V mrežah greha 19 Stražniki so medtem privedli Stanislava, ki ga je poveljnik dal iskati, ker je smatral, da bo igral pri razjasnitvi zločina važno vlogo. Zdravnik se je spet trudil, da bi osvestil Kazimira. Po dolgem prizadevanju se mu je to posrečilo. Stanislav se je sklonil nad ranjenca. »Kazimir, kdo te je hotel umoriti?« »Nina in Štefan Kmicic,« je zahropel ranjenec. »A jaz ne bom umrl...« »Pač, umrl boš. Zdravnik mi je naročil, naj ti to povem. Povej torej odkrito, kdo je streljal nate?« »Nina!« je zašepetal Kazimir. Zaprl je oči in vzdihnil. Njegove ustnice so obledele. Stanislav se je ustrašil. »Kazimir, ali ne bi poklicali duhovnika?« je vprašal s tresočim glasom. »Ne!« »A spovedati bi se moral in pi'ejeti svetx) maziljenje. To ti ne bo škodilo, četudi boš morda ozdravel.« Kazimir je na pol odprl oči. »Ce bom čutil, da gre h kraju, bom prosil za duhovnika. A sedaj se počutim bolje. Ne bom umrl...« Medtem je prispel preiskovalni sodnik. Sedel je na rob postelje in začel spraševati. Kazimir je šepetaje odgovarjal, in sicer litvansko. Stanislav je sproti preva.ial njegove odgovore. Po zasliševanju je sodnik stopil k zdravniku in se z njim poglasno razgovarjal. Knialu so se zasiišali na hodniku koraki. Na pragu sobe sta se pojavila Nina in Štefan, spremljana od dveh detektivov. »O joj!« je stokala Nina in se je zgrudila na tla. »Nisem jaz! Ne, ne!« Medtem ko sta detektiva dvignila Nino, je Štefan stopil k postelji in se zazrl v Kazirnirov obraz. Ranjenčeve ustnice so se zganile in nekaj zašepetale. Stanislav je hotel bežati po duhovnika. Zdravnik, ki je ves čas držal ranjenčevo roko, ga je zadržal: »Prepozno! V tem trenutku je umrl <•< Kazimir je bil mrtev ... • Pol ure nato se je ustavil pred Btefanovo celico slavni detektiv Kilhot, ki je odkril že mnogo zagonetnih primerov. Skozi mrežo je potisnil posebno izdajo domačega dnevnika. »Vzemite in čitajte, kaj pišejo o vas!« je dejal in medtem opazoval, kak vtis bo naredila stvar na jetnika. Štefan je na prvi strani zagledal svojo, Ninino in Kazimirovo sliko. Nad slikami je bil z debelimi črkami natisnjen naslov: Dekle in njen ljubimec sta ubila konkurenta. Pod tem naslovom je bilo več podnaslovov, nato pa je sledil podroben opis zločina. V članku je bilo med drugim natisnjeno sledeče: »Z enajstimi kroglami v telesu je mož ostal še štiri in dvajset ur pri življenju. Le izredna moč volje in želja po maščevanju sta zadržala dušo v njem. Izpovedal je, da sta ga ubila Nina Mateskas in Štefan Kmicic. Kmicic je fant petindvajsetih let, dobro razvit in razumen. Po značaju je hladen, ravnodušen in mrk, kar je pri zločtncih pogost pojav. Odkar je zaprt, je jedva spregovoril kako besedo. Nima nobenih želja in prošenj. Na stavljena vprašanja odgovarja kratko in ravnodušno. Mrliča je gledal mirno, ravnodušno. Detektiv Kilhot je pripomnil: ,Ta človek je ali nedolžen ali izvrsten igralec' Na policiji pa so uverjeni, da je Kmicic glavni zločinec; on je zloein zasnoval, dekle pa je bilo samo njegovo orodje. Dekle je izredno lepo, dva in dvajset let staro. Izraz njenega obraza je odkrit, nežen. Iz oči ji sije otroška preprostost. Težko je verjeti, da bi ona izvršila ta grozni zločin. A vendar je tako. Ona je soudeležena pri zločinu in je možno, da bo s Kmieicem vred z življenjem plačala prelito kri. Na vprašanja odgovarja mirno. Vedno naglaša ^vojo nedolžnost in odločno trdi, da je zločin izvršil Kmicic iz ljubosumnosti, ker jo je Kazimir hotel vzsti za ženo. Kaj bo ugotovila nadaljnja preiskava, se ne ve.; Zadnji čas je namreč nastopila nova okolnost. Pri posiovneir. zaslišanju je Kmicic odločno izjavil, da ni redel za nič in da je bil ob času, ko je bil zločin kviršen, v Sv. Patriku. Policija sedaj poizveduje, ali jc bil res odsoten.« Štefan je iz poročila posnel, da je Kazimir res umrl in da se mu — kakor tudi Nini — obetajo vislice. Položaja niti ni mogel popolnoma doumeti. Le eno je bilo jasno: Ninino izdajstvo. Kdo bi mislil, da se skriva v tem nežnem bitju toliko zlobe in brezvestnosti. Ko je zvečer ostal sam, je zaslišal s hodnika neko gibanje in prerekanje. Glasovi so se votlo odbijali ob samotnih, visokih stenah. štefan je prisluhnil. Zdelo se mu je, da je iz glasnega živžava spcznal materin glas. Cez nekaj časa se je mati res ustavila pred vratmi. Z njo je prišla babica Dugan. Za njima se je prerivala cela vrsta časnikarskih poročevalcev. Štefan je slišal, da je vpila mati v slabi angleščini: »Ne jutri — danes hočem videti svojega sina!« Nato je zavpila litvansko: »Štefan! štefan! Kje si?« Divje je začela tolči po vratih. štefan je stopil k zamreženemu okencu in se oglasil: »Mati, pomirite se! In ne jokajte! Saj me bodo kmalu izpustili, ker nisem storil nič hudega.« »Ali slišite!?« se je obrnila mati k spremljevalcem. »Nič ni storil! Tista ženska je vsega kriva.« Ko je utihnila, je Štefan dejal ponovno: »Mati, pomirite se! Nedolžen sem!« »O Bog, hvala ti!« »Kmalu me bodo izpustili.« »Da, da! Ta gospa pozna nekega odvetnika, ki te bo prav gotovo rešil.« Štefana je materina navzočnost nekako poživljala. Ko je starka odšla, ga je spet prevzela pobitost. Na Ninino izdajstvo je mislil in je vedel, da bo vsak trud zaman. Iz časopisa je doznal, kaj ga čaka. Vedel je, da je vse naperjeno zoper njega. Zgrabil se je za glavo in si pulil lase. Nato se je zagnal v vrata in začel razbijati po njih. Nazadnje se je ves izčrpan vrgel na posteljo in je poskušal zaspati. 12. V vozu cestne železnice, ki je vozil skozi središče mesta proti južnemu koncu, sta sedeli dve ženski. Ena je bila debela in gostobesedna, druga pa suha, bleda, vsa zbegana. Debela potnica se ni zrnenila za to, da je druga ne posluša in ji ne odgovarja. Brez prestanka je govorila kakor za stavo. »Vaša sreča, da ste od mene izvedeli za to grozno stvar. Drugi vam ne bi tako previdno povedal ko jaz. Moj Bog, kako ste se ustrašili, ko sem povedala, da je vaš sin zaprt. Slabo vam je postalo. Ali se spominjate, da sem vam dala žganje, da bi vas okrepilo. Od doma sem ga prinesla s seboj, ker sem mislila, da ga morda nimate pri hiši... Da, da, sama sreča, da sem jaz prišla k vam. Drugi bi vas morda peljali h kakemu zakotnemu advokatu, ki bi še srajco potegnil z vas, dosegel pa nič ne bi. Vi rabite dobrega, učenega odvetnika, ki bo brezplačno prevzel zagovor vašega sina. Jaz poznam enega. Imenuje se Skanlon. Pravijo, da je najbcljši advokat v Pikertonu.« Sopotnica je molčala in jo žalostno gledala. To pa je ni motilo. »Še ena postaja, potem bova pri kraju. Bolje je, da greva na stanovanje kakor v pisarno. V pisarni ga vedno motijo in ne more pazljivo poslušati. ..« Pogledala je skozi okno, potem pa nadaljevala: »Poglejte te lepe, visoke hiše in te blede, slabotne Ijudi, ki prihajajo iz njih. Gotovo so ponosni na svoje palače, a kaj pomaga, če so sami take pc* kveke...« Voz se je ustavil. »Sedaj sva tu. Bog ve, katera je Skanlonova hiša.« Medtem je zagledala moža, ki je hitel proti neki garaži. »Hvala Bogu!« je vzkliknila. »Ne bo treba iskati. Glejte, tam je Skanlon. Pojdiva k njemu.« Prijela je tovarišico za roko in jo kar vlekla. Odvetnika sta obe ponižno pozdravili. Preden je od* vetnik spregovoril, je začela hitro govoriti: »Gospod odvetnik, dobro vas poznam, saj sem vas v dvajsetih letih često videla. In kdo bi bil mislil še pred nekaj leti, da boste postali tako velifc človek. Veste, sin te gospe je v veliki stiski. Pomislite, v umor je zapleten. Mati je prepričana, da je' sin nedolžen. Jaz sicer dvomim o tem, vendar pa sem ji rekla, da ga boste vi rešili. Veste, jaz vaS poznam od tistega časa, ko ste še v srajčki skakali po dvorišču in ulici ter vem, da je mnogo bogatih' Ijudi v Pikertonu, ki bi na hladnem sedeli, če jih vi ne bi bili potegnili iz Mo.ta. Zato sem rekla tej go- spe, da če spioh kdo more rešiti njenega sina, potem ste vi tisti čiovek. Ker veste, rekla sem ji...« Skanlona je to besedičenje vse bolj nerviralo. Naposled je nejevoljno prekinil govornico: »Ker gre za uradno stvar, vaju moram prositi, da se potrudita v pisarno. Tudi jaz sem tja namenjen, zaradi tega dovolita, da vaju odpeljem s svojiia avtomobilom.« Izginii je v garaži. čez nekaj minut se je oglasil motor in iz garaže se je začelo kaditi. Kmalu potem se je prikazal avto. Skanlon ga je obrnil, nato pa povabil ženski, naj vstopita. Po desetminutni vožnji se je avto ustavil pred poslopjem trgovske zbornice. Skanlon je ustavil motor, nato so vsi trije izstopili. »Pojdita za menoj, takoj bomo v moji pisarni. V prvem nadstropju je.« V pisarni jima je ponudil stole, nato je naglo izginil v drugo sobo. Ženski sta sedli in se ozirali po pisarni. Pred inajhno mizo je sedelo mlado dekle in pisalo na pisalni stroj. Čas je mineval. Ženi sta molčali in opazovali deklico, ki je naglo tipkala in se je zdelo, da se ne meni za nič drugo. »Presneti stroj!« je nenadoma vzkliknila deklica T poljščini. štefanova mati je naglo vstala, ko je zaslišala »voj materni jezik. Šla je k deklici in ji je začela pripovedovati, jo prositi in rotiti. Tipkarica je bila spočetka nevoljna, a potem ie z vse večjim zanima- njera poslušala starko. Ko je mati za hip umolknila, se je oglasila: »Iz vašega pripovedovanja sem razumela, da je vaš sin nekoga ustrelil...« »Ne, ne, ne! Bog je priča, da ne. Dekle je izvršilo zločin.« »Toda sina so zaprli?« »Da. Saj ste brali v časopisih. In videli njegovo sliko.« »On je torej tisti? Ne, nisem čitala, le mimogrede sem slišala o zločinu. Smilite se mi in upam, da vam bo gospod Skanlon pomagal.« Gospo Dugan je jezilo, da se je ta pogovor vršil v jeziku, ki ga ona ni razumela. Nekaj časa je molčala, ko pa se je naveličala, se je oglasila. »Ne vem, o čem govorita,« je dejala nekam razdraženo, »toda namen najinega prihoda je ta, da bi zadevo poverili gospodu Skanlonu. Nočeva iti k drugemu odvetniku.« »In kaj je z gospodom Skanlonom?« se je obrnila k njej tipkarica. »Ve, zakaj sva tu in mislim, da se bo takoj lotil dela.« »Počakajta. Gotovo se bo kmalu vrnil.« »Recite mu, da čakava!« »Saj je šele prišel in najbrž pošto pregleduje. Le sedita in počakajta.« V tem trenutku so se odprla vrata odvetnikove druge sobe. (Dalje prihodnjič)