Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV Lendava, 3. oktobra 1937. Cena 1 Din. Štev. 40 Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarov letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mail oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Velikanska slavnost katoličanske i narodne zavesti. Na Goričkom je zagoro kres. — Širitelje našega tiska so se zbrali v Velkih Dolencih. — Tri jezero ludi manifestira za domači krščanski tisk i za krščansko prosveto. — Pozdrav i naročilo slovenskoga voditela dr. Antona Korošca. — Vnogo naših Slovenskih bratov i sester na Vogrskom je prišlo v Vel. Dolence. Slovenska krajina je 25. i 26. septembra doživela svetek, ki se vnogim i vnogim pač nikdar ne bo zbrisao s spomina. Oglasila se je pesem, zagoro je kres, vnožine so se zgrnole na našo lepo Goričko, v najsevernejši kot naše države. Ka se je zgodilo? V Velikih Dolencih so se sestavu vrli širitelje našega tiska na svojem rednom letnom shodi, a iz skromnoga sestanka se je nepričaküvano pod vodstvom č. g. Franca Horvata razvilo veličastno zborovanje trijezero düš broječe vnožine, štera je od blüzi i od daleč prihitela, ka se tü navzeme živoga ognja krščanstva i državotvornosti. Navdüšenje vnožine je bilo nepopisno. Dolenci i žnjimi ves Obmejni kraj je ne doživo pač šče nikdar kaj podobnoga. Naša meja je zdaj javna dokazala, ka je zavedno krsčanska i narodna. Ogenj, ki je teva dva dni zagoro v srcaj naših dobrih Goričancev, več ne bo vgasno. Prevelka je bila krasota, ka bi se moglo to zgoditi. Iz Črensovec v Vel. Dolence. V Črensovcih so se v soboto 25. sept. popoldnevi zdignoli naš sivovlasi, a šče vsikdar krepki i neuklonlivi voditeo g. Klekl Jožef s četov svojih vernih sotrüdnikov. Idemo na Goričko, idemo v Velke Dolence, kde nas z lübeznostjov čakajo! I šli smo. A četa je bila tüdi v Soboti. Veselo i odločno se je razlegao himna slovenskih dečkov, štero je igrala žižkovska godba, gda smo se ločili iz Sobote. Gorička, Gorička ! Že smo v Šalovcih, kde izstopimo. Tü nas čaka sprejem. Pred nas stopi deklica, ki v imeni mladine pozdravla g. Klekla, zahvaljüje se njim predvsem za tisto njihovo delo, po šterom smo mi ohranili svojo narodnost i se končno osvobojeni zdrüžili z brati. Tü nas čakajo i pozdravlajo tüdi g. Horvat Franc, Župni upraviteo z Dolenec. Prijazno nas vabijo. I že ide povorka med zelenimi gaji proti Dolencom, svete pesmi odmevajo od brega do brega. V Dolencih smo. Slavoloki, venci i rože, šopiri za g. Klekla, pred cerkvijov pa velka vnožina, štera čaka i pozdravla. To je bila pot iz Črensovec v Velke Dolence, pot radosti i zmagoslavja. Na grobi velkoga moža. Vnožina se je nato zvrstila na pokopališče, da počasti tam spomini pomoli za düšo pokojnoga dolenskoga plebanoša Klekl Jožefa. Župni upraviteo g. Horvat so v lepih rečaj opomnili vse navzoče na velikost pokojnoga plebanoša, spomnili, kelko je pokojni napravo za naš tisk i pretreslivo pozvali vernike, naj ga nasledüjejo v živlenji. Nato se je vsa vnožina razišla ob igranji godbe, ka se po večerji kem prvle zbere pred cerkvijov, ar po večerji bo tam — kres. Ogenj gori. Po večerji je pri velkoj vdeležbi lüdstva zaplameno ogenj i sveto daleč naokoli, sveto tüdi prek meje i oznanjao tam bratom, ka tű pri nas gori ogenj nezmglive katoličanske i narodne zavesti. Nepozabni bodo ostali vsem navzočim tej trenutki. G. Kolenko Ivan, bogoslovec iz Črensovec, je v svojem govori razlagao pomen prosvete i tiska. G. Horvat so pa nato uvajali različne drüge govornike, ki so navdüšeno i v prostoj reči vzpodbüjali narod k verskoj i katoličanskoj zavesti. Vmes so spevali črensovski dečki pod odličnim vodstvom g. upravitela Lütara, godba je igrala, ogenj je goro i segrevao, gorela pa so tüdi srca i se segrevala pri toploti, ki so jo izžarevale reči govornikov. Lüdstvo se je moglo ločiti, bila je že kesna noč, kda se je razkropilo po hišaj i prenočiščaj, v žmetnom pričaküvanje ka se kemprvle zbüdi za velko slovesnost jütrašnjega dneva. Verno lüdstvo v cerkvi. Kak naj opišemo i pohvalimo globo vernost naših dobrih Dolenča-rov ! Dosta lepoga smo odnesli z Dolenec, najlepše pa, ka smo mogli tam dobiti, je zgled žive krščanske vere i pobožnosti Dolenčarov. Drügi den, nedela, nam je to dokazala. Svete meše so bile tri. Velko mešo so opravili g. Camplin, tajnik Prosvetne zveze, predgali pa so g. Klekl Jožef. Kak ogenj so vužigale njihove reči: bože kralestvo je notri v vas. Ves te čas nam je pa tüdi predgala živa vera i gorečnost vernikov. „Kak lepo znajo moliti!ˮ so si gučali naši „Markiˮ. I resan, malokde bi mogli dobiti faro, kde bi verno lüdstvo znalo lepše moliti sküpne molitve. Tak je razumlivo, zakaj se je vnožina lüdstva v tak velkom števili i tak navdüšeno zmestila po velkoj meši okoli govorniške tribune pred cerkvijov, ka tü čüje reči svojih govornikov. Slavnostno zborovanje pred cerkvijov. Šče pred Začetkom Zborovanja je zašümelo med vnožinov: zborovanje je počasto s svojov navzočnostjov odličen gost, sobočki Srezki načelnik g. dr. Bratina, v velko veselje naroda. Nato so Župni upraviteo g. Horvat odprli zborovanje i po državnoj himni dali reč prvomi govorniki, banskomi svetniki g. Bajleci iz Sobote, ki je meo govor od dva tabora, na šteriva je dnes ločeni že skoro ves svet: tabor, šteri se zbira za Boga i tabor, ki se zbira proti Bogi. Povedao je, ka je dnes potrebno, ka se tüdi mi odločimo ali za ednoga, ali za drügoga. V sredini več nega mesta. Opominao je lüdstvo, naj nejde za lažnivimi oblübami komunizma. Laž je, ka bi človek brez trplenja dosegno raj na zemli. Istina je pa, ka siromaštvo i nevola vsikdar bodeta na zemli. Istina je tüdi, ka je ravno katoličanska Cerkev tista, štera se najbole trüdi, ka bi siromaštvo kem bole odpravila i lüdi kem bole izobrazila. Komunisti ščejo, ka ostane kmet zabiti i neveden, ar znajo, ka ga te lehko zarobijo. Cerkev pa šče, ka je kmet kem bole vučeni, ar zna, ka de si tak leži pomagao i se leži ohrani na pravoj poti. — Najvekšo pozornost pa je zbüdo g. govornik te, kda je povedao, ka prinaša Pozdrav i posebno naročilo od samoga notrašnjega ministra i slovenskoga voditela dr. Antona Korošca. Pozdrav i naročilo dr. Antona Korošca. Povedao mi je — tak je govoro g. Bajlec — naj vas pozdravim i naročo, ka se vsi oklenete svojega domačega krščanskoga tiska. Niti edna Slovenska prekmürska reč se nesmi zgübiti. Tüdi mi je povedao, ka dokeč te se oklepali svojega domačega krščanskoga tiska, tečas se ne bojati, ka ne bi bili krščanskoga dühá i državotvorni. — Lüstvo je to sprijalo z velkim navdüšenjom. Kak drügoga govornika so gosp. Horvat predstavili g. Ivana Camplina, tajnika Prosvetne zveze, šteri je meo nato ustanovni govor za Prosvetno drüštvo v Velkih Dolencih. Primerjao je krščanske prosvetare svetopisemskim modrim devicam, ki so s prižganimi svetilkami šle nasproti svojemi Mladoženci. Tak morajo tüdi krščanski prosvetari svetiti svojemi lüstvi s svetilkov krščanske prosvete i istine i ga obraniti pred zmotov i lažjov komunizma. Povdaro je, ka mi ščemo biti i smo krščansko zavedni i državotvorni. Svobodno smo se odločili za našo narodno državo, i nemamo vzroka, ka ne bi bili iskreni patrioti, kak nam to ščejo podteknoti naši hüdobni sovražniki. Krščanstvo i narodnost sta nam svetivi reči. I ravno tü pred sebov vidite vašega voditela, šteroga zaslüga je, ka smo se zedinili v narodnoj državi. Vaša povezanost z njimi je najbolši dokaz vaše narodne zavesti i vaše dobrotvornosti. Navdüšeno pozdravleni od lüstva je nato na kratko spregovoro g. Srezki načelnik dr. Bratina. Naglaso je v svojem pozdravi, da je srečen, ka more kak predstavnik oblasti pozdraviti to zborovanje. Če te se vsikdar verno zbirali okoli svoje dühovščine, te bo tüdi svetna oblast z vami zadovolna. Naš domači tisk. Naslednji govornik g. Glavač Franc, bogoslovec, je gučao od dobroga i slaboga tiska, posebno od domačega krščanskoga tiska. Iz verske istine, ka je vera brez del mrtva, je izvajao, ka je dnes naša velka krščanska dužnost, ka širimo dober tisk. Tisk je najmre dnes najstrašnejša sila na sveti. Če ga mamo mi v svojih rokaj, je to naše najmočnejše orožje. Posebne prilike, ki so nastale Zadnja leta pri nas, nas šče posebno silijo, ka širimo dober tisk. Te prilike so: pitanje našega sezonskoga delavstva, štero je izpostavleno telkim nevarnostam v tüjini, komunizem med našim dijaštvom i vučitelstvom i velka razširjenost slaboga tiska po naših vesnicaj. Vse te okolščine nas morajo siliti h kem vekšoj gorečnosti za širjenje dobroga tiska. Kda pravim „dober tiskˮ — tak je povdarjao — mislim tü na naše Novine i Marijin List, šteriva si moremo vsi naročiti i jiva povsedi močno širiti. Večkrat se je že čüo ugovor, zakaj Novine ne pišejo v kniževnom slovenskom jeziki, zakaj pišejo v domačem prekmurskom narečji. Odgovor na to pitanje je: dokeč bodeta se boža reč i socialna pravica oznanjali z vekšim uspehom v domačem narečji, tečas ne misliti, ka bi Novine pisale ovači kak pišejo. — Na konci je povdaro dužnost širitelov, dužnost tüdi vseh drügih, šteri verjejo versko istino, ka je vera brez del mrtva. Širiti krščanski tisk, je dnes velezaslüžno delo. Pa ne samo čteti ga i širiti dober tisk, iti je potrebno šče dale: čuvati i odvračati tüdi bližnjega od slaboga tiska i ga nagučati na dobroga. Zaklüček slavnosti. Po tom govori so g. Horvat zaklüčili zborovanje. Lüdstvo se ne moglo sprijazniti z mislijov, ka je nastopo konec. Godba je šče zaigrala par veselih i poskočnih i nato so se vnožine pomali začnole razhajati. Popoldnevi so spevane litanije šče ednok zdrüžila vsa bratska srca, po litanijah so se naš voditeo g. Klekl poslovili i to s težkim srcom, od vseh, ki so pripomogli k tak izredno lepoj prireditvi. Nato pa „Oj zdaj gremo!“, nazaj proti Šalovcom, proti Soboti i Črensovcom. Nekak pravi: „Zakaj nejde vlak ob osmih, ka bi lehko šče duže tam biliˮ. Šče nekaj časa i Gorička nam je preminola izpred oči. Ostali so nam pa živi spomini, vsrci nam je bilo toplo i ta toplota nas šče zdaj segrevle, 50 LETNICA g. RADOHA JOŽEFA. Naš vreli sotrüdnik, veleč. g. Radoha Jožef, sal. dühovnik so prišli v nedelo 26. sept. se zahvalit Bogi i Mariji Pomočnici za v 50 letaj vse doblene dobrote v domačo faro. Gospodi Radohi se ob njihovoj 50 letnici tüdi mi pridrüžüjemo i želemo, naj bi njim lübi Bog bogato poplačao vse njihove trüde, štere so meli z našimi listi. Jubilanta so pri toj priliki pogostili opoldne g. dekan, po večernicaj so pa g. jubilant svojim prijatelom pripravili malo goščenje. Na vnoga leta. Mnenje od prireditve. „Kaj takšega smo šče nikdar ne vidili !ˮ Tak so nam zatrjavali vsi Dolenčarje. Gospodje, šteri so obiskali prireditev, so izjavili, ka so tak lepe, domače, tak dobro organizirane i di-sciplihirane prireditve pač ne vidili. Vsepovsedi je vladao red, od vsepovsedi je dihao pravi krščanski düh. „Kak sam gizdavi!ˮ so se zdaj pa zdaj pošengarili župni upraviteo gosp. Horvat Franc. Pa so tüdi lehko. Neki gospod je pripomno, ka je vse to sad pravoga krščanskoga düha, ki je poživao celo prireditev. I zaistino smo lehko vsi ponosni, ka se je gor na meji naše Slovenske krajine vüžgao velki ogenj krščanske gorečnosti i narodne i državne zavesti i zasveto daleč na okoli po lepoj Goričkoj. Zahvala uredništva. I komi ide za to zahvala? V prvoj vrsti pač g. župnomi upraviteli Horvat Franci, ki so vodili i organizerali slovesnost. S svojim mirnim i veselim nastopom so držali lüdi v pravom razpoloženji. Hvala njim ide tüdi za to, ka so tak gostolübno sprijali pod svojo streho naše sotrüdnike i širitele. Mislimo, ka njim velka zahvalnost njihovih vernikov za tak lepo prireditev tüdi nede najmenše plačilo. Zahvala ide tüdi vsem drügim, šteri so pripomogli na eden ali drügi način k uspehi slovesnosti, tak predvsem g. srezkomi načelniki dr. Bratini, ki je s svojov navzočnostjov i s svojimi rečmi poživo zborovanje, g. banskomi svetniki Bajleci, g. Camplini tajniki PZ, g. Maučeci, g. Glavač Franci bogoslovci za govore, g. vučiteli Števančeci i gdč. vučitelici iz Šalovec, g. šol. upraviteli i vučitelici iz Dolenec za lepi sprejem i za drüge skrbi, našim vrlim pesmarom za lepo spevanje, našim žižkovski godcom za krasno godbo i se razmi, v prvoj vrsti odličnomi pevovodji g. upraviteli Lutar Štefani, ki je vodo vse spevanje i igranje, Dolenskim deklinam za lepo okrasitev, dečkom pa za kres, šolskoj deci za to, ka so tak uspešno molila za lepo vreme, vsem farnikom pa za topeo sprejem, šteroga smo bili deležni i vsem drügim, ki so na kakšikoli način pripomogli h krasnoj prireditvi. Vaša i naša žela pa je: k leti na svidenje! 2 NOVINE 3. oktobra 1937. NEDELA po risalaj dvajseta. Evangelium (Janoš 4). Tisti čas bio je niki krao, šteroga sin je betežen bio v Kafarnaumi. Te gda bi čüo, ka je Jezuš prihajao z Judee v Galileo, šo je k njemi i proso ga je, ka bi doli šo i zvračo bi sina njegovoga, ar je začao merati. Pravo je zato Jezuš njemi: či znamenja i čüda ne vidile, ne verjete. Veli njemi krao: Gospodne, hodi doli prvle liki merje sin moj. Pravi njemi Jezuš: idi, sin tvoj žive. Vervao je človik reči, štero je pravo njemi i odišao je. Gda bi pa že doli šo, slugi so pred njega pribežali I nazvestili so govoreči: ka sin njegov žive. Zvedavao je zato vöro od njih, v šteroj njemi je ležej gratalo. I pravili so: ka včeraj v sedmoj vöri je nihala njega trešlika. Spoznao je zato Oča, ka je ona vöra bila, vu šteroj je velo njemi Jezuš: sin tvoj žive. I vervao je on i cela hiža njegova. Razgled po katoličanskom sveti Okrožnica Pija XI. „Divini Redemptorisˮ o brezbožnem komunizmu. 48. Da si torej zagotovimo večno življenje in da bomo mogli dejavno pomagati ubogim, se je treba vrniti k bolj skromnemu Življenju, odpovedati se zabavam, ki jih teko obilno, tudi sramotnih in pregrešili, ponüja svet in pozabiti nasé iz ljubezni do bližnjega. Ta „nova zapovedˮ krščanske ljubezni, kakor jo je imenoval Jezus (Jan 13, 34), ima v sebi neko ljudi prerajajočo moč. Nje zvesto izpolnjevanje bo dalo srcem notranji mir, ki ga svet ne pozna, in bo dejavno pomoglo v težavah, ki stiskajo svet. Dolžnosti stroge pravičnosti. 49. A ljubezen ne bo nikdar prava ljubezen, če ne bo vedno upoštevala pravičnosti. Apostol uči: „Kdor bližnjega ljubi, je postavo izpolni!ˮ in navaja tudi razlog: „zakaj to: ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi;.. in če je kaka druga zapoved, je obseženo v tej besedi: ljubi svojega bližnjega kakor samoga sebeˮ (Rim 13,8—9). Če se torej po Pavlovem nauku vse zapovedi, tudi tiste, ki jih nalaga stroga pravičnost, kakor „ne ubijajˮ, ˮne kradiˮ, navajajo na eno zapoved prave ljubezni, torej ljubezen, ki ne daje delavcu plače, ni ljubezen, ampak prazna beseda in le lažen videz ljubezni. Nikakor ne gre, da bi delavec moral sprejemati kot miloščino, kar mu pristoji po pravici, tudi se ni mogoče z malo miloščino iznebiti dolžnosti pravičnosti. Ljubezen in pravičnost nalagata dolžnosti, neredko glede iste reči, a pod različnim vidikom, in delavci so glede teh dolžnosti, ki jih imajo drugi do niih, radi svoje časti po pravici zelo občutljivi. 50. Zato prav posebej pozivljemo vas, krščanski gospodarji in tovarnarji, ki je vaša služba dostikrat tako težka, ker ste tako rekoč podedovali tiste zmote krivičnega gospodarskega sistema, ki so tako pogubno vplivale na toliko rodov: mislite na svoje dolžnosti, ki boste morali zanje dajati odgovori Žalostno je, a resnično, da je ravnanje nekaterih katoličanov nemalo vzrok, da se je delavstvo tako odtujilo krščanstvu. Niso namreč hoteli prav razumeti, da krščanska ljubezen zahteva tudi priznanje nekaterih pravic, ki delavcem gredo in ki je Cerkev odkrito in zadostno izjavila, da jih jim je treba priznati. Kako naj na primer presojamo ravnanja tistih, ki so dosegli, da se po njih patronatskih cerkvah Okrožnica „Quadragesimo annoˮ ni čitala? Ali kaj naj sodimo o tistih tovarnarjih, ki so vse doslej nasprotovali ureditvi delavskih razmer, kakor smo jo Mi sami priporočili ? Ali ni žalostno, da so nekateri lastninsko pravico v to zlorabili, da so goljufavali delavce za njih plače in socialne pravice? (Dalje). Sprejemi pri sv. Oči papi. Sv. Oča papa so v zadnjih dnevaj sprijali prek 220 mladih parov i vnogo drügih romarov iz celoga sveta. Vnogo od tej je bilo profesorov i dühovnikov. Sv. Oča so bili ginjeni i so vsako sküpino v njenom jeziki pozdravili i blagoslovili. Ka vse Hitlerova stranka prepovedáva katoličanom v Nemčiji? Katoličanom v Nemčiji ide čiduže slabše. Preganjanja so čiduže hüjša. V glavnom preganjajo dühovnike i prepovedavlejo katoliškim drüštvam delati za mladino. Vpelavanje Sebeščanskoga plebanoša. Na kvatrno sredo 15. septembra, na god Marije sedem žalosti, so dekanijski upraviteo sobočke ešperešije č. g. Krantz vpelali č. g. farnoga oskrbnika Bejek Janoša za plebanoša fare svetoga Sebeščana v Pečarovcaj. Slovesnost se je začnola s slovesnov procesijov ob pol 11 vöri. Malo pred. Cerkvov pri lepo okrašenom slavoloki z napisom „Bog živi novega župnikaˮ, je novoga gospoda plebanoša najprvle pozdravo mladi šolar z lepov pesnicov i njim dao lepi püšeo belih i rdečih klincov; nato je sledio lepi pozdrav gasilca, ki je povdarjao, da lübezen oboje drüži — jako so zahvale ni g. plebanoši, da so pri njih ostali, či gli so njim bila na razpolago tüdi drüga mesta. Končno je pozdravo novoga plebanoša predsednik prosvetnoga društva, ki je povdarjao njüvom velko delavnost, da so ustanovili poleg imenüvanoga drüštva tüdi Marijin Vrtec i nagnoli farnike, da delajo cigeo za novi drüštveni dom. Sledili so obredi cerkvene inštalacije, nato pa prisrčna predga č. g. Krantza, ki so med lepimi prilikami razlagali, kak dühovnik moli za lüdi, predga, mešüje, posebno pa od grehov odvežüje ina smrt pripravla; povdarili so, da jih do novoga plebanoša veže posebna lübezen, ve ga poznajo že kak malo dete; nato so bili njüv verovučiteo v osnovnoj šoli i v gimnaziji; končno so čestitali tak novomi plebanoši kak tüdi farnikom i je prosili, naj pleba- noši pomagajo v tom težkom časi. — Nato so novi plebanoš meli slovesno mešo, pri šteroj sta njim dvorila njihoviva sošolca iz bogoslovja ččgg. Vraber i Petan, štajerskiva kaplana. Jako genlivo je bilo, da je pri toj kesnej meši preci dece obojega spola i tüdi več starejših pristopilo k svetomi prečiščavanji. — Pri slavnostnom obedi so novi plebanoš vse lepo pozdravili i se zahvalili posebno g. Krantzi, ki so jih šteli meti za to slovesnost, čeprav so jih nešterni nagučali, naj bi koga iz Maribora zvali, ali oni so šteli ravno g. Krantza, z šterim sta vküper v šolo hodila i šteri so njim tüdi na novoj meši predgali. — Posebi so pozdravili g. plebanoš g. srezkoga načelnika Dr. Bratino i g. načelnika za zdravstvo z banovine v Ljubljani, ki so bili na obiski pri g. Bratini, pa sta oba počastila novoga plebanoša s svojim prihodom. G. Krantz so odgovorili da so novi plebanoš človek, ki ma hrbtenico, ne kak Vnogi lüdje dnesden, ki so brez nje, to se pravi brez trdnoga osvedočenja i dela po toj poti; Zednim so lepo pozdravili plebanošova stariše. Lepi Pozdrav so tüdi povedali ljubljanski načelnik, ki so zdaj obprvim bili v naših krajaj. Končno sta g. plebanoši čestitala njihoviva sošolca kak tistomi iz njihovoga letaka, ki je prvi postao župnik. — Pri obedi je bilo poleg že omenjenih še večina dühovščine sobočke dekanije, več odličnih laikov i štirje bogoslovci. Poročila na širitelskom sestanki v V. Dolencih. Po krasnom sprejemi v Šalovcih i v V. Dolencih v gostolübnih prostoraj g. plebanoša Horvata so se zbrali naši širitelje i dali poročila. Prvi so govorili Vrednik naših listov, ki so se toplo zahvalili vsem širitelom za njihove trüde i njim naznanili, da po njihovih širitelskih trüdaj je število naročnikov za Novine naraslo v zadnjih treh letaj za Sedemsto novih naročnikov. Na to so se oprosili i pobüdjavali širitelje, naj podvojijo svojo gorečnost, _ ar do Novine k leti obhajale 25 letnico svojega obstoja i zato število naročnikov mora tak narasti, da obinejo te vse drüžine Slov. krajine. Širitelje so ednoglasno potrdili, da so Novine krasno vrejüvane i da je lüdstvo ž njimi popolnoma zadovolno. Tüdi so pripovedavali Širitelje, kak se borijo proti nespametnim naročnikom, ki bi radi brezplačno dobivali liste, a takših je najmenše število, ar naš narod je pameten i razsoden i zna, da se delavci more plačati njegov trüd v tiskarni i fabriki. Je pa naš narod tüdi zahvalen, zato se oklepa naših listov, Novin i Mar. Lista, ar zna, da jiva brezplačno pišejo naši goreči sotrüdniki. V imeni širitelov je dao g. Horvat Franc, širiteo z Bogojine sledeče lepo poročilo: Vsako drüštvo more meti seje ali sestanke, — inači nema živlenja v sebi. Tak se tüdi mi širitelje zberamo vsako leto na različnih krajih naše Slovenske krajine. Lansko leto smo meli lepi širitelski sestanek v Bogojini. Zbrali smo se v lepom števili okolik hladnoga groba +Baša Ivana, ki je bio prvi boriteo — 1.1903. šče za bivše vogrske vlade — za naš kalendar Srca Jezušovoga. V toj borbi so tüdi sodelovali + dr. Ivanocy i Zdajšnji g. Vrednik Klekli. Pokojni Baša je tüdi bio enčas Vrednik M. Lista i zraven goreči Širiteo. Obhajamo dnes sestanek na vse verovzhodnoj meji naše Goričke Slovenske krajine. Prišli smo se v Vel. Dolence, ar je tüdi tü živo + Klekl, Dolenski plebanoš, kak delavec našega Prekmurskoga krščanskoga tiska. Bio je skoz 13 let vrednik „Kalendar Srca Jezušovoga i leto dni Vrednik „Novin*. Zdaj pa že leto dni počiva njegovo telo med svojimi ovcami. Veseli den je to za nas širitele, gda se pogovarjamo z našim g. vrednikom od našega dela. Mi Širitelje pa tüdi z lübeznijov prenašamo naše misionsko delo. Ne gledamo, če nas te poseo moti pri vsakdenešnjem deli, ar mamo istinsko volo. Tüdi kak jaz, širiteo v Bogojini, sam prevzeo svoje delo, 1. 1915. od svojega očo, ki so mogli iti v svetovno bojno i zdaj prihajam v 22 leto širitelstva. Dragi Širitelje! Velika je hüdobna toga sveta. Šatan ma svojo fronto v Mehiki, Rusiji i na Španjolskom i še med nami tajno dela. Zato pa tem bole na delo. Tüdi Kristuš ma svojo fronto i mi spadamo v to fronto s svojim krščanskim tiskom. Dnesden je časopis velesila. Tiskajo ga noč i den i tiskarski mašini naštampajo v par vöraj na vagone listov. Pri dveraj ga pa že čakajo raznašalci, — automobili stojijo po vrsti, vlaki so že pripravleni i tisk ide kak glas iztrompete v dve fronti. Dragi Širitelje, lehko smo ponosni na širitelsko čast naših listov. Naše Novine i M. List sta ne samo poznanca v Slov. krajini, tüdi širom naše Jugoslavije. Tüdi romajo za našimi izseljenci, ki so razstepeni širom sveta. 1 tej bratje i sestre, kak da bi si pogovarjali z nami doma, potom naših Novin. Vnogi iz med nas ne čüti, kaj je tüjina ? Kakša teškoča je to na srci? I gda zaglednejo naši izseljenci naše Novine, štere dobijo do rok, so srečni i zadovolni, kak če bi se pogovarjali s svojov materjov. M. List z Ogračekom tüdi ma zvezo z misijoni, ki širijo Kristušovo vero med pogani. Zanimiva so misi-jonska pisma, ki pišejo od misijon-skoga živlenja. — Lehko Povemo, da so naš g. Vrednik Klekl z Novinami i M. Listom centrala v svet za naše izseljence. — Kak Rim za katoličansko Cerkev. Lepo zgodovino ma naš M. List Zdaj že Prihaja v 33 leto. Ob 25 letnici je bio darüvani sv. Oči papi v zvezano knigo, tak tüdi mi širitelje i naročniki smo bili darüvani z Marijinov podobov. Mi širitelje z našim vrednikom nemamo nikše zemelske plače. Mi delamo za večni lon i večni tron. Naša plača naj bo tista, štero ne poje ne rja, ne molj. Bog nas živi! Mussolini i Hitler za okrepitev svetovnoga mira. Preminočo soboto je Musolini, italijanski ministerski predsednik obiskao Nemčijo, kde ga je sprijao Hitler kak zvünrednoga gosta. Namen obiska Mussolinija pri Hitleri je te, da se Nemčija i Italija okrepila v svetovnom miri i da se postavita najostrejše proti bolševizmi, šteri grozi celomi sveti. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Sobočke fare Širitelom na znanje. Novine i Marijin list, ki ste je dobivali v Domi sv. Frančiška, Kri-žova 4, odsehmao iščite v trgovini g. Hahn lzidora. Gda se hiža popravi, te je znova na stárom mesti dobivali, ka se vam bo pravočasno naznanilo. Na podporo Novin je Casar Jožef, Širiteo iz Bogojine, nabrao v Franciji 12375 Din. Bog povrni vsem, nabirateli i darovnikom, šterih iména na drügom kraji našega lista objavlamo. Na pritožbo Rafaelove drüžbe v Črensovcih v zadevi: Vučko Ignaca i pajdašov, da v Franciji neso bili sprejeti na delo, ne dobili hrane i plače, kak je pogodba določaš, poroča kraljevska banska uprava Drüžbi, ka je izseljeniškomi komisarijati naznanila, naj preišče zadevo i naj zahtevle od, delodajalca v Franciji odškodnino. Što je zgübo na proščenj! na Ivancih marelo, naj se glasi za njo v Bogojini hš. 157. Zgodovina in narodopisje v prekmurski publicistiki. Pod tem naslovom je izdao g. prof. Vilko Novak jako zanimiv spis, v šterom objavla delo pisatelov Slovenske krajine v keliko se tiče njenoga narodopisja.. Spis je sad velikoga trüda i šče vekše lübezni do našega naroda. Jedini nedostatek, ki ga v njem najdemo je te, da za nešterne članke navaja dopisnike, ki ne so je pisali, ar pravih dopisnikov ne poznao. Sramota za Sóboto. V sóboto, 25. septembra so dijaki sobočke gimnazije prišli v bližino šole, pa so ne mogli do nje, ar je prek ceste v dužini več metrov tekla voda, štero je povzročo dešč v petek. Dijaki so se morali povrnoti i včenjé se je ne moglo vršiti. Tüdi po drügih mestaj dične Sobote so stalé mlake. Lüdje so kimali i pravili: pred dobrim tjednom je bila voda na cesti, zato bi zdaj lejko malo nasipali i járke očistili. — Pa to je ne bilo zadosta. V soboto i nedelo je sijalo sunce, v pondelek so prišli dijaki proti šoli: tam je tekla voda, tak da so morali do gležnjov gaziti prek ali iti okoli marofa. Nišče v vsoj Soboti je prek Sobote i nedelo niti geno ne, da bi se bar nekaj položilo, par ciglov, da bi dijaki po sühom šli v šolo. Ali je zaistino níšče ne pozvani k tomi?! Ali je takša nemarnost dovoljena?! Ali je čüdno, da je v Soboti malarija? Ne bi bilo potrebno najprle zavozo grabe i te delati drügo ? Se bo to ponávlalo?! „Jutriˮ v odgovor. Istina: kelkokrat što zine od naše krajine, telko hüdobije ali norosti blekne. „Jutroˮ je 24. septembra prineslo članek, v šterom nekák poroča v knigi „Mikloš Küzmič — Franc Ivanocyˮ, štero je izdalo Prekmursko muzejsko drüštvo. To je znanstvena kniga znanstvenoga drüštva — i tak bi tüdi poročilo moralo biti na takšoj višini, nepristransko. V istini pa je ne. Člankara je vodo poseben stranski namen, dregati nas katoličance. Gda člankar pove, što sta bilá M. Küzmič pa Ivanocy, pove vmes tüdi, da so knige pisati začnoli v našoj krajini „evangelijˮ, to je luteranje. Reči „evangelijˮ níšče ne rabi v pismenoj slovenščini, liki „Protestant, luteran, evan-geličanˮ — telko pojdočki. Pravi dale, da se je Mikloš Küzmič lejko nasla-njao v svojih knigaj na lüterana Števana K. — v istini je v knigi inači dokazano. I na konci pove: kniga nemre zasenčiti dejstva, da so začetniki slovstvenoga dela „evangelikiˮ. Ta zadnja trditev je jako za vlasé pri-vlečena. To „zasedenjeˮ je niti ne namen te knige, niti toga níšče ne taji!! Zakaj te to dreganje ?! Naj člankar premisli, ka bi bilo, če bi ostali pri „opešanji evangelikovˮ v narodnostim pogledi, kak sam piše — i naj te dregne sebé, pa naj ne piše v nepravoj zvezi tisto, ka je nepotrebno, liki naj pripozna vsakomi deli pravo ceno na pravom mesti. 3. oktobra 1937. NOVINE 3 Ižakovci, 18. t m. sta se pri Mlinaričovih svadila brata, šterima je pomagala žganica i posledica: tri rane z nožom od šterih je edna nevarna, ar je blüzi plüč. Se pač vidi kama, pripela slaba vzgoja i šče kcoj alkohol. Strašna poveden je obiskala občine kre Müre. Müra je prestopila svojo Strügo i je poplavila v njenoj bližini vse nahajajoče občine od Petanjec doli do meje. V Bakovcih so g. Kereszturyja v ladji vozili do kapele i nazaj, da so mogli božo slüžbo opraviti. Na G. Bistrici od Magdičove hiše so se v ladji vozili po celom poli notri do Rajnara v Razkriži. Takše povodni že dugo ne bilo. Kvara je preveč dosta. Prosimo pomoči oblastva. Novine so narasle meseca septembra za 34 komadov. Odpadnoli so 4 komadi, čisti narastek 30 komadov. Zahvalimo se častitlivima božima slüžabnikoma Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi za pomoč. Prosimo pa po sv. Cirili i Metodi sladko Srce Jezušovo, naj njima da čast oltara, njeva pa naj s svojim dühom napunita slovenski narod, naše liste i te razširita. Bratina Alojz stüdenčar v Križevcih opomina vse, naj ne nasedejo nekšoj osebi, štera v njegovom imeni sprejema dela, ar on te osebe ne pooblastio za to. Občina Črensovci. Na prošnjo občine je Vodstvo Hranilnice i posojilnice v Črensovcih dovolilo, da sme občina za svoje Pisarniške potrebe vporablati prostore v zgornjem nadstropji Našega doma i to onivi 2 sobi nasproti prostorom poslovalnice hranilnice. Ar se je pa preselitev iz dozdajšnjih prostorov z vsem pisarniškim osobjom ino opremov že izvršila preminoči teden, se opominajo občani i tisti, ki majo opravke na občini, da ne čakajo na Spodnjem hodniki, da bi se jim odprla vrata v prejšnjoj pisarni, nego da se počasi naprej pomičejo po stopnicaj gori, kak njim kaže napis na steni. Preselitev iz dozdajšnjih prostorov je bila nujna. Občinam je najmre naročeno z odredbov Kr. banske uprave, da se morajo občinski uradi temelito zavarvati proti vlomom i požari. Ar pa dozdajšnje občinske pisarne v pritličji neso povsem odgovarjale občinskim potrebam, je bila občina primorana zaprositi v to svrho prostore, varnejše proti vlomilcom, ki se stalno pojavlajo ino iščejo plena po občinskih blagajnaj Ar je pa tüdi naša občina pred kratkim nabavila predpisano železno blagajno z dvojnimi klüči, je tembole potrebno, da se pisarna zadostno zavarje, da se ne bi mogoče pojavo kakši interesent, šteromi bi se zavrtele „skominiceˮ po blagajni ino bi želo malo pošnofati v njo, čeravno bi na žalost bio preveč razočaran, ar občine najmre ne smejo zvün važnih spisov ino blagajniških knig hraniti vekše zaloge penez v blagajni, nego ga morajo sproti odpošilati v Čekovni urad. Prosimo, da vrnete. Žerdin Vinciji iz Žižkov je nekak odneso ž njive v soboto 25. sept. džek i robec, šteri obleč je bio položen kre kolne poti. To se je zgodilo na „Polanskih njivajˮ, pri trganji kukorice. Bivši Martiniščarji so že ponovno izrazili želo, da bi se v Martinišči nastavila zveza bivših gojencov. Prosimo zato, da se javijo v Martinišči osebno ali pismeno pri pripravljalni odbori ali pri vodstvi Martinišča posebno tisti, ki so bili v Martinišči v šolskih letaj 1924/25 do 1929/30. Od teh letnikov najmre sestavlamo zdaj statistiko. Bodite tak prijazni i nam pomagajte pri toj sestavi! Želemo tüdi tekom toga šolskoga leta prirediti sküpen sestanek vseh bivših martiniških gojencov i predsednikov, da se pali malo vidimo, pogovorimo i poveselimo. Od toga bomo še poročali. Lendava. Naše siromaško lüdstvo se je malo ne že navadilo povodni, pa se je več niti ne boji, ar njej je letošnja povoden že itak vse vzela. Siromacje niti nemrejo spraviti v zemlo jesensko sejatev. Ž grozov gleda težko preizküšeno lüdstvo v čarno bodočnost, če ne bode izdatne pomoči. Vlom v kripto Bathanyijovo pri Gradi. Te dneve je obiskala Grad grofica Ernestina Batthyany. Pri toj priliki je obiskala tüdi drüžinsko grobnico, v šteroj počivajo njeni starišje, dva brata i sestra. Ta grobnica ali kripta se nahaja na ednom breščeki sredi šume. Na velko začüdenje grofice, pa so na škrinjaj bile male okence spotrete, iz šteroga se dalo sklepati, da so bili vlomilci na deli i so iskali dragocenosti, štere so pa ne najšli. Iz kripte so odnesli štiri dragocene posvečnjeke. GLASI PO DOMOVINI. Srce si je prebodno pri padci z dreva. V Breznom vrhi poleg Maribora je 11 letni dečkec Škurnik splezo na domači oreh. Pri tom pa se njemi je poškalilo i je iz 12 metrov visikoga dreva spadno na tla tak nesrečno, da si je prebodno srce na ednoj vöstoječoj veki na zemli i je taki postao mrtev. Mati z detetom pod vlak. Preminoči tork se je zgodila žalostna smrt v St. Ruperti v Celovci edne ženske i deteta. Ženska je bila najmre oženjena z krojaškim pomočnikom Napečnikom v Celovci. V zadnjem časi pa se je začnola drüžiti z nekšim dečkom iz Št. Ruperta, štero je pa melo posledico ločitev zakona. Deca so ostala pri oči. Istoga dneva pa je oča odišo s svojim 3 letnim sinčekom v Celovec v mesto. Oča je stopo v trgovino i püsto vöni sinčeka, med tem pa se je sinček že zgübo. Po kratkom iskanji sina, je oča zvedo, da sta sinček, šteri je bio žnjim i njegova žena mrtviva. Mati je najmre v svojoj düševnoj zmešanosti zgrabila dete pred trgovinov i odbežala žnjim na železniško progo, kde je z detetom vred skočila pod vlak. Mater je železnica vse razmrcvarila i je taki mrla, dete pa teško ranila, štero je na drügo jütro po teških bolečinaj tüdi vmrlo. Preprečiti štela ženitev. Preminočo nedelo je delavec M. v okolici Maribora šteo stopiti pred oltar s svojov izvoljenkov, da bi se oženila. To je zvedila njegova prvejša deklina i je pri vhodi v cerkev štela preprečiti vstop i je na ves glas kričala, da naj rajši skrbi za svojo nezakonsko dete i da naj ne zapüšča njo osamleno. Mladoženec je pri cerkvi püsto svojo sneho i je odbežao po policaja, ki je odstrano deklino i tak sta se mladoženca mirno lehko zdala. Kokot izklükao deteti oko. V Brežici poleg Sarajeva je v pondelek prišla iz hiše na dvorišče 2 letna deklinica Šahbegoviča, gde jo je napadno kokot i jo podro na tla. Med spadajom pa je deklinica tak nesrečno treščila z glavov na kamen, da je omedlela. Nato njoj je kokot izklükao edno oko, a drügo pa načno. SVETOVNI GLASI. Zvünredna sreča na lutriji. Kalmar Irena pisačkinja v Kisskörösi na Madjarskom je zdaj že ob drügim mela srečo pri lutriji. Prvič je zadela 400 jezero Din., a zdaj, ob drügim pa 4 milijon Din. Kda je čüla po radiji, ka je takšo velko šumo penez dobila, je od veselja omedlela. Slepec položo doktorat. Rudolf Steigel rodom Nemec je 11 v leti zgü-co pogled, zato so ga starišje poslali v eden zavod za slepe. Tü se je najprvle navčio igrati na gosli, nato pa položo ispit za organista. Ar je dečko bio jako nadarjeni se je dao vpisati v vsevučilišče, gde je položo z jako dobrim uspehom ispit iz filozofije. Včio se je na vekše od toga, ka so njemi drügi čteli iz knig i tak si je zapomno vse. Zdaj v 30 leti starosti je položo doktorat. Železniška nesreča. Pri Varsi blüzi Angouléma v jüžnoj Franciji sta od pondelka na tork v noči vküp treščila dva vlaka. Dozdaj so potegnoli iz rüševin 8 mrtvih i 50 ranjenih. Bogoskrunstvo v Podgori pri Gorici na Italijanskom. Pred nekaj tjedni so neznani roparje vdrli v farno cerkev v Podgori i odnesli iz škrinjice za milodare 30 lir i ciborij s sv. hoštijami. Lüdstvo se je jako zgražalo nad tem bogoskrunskim vlomom i so v nedelo 19. septembra s svojim plebanošom i nadškofom določili javno češčenje za onečaščenje Najsvetejšega. Toga čaščenja se je vdeležilo na jezere vernoga naroda. Strupena kača rešila ednoj ženski živlenje. V Indiji se je dogodo čüden dogodek. Edna Angležkinja je tak vdomačila kačo kobro, ka njej ne bila nevarna. Pred nekaj dnevi je k toj Angležkinji vdro nekši tolvaj, da bi njej spokrao njeno zlatnino, zato jo je prvle zvezao i zatekno vüsta. Med tem pa se je prebüdila kača, ki je spala v košarici i je taki napadnola ropara, šteroga je tak vjela, da je za par minut vmro. CENE. Penezi. Angleški fünt ... Nemška marka ... Austrijski šiling ... Vogrski pengő .. Grčka lira ._ ... Amerikanski dolar Holandski goldinar Švicarski frank___ Belgijska belga... Italijanska lira _ Francoski frank... Češka korona ... Dinarov vala: 214.54—216.59 17.40—17.54 8.40 8—8.76 31.50 48.80 23—24 9-10 7.37 231 1.40 1.54 Živina. Kg na živo vago v dinaraj: Jünci debeli 5.50-6.50, poldebeli 4.75— 5.75, biki za klanje 5.50—6.- —, krave za klanje 3—4, plemenske krave 3—3.65, krave za kolbase 2—3.50, telice 5—6.50, teoci 7.50—5, praščiči 8.50—9.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 115—140, 7—9 tjednov stari 120—150 Din. po falati. Konji 3000—8500 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 185 do 190, žito 165-170, oves 110—120, kukorica 120—140, grah 150—220, ječmen 110 do 125, proso 90—110, hajdina 95—116. Ugodna prilika! Ker obhajam enoletnico svoje obstoječe trgovine v Bogojini, prodajam vso blago, katero imam v svoji veliki zalogi, od 1—15. oktobra, po znatno niskih cenah, iskoristite to ugodno priliko, posebno v žemperih i štrikaših. Oglejte si zalogo in nisike cene. Priporočam se za obilen obisk FERDO HORVAT, manufakture, konfekcija in špecerija BOGOJINA - (PREKMURJE). Več plügov dobre zemle v bližini Sobote je k odaji. Informacije se dobijo v pisarni Bajlec Franca, advokata v Murski Soboti. DOBROSLAV: Skrita bolest. Nato sva se z ženo dolgo v noč pogovarjala. Polagoma sem ob njej pozabil na vse tisto, kar mi je razganjajo in glodalo srce zaradi redkih pisem. Drugi dan sem bil zopet srečen in vesel kakor pred leti. Od doma se nisem odmaknil, le hišo sem si ogledoval, kje bi začel s popravili. Vmes sem tudi opazil, da žena ni bila več taka, kakor poprej. Bila je nekam bleda in shujšana. Morda je bilo temu krivo dete, ki ga je šele pred kratkim odstavila od nadajala. Proti večeru pa, ko sva bila s hlapcem sama v hlevu, mi je ta razodel, da je Kavašov Pali večkrat prišel v mojo hišo in šele pozno v noč je znal oditi. Kri mi je zaplala po žilah, strašen srd se me je polotil. Kaj ima on hoditi sem iz druge vasi ? Ko sem zvečer legel, nisem mogel zaspati. Čüdne misli so se mi podile in prepletale po glavi. Žena je zaspala čez čas. Samo njeno enakomerno dihanje se je mešalo z mojimi mislimi. Naenkrat zaslišim rahlo trkanje na okno in nekdo je s tihim glasom prosil: „Mariča, odpri!ˮ Glasu nisem poznal, pa sem si le mislil, kdo neki bi mogel biti. Neslišno sem vstat, da se žena ne bi prebüdila. Hotel sem vzeti puško, pa sem se premislil. Raje sem vzel palico, ki je slonela za dvermi in stopil na prag. Nihče drugi ni stal pod oknom, kakor tisti grdi Kavašov pogan. Ni še vedel, da sem jaz doma. — Kaj hočeš, — sem se napol glasno zadrl nad njim. Ko pa me je opazil, je potisnil klobuk na oči ter se zagnal v beg. jaz se nisem ganil, samo vrgel sem za njim: „Prokleti tolovaj, drugič ti bo puška odpirala dveriˮ. Stopil sem ven na vedrino in dolgo razmišljal in stiskal pesti, zakáj nisem tistega tolovaja zgrabil za vrat in mu pokazal cesto, ki vodi na oni svet. Žena ničesar ni slišala, spala je, jaz pa sem malo pred zoro zadremal. Drugega dne ji ni sem niti z besedico tega omenil. Dnevi pa so se vlekli vsi molčeči i mračni. Komaj kako besedo sva spregovorila čez dan med sabo. Nekaj se je postavilo med naju, kakor široko morje, ki naju je razdružavalo. Tudi sedaj jo ne sovražen, samo težko mi je. Saj razumeš: človek, ki zvesto veruje v ženino ljubezen, se poda po svetu, samo da si z njo uredi domačijo, da bi jima prijetnejše in lepše potekalo življenje ob pogledu na doraščajoče otroke, pa se vrne v veselem pričakovanja domov in z otožnim srcem je prisiljen dvomiti nad njeno zvestobo. Nobene razburjenosti ni sem pokazal na zunaj, samo delal sem, delal kakor živina, ne zato, da bi si nagrabil bogástva, ampak da bi v delu zadüšil svojo bolečino, ki se me vedno drži kakor senca. Pa je prišel njeni čas in ona je rodila. Takrat, ko mi je naznanila, da se nama je narodna Micika, ni sem skoro mogel do besede ob misli na moje dete. A zdaj? Mar naju ne bo ravno to dete docela razdvojilo, mi je neprestano brnelo po glavi. Vedno me nekaj porogljivo draži: „Ni tvoje, ni tvojeˮ. Najbolj pa me še razjeda to, da je dete moško. V moji duši mi vedno nekaj kriči: tuje dete bo tvoj naslednik, tuja kri bo nosila tvoje ime. In to, veš, me bolj skeli, kakor če bi mi rezal s telesa kos za kosom. Tako ti živim od takrat v delu in trplenju. Živim sam zase in svojo bolest, ogibljem se vsake družbe. Kako ne bi bilo priti človeka sram med ljudi, ki se ti morda na tihem skoro željno smejejo! Tako se mi namreč vedno dozdeva. Ljudje gledajo in opazüjejo samo na zunaj, ko vidijo samo moje bogastvo in me blagrujejo: „Srečen je, bogat je, vsega imaˮ. Meni pa je težko, kakor da bi mi kožo vlekel s telesa. Če bi jaz imel to pamet takrat, ko sem se ženil bi se moje življenje tudi drugam obrnilo. Srečen si ti, da se ne boš ženil. Vsa ta razočaranja ti bodo prihranjena. Naj bo z milim Bogom. On, ki edini gleda človeku v srce, — morda res ni žena vsega kriva — mi bo dal tudi moči, da bom vdano mogel prenašati vse to, dokler me ne zakrije grob. Pišta je končal. Njegov obraz je bil trüden in izmučen, njegove oči so sprašujoče zrle na me. Polotilo se me je veliko usmiljenje nanj. Res je težko, kadar se pritisne k tebi bolest kakor bršljan k drevesu. Čudno je živlenje človeka. Ob ljubez- ni, ki je zvezala njuni srci, sta mislila, da bosta ves čas okušala najlepšo radost življenja, pa je trda resničnost neusmüjeno postavila med njiju široko morje - . . Od toliko lepih upov je ostal samo spomin na prejšnje radosti, ki mu bo obujal marsikatero solzo. Ker je Mariča prihajala z rasohami na rami, sva vstala in v naglici sem mu še naročo, naj le junaško prebodi vse te notranje bolesti, ki mu jih je nastlalo življenje na pot, ker Bog, ki ve za sleherni utrip človeškega srca, ne ostane nikomur ničesar dolžan. Napoto sem se prek senožeti, po brvi mimo starega mlina na eno kolo. Pod brdjo je čez jez šümela voda in se v drobnih curkih izlivala in bleščala v najlepših barvah jutranjega sonca. Taka sladkost v naravi, v človeških dušah pa taka razdvojenost. Zelo stari že mora biti mlin, saj je že ves obiti s starimi kosi desk pa tudi tri table s številkami govoré o tem, ki še vedno lepijo na njem, dasi nobena ne kaže pravilne številke. Pa kljub temu je mlinar veseli, saj ima tudi on ženo, tisti mlinar, čigar mlin melje samo koruzo, pa je tako postrežljiv in uslužen, da sam zvaža koruzo iz vasi na svoj mlin v žakljih in zmleto zopet razvaža po vasi na svojem starem oguljenem, a dovolj trpežnem . Tudi njega mučijo težka vprašanja, pa se nima časa ustavljati ob njih. Ta mlinar me je torej veselo pozdravil, toda jaz sem moral hiteti, ker je že sonce davno kopicam popilo vso roso. (Konec.) 4 NOVINE 3. oktobra 1937. Ne greši! Čemerimo se, gda tühinec nekaj naopak povej ali graja kakše naše napake i ne poštüje naših navad. Ne vidimo pa, ka ravno sami delamo Vnogokrat velike napake, ne poznamo naših navad, šeg pa tüdi lastivnosti našega slovenskoga jezika. Večkrat je bio že opomin v naših Novinaj, naj ne bi sami grešili, pa tak tüdi pazili pri rabi imen naših vesnic. Kak Vseširom, tak tüdi pri lepih imenaj naših vesnic so izjeme ino se ne dajo vse na isto kopito nücati. Za té članek je pa kriva nepazlivost tistoga, ki je glaso prosvetni tabor v Kobilji, ino ga tüdi obdržao v Kobilji, — kak smo v Novinaj čteli — ne pa na Kobilji kak je edino pravilno. Cio tej vrstic naj bo samo té, ka bi že konči ednok domačini Poznali posebnosti našega jezika, posebno pa tisti, ki süčejo pero, ne pa ka vseznajoč, ravno tej pačijo lepoto jezika. Kak naj znajo drügi, gda domačin ne ve. Na pitanja gde ? i kama ? je odgovor vsigdar na-, pri-, pod-, k, pri sledečih imenaj vesnic: Gde ? na Cankovi; na Gorici; na Krajni; na Petajncih; na Tišini; na Dol., Sred. i Gor. Bistrici; na Hotizi; na Ivancih; na Kapci; na Kobilji; na Melincih; — pod Lipov; pri Gradi; pri Sv. Bedeniki; pri sv. Sebeščani; pri Sv. Jürji. Kama ? na Cankovo; na Gorico; na Krájno; na Petajnce; na Tišino ; na Bükovnice; na Dol., Sred. i Gor. Bistrico; na Hotizo; na Ivance; na Kapco; na Kobilje; na Melinec; pod Lipo; k Gradi; k sv. Bedeniki; k Sebeščani ali k Jürji. Odked? od Lipe; od Grada; i od sv. Jürja, Sebeščana i sv. Bedenika. Vsem, ki pišejo ino ki so dobre vole, naj to zadostüje i nede v napoto, nego na pomoč, ka nedo grešili i pačili jezika. Tendenca prepovedana Propagandna sekcija sveta brezbožnikov v Moskvi je razpisala poslanico s pitanji, ali bi se lejko v gledališči igrale protiverske igre kak .Revolucija v Vatikani i „Sovjetski prapor plapola nad Rimomˮ. Te igre je vsa brezbožna Rusija pohvalna. Edna Sovjetska založba je celo povabila ednoga španskoga slikara v Rusijo, gde bo slikao razne protiverske reči. Takše slikane stvari so izdelali tüdi za deco i te knige se bodo odavale po jako nisikih cenaj, ar pač vlada takše delo podpira. V gledališči je glavno to, ka morejo igre biti materijalistične, te so pa to lejko, če so napisane od brezbožnikov. Ka se vidi, nega nikoga, šteri bi nastopo proti toj odkritoj tendenci, štera je Prepovedana pač samo katoličanom. Pisma naših iz tüjine. Ošlaj Jožef in žena Ana, Hel-lesmes, Francija iz Filovec: Prečastiti dühovni oča, naj vam Jezuš i Marija bodeta vsikdar na pomoč pri vsakšem vašem deli, posebno pri pošilanji naših krščanskih listov nam izseljencom v tüjino. Naj bi pa listi prišli vseli v nedelo, ar Novin dobim v pondelek, gda nemam časa čteti. Naj vas Bog obdrži dugo na sveti Zdravoga. Pozdravlava celo Slovensko krajino, bogojansko faro z g. plebanošom, stariše, rodbino, sosede, posebno vas. Bunderla Roza, Sartelles, Francija iz gračke fare: Najlepše pozdrave pošilam jaz gorička mladenka iz tüjine. Novine i Marijin list me preveč veselita. Slovenska krajina, mili moj dom pozabla te nikdar ne bom, ta pesem me preveč veseli. Pozdrave iz tüjine pošilajo izseljenci departementa Loiret gospodi vredniki iz zahvalnosti i lübezni do naših listov, ki so njim v veliko radost i tolažbo i želejo, da bi vsaki izseljenec meo naše liste naročene, nadale celoj Slovenskoj krajini, vsem izseljencom, šteri so raztepeni po sveti, tüdi g. poslanci dr. Klari i ban. svetniki g. Bajleci i pošilajo malo podporo v frankaj: Casar Jožef 5, Horvat Štefan 5, Horvat Janoš 10 i sestri Trezika i Marica, Vogrin Jožef 5, Kološa Martin 4 vsi iz Bogojine; Špilak Ivan z Ivanec 2, Andrejč Franc iz Šalamenec 5 na podporo i 10 na dom sv. Frančiška za zdravje sebi i ženi i za srečno povrnitev v domači kraj, Škodnik Karol iz Zenkovec 5, Šoštarec Filip iz Vančavesi 5, Podlesek Štefan i žena 5, Sukič Alojz iz Martinja 3 na podporo i 5 na dom sv. Frančiška, Hari Alojz iz Krašč 4 za naročnino i 16 na podporo, Küzmič Karol i žena Kristina iz Starih Beznovec 4, Zver Rozalija iz Odranec 2, Pücko Štefan iz Noršinec 3, Norčič Matija iz Krajne 3, Šernek Franc iz Gor. Bistrice v dober namen v mladosti 5, Vinčec Štefan iz M. Polane 2, Fujs Alojz iz Prosečke vesi 2, Gregorinčič Štefan iz Dugoveških goric 2, Stanko Dijakinja iz Roviške gline 2, Škodnik Ludvik iz G. Slaveč 2, Poredoš Ludvik iz Zenkovec 2, Barbarič Janoš iz Zenkovec 2. Nadale pozdrave pošilajo: Marija Lopert iz Tešanovec v Franciji g. vredniki, šteromi žele, da bi ešče vnogo let Preživeli v svojem lepom stani, se zahvalüje na rednom pošila- nji naših listov, šteri so neobhodno potrebni za naše izseljence. — Fujs Agneš z Kovačevec v Franciji, se toplo zahvalüje za naše liste, štere z velikim veseljom sprejme vsako nedelo. Stan je spremenila. — Tibaot Martin z ženov z Vel. Polane, v Franciji, g. vredniki i želeta da bi ešče duga leta sejali bože reči po širnom sveti, starišom i bratji, prijatelom posebno Žalig Jožefi, naznanja, da je je obiskao nad 300 familij, štere so prišle iz Španije. Bili so to sami komunisti šteri so v Španiji blatili Kristušovo Cerkev, ali zdaj v Franciji hodijo vsakši den k meši i k sv. prečiščavanji. Vüpajo se, ka naskori nastane v Španiji mir i vzraste ponüjena Kristušova Cerkev. Skuznate oči. Nešternim gospodom, kak čtemo z M. Krajini, je joč na petaj, da prej so industrijalci od denešnjih vo-dilnih krogov zapüščeni i obteženi, tak pišejo v svojoj 35 št. i pravijo, da so se vnogim lüdem povesile delavolne roke, ar majo prvo i zadnjo reč: nevola i obvüp. Ali je to ne lastna krivda? Znajte gospodje, dá mi dobro Znamo za čas, šteroga so Vnogi meli za dneve brez skrbi. Minolo je že dobrih 18 tet, kak so Vnogi skrbeli za sebe i na nas ne mislili v svojih dnevaj brez skrbi. Mi smo pa istinsko Zadnja leta v velikoj nevoli i v velikom obvüpi bili. To je mislimo zadosta časa: 18 let, da je vnogim dudlin tak na dugo i na široko püščao, da so se ga preveč na vživali te, gda smo mi materijalno malo ne spoginoli. Nikša krivica je zato, ne devati bremen na kola teh lüdi. Zdaj Vnogi zovejo svoje prijatele, da naj ž njimi jočemo, ar se njim krivica dela i da bo naša krajiná mogla čakati samo od njih svojo bodočnost. Nam je zadosta z čakanjom. Mi vsi vküper stari i seri gratamo, či mo čakali na njihovo milost. Ne pozabimo sledeče. Za drobovine i pajžl svinski, šteri je notri ostao v svinji, smo mogli 3—4 kg. notri püstiti svinskoga mesa, to je 21 Din. Jeli je tista dro-bovina ne bila za ponücati?! pa či je Človek nücao ščetinje za omode, je dobo z svinjskimi pajžlami vred tak, ka je polovica pajžlov bila i to za 5 Din kg. Takša nebesa so skazana nam kmetom i siromakom ? To damo m. Siromaški kmetje na znanje za joč’ šteri se čüje z M. Krajine. — Kmet Zahvala. Vsem onim, ki so nam ob smrti naše predrage in nepozabljive hčerke oziroma sestre in sorodnice N U Š I K E, ki je kot žrtva nesreče preminola v svoji najlepši mladosti, bodisi na kakršenkoli način izrazili svoje sožalje, se najtopleje zahvaljuje žalüjoča družina Žerdin v Lendavi. Pošta. Ficko Treza, Vidonci, Prosimo od Vaše Ficko Irme v Franciji za novi naslov, ar so Novine prišle nazaj. - Žökš Emerik, Francija, Dampiere. Sprejeli Din 26*35 za Novine. Za letos je ešče za plačati samo Din 5. Te znesek se naj pošle z novov naročninov pred novim letom. — Trstenjak Štefan, Širine. Sprejeli za Vas Din 20 i za sina y Franciji Din 24. Hvala na pozdravi, ki ste ga nam kak naš stari naročnik poslali. Dajte nam odgovor, kak dugo naj sini pošilamo Novine. — Ošlaj Jožef, Hellesmes. Od očé sprejeli Din 50 naročnine. M. List ne bio naročen, zato smő ga ne pošilali Odsehmao ga dobiš. V tiskamo javili naj vsele v sredo dajo na pošto Novine za inozemstvo, ka je v nedelo dobite. Duga na letos ešče maš Din 15. — Marič Marija de Lacotte. Na letos vse plačano. Na novo leto šče ostalo Din 10, — Vučko Katarina, Versailies, Francija. Letošnja naročnina ešče nikaj ne plačana. Piši svojim domačin na Srednjo Bistrico, naj jo poravnajo. Po domačih naznani, kakšo knigo ščeš meti — Lopert Štefan, Tešanovci. Hčeri pošilamo na spremenjen naslov liste. Ona vam piše aug. 10. Od tistihmao smo že večkrat poslali njej na novi naslov. Peneze sprejeli. Višek Din 3'75 spisali na Dom sv. Frančiška. Bog plačaj 1 — Vogrinčič Jožefa žena Gerlinci 7. Za hčer Emilijo smo sprejeli kak smo pisali Din 60, ar je naročila tüdi kalendar, ki smo ga njej poslali, najmre letošnjega, zato je ešče 24 Din duga, ar Novine koštalo na mesec Din 6. — Žilavec Karol, Laon, Aisne, Francija. Sprejeli Din 24.75 za naročnino, duga ešče Din 39 na letos. — Casar Jožef, Domecy, Francija. Peneze sprejeli i razdelili, Bog povrni. Listeke dajte tistim, ki so na Dom darüvali. Hari Alojz je plačao z 20 franki naročnino svojo, na podporo nikaj ne ostalo. — Fartek Franc, ekonom, Kamendin. Sprejeli Din 15. — Pozvek Cecilija, Tardenois. Sprejeli Din 47.40. Višek na koj ? — Činč Jožef, Petanci. Tiste knige prinesi ob priliki k nam pa je že vred spravimo. — Ali že znate, da se dobijo najlepši i najfalejši ženski zimski kaputi. moški i dečji hubertusi Samo pri tvrdki Kr. Hirschl in sinova v Murskoj Soboti Velika zaloga. Dobro blago. Naznanilo. Cenjenemu občinstvu naznanjata da sem dne 24. septembra t.l naredil majsterski izpit za krojaško stroko s prav dobrim uspehom in diplomo. Priporočam se za cenjena naročila Knaus Janez, moški krojač v Dolnji Lendavi poleg Sokolskega doma. ADVOKAT KOCMUR CIRIL je preselil svojo pisarno iz ORMOŽA Mursko soboto in poštüje v Cerkveni ulici št. 11. (Nadajeva hiša). Samo enajst jih je ubil ! Izza časa francoske revolucije se bere ta-le dogodba: Revolucijonar je ležal na smrtni postelji. Prisege! je, da ne bo pustil k sebi duhovnika, a če bi le kateri kako prišel do njega, da ga bodo odnesli iz hiše mrtvega. Toda plemeni duhovnik je slišal o nesrečnetn možu in o nevarnosti, v kateri je bil, da se pogübi. In spomnil se je besed Gospovih: Dober pastir da živlenje za svoje ovce — in sklenil je bolnika obiskati. Res se mu posreči priti do njega. Najde ga v obupnem stanju. Smrt je bila že blizu. Toda čüdo: ko je revolucijonar zagledal duhovnika, je bilo, kakor da je nova moč planila v njegove ude. Oči je na široko razprl, Potegni! süho koščeno roko izpod odeje, stisnil pest in zaškripal; — Kaj ! Duhovnik tu? Kje je moje orožje? . . . Nesrečnež! Dvanajst tvojih vrstnikov sem že ubil s to roko — ti boš trinajsti ! . . . Duhovnik je počakal, da se je polegel divji izbruh. Potem je mirno rekel: — Ne, ljubi prijatelj, motiš se! Ubil si jih samo enajst; dvanajsti se je rešit — in ta sem jaz ... In duhovnik pokaže na prsih zarastle rane, katere mu je bil zadal ta revolucijonar, ter še pravi: — Bog mi je ohranil življenje, da rešim tvojo dušo! — Te besede so učinkovale presilno. U mirajoči se je najprvo zgrozil, potem pa postal miren, potem ganjen. Ljubezen duhovnikomva je premagala zakrknjenega grešnika. Umrl je spravljen z Bogom. Temu bolniku je podoben svet. Plemeniti duhovnik pa je Kristus. Svet sovraži Kristusa — in vendar je Kristus s svojim ranjenlm Srcem zveličanje sveta. Krsta živemu. Nek mizar je izdeloval mrliško krsto. Njegov sinček je bil pri njem v delavnici in ga vprašal, kakor je to pri otrokih navada: „Oče, kaj pa delate?ˮ Oče odgovori:„Krsto! — „Krsto, krsto !“ ponavlja otrok z začudenjem. „Saj ni v vasi nihče umrl, nikomur ne zvoni, za koga delate tedaj krsto ?" „Za starega očetaˮ, reče malo nemirno mizar. Ta odgovor je deček dolgo premišljevál. Ker pa ni mogel priti do nikakega zaključka, stopi zopet k očetu in vpraša: „Pa moj stari očé, ki so vaš pravi očé, še Živijo. Zakaj jim delate krsto?" Še bolj nemirno, ko prej reče očé: „Tvoj stari očé so zelo bolni, kmalu bodo umrli, saj že dovolj dolgo Živijoˮ. Ta mizar je bil iz vrste onih otrok, katerim starši predolgo Živijo, kateri ne morejo dočakati njihove smrti jim vsak dan smrt želijo in že pri Živ- ljenju krsto napravljajo. Po ne dolgem premišljevanju reče mali sinček: „Kaj ne očé, kadar bom jaz velik, potem boste vi že dovolj dolgo živeli, takrat vam bom tudi jaz napravil krsto? . . .“ Nato je oče obstal, kakor bi ga bila strela zadela. To mu je bila hüda kaznujoča pridiga iz ust lastnega sina. In sin je resnico govoril. Ko je zrasel, je napravil svojemu očetu v resnici krsto, kajti spravil ga je prezgodaj v grob. Umrl je mizar od žalosti, ker ga je sin dan za dnevom žalil in se surovo obnašal proti njemu. Užaljeni cesar. V svojem pregnanstvu, je vprašal nekoč Napoleon vojaka na straži; „Ali mi moreš povedati, kdo je bil Kristus ? Vojak se izgovarja, da še ni imel priložnosti baviti se s tem vprašanjem ker je imel preveč drugega opravila. Nekako užaljen in pomilovaje mu zakliče Napoleon: „Kaj! Ti si krščen v katoliški cerkvi, pa ne veš, kdo je bil Kristus? Ti bom pa jaz povedalˮ. In z njemu lastno zgovornostjo mu je Napoleon pokazal Jezusa po navodilu sv. evangelija, ga primerjaj s slavnimi možmi vseh časov ter končal z besedami: „Sedaj poznam ljudi — in Jezus Kristus ni bil samo človek, on je bil tudi Bogˮ. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkanji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.