378
Narodne pravlice.
Pravlice od landeškega grada na Fraiikolovem.
Obiskal sem nekega   dne razvaline landeškega grada. Oj,   kako se človeku serce širi,   ko iz visokega hriba,   na
v
kterem je nekdaj grad stal, gleda v cvetečo savinsko do!inor sive planine v zahoda, prijazne z nogradi nasajene griče, ktere venčajo bele cerkve krog in kros:. Pa če se ozre na razvaline, in primeri sedanjost z minulostjo, oj kak more žalostnega seica  reči:
Kje ste grada bele stene? Kje je stolpa silni strah? Kje ste izbe in dvorane? Premenile ste se v prah.
Oj vi vitezi ošabni, Kje je sile vaše tron? Daljno že vam zadnokrat je Vsem zakljenkal mili zvon !
In res, drazega ni ostalo, ko malo zidovja, pod kterim se najde še mala pa precej dobro ohranjena klet in ena stena visokega stolpa. Pa spomin roparskih vitezov je ostal med ljudstvom, kteri so, kakor ljudje pravijo, vsakega popotnika, posebno kupčevavca, obropali, kteri so se prederz-nili bili sami čez whudo luknjo" potovati. Peljala je nekdaj ravno pod gradom rimska cesta. Celjski grofi so zato so-zidali gradič Frankolovo v dolini, v kterem so vojaki prebivali, da so popotnike in kupčevavce čez „hudo luknjo^ spremljali. To je, kar vem od vitezov; naj povem ljudske pravlice.
Poslednji vitez ni bil ropar, al požrešen je bil, in sladko vince je rad serkal. Neki večer se napije, in gre spat v svojo izbo, pa zjutraj vstane na skednji nekega kmeta v bližnji vasi. Pravijo kmetje, da so vidili ponoči, kako so ga štiri pošasti po zraku nesle. On jim ničesa ne verjame. Drugo noč gre trezen spat. Grad se strese, štiri pošasti, bele ko smertna žena, stopijo v izbo in ga zaneso na skeden drugega kmeta. Tako se mu je godilo vsako noč, kadar je hotel  v gradu spati.
Razserden proda svoj grad nekemu kmetu. Pošasti sicer so pobegnile, al krnet ni mogel grada popravljati, zato se je tudi razsul v razvaline. —
Nekega večera pride žlahni gospod k nekemu kmeta, ter ga prosi, naj mu napreže vole v kočijo, da ga pelja v Konjice. Kmet napreže, gospod veli kmetu stopiti v kočijo ; bela cesta se napravi ravno proti Konjicam; voli peljejo hitreje ko najberzi konji; kočija dem, kot da bi jo škratli nesli. Pripeljavši se v Konjice, da gospod kmetu tri vogle za plačilo. Kmet jih vzame žalosten, in tira vole domu. Po poti pogleda vogle, misleč jih zavreči; al kako se začudi, ko najde namesto voglov tri žute zlate, ktere veselo v žep vtakne!   —
Neki kmetic je sekal derva blizo grada. Mlada gospa pride k njemu, in mu veli za njo iti. Ona ga pelja v grad, vzame ključe iz žepa , odpre podzemeljske vrata in stopi strahoma kmet za njo v veliko klet, ki je bila polna sodov sladkega vina. Mlada gospa odpre drugo klet, v kteri je bilo vse polno mesa, žita in sočivja. Mlada gospa odpre tretjo klet, v kteri je bilo vse polno zlatov, tolarjev iu dragih kamnov. Vse to pokaže mlada gospa kmeta in mu reče: Vsajeno še ni drevo, s kterega se bo zibka delala, v kteri bo dete spalo, ki bo to vse dobilo. Kmeta pelja gospa spet iz kleti, pa kako se on začudi, ko zapazi, da mu je brada do kolen prirastla. Domu pridši najde svojega sina že starega, kteri je ravno že tudi svojega sina ženil in mu gostijo pripravljal.                                      Joško Isk.