Pokora  poredniga  sina.
Pustna pravlica po nemškim poslovenjena.
Nek oče, kakor toliko očetov,
Porednima imel je sina za pokoro;
Ze otrok Anže nič prida ni obetal,
In koljkor starši ino veci je prihajal,
Toljk' bolj je Anže noril in razsajal;
De Bog mu sinčika ni dal v podporo,
Je oče kmal spoznal, Karkolj se je
Zgodilo napčniga in norskiga <— Anže
Naj pervi zravn je bil vladnik norčije,
Začetnik bil je slednje hudobije.
Ze misli oče na vse kraje , — sina ukrotiti
Mu le ni moč; poslednjič sklene ga poslati
Dve leti v Ameriko — tam saj bo serboriti
Se spametval. Slovo res mogel je jemati,
Desravno kislo gledala je mati. —
Pa kaj pomaga? — kakoršen odide,
Ravno tak, še poredniši Anže zopet pride.
»Kaj je storiti?« — zdaj Anžeta strice
Za svet popraša oče. Dajo mu tega:
Za samoglavneže in za terde butice
Soldaška vedno je nar boljši šola b'la,
Tu marsikteri sinček zlo razposajen
Do pameti že bil je pokorjen.
Anže očeta noče poslušati,
Naj boben sluša — mogel je vojšak postati.
Anžeta tudi ta, glej, nič ne izuči,
Ostane divji, in kot poprej nori.
Prejel od stotnika je oče pismo:
»Uzmite ga nazaj; iz tega nismo
Vstan' Jiič storiti, ni več za terpeti.«
Primoran bil je oče, dam ga vzeti. ¦—
Tedej nad njim gotov zgubljeno je že vse,
Z Anžetam našim nič ni več početi!
Pač, vender, poslušajte, in čudite se:
Še preden dober mesec mine,
Je kot otrok pobožen in krotak Anže,
Ko jagnje se obnaša, in ne zine.
»Kako? morde v ječo pustil ga je vreči?
Gotov' zapreti ga je dal?« — Nič manj ko to,
Drugač mu oče vedil je postreči,
Ne vganete, kaj? — hudo dal mu je ženo.
O—n.