SLOVENSKI
UČITELJ.
List za učitelje, očpjitelje in šolske prijatelje.
I/. litija 1., 10. in 20. vsakega meseca in velja 3 gld. /.a vse loto, 1 pid. 50 kr. za pol leta. Učiteljskim pripravnikom se daja za 2 pid., na leto. Spise, dopise in naročnino ■sprejema Ivan Lapajne, nadučitelj v Ljutomeru na Štajerskem. Oznanila, reklamacije in drupe administrativne reči nuj se blapovolijo pošiljati ,,Narodni tiskarnici** v Mariboru v koroški ulici hiš. štev. 220.
Štev. S. V Mariboru 10. marca 1873.	1.	letnik.
Kako naj se otrok podučuje v svojem materinem jeziku?
(Spisal Avgust Leban.)
Sedržaj je za ljudsko šolo veče vrednosti n ep o oblika
Učitelj ne sme učencu ponujati jezik kot mrzel dar tujlb premišljevanj, a truditi sc mora vzbuditi ga v vsem njegovem čutenji.
Z večkratnim poslušanjem dobrega petja, lepe glasbe se v otroku ne gane le čut za harmonijo, a tudi za takt. Otrok kriva v svojej duši zmožnost lepoglasja in takta; treba le pri tem učencu več, pri onem manj zunajnega učina, da kal požene.
Taista je razmera pri jeziki. Učimo se ga zbog zunaj-uega dejstvovauja, z občevanjem z drugimi. Otrok se pogovarja sč starši in tovariši; sliši, da se reč, ki izbo greje, peč imenuje; sliši: miza — mize, silil je, ter opiraje se na to sam stvari: hiša — hiše, pilil je kot po natvornem nagibi. Otrok čuje pravilno sklanjo in sprego; posnemlje ter sklanja in sprega analo-gičuo. On zna v četrtem leti svoje starosti že precej slovnice, a ne zaveda se tega. In tako bi mogel pri malej pomoči napredovati do desetega leta in še dalje; pomagati bi se mu moralo nekoliko posebno pri pismenih vajah. Pred vsem treba razviti j e z i š k o čut. Otrokov čut za naglas in rhytmus pomore mu pri razvrščenji besed k pravilnemu vvrščenji stavkovih članov.
V teoriji o zvoku govori se o zvočnih pobolščinali (Klang-figur). Enakolične, nevidljive, duševne tvorine si mislim v odgo-jenčevej duši. Take jeziške podobščiue vtisnejo se spominu ka-zaje pravila enakim ustvarbam.
S tim sem liotel le dokazati, da treba otroka pred vsem s pogovarjanjem in napisovanjem vpeljati v skrivnostno svetišče jezika.v Sč slovniško modrostjo nij se nobene sile.
Človek uči se tedaj jezika s tim, da izraža svoje misli oziraje se na mišljenje drugih, a to jasno in določno. Jezik raz-ivija se le v družbi; otroci učč se materinega jezika doma, pa udi občevaje sč svojimi vrstniki. A kljubu tega poznajo sto-pilši v solo le malo besed, krog njihovih mislij je še ozek: šoli je tedaj dana sveta naloga, da vzbudi in goji v njih ljubav in veselje do materinega jezika. Sč spodbujanjem osnuje se v otro-kovej duši misel sama od sebe. On se ne uči jezika, da se mu odmerijo besede ter da z ustnicami blebeta za učiteljem, marveč njegova jezikova veda raste se starostjo in vajo.
Otroku treba jezik dati, t. j. vpeljati ga v sodržaj že razvitega jezika, a po pametnem navodi. Naj se mu pripoveduje; kajti otrok rad posluša povesti. Modri stariši delajo to, predenj je otrok še zrel za šolo. Učitelj naj se ž njim pogovarja : besede budč misli. Čim več se učitelj z odgojencem more pomenkovati, tem bolje. Že zavoljo tega so prenapolnjene šole poduku na kvar.
Ko je otrok s povestmi in pogovori malo bolje dozorel, se ž njim bere in da se mu brati; nikadar naj učitelj pa ne zabi: „Razumiš pa tudi, kaj čitaš?“
Z branjem, razlaganjem, pogovarjanjem in ponavljanjem mora sodržaj berila postati duševna imovina otrok. Z nadaljevanim mislečim braujem množi se moč ter širi se krog mislij. Rast moči in pridobitva snovi krepiti se mej seboj (vice versa). Še le, ko otrok že pozna nekoliko sodržaj svojega jezika, še le tedaj se da seznaniti po malem tudi sč slovnico. Šedržaj jeza mladino važneji od oblike. Premišljevanja jezikovih oblik morajo v ljudskej šoli imeti le ta namen, da pomorejo ra-zumetju in pismenim vajam. Vse, kar temu neposredne ne služi je le potrata. Namen jezikovega poduka v ljudskej šoli nij znati, a moči.
►Slovnica je le sredstvo; ne namen. In še ta namen rabi le višeinu namenu, nravni in duševni omiki mladiuini.
Berila nemarno le v naučenje sedržaja jezikovega, a za viši namen, za nravno požlahtitvo otrokovo. In dii-sl bi v prikladnem berilu uravna vporaba ne bila izražena z mnogimi besedami, vendar segue nauk živo do nežnega srca. Često je veliko bolje, da razklada izgled na tihem svojo blagodejno moč, nego da se za to čez mero besed porabi. Namera večkrat več škoduje, kakor basni. H preobilim svarjenjem postanejo otroci navadno le še bolj neobčutljivi.Redkokedaj,ajedcrnato,toje pedagogično.
Kot smo na podlagi primernih pogovorov dospeli do pisanja, ravno tako mora pri jezikovem nauka biti nezavedna vaja uvod k zavedni.
da ne more prednosti nove metode spoznati, da ostane rajše pri starem načelu: „Ne mnogotero, ampak eno — na en-enkrat‘‘ in mi dostavljemo: „malo, pa to dobro!“
Iz vseh teh razprav se je razvidelo, da „analitično-sinten-tična“ metoda je v svojili prvih načelih slaba. Mi se je to-raj ne moremo poprijeti in ne moremo je hvaliti in priporoče-vati. Ostati nam je toraj pri „pisalno bralni“ metodi. Pri tej pa moramo paziti, da je bodemo temeljito razumeli, ter živo rabili. Pri tej moramo oživljati z veselo prednašbo suhe glasove in nemo črke, pri tej moremo v otroku zbujati um, pri tej moramo tudi že obravnavati na kratko pa dobro noktere poje-me iz kazalnega nauka. Po tem bodemo tudi s to metodo vse to dobro dosegli, kar nemeravajo tisti, ki novo metodo pripo-ročujejo.
Metodična obravnava
berila:
„Pošten beraček.“
(Iz ,,1’rvega berila in slovnice," št. 10^, stran 100.)
Bore	se najprvo od	konca, potem samo do	prve pike. Učitelj	na to	poprašuje: Kdo je prosil? Kaj je to	ubogi deček?
Kako se lahko še drugače pove? (Reven deček — revež —si-romaček). Koga je prosil? Kdo sc razumi pod imenitnim gospodom? (Velik, visok gospod). Kaj pomeni velik ali visok gospod? Kje ga je prosil? Kaj je Rim? Kaj veste o Rimu? Kaj je poprosil deček gospoda? Ako se gospodu usmili, mu milost skaže in mu	nekaj	podari, tako	se imenuje to dar, miloščina. Kako
se še imenuje miloščina? Kaj mu gospod lahko daruje? — Beri dalje! — Kaj reče gospod? Kaj je drobiž? Če imam desetico in rečem, da nimam drobiža, kaj mislim s tem? Če imam petak ali desetak in rečem da nimam drobiža, kaj mislim zdaj s tem? (Mali denar). — Beri dalje! — Kaj pravi deček? Če jaz tebi svoje bukve dam, ti pa meni svoje, tako se tudi pravi, da	sva menjala.	Se tudi tukaj menjati	tako razumi?
— Beri dalje! — Kaj stori gospod? (Gospod se posmeja da cekin, gre naprej in ne misli —.) Z^kaj se gospod dečku posmeja? (Zavolj čudne ponudbe.) S ktero besedo sc da zameniti beseda „čudno“ ? (nenavadno). Kdaj se ti čudiš? (Jaz se čudim, če kaj nenavednega, posebnega slišim, vidim, berem itd.) Kaj pomeni tedaj beseda „čudeu“? Ni dobro tedaj, ako pravite čudna pot, čudno vreme, ampak reči morate „slaba pot, slabo vreme.“ Kaj jo cek n ? (Zlati denar). Poprej ste slišali, da gospod nima drobiža, kakšen denar je tedaj cekin ? (Velik denar).
naj ogledujem na priliko: v delavnici umetnika, ali priprostega rokodelca, ali na dvorišču navadnega kmeta, ali na vojaških vadnih prostorih; nikjer se ne čisla načelo: „Od složenega do enostavnega." Ktcri malar bode svojemu novemu učencu kar hitro veleval, da mu narisa sliko, predstavljajočo vojsko? Ali ga ne bo najprvo napeljeval, kako se črta risa? Kteri učitelj glasovira bode učenca najprvo učil, kako so akord prime? Ali mu ne bode razloževal najprvo poedine glasove? Kteri mizar bode najprvo učenca učil, kako se ima „pisalna miza" (sekre-tčr) narediti ? Ali mu ne bo najprvo pokazal kako se deska obla? Kteri kmet bode „Janezeku“ najprvo veleval, da popelje s senom naloženi voz ? Ali mu ne bo pred vsim pokazal, kako ima vajeti držati? Kteri častnik bode novince prvi dan učil streljati? Ali jim ne bode najprvo kazal, kako morajo ravno po koncu stati? In v soli, v pravi delavnici začetnega učitelja, naj se s celoto najprvo začenja? Otrok naj besedo najprvo čita in bere, potem naj sc še le seznani s črko? Dobro stran tega ravnanja naj razumi, kdor more, jaz tega ne morem, čeravno mislim, da sem se učil spoznavati dušo in glavo otrok. „Od delov zopet k celoti," glasi se dalje ta metoda. Zakaj kar začetkoma ne od oddelov do celote? Zakaj trudopolno delo, celoto razdeljevati? lteče se, daje ta metoda naravno-stna in sicer bolj nego vse druge.
Kje tiči ta naravnost, tega nisem mogel zaslediti. Jaz sem teli misli: Narava ne daje nikjer celote, dovršenosti in izo' brazuje še le potem posamezne dele, ampak ona je v vsem delovanji progresivna. Kaj je naravnejšega od tega da se otrok nauči najprvo e n glas, eno črko, in potem še eno, da je nadalje zvezuje in tako naprej ?
b) Združevanje poduka.
Poduk združevati se imenuje, različne predmete tako obravnavati, da se vrte okoli določenega središča. Ta nova metoda se baba, da je ona to združevanje na dan spravila in v začetnico vpeljala. Središče te metode so tako imenovano zgledno normalne besede, kterih število pav različnih „abcednikih“ (fibcl) za to metodo ni enako, marveč se nahaja od 16—100 takih besedi. Iz teli besedi naj se toraj otroci vse šolske modrosti 1. leta navzamejo, na podlagi teli besedi naj se naučijo misliti, govoriti, pisati, Citati, risati in tudi peti ter računiti." — Tako govori pisatelj od besede do besede. Na dalje pa tudi dokazuje, da ravno ta metoda je slabo združevanje naukov. Najprvo, reče, sc mora o zgledni besedi nekoliko časa pogovarjati, potem brati, nadalje pisati — to pa res ni natančno združevanje. Ta metoda pa napravi tudi nekako zmešnjavo pri učencih. Od nekterib besedi ali reči (od kakovih 20) se v 2—3 mesecih vse naučč, a vendar ne znajo še čitati, ne pisati druzega, kakor ravno teh 20 besedi. Zato pisatelj reče nazadnje,
Pismene vaje naj obstajajo iz govorno-kazalnih vaj, obsegajočih le najbolj potrebno iz slovnice. S tim izvedb učenci imena rečij in stvarij, njihove lastnosti in njihovo dejanje ali stanje, znajo ločiti celoto od njenih delov, seznanije se sč številom, obliko, bojo, suovo, haskom, namenom.
Spoznavanje, imenovanje in napisovanje takih rečij in razmerij združeno z umnim ali logičnim branjem celih odstavkov je tedaj glavna naloga jezikovega poduka v ljudskej šoli.
Slovenski učitelji! Pazite da vzbudite mladini v nežnih srčecih gorečo ljubav do materinega jezika: narod gleda na Vas; on Vam je izročil svoj najdraži zaklad, deco svojo! Ako je ljudskemu učitelju sploh dana naloga skrbeti za razvoj materinega jezika, nalaga se to slovenskemu učitelju pred drugimi, da vsaja v mlada srca zdravo seme, katero bode čedalje bolj klilo in gnalo ter naši miljeni Slavi priborilo slavo, katera ji gre mej drugimi tovarišicami. V tem smisli kličem Vam:
Bratje, slovenski učitelji, Vaše modro delovauje Blagoslovi nebo, slava na veke Vam vse!
O metodah začetnega čitanja in pisanja,
II.
France Wiedemaun, elementarni učitelj v Draždanah, je spisal 1. 18G9. knjigo podnaslovom: „Der Lehrer der Kleinen" ; v tej opisuje vse začetno podučevauje pri otroku, posebno poduk v najnižem razredu. Načela in misli, ki so izražene v tej knjigi, potrdil je sloveči nemški pedagog Dittes v Beču, kte-remu je omenjena knjiga posvetjena. V tej knjigi piše Wiede-mann pri oddelku „čitauje“ tudi o „aualitično-siutetični" metodi, o kteri smo mi v 1. članku te razprave povedali svoje mnenje. Pisatelj pravi tako-le:	„	Glavna načela te metode so gledč či-
tanja tale: a) Od celote do poedinosti in zopet k celoti, b) Združevanje raznih učnih predmetov/1
Opomnim že naprej, da se v svojih načelih lehko motim, pa tudi sem pripravljen na to, če privrženci te metode s svojimi misli proti sebi razdražim. Pripravljen sem pa še na boj, ako ne velja osobi, ampak reči.
Toraj k a. „Od celote do delov. Od složenosti od enostavnosti. Od množice k edinici". To je prvo geslo te nove metode. V to pa se ne morem nikdar vdati, kajti ono odpravi s tem „glavuo načelo" vsega podučevauje, ki se glasi: „Od lahkega do težkega, od enostavnega do zloženega."
Naj se oziram v krogih, kjer se podučujc in napeljuje,
Kedar pridejo otroci v šolo, sc le z velikim trudom nekoliko besed iz njih posili. Tudi tiče v tičnik dejane molčijo dalje časa. Pri deci je pa še malo drugače. Jeziček je še nespreten v pravilnem jeziki, besed še pomanjkuje.
Učitelj mora vaditi čute in govorila (Šprachvvcrkzcug.) So cer se čuti najbolje izobrazijo v prostej naravi, govorila z obi-lim občevanjem. Javni učitelj ima le malo ur zato; njegov-delovanje bode tem bolje uspešno, čem več so že roditelji, naravni odgojitclji, na to delovali. Zalibože se pa to ne godi, še pri onih starših ne, ki bi jim to bilo le sladka zabava.
Počete govorne vaje nadaljujejo se v naslednik letih; vedno treba jasno in živo poočititi stvar. Abstraktni pojmi naj se po mogočosti razložijo s naslombo na enakolične konkretne.
Učitelj bero odstavek iz berila ter jame se o sedržaji njegovem pogovarjati z učenci. S tim se blažijo njihova srca, jezikov krog se širi, izrazi se spopolnjujejo. Mnogo je otrok ža videl zunaj šole, a redkokedaj natanjko smatral in premislile v šoli mora se mu to razodeti, da se mi sle gledati uauč ; Kar je videl in premislil, naj razločno in pravilno z besedami, v malih stavkih pove. Taki pogovori so temelj vsem prihodnjimi znanostim.
Posnemanje je pri jezikovem uki velike važnosti. Posnemaje tovariše, roditelje in učitelje uči sc otrok s prva misliti in govoriti. Izrekati tedaj, govoriti za izrečenem, pripovodati, ponavljati, izpraševaje prašati, odgovarjate, če otrok sam ne ve odgovora, določno opisevati (označevati), ostro naglašati, brati in razlagati, razumljeno memorirati: — to je navod, po katerim se mladina materinega jezika lehko in jedrnato nauči.
Varuje naj se učitelj pri govorno-kazalnib vajah, da nij preobširen. Prav z lahka postanejo take vaje abstraktne ter u-činijo ravno nasprotno, kar je njihova naloga, njihov namen. Mestu da bi otroku razjasnile, česar nij razumel, zboldijo mu obzor le še bolje. V zvezi (kontekst) v berilnem odstavki, se pojem najlaže in najbolje razloži. Presistematično vredjene so take vaje presuhoparne. Kosti poznati učimo se najpreje in najbolje s kostjakom (Gerippc) združene, a ne od njega ločene.
Večina vaj v mišljenji in govorjenji dado se združiti z berilnimi odstavki. Čem dalje sc učitelj pri njih mudi in čem manje sc v prvem razredi sč slovniškimi pravili bavi, tem bolj plodunosen bode njegov poduk, posebno, ako ne pozabi navezati na to še napisanjc rečenega.
Vsak šolski dan mora učenec pisalo (klinček) ali pero rabiti. ,,Noben dan brez vrste“, modruje llerder. In to velja pred vsemi učitelju, posebno mlademu učitelju zlasti v našej dobi. Učitelji imamo ozirom svojega sloga še marsikaj popraviti, tudi ko bi bilo le zarad tega, da nam je mogoče za učence umevno pisati.
Zakaj je sel dalje? — Beri dalje! — Namesto „toda“ se tudi lahko postavi „ali", „pa.“ Je-li deček našel gospoda na prejšnjem mestu? Kaj je toraj storil deček?
Beri dalje! Zakaj se začudi gospod in zakaj je vesel? Kaj pomeni „deček pa ne urne"? (Dečku ni šlo v glavo, on ni ?edel, razumel, zastopil). Ktera beseda se da postaviti namesto ,čudnega" ? (Posebnega.)
Beri dalje! — Kaj je deček o sebi pravil? Od kod se to naučil? (To se je naučil od ranjkcga očeta.) Kaj pomeni „ranjki“? Ktera beseda se da mesto te povedati? Kaj so ranjki uče rekli ? — Če dežuje in je zemlja (tla) namočena, kakšna je (a pot? Na ozki poti samo bodimo, kaj pa po široki? Kako se še imenuje pot, po kteri tudi vozimo ? (cesta.) Tukaj se pravi „to je pot k poštenosti. Je li deček hodil po poti poštenosti ? Zakaj ?
Kteri človek hodi po poti poštenosti ? Kaj je poštenosti nasprotno ? (Tukaj sc razumi pot v pomenu djanja, kako se kaj sjori, ne pa o pomenu poti, po kteri hodimo.) Po kakšni poti hodi učenec, kteri rad uboga in sc rad uči ? Po kakšni poti hodi oni učenec, kteri tega ne stori ? Kako se poštenemu in pridnemu vsikdar godi? Kako se more drugače reči „ne bo se ti slabo godilo"?
Beri do konca! Kaj je gospod zdaj storil? Kaj je izvedel gospod o dečku? (Kruli tukaj pomeni vse, kar Človek k življenju potrebuje, n. pr. živež, obleka, stanovanje. Kaj se pravi, svoj kruh si služiti ? Z delom priskrbeti si, kar je k življenju potrebno.) Kteri si lahko sam svoj kruh služi? (Tisti si lahko svoj kruh služi, kteri se kaj v mladosti nauči.) Ktere lepe lastnosti najdemo pri dečku?
1) Ves denarje nazaj prinesel.
2) Nauke od očeta sprijete je lepo spolnil.
3) Za svojo bolno mater je miloščine prosil.
Ker je ves denar nazaj prinesel, je bil pošten; ker je očetove nauke lepo ubogal je bil ubogljiv; ker je za mater skrbel, je bil hvaležen.
Opomba. To stvarno obravnavo smo prijeli od prav skušenega slovenskega učitelja. Obravnano je to berilo sicer jako obširno, pa ni treba, da bi tudi drugi učitelji ravno tako in ne drugače izpraševali. Tudi ni vsako berilo ravfio potem zgledu obravnavati, ampak to je le en primer, ki je za to berilo dosti priličen.
Vrd.
Šolsko blago.
Dvogovor o nebnih truplih.
Kmet. Glejte, gospod učitelj, kak večer je nocoj, še meglice ne vidim na nebu! Ker je danes nedelja, in ker imam dovolj časa, mi poveste pa nocoj kaj o zvezdah, kar ste mi predvčerajšnjem povedati hoteli, kaj ne?
Učitelj. Prav rad; pa idiva ven na prosto, da naju ne bo kdo motil.
K. Res je, idiva tedaj! Najprej bi prav rad zvedel, kaka je naša zemlja, da ne bom po zvezdah vprašal, ko še o zemlji nič ne vem.
U. Dobro! Naša zemlja je okroglo truplo, ki se suče in ki se v enem letu okolo soluca prcvrti.
K. Tu pa sem neverni Tomaž; da je zemlja okrogla, zna biti, ali da se zemlja okolo sebe vrti in okolo solnca suče, ne bo dal! Saj nijsmo slepi, ali pa trepasti, da bi tako mislili.
U. Nočem Vam dokazavati, da sc oko včasih moti, in zakaj da se moti, kakor n. pr. sc na vozu sedečemu zdi, da se zemlja pomika, hočem nadaljevati o zemlji. Zemlja, ki se tako okolo solnca premiče, se bliža, ali pa oddaljuje od solnca, in od tod imamo tudi raznovrstne letne čase. Gotovo je tudi to odvisno od navpičnih ali pa uavkrebrnih..
K. Ne urnem zadnjih besed, tudi me to ne mika; povejte samo, kako da se to godi, da oni, ki so pod nami, ne odlete od zemlje in ne padejo v neizmerno globočino ?
U. Če vržete kamen v zrak, kaj sc z njim zgodi V
K. Nu! pade na zemljo nazaj.
U. Kaj poteza kamen k zemlji nazaj?
K. Hm; — kosmata kapa — — ne vem!
U. K vsakemu pregibanju je treba neke moči, toraj mora tudi kamen neka moč nazaj k tlam vleči, ako ga kdo kvišku vrzi, je temu tako?
K. Že.
U. Ako kamen kjerkoli iz rok izpustite, potem ko ste ga vzdignili, sc Vam povsod k tlam vrne, znamnjc, da je povsod tista moč, ki kamen k tlam vleče, in to moč imenujemo težo. Ker je zemlja okrogla in ker vleče teža vsako povzdignjeno, in potem izpuščeno telo k zemlji, vleče torej povsod teža k središču zemlje. Ko bi to ne bilo, morala bi zemlja razpasti, kakor bi razpadel košček okroglega blata, če ga kdo naglo okoli sebe vrti. To moč, ktero težo imenujemo ima pa še veči pomeu v svetu, pa od tega povem Vam pozneje.
K. Za zdaj že vem dosti v našej zemlji, kaj pa so zvezde?
U. Zvezde so trupla okrogle, kakor naša zemlja; nektere so manjše nektere pa morebiti na milijone veče od naše zemlje.
K. Čudno, pa kako veste vi učeni to? Kdo je meril solnce, luno in vse te zvezde, ktere gori na nebu zdaj bliščijo.
U. V malem so nekteri skušali proračuniti, dobro so opravili, potem so se tudi velikega lotili.
K. Aj da — zdaj se zmislim: res zamorejo nekaj učeni znati, ker pratikarji vselej še minuto vedo, kedaj da bo lunini ali pa solnčni mrak, in vender se ne zmotijo — verujem toraj, vse to verujem. Pravite dalje, zdaj bom le poslušal.
U. Zvezde razdeljujemo v tri vrste: prva vrsta je ona stalnic, solne, ki sc ne premikajo drugače, kakor okolo svoje osi; druga vrsta je ona planetov, ki se vrte okolo svoje osi in v tem času tudi okolo stalnic; k tretji vrsti štejemo one zvezde, ki se okolo planetov in s temi okolo solnca sučejo: to so lune. Solnca imajo lastno svitlobo, od njih pa dobivajo planeti in lune svitlobo in gorkoto. Med zvezdami, ktere vidite je veliko solne, in okolo vsakega solnca se vrti več ali manj planetov. Ta solnca s planeti vred imenujemo osolučja.
K. Zdaj že nekoliko vem, kaj in kakšne so zvezde, kako je pa to, da ne padejo zvezde v večni brezden?
U. Mislite si, da ni nikjer nobenega trupla, ne zemlje, ne solne, ne lun; ko bi pa eno samo truplo v ta prazni kraj kdo postavil, ali bi sc pregibalo ?
K. Ne vem.
U. Ste že pozabili, da neka moč, teža namreč, vsako truplo k središču zemlje vleče, in napravi, da vsako sebi pri-puščeno telo pade? Ko bi pa zemlje ne bilo, bi zamogla še teža biti?
K. Nikakor ne.
U. Ko bi tudi zvezd ne bilo, bi zamogla kaka moč v neizmernem prostoru biti?
K. Gotovo je, da ne.
U. Ker je pri vsakem pregibanju treba moči kot vzroka premikanja, smemo reči:	kjer ni moči, ni pregibanja. Bi
zamoglo tedaj ono truplo, ktero si mislimo v pravni kraj postavljeno, brez kake moči pasti?
K. Če prav mislim — ne bi moglo.
1J. Mislite si, da je namesto onega trupla zemlja in solnce postavljeno v oni prazni kraj; solnce naj bi se ne premikalo, razun okolo sebe, zemlja pa okolo solnca in okolo svoje osi, je treba že solncu in zemlji pasti?
K. Če ni druge moči, kakor samo moč onega pregibanja, ni
treba da padeta; ker je pa toliko zvezd in zemelj, ker ima vsaka izmed njih moč, ki k središču vleče, kakor pravite : kako pa je to, da ne potegne ena zvezda vse druge
nase ?
U. ltavno te skupue moči so tako vrcdjene, da ena moč drugo vniči, t. j. da nobena teh moči ni večja od druge, in to imenujemo svetovovo enakotežje. Kako da se to godi, Vam ne morem razložiti, ker bi me ne mogli umeti.
K. Kaj mislite, imajo zvezde kak upljiv na človeško življenje? Vsakokrat, kcdar se prikaže kaka zvezda z repom, postane malo časa pozneje vojska, kuga ali pa lakota.
U. Kaj zares mislite, da imajo zvezde tisto moč, da prinašajo vojsko in druge nadloge saboj ? Smešno je to: zvezd ne molite, kakar pagani, pa mislite, da imajo ono čudno moč. Morebiti Bog one zvezde ljudem v znamnje pošilja? Bog nam je modro prihodnost prikril, in Vi mislite, da nam jo po zvezdah odkriva? Povejte pa Vi, zakaj ljudje tako sodijo ?
K. Ne vem; pa kdo bi se z Vami študiranimi prepiral, saj vem, da hočete vselej prav imeti. Kar ste pa z menoj govorili, bodem premišljeval.
Lahko noč!
D. Fajgelj.
Dopisi.
Iz Trsta. (Naše šolske razmere.) Obče je že znano celemu svetu, kako se posebno učitelji, ne le samo kranjski, ampak tudi istrski, goriški, koroški, in skoraj bi rekel celega sveta zarad preslabe plače pritožujejo; vsi šolski in tudi politični listi so že na tisučekrat te jeremijade prepevali, še vrabci v zraku jih že čvrče ponavljajo. Mnogim vsaj v avstrijskih provincijah se je posrečilo, da so v zadnjih 3—4 letih, če prav ne veliko, vsaj nekaj zboljška dobili. Organizirane so jim bile ne le samo plače, ampak tudi pripoznane njih pravice kakoršne jim pripoznava postava od 14. maja 1868; le Trst z okolico vred nima še šolskih postav. Kdo je temu vzrok? se ne more prav razločiti: ali tržaški deželni zbor ali vlada? Pred dvema leloma še je hotel deželni zbor tržaški pretresovati šolske postave, vlada pa jih je za ono sesijo odložila, 1871. je vlada predlagala sama načrt, deželni zbor pa je reč odnesel. Tako je še vedno in stalo quo. Plače so se sicer zvišale že dvakrat. Leta 1871. so se dovolile petletne doklade v mestu in okolici in sicer učiteljem po 50 gld., učiteljicam pa po 30; 1872. sc je dalo mestnim učiteljem 125 odškodnine za stanovanje in učite-
ljicam 120. Prošnjo okoličnih učiteljev za zboljšek so pa odvrnili in samo organistom učiteljem 60 gld. na leto za orgljanje privrgli. Zadnji so na to zopet vložili prošnjo za zboljšek, kte-ri so priložili posebno „specifico“ stroškov, ki jih ima učitelj v okolici s ženo in z deklo na leto okolo 660 gld. in to, ako prav varčno živi. In na to prošnjo jim je magistrat 17. p. m. tega leta 50 gld. priboljšal, tako da ima učitelj v okolici 500 gld. učiteljica 400, v mestu pa učitelj I. in II. šolskega razreda vsega skupaj 550 plače + 125 odškodnine za stanovanje, tedaj 675;
III.	in IV. razr. pa 700 -f 125 = 825. Vodji v mestu, ki so ob enem tudi učitelji 3. in 4. razreda dobe službinske prildade 200 tedaj 825 + 200 = 1025 brez petletnih doklad. Učitelji v mestu I. in II. razreda brez petletnih doklad 450 + 120 = 570, III. in IV. r. 550 + 120 = 670. Podučitelji in poduči-teljicc v mestu nimajo leta podučiteljstva šteta za petletne doklade; nimajo odškodnine za stanovanje in nič drugega kakor prvi 250, druge 200. Pri imenovani seji 17. p. m. so tudi sklenili, da se bo v Rojanu pri dvorazredni šoli še tretji razred z italijanskim podučnim jezikom odprl in sicer brž ta mesec; tudi dekliški rojanski šoli so podučiteljico z 200 gld. plače dekretirali. Oziroma podučnega jezika se je g. Nabergoj, mestni svetovalec krepko ponašal in terjal naj bi bil slovenski, pa ža libog njegov predlog je propal. Ravno ta gospod je predlagal, naj bi se okoličnim učiteljem za njih službinska opravila kaj vrglo, pa tudi ta predlog je propal. Da so okolični učitelji na slabšem stališči kakor mestni, vsak vidi, in jaz bi rad vprašal zakaj se otroci istega očeta, ki gotovo več truda prestati morajo, tako različno plačujejo? Stari pregovor je „po delu plačilo “, ali zdi se, da magistrat ga ne poznš., ker sicer bi bil moral tudi za službinska opravila okolične učitelje odškoditi. To se vsaj meni tako zdi, čeravno nisem posvečen v skrivnosti in opravila učiteljev.
Iz Gorice. Odmerite mi, čestiti gospod vrednik, predalček v Vašem cenenjem listu, da Vam na kratkem opišem razmere na našem izobraževališči. —
Ako pomislimo, kako pomanjkanje učiteljev je dandanes, moramo pripoznati, da je število goriških slovenskih pripravnikov jako malostno. In vendar, kakor zdaj okoliščine kažejo, nij se nadejati, da bi bila naša slov. preparandija bolje obiskovana ; kajti naše dijake srednjih šol, ki so se sicer uže namenili' za izobraževališče, straši to, da bodo morali hlače trgati na šolskih klopeh tega zavoda 4 dolgotrajna leta. Ne vem sicer, ali je kaj resnice na tem, da bodo našo trirazredno pre-parandijo zdaljšali za eno leto, vendar moje mnenje je, da je vsak gojenec, če dobro dovrši trirazredno preparandijo, zadosto omikan, da slovenskemu učiteljstvu ne dela nobene nečasti. Mladenič, dognalši nižo gimnazijo in 3 razrede na preparandiji, ja
menda že sposoben za borega podučitelja. — To je moje mnenje in deloma tudi misel mojih sokolegov. Barem so naši prvolet-niki dejali, da bi ne bili vstopili v pripravnišče, ako bi se jim bilo preje naznanilo, da bo imela preparandija odsebdob štiri tečaje.''*')
Tudi z učiteljskim osobjem nij tukaj dobro priskrbljeno. Gospod nadučitelj B. jo zbolel, a povrh tega manjka pri slovenskem oddelku še enega učitelja. Začasno podučujeta slovenščino gosp. Fr. Levec in Avgust Leban. Hvala jima!
Učitejjski pripravnik.
Iz Koroškega. (Obljuba dela dolg.) Tod tem naslovom je mična povestica v „Vrtecu“, št. 2. lanskega leta. Ta naslov premišljevaje spomnim se tudi dolga, ki je bil vsled obljube storjen.
Prisrčni mi „Slov. učitelj“ ! Tebi želim to naznaniti, ker do Tebe največje zaupanje imam. Prosim, da me poslušaš !**)
Bilo je meseca oktobra leta 1871. Preseljeval sem se „s trebuhom za kruhom“ iz lepe slovenske krajine Stirije na Koroško. Pred odhodom iz L. se še poslovim od svojih sobratov pa tudi od vrlega domoljuba g. K...., načelnika kraj. š. sve-tovalstva taistega kraja. Ta gospod mi roko poda in mi za slovo takole na srce govori:	„ Prišli boste v kraje, kjer so si
.Slovenci in Nemci zelo bližnji sosedje, delajte tam kaj za narod, za blagor slovenske mladine itd.“ — Te besede prišle so iz srca in šle so do srca. .Se ve da, obljubil sem kar je tudi moje prepričanje vedno bilo in bode, za narod, za blagor mladine z vsemi močmi delovati. — Naj bi vsak slovenski načelnik krajn. š. svčtovalstva tako mislil, tako želel in tako namer-jal kot omenjeni gospod K., ne bilo bi toliko ponemčevanja po slovenskih ljudskih šolah; posebno tukaj na Koroškem bi bilo takih načelnikov treba.
Obljuba takrat storjena, kako se izvršuje? Kraj, kamor sem namestjem, je popolnoma slovenski. Otroci ki šolo obiskujejo, le slovenski razumejo. Soseščaui pa hočejo, d a se njihovi otroci le samo nemščine uče, saj slovenski že tak o znajo. Se vč, naša duhovna pa župan mislijo drugače; oni so možje, v tej zadevi vse hvale vredni. S pomočjo žu pana in župnika je tudi bil sklep v seji kraj. šols. svčtovalstva storjen, da učni jezik ima v šoli biti slovenski, nemški se le kot drugi deželni jezik v šoli prednašan. Krajni svet sklepa, okrajni in deželni pa skleneta. Tako je dež. š. svet sklenil, da na slovenskih šolah se naj prvo leto slovenskč podučuje, drugo leto se že nemško za-
*) Mi mislimo, (la vlada tega ne bo storila, dokler bode tako veliko pomanjkanje učiteljev.	Vrd.
**) In mi prosimo svoje č. čitatelje, da pazljivo bero lepe besede vrlega učitelja in dobrega Slovenca.	Vrd.
če n j a, potem naj se v nemščini marljivo uapreduje, da se brž zamore nemški uč. jezik vpeljati. Zadnje leta se ima samo nemško podučevati; ako pa šolska srenja slovenščino, kot predmet zahteva, ima se s molbo k dežel. š. svetu obrniti, — ali bi kaj molba pomagala?! — Tako mi je tukaj! Če hočem po svojem prepričanji delati, gre za eksistencijo nevarno, če hočem kot sredstev k namenu — služiti, mi je prepričanje nasproti. —
Ne morem toraj vspešno svoje obljube izpolnovati, pa delati hočem toliko, kolikor mi je po postavni poti mogoče, delati hočem za narod, za blagor mladine. Nikoli me pa ne more kaka moč toliko nagniti, da ne bi ljubil svojega naroda, ne delal za svojo milo domovino in se za njo ne potegoval. Saj krv ni voda!
Preljubi „Slov. učitelj41! Ti po širokem svčtu hodiš, toraj tudi nekdanjne kolege poznaš; reci jim le, da jih prisx-čno pozdravljam, pa tudi gospodu K—u povej, da storjeno obljubo hočem izvrševati, kolikor bode mogoče.	J. Peščanski.
Iz Velikovca na Koroškem. 12. februarja bilje pri nas učiteljski zbor. Na dnevnem redu je bilo: 1) predlog predmetov za deželni učiteljski zbor, kteri bo o veliki noči v Spitalu. G. Artnak priporoča, naj se deluje za povišanje učiteljske plače, kakoršno imajo učitelji na Solnograškem in Avstrijskem. 2) Je bila volitev ravnateljev zbora za leto 1873. Izvoljeni so bili okrajni šolski oglednik g. D. Torinek za predsednika, g. A. Vizjak za namestnika, in g. Kiler za zapisnika. Na to so se razni predlogi stavili, kakor : J. Rupnik iz Trušenj nasvetuje, naj bi se pravičen učilni načrt osnoval in deželnemu šol. svetu v potrjenje predložil. To blaga misel je že tudi lansko leto pri splošnem učiteljskem zboru v Velikovcu sprožena bila, in deželni odborniki učiteljskega zbora so to reč na svoje rame vzeli, pa do zdaj se ni nič izvršilo. Sklenilo se je, imenovane odbornike še enkrat poprašati, kaj in kako je.
G. Mbrtl iz sv. Mihela nasvetuje naj se skrbi, da ne bodo krajni šolski predstojniki učiteljskih pobotnic potrjevali. Nekteri kmetski šol. predstojniki si mislije, da so veliko več, če učitelju na pobotnico božjo martro namalati smejo, predenj sme po denarje iti. Rupnik, tirja naj se skrbi, da se bodo šolska naznanila v slovenskem in nemškem jeziku izdajala, po izgledu poštnih nakaznic. Ali g. Artnak je krepko odbijal ta nasvet, češ, da se mi učitelji nočemo pred svetom „blamirati“ in terja da se Rupnik sam za to potegne. Čeravno je Rupnik dokazoval, da avstrijski „bankovci“ imajo tudi v večih jezikih napis, in jih zato nobeni proč ne meče, le ni obveljal. — Rupnik zopet priporoča, da bi se vreduik „Kširnt. Schulblatt-a“ opomnil, naj bi učiteljske spremembe naznanjali — obveljalo je. Rupnik tudi omeni, naj bi se preskrbelo, da bi se pri zborih čvetorospevi peli in sicer slovenske in nemške pesmi. Obveljalo je. Prihodnjič več.
Iz Idrije. (O ranjkem učitelju Erženu). Po slovenskih deželah je razkropljeno mnogo učiteljev, ki so hobili v nekdanjo, učiteljsko pripravništvo v Idriji, ki je obstalo od 1. 1853—1866. Tim je bil učitelj Eržen gotovo znan. Vstreženo bode toraj tim pa tudi drugim slovenskim učiteljem in čitateljem „Klov. učitelj “ ako tu nekaj kratkih črtic iz njegovega življenja podamo. —
Jože Eržen je bil rojen v Idriji IG. marca 1803. Tu je hodil v glavno šolo in potem je dovršil tudi dva gimnazijalna razreda. Še le IG let star, je bil postavljen z odlokom rudniškega urada od 2. sept. 1819 na idrijsko šolo za brezplačnega šolskega praktikanta. 20. marca 1. 1820 bil je imenovan kot za-trdni šolski pomočnik; v tej lastnosti je služil do 17. febr. 1. 1837. Z dekretom od 1. marca omenjenega leta pa ga imenujejo za učitelja 1. razreda, v kterem je podučeval do 18. okt. 1853, s kterim letom je postal učitelj II. razreda (sedaj 3. razr.) Kot tak je imel letne plače 350 gld., 27 gld. za drva in prosto stanovanje. (Takošno plačo uživa tudi sedaj učitelj 3. razr.) Kot učitelj 3. razreda služil je do konca avgusta 1. 18G9. Ko je leta 1863. umrl Martinak, učitelj 4. razr., rad bi bil se tudi sedaj pomaknil za eno stopinjo naprej, toda ni sc mu bilo posrečilo. Eržen je tedaj služil 6 mesecev in 17 dni kot brezplačni šolski praktikant, 16 let 11 mesecev in 8 dni bil je šolski pomočnik, 16 let in 7 mesecev učitelj 1. razreda, 15 let in 11 mesecev pa učitelj 2. (3.) razreda. Pri šolstvu je bil toraj skoraj 50 let, samo pet dni manje. V pokoju je živel od 30. avg. 1. 1869, t. j. skozi 3 leta in 5 mesecev, v večnost preselil sc je blagi mož 28. jan. 1873.; star je bil toliko da ne 70 let. Kako je ranjki deloval kot učitelj ? Vprašali me bodo radovedni bralci. Skozi mnogo let so učili na idrijski šoli učitelji: Martinak, Eržen, Šerek, Kacin. Pisatelj teh vrst je hodil k njim v šolo. Med temi so učenci najbolj hvalili Eržena, najbolj črtili Šcrcka. (Razsodba učencev je večkrat pravična.) Zakaj? Eržen je imel z živo mladino največe potrpljenje. Šerek rabil je pri vsaki priliki — šibo. Erženovo delovanje v šoli bilo je za njegove čase na vsak način hvalevredno. Z lepo hesedo, s potrpežljivostjo je veliko dosegel pri svojih učencih. Njega so učenci malokedaj razkačili ali razjezili. Kaznoval ni ravno pogostoma, in kedar je, ne preostro. Namen šolovanja je takrat bilo izurjenjc v nemškem jeziku. Zavoljo tega je Eržen vso pozornost obračal na to. Prav pridno je gojil analiziranje nemških beril. Še sedaj mi šumi po glavi: „das ist ein Artikel, „llaus“ ist ein llauptvvort itd. Slovenski nismo skoro nikdar čitali, o slovenski slovnici še govora ni bilo. „Einmalcins“ so mlatili po nemški in računili smo le po nemški — a razumeli nič. Tega Eržen seveda ni bil kriv, to je terjal duh časa. Kot učitelj je vendar bil marljiv in je svoje dolžnosti skozi 50 let prav zve-
sto izpolnoval. Zavoljo tega mu je njih Veličanstvo 8. avg. 1. 18G1). podelilo zlati križec za zasluge, ki mu je bil 22. avg. slovesno izročen. Vse svoje življenje je mirno in posebno varčno živel. Nikomur ni nič zalega storil, a tudi nikomur in veliko zaupal. Mnogo otrok je lepo izredil, ki so še po smrti njegovi podedovali po njem več varčno prihranjenega denarja. Eden njegovih sinov bil je tudi goreč učitelj, ki je v prvi slovenski šolski list „Šolski prijatelj“ marljivo dopisoval. Njega pa je že pred več leti nemila smrt pokosila. Pogreb starega Eržena bil je sijajen. Skoraj vsa Idrija sc je pogreba udeležila, med temi spremljevalci bilo je gotovo nad polovico njegovih učencev in učenk, ki so mu hvaležnega srca z nami vred klicali: Naj v miru počiva!
Razne novice in drobtine.
(Slovensko učiteljsko društvo) v Ljubljani je imelo 24. m. m. družaben večer v gostilnici „Pred mostom11, kjer so [se bili zbrali vsi slovonsko-misleči ljubtj. učitelji, in tudi več učiteljev iz okolico. Nazo-čih pa je tudi bilo mnogo učiteljskih prijateljev in znancev, ined temi g. dr. Vošnjak. Bilo je prav zabavno in prijetno. Predstavljala se je vesela igra: „Domaci prepir1*, pelo seje, deklamovalo in „Klatež“ (učit. Brencelj) povedal jo več šaljivih za predpust. —
‘25. m. m. imel je odbor toga društva svojo sojo. Razun ljubljanskih odbornikov bil je nazoč tudi Lapajne iz Ljutomera. Pogovoijalo se je o sestavi „imenika vseh slovenskih učiteljev**, kteri se bode v tekočem letu izdal. V tem imeniku bodo vvrstoni slovenski učitelji iz Kranjskega, ►Štajerskega, Koroškega, Goriškega, tržaške okolice, in morebiti tudi iz Istrije in Ogerskega.
(Štajersko društvo v podporo učiteljskim vdovam in sirotam) je v 18 letih svojega obstanka nad 40.0C0 gld. podpore naklonilo 82 učit. vdovam in 75 sirotam. Pravih udov jo štelo društvo I. 1. 234, podpornih 71; vdov 53 in sirot 35. Dohodkov jc imelo 5412 gld. 17 kr., stroškov 4343 gld. 34 kr. Glavnice ima 50.000 gld. v obligacijah; reservefonda pa 13.030 gld. 47 kr.
(Zarstan okrajnih šolskih nadzorništev) na Kranjskem jo deželni šolski svet ininisterstvu nasvetoval, da se imenuje za Kranjsko samo 5 stalnih nadzornikov s plačo in stopinjo okrajnih komisarjev. Sedeži teh nadzornikov bi bili: Ljubljana, Postojna, Kranj, Rudolfovo, Kočevje. Novi nadzorniki bi imeli po 2 in po 3 okraje v svojem delokrožji.
(„Laibacher-Schulzeituug.“) je nam enkrat očitala, da ne znamo in da se nismo nikdar učili latinščine. To nas presneto malo sramoti; v sramoto pa si more vrednik „Schulzoitungo“ šteti, da ne razumi slovenščine. To smo razvideli iz tega, ko je čital po slovenskih (časnikih novost, da si učitelji mariborske okolice snujejo svoje društvo, in potem to tako razumel, da si slovenski učitelji na Štajerskem tako društvo napravljajo. Pred lastnim pragom imate Vi, gospodje še največ smeti. —
Premembe v učiteljskem stanu po Slovenskem.
Na Štajerskem. (5. Franco Kocmut za podučitclja v Konjice; g. Dav. Brumen za podučitelja pri Malinedelji; g. Jan. Jurša za učitelja v Ormužu. Na Kranjskem. G. Jernej Pirnat zatrdno učitelj v Raki.
Na Koroškem. G. Rudolf Kraus začasni učitelj v Prevalili; g.'Matej Sobe, začasni učitelj v Dvoru; gosp. Katarina Orožnik učiteljica v Velikovcu; g. Franz Župnik, nadučitelj v Vetrinju za okraj. šol. nadzornika v velikovskem olcroju.
Listnica vredništva. G. G. na J.: Plačo orgljavcev na Štajerskem so različne in se ravnajo po velikosti far in opravil. Utegnejo znašati od 100—400 gld. na leto. G. J. K. v Br.: Imenika naročnikov no moremo pre-občiti. To ni dandanes več v navadi, pa tudi prostora nam za to primanjkuje. G. dopisnikom izrekamo prisrčno zahvalo. „ l.aib, Schulzeitnng": S takimi ljudmi, kakor v Vašem listu sodelujejo, se ne moramo več prepirati. To bi se reklo, prazno slamo mlatiti, ako bi se človek trudil, Vas na pravo pot pripraviti. G. S. pri sv. Kr.: Poslednji dopis od sv. Križa ni grajal slabo podučevanje ali slabi šolski napredek pri učencih, ampak samo nemarnost, šolskih oblastnij. G. J. II. v D.: 1. in 2. štev. je zmanjkalo, ne more so Vam z njimi več postreči.
I tazpis.
Na dvornazvedni soli pri sv. Miklavžu poleg Ornniža je izpraznjena podučiteljska služba s plačo 240 gld., osobno pri-klado GO gld. in prostim stanovanjem.
Prosilci naj svoja pravilno obložena prosila položijo do 15 aprila t. 1. pri krajn. šolskem svčtu šent. Miklavžkem, posta Ormuž.
Okrajno š. svetovalslvo v Ormužu, 4. marca 1873.
1—1	Prvomestnik.
Poduoiteljska služba.
Pri dvorazredni ljudski šoli v mozirskem trgu je poduči-teljska služba z letno plačo od 300 gld. in osobno priklado z GO gld., zraven prostega stanovanja odprta.
Prosilci za to službo, kteri so nemškega in slovenskega jezika v besedi in pisavi zmožni, naj svoje prošnje s potrebnimi dokazi zadnji čas do 15. sušca t. I. semkaj vložijo.
Okrajni šolski svet v Gornjem Gradil (pri Celjij dne 15.
svečana 1873.	1—2
Založnik J. Lapajne.
Za vredništvo odgovoren F. Breier. — Tisk „Naroilne tiskarne" v Mariboru.