. knezoškofa dr. Jan. Kr. Pogačarja posvečena, ker poprej je bila samo blagoslovljena. In v tej lepo ozališani cerkvi bi bil imel prihodnje leto rajni č. g. župnik obhajati svojo zlato mašo. Privošili bi bili iz serca častitemu gospodu starčeku, da bi bil doživel to redko veselje; ali od nekega obhajila v hribih pridsega napadla je huda pljučnica, in položila ga na mertvaški oder. Umeri je tedaj tesno v svojem poklicu. Upamo, ker rajni te redke sreče (zlate maše) tu ni doživel, da ga je pa zato Gospod Bog povabil k Sebi na večno zlato mašo v nebesa. Naj vživa rajske sladkosti vekomaj!
Resnični štovatelj rajnega.
Oddani darovi in zbirke „Zgod. Danice". (Dalje.)
10. avgusta častnemu Fr. Cahariju osebno izročil: 3 gld. za vdeleževanje ss. maš; 8 gld. za jugo-afrikanski mi-sijon, ravno »ako iz darov „za naj potreb, mis." 25 gld. za Dumbrodi; za sestre presv. Kervi v Banjaluki 35 gld. 50 kr. in 1 zvežčič ss. podobic.
28. sept. preč. g. V. Lahu (po sestri njegovi) 30 gld. za ss. maše.
3. okt. Za redovnice presv. Kervi redovnici č. S. Eliz. Tolxdorf osebno izročil 6 gld.
11.	okt. Dr. kan. Ant. Jegliču poslal 120 gld. (nam.: 50 gld. za 50 ss. maš, 50 gld. za cerkve, ki se zidajo; nekaj za nune, Mari;in vstav, za mis. sploh); nekoliko dni poprej pa srebern kelih za 200 gld. od nekega dobrotnika.
Prešnji dan č. P. Hagerju iz Solnograda (ki je bil na potvanji priporočevaje sv. Dctinstvo) oddal za sv. Detinstvo 124 gld. 24 kr.
12.	okt. Poslal po katol. bukvami kan. dr. Jegliču 2 zaboja cerkvene oprave (31 kilogr.)
13.	okt. Poslal preč. P. Tom. Brseska tu 298 gld. 80 sld. (Med tem: 21 gld. za mis. v Adrijonopolu sploh ; 36 gld. za nune v Adrijanopolu; 80 sld. še za taberna-keljne; 241 gld. za ss maše.)
20. okt. Čast P. Aleksandru Hoferju v Travnik: 10 gld. za ondotno gimnazijo; 0 gld. za bližnjo ubožno cerkev; 1 knjigo od g. prof. M. in nekaj podobic za sv. Det. v herv. jez. — vse po mladenču Bajcu, ki je šel v službo v ondotni jezuitovski vstav.
24.	okt. C. g. župniku Jan. Demšarju kot administratorju pri sv. Magdaleni poslal zbirke za pogorelce — 155 gld.
25.	okt. Izročil pn. g. kan. A. Zamejcu 304 gld. 99 sld. (Med tem 4 gld. 50 sld. za kapelico ss. Cirila in Metoda v novi cerkvi; 9. gld. sa hiralnico sv. Jožefa ; drugo za cerkev Jezusovega prev. Serca.
28. okt. Gosp. župniku M. Jerebu izročil osebno za Cerovške pogorelce 75 gl. 80 sld. dev. in 1 culico obleke. (K temu 10. nov. zopet 15 gl.)
18.	nov. G. Val. Lahu v Dubico v B sno poslal 105 gld. (31 gl. za misijon, drugo za ss. maše).
Ravno ta dan g. kan. dr. A. Jegliču v Sarajevo 300 gl. (Vmes 2 gl. za redovnice, 48 gl. za Marijino sirotišnico, 5 za Bosno sploh, 210 gl. za pokopališče, drugo za ss. maše.)
19.	nov. V Celje čč. gg. misijonarjem pri sv. Jožefu znatno število novih udov za brat. ss. Cirila in Metoda, pa 2 gl. za podobice.
Za Sveti Večer.
Pozdravljena bodi, o blažena noč, Iz neba prinesla si rajsko pomoč: Marija nam dala je Dete sladkó, Oj Dete sladkó, Narode ki greha je rešit prieló.
Pozdravljena bodi, o blažena noč, Iz neba prinesla si rajsko pomoč: Marija nam dala je Dete serČL0, Oj Dete serčn6, Narode ki greha je rešit prisló.
Pozdravljena bodi, o blažena noč, Iz neba prinesla si rajsko pomoč: Marija nam dala je Dete lepó, Oj Dete lepó, Narode ki greha je rešit prišl0.
Pozdravljena bodi, o blažena noč, Iz neba prinesla si rajsko pomoč: Marija nam dala je Dete Ijubó, Oj Dete ljubó, Narode ki greha je rešit prišlo.
Pozdravljena bodi, o blažena noč, Iz neba prinesla si rajsko pomoč: Marija nam dala je Dete miló, Oj Dete miió, Narode ki greha je rešit priáló.
Pozdravljena bodi, o blažena noč, Iz neba prinesla si rajsko pomoč: Marija Ti prosi zdaj Dete za nas, Oj Dete za nas: Usmili da revnih nas vsaki se čas!
Podratitov8ki.
Pozdravljam priserčno Te, Jezusček moj!
Cuj! polnoči bije, Svitloba zašije, — Sin Adama vstani! tje v Betlehem koj Se urno odpravi! Sam Božji Sin prau Rodi se, pozdravi Ga sereno z menoj!
V	višavi že jasni
Mu „slavospev" krasni Prep eva navdušeno angrligki broj: Bogu čast, mir sveti Vaim blagim zasveti Po Tebi, pozdravljen, o Jezusček moj!
Nebo zažari se, Kjer v hlevcu rodi se Zveličar presladki, ¡»remili nocoj. Marija Ga čuje,
V	ljubezni zdihuje:
Preserčno pozdravljen Sin, Jezusček moj !
Redni k M u odbrani Svet Jožef ob strani Kleči tam, zabivži vso revo, ves znoj; Radosti solzica Zalija mu lica, Ko moli: pozdravljen, o Jezusček moj!
Glej, družbica cela Pastircev vesela Raduje se, nese darove saboj; Ga mčli iskreno, Preslavlja ognjeno: Pozdravljen Mesija, o Jezusček moj!
In človek ti verni, — V ljubezni nezmčrni, Glej, za te prestal On, ki smertno je boj, Ga ne boš pozdravljal, Hvaležno ponavljal: Preserčno pozdravljen, o Jezusček moj?
O bodi hvaležen, Glej, Detek ves nežen Smehljd se ti milo, oh nič se ne boj! Na sercu omiti Tje k jaslicam hiti: Pozdravljen bod' serčno, o Jezusček moj!
Radoslav.
Novoletnica. *)
lz tmin ponočnih dnevnega poroda Novó, neznano leto se premljaja; Al ker mu tukaj dana ni postaja, Hiti že k morju večnega zahoda.
V presrečni zemlji Judovega roda Pravice solnce, Jezus, k nam prihaja; Nebeške vojake truma ga obaaja, Vesela sreče Adamovega roda.
Padimo na kolena pred Gospoda, Zakaj njegova milost večno traja; Vezilo, ki ga Kristus nam podaja, Je kri, ki tirja jo ukaz Gospoda,
Kropi da jadra Petrovega broda, Ki večni Rim r.aj je mu lad'jostaja, Razvita je zastava svet'ga raja, Ter žari se svetó imé Gospoda.
Oj, mili bratje vzhoda in zahoda! Pri svitu zveličanske te zastave Deržimo nezrušljive se postave, Ker ž njo mogočno je imé Gospoda.
Naprej, naprej! nam barkovodja vpije; Tu stan ni raže prave domačije: Nad zvezde vodi tas imé Gospoda.
Če v mira blagi senci se hladimo, Za blagor svoje sreče če skerbimo: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Al če po volji večnega Očeta Za vero, dom se vname vojska sveta: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Če dež pohleven nam zemljó namaka, Al grozni léd nam suje iz ob aka: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Če satan našo stanovitnost skuša, Da nam ne bo osramotena duša: Častimo večno sveto imé Gospoda.
*) Te verstice, nam poslane, imajo nekak psalmski glas; naj se toraj vgoduo sprejmejo lepi spodbudki za novo leto. Vr.
Če nasa nas slabost tak zlo potare, Da dušo verže greh na smertne pare: Oj, kličimo presveto imé Gospoda.
Kaj srečni ee pokoja veselimo, Al v dušnih bojih britko kervovimo: Oj, kličimo presveto imé Gospoda.
Ce nam Gospod pošilja težkih križev Da našo bi ošabnost mal' ponižal: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Naj v krogu milih bratov že sedimo, Al pa po zgubi njih britkó solzimo: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Ce v revah vsi nas bratje zapustijo, Če zvezde vse pomoči obledijo: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Šopiri duh se znajdb in geslo uma, Sledi brezvercev mu presilna truma: A mi častimo sveto imé Gospoda.
Ko britka smert poterka nam na ramo, Teló nam dozori za hladno jamo: Častimo večno sveto imé Gospoda.
Poslednje, kar o našem delopusti Oterpnjeni naš jezik še izusti: Naj bode trikrat sveto imé Gospoda.
Padimo na kolena pred Gospoda, Zakaj njegova milost večno traja; Daróv le dobrih večno on podaja: Češeno bodi večno imé Gospoda!
Štefan Kamnarjev.
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
1. prosinca 1883. Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. — 2. Osmina sv. Štefana. S. Makarij puš. — 3. Osmina s. Janeza apost. S. Genoveia. — 4. Osmina nedolžnih otročičev. S. Tit. — 5. Predgod razglašenja Gosp. S. Simon Stebro3tavec. — 6. Razglašenje Gospodovo ali Ss. trije Kralji. — 7. Perva nedelja po razglašenji Gosp. S. Valentin.
Posvečen je mesec prosinec cešenjn sv. De-tinstva in presv. Imena Jezusovega. Prav lepo opravilo je, ako vsak dan kaj moliš na čast sv. Detin-stvu Jezusovemu. Si li zapisan v bratovšino sv. Detin-stva? — Kdor zadnji in pervi dan leta pol ure moli k presv. Trojici kakor zahvalo za vse prejete dobrote, za povišanje sv. Cerkve itd., zadobi 7 kvadragen (sedemkrat 40 doi) odpustka. — Kdor o prazaikih opravi spoved in sv. Obhajilo ter moli na papežev namen, zadobi vsaki pot 5 let odpustka.
Zahvale:
Št. 129. Očitna zahvala N. Lj. G.! Prav navarno sem bila zbolela na očeh, nevarnost popolnoma oslepeti bila je velika. V tej svoji stiski in nadlogi obernila sem se z zaupanjem do Prečiste Device Marije, rabila sem z vednim zdihovanjem h Kraljici nebeški vodo iz Lurda, priporočevala sem se v molitev udom bratovščine N. Lj. G. Priserčna hvala Nji, ki je ,,zdravje bolnikov": nevarnost je odstranjena, zadobila sem zopet zdravje. O-čitno tedaj se zahvalujem Bogu in priprošnji neoma-dežaoe Device za rešitev, ter vsim zaldičem: Zaupajte
na priprošnjo in pomoč Matere Božje, in gotovo ne bo-dete osramoteni.	Frančiška Krtinar.
V molitev priporočeni: Nekdo potreben duhovne pomoči. — Bolna oseba.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Gojenke v Uršuliskem samostanu so ta teden napravile dvojno božično veselico, pervo koristno, drugo vedrilno. V petek, 22. dec., namreč so razdelile rutic, nogovic in perila pa „štruc" med 33 ubožnih učenk, in s tim jim do solz genij i vo veselje napravile. Po Jezusovih besedah, da je slajše dajati, kakor sprejemati, so pa gotovo tudi gospodičnje same sebi napravile veliko notranje veselje s takim blagodušnim djanjem, ker so bližajemu darovale, kar so sebi priter-gale. Na praznik sv. Štefana pa so tudi napravile še prav prijazno jaslično igro, pri čimur so se, kakor po navadi, prav olikano in spretno obnašale. Mora pač tudi za častite gospe učiteljice, ki se a težavno odgojo tolikanj trudijo, biti res pravo božično ve»e!je, ko vidijo toliko dobre volje in pa tudi že žlahtnega sadu pri mladini, ki jim je v odgojo izročena.
Zastran pošiljanja denara v Bosno. Povedal nam je ravnokar dober prijatel), da od vsacega denarnega pošiljanja v Bosno mora prejemnik Um doli plačati se 30 kr., če ]e tudi pošiljatev tukaj frankirana. To je res presilno. Prijatelj toraj meni, da tisti, ki se n. pr. žele naročiti na škofijski list „Srce" v Sarajevu, naj bi vred-ništvu „Zg. Dan." ali komu drugemu v Ljubljano denar poslali, da se za več gospodov skupaj pošlje in se ne vzrokujejo prejemavcu toliki stroški.
S?icar8ko. Švicarski biatomoijci so od svojega naroda dobili občutljivo pljusko. V tej deželi namreč ne daje postav samo vlada ali kaki zbori, temveč tudi narod ima pri tem svoj glas. Nedavno je švicarski narod glasoval o dveh vprašanjih: imajo li šole biti izločno pod deržavnim nadzorstvom, in če imajo biti brezver-ske? Večina glasov je bila za to: da šole ne smejo biti le samo pod vladnim ravnateljstvom, in da morajo biti verske.
Kaj imate hči in mati od posvetne drnsine ? Iz Dul-
mcn-a naznanja rMissionsblaU" naslednjo pogodbo. V našem sosestvu je tergovski svetnik Goldstein s svojo družino, ki je bila sloveča zarad zvestega keršanstva in zarad usmiljenja do ubozih in tcrpeoih. Izmed sedmerih otrok mu je ostala le še sama ITletna po duhu in telesu enako berhka hčerka. To leto pa so jo hotli med svet vpeljati, da uaj se vdeležuje p »svetnih veselic. Po pervem plesu je hčerka Matilda očeta in mater lepo prosila, da naj bi zanaprej vendar nikar ne hodila na take veselice, ktere ji niso prav nič všeč. Toda mati je le tišala na to, češ, sej ves svet hodi na veselice, njih stan da to tirja, da se posvetnih kratkočasov vde-ležujejo, da starše tovaršija veliko rajši vidi, ako tudi hči z njimi pride; in pa sej ni nič liapenega, ako gre s starši. Odzdaj je Matilda rada spolnovala voljo svojih staršev; nasledek pa je bil, da čez malo časa je že komaj čakala, da bi z <pet šla na kako veseiico.
Neki večer se vračajo domu a prav slovečega plesa in Matilda se je hudo premrazila, nasledvala je vročinska bolezen in počasi glodajoča merzlica, ki je dekle vlekla na kraj groba.
O kako hc je kesala Matilda v svoji dolgi bolezni, da se je biU podaia v posvetue nečimernosti! Vendar njeno serce — hvala Bogu! — je bilo še čisto ostalo
pri ▼sih nevarnostih, ki so jo obdajale. Kot dobra kristjana se je resno pripravljala na težavno pot v večnost Vendar noben dan ni minul, da bi no bila bridko sdi-bovala: ,,0 mati, kako srečna bi bila zdaj jaz in kako rada bi umerla, ko bi ne bila nikoli šla na svetne veselice !"
Kako grenko očitanje je bilo to za mater, ki je bila že tako vsa užaljena!
Koliko atra&nej&i besede bodo morali pa Še le sli-sati marsikteri starši od svojih otr6k v večnosti, ker sarad pohlepnosti staršev po veselicah so si tudi otroci pogubljenje nakopali!
Nekteri dobri sveti za novo leto. 1. Če si v milosti božji, ne bodi tako nespameten, da bi se v smertni greh zakopal.
2.	Če si se iz greha izkopal, ne bodi tako nespameten, da bi se v greh povračal.
3.	Če si morebiti „največi revež" in nisi še nikoli okusil, kako sladka je milost božja; ne bodi tako nespameten, da bi še dalje nevredne spovedi in obhajila opravljal, ko zraven tudi to veš, kako veliko je v nebesih veselje nad grešnikom, ki se spokori.
Če brez vere skoz življenje po mraku tavaš; ne bodi tako nespameten, da bi še v novem letu tako nadaljeval, ko te že pamet in vest uči, da dobro mora plačilo doseči, hudo pa kazen.
Dobrotni darovi.
Za Študentovsko h hinjo: Č. g. župnik A. Karlin 3 gl. 57 kr. — Č g. F. K. 1 gl. — Č. g. kaplan R. Merčun 3 gl. — Č. g. kurat Al. Puc 2 gl. — Preč. g. J. O. is Kamnika 2 gl.
Za pogorelce v Cerovcu v Stopilki fori: Ornovasa 1 gld.
Za Tirolce in Korošce t povodniio poškodovane: Is Stare Loke po preč. g. dekanu M. Kožuhu 15 gold. — Iz Kamniške fare po preč. g. dek. Jan. Oblaku 19 gl. 42 kr.	*	6
Za cerkev Jezusovega presv. Ser ca v Ljubljani: Č. g. R. Merčun 2 gold. — Z Dobernič po č. g. Karlinu 12 gl. — Helena Gogala 10 gl.
Za sv. Očeta: J. Kr. 5 gold. — Preč. g. J. O. is Kammka 10 gld. — S Tujniške fare po č. g. župnika 1 gl. 75 kr. — Z Vranje peči po č. g. admin. 3 gl.
Za afrikanski misijon: It Kamniške fare po preč. g. dekanu J. Oblaku 8 gld. 83 kr. — G. g. župnik A. Vole 1 gl.
Za sv. Detinstvo: Po č. g. J. K. 4 gld. 30 kr. — č. g. župnik Jurij Krašovic 27 gl. 60 kr. — Č. gosp. Janez Rozman, mestni župnik, 30 gl. — č. g. katehet Anton Keržič 25 gl.
Za kar je najbolj potrebno: Po č. g. A. Kalanu 1 gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
6. K —n v Dobr.: Iotencije oddane; sa itud. dar. Bog tisočkrat plati! — G. K. v Gor.: Došlo in oddano pri lalcšn. — ,,Neimenovanemu" na pisanje od Svetega dnd: Če je tako, kakor pišete: pridite — že veste kam — prav kmali bres skerbi, in vse se bode vravnalo brez pritežnosti; glavna reč je že tako skup. Stroškov nikoli nič za take reči. — Preč. Fr. K—r: Preserčna bvala za posl., in veselo novo leto! — A. v R.: Denar in pojasnilo je došlo in spolnilo se bo. — J. Š. v L. in J. K—k v Šk.: Naročnino oddali založništvu.
VABILO
k naročevanju na
„ZGODNJO DANICO«
za novo leto 1883.
Cerkveni časnik v katoliški deželi je tako potreben, kakor oko v glavi, zlasti pa dandanašnji, ko v vsakem kotu preži kak sovražen kušar zoper sv. Cerkev, če tudi je sam v katoliški cerkvi keršen. Kdor tedaj je le na pol še kristjan, se je nadjati, da je tudi prijatelj Zgodnje Danice", ki izhaja pod zavetjem nebeške vDanice*4 že 35 let, in vdeležujejo se pri njenem pisanji in branji z veseljem Slovenci vsih stanov kakor dobri bratje in sestre. Prav serčno toraj vabimo spoštovane rojake in rojakinje k obilnemu naročevanju na slovensko zvezdo Danico. Po več oseb naj bi se zedinilo ter si naročilo svojo lastno ..Danico", n. pr. tudi sedanji čas tako mnogo osebstvo po fabrikah itd. Eavno tako priljudno pa tudi prosimo za primerne in koristne dopise v naš mnogo čitani list. Dosedanjim podpornikom pa naj iskrenejši hvala za njihov preblagi trud; Bog Vam na Marijino prošnjo tisočerno povračuj U^e lepo delo!
VOSI VESELO .NOVO LETO, NOVO ČEDNOST, NOVO ZADOVOLJNOST! 1
„Zgodnja Danica" stane:
celo leto po pošti 4 gold. 60 kr., — v tiskarni prejeraana 4 gold. pol leta „ ., 2 «, 40 „ — „ „	„ 2 •„
četert „ „ „ l „ 30 „ — ., „	„ 1 „
Za pošiljanje na dom v Ljubljani sa celo leto se plača 40 kr. — Za preraenjenj«' napisa med letom 15 kr. — Naročnina naj se po najcenejši poti postnih nakaznic pošilja pod naslovom: „Llaznikova tiskarna v Ljubljani".
VredništvD in založništvo.
——5
Odgovorni vrednik: Loka Jeran Tiskarji in zatoziiiki: Jožef Ulaziiikoti nasledniki v Ljubljani.
Kazalo bode priloženo prihodnjič.