68 j
Izumrle panog^e donfiače obrti ;
v okolici Turjaka
Tone Ljubic i
Stari Slovenci so ob naselitvi prinesli s seboj iz skupne slovanske domo>-
vine tudi navado, da je vsaka zadruga izdelovala doma potrebne predmete,
ki so pozneje postali zgolj obrtniški izdelki. Prvotno so te predmete upo-
rabljali samo izdelovalci in njihova ožja skupnost. Pozneje so se iz tega,
razvile razne domače obrti z izdelki tudi za širšo porabo^ Z vedno večjo
specializacifo se je v dobi prehajanja fevdalizma v nov družbeni red iz
domačih obrtnikov razvil samostojen stan profesionalnih obrtnikov. Ta stan
je bil konec srednjega veka ves omrežen s cehovskim sistemom, ki je odrinil
domače obrtnike od trgovskega trga. Razne vojvodske doloičbe in privilegiji
mest so namreč popolnoma zatrli razpečavanje izdelkov domače obrti.
Ta dejstva so dobila posebne razvojne oblike na ozemlju nekdanjega
kočevskega okraja, v katerega je bila vključena tudi okolica Turjaka. V 15. sto-
letju so turški vpadi prizadeli gospodarstvo označenega ozemlja. Borba
za življenje je terjala od domačinov, da so^ poleg poljedelstva, ki je bÜo
pogostoma popolnoma ovirano, poživili umirajoče 'domače obrtniško ukvar-
janje. Na to je morala reagirati tudi gosposka, ki je izdala odločbe za ukinjenje
omejitev razpečavanja izdelkov domače obrti. Največjega pomena v tej smeri
je bil znani linški privilegij cesarja Friderika III. z dne 23. oktobra 1492,
ki je dovolil prebivalcem kočevskega okraja trgovanje z domačimi izdelki
po mnogih pokrajinah cesarstva. Dovoljenje je poživilo in utrdilo domače
obrti ter rodilo zdomarje.
Kočevski zdomarji v ožjem smislu so se v svetu kmalu izpridili in so
v krošnjah začeli prenašati po svetu razne sadežei, sladkarije in igro namestoi
izdelkov svojih rok. Slovenski ljudje pa so še nadalje razpečavali po svetu
samo izdelke svojih rok. Ribničani so še dandanašnji zvesti teji stari tradiciji,
njihovi sosedje pa so že skoraj popolnoma opustili domače obrtniškoi ukvar-
janjie in zdomarstvo. V okolici Turjaka so vse panoge domače obrtnosti,
i^zen zobotrebčarstva in škafarstva, skoraj izumrle. Z nekdaj cvetočim doma-
čim rezbarstvom, ösovnikarstvom in krtačarstvom se pečajo še posamezniki,
ali pa je o njih ostal samo spomin.
1. Domači rezbarji
Najbolj sloveči domači rezbarji tega predela so bili v dobrépoljskih
vaseh Zagorica in Mala vas. Pozneje je zaslovel v Laščah rezbar Jontez,
toda bil je že poklicni obrtnik in ni s svojimi izdelki pohajal z doma.
Zakaj so Dobrépoljci izbrali ravnoi to panogo^ domače obrti, je težkoi od-
govwiti tO'čno in določno. Pozneje pa je tamkajšnje rezbarstvo dobilo' poseben
polet nedvomno zaradi delovanja dokaj spretnega rezbarja-šolmaštra Postla
Andreja, ki je toid deloval v prvi četrtini 19. stoletja in postavil nekaj oltarjev
in znamenj. Očividen je tudi vpliv slik iz farne cerkve na Vidmu, kjer je
Izumrle panoge domače obrti v okolici Turjaka 69
domaČe rezbarje zlasti dojmilo Langusovo križanje. Magdalena in Janez na
omenjeni sliki in dela domačih rezbarjev so si v najbližjem sorodstvu.
Roba domačih rezbarjpv so' bila ponajveč razpela, Marijini kipi in kom-
pozicije ter O'troške igračke: konjički in soldati. Oblikovna enotnost vseh
teh izdelkov, zlasti pa Kristusovega lika na razpelu in konjička, kaže na
skupne vzore.
V prehodu na sedanjost so' bili najbolj imenitni domači rezbarji: SmoJar-
jev Janez, Anzlovi niutci, Vintar — oče naših umetnikov Franceta in Toneta
Kralja — Selček in Lovšek.
Izmed njih je bil znabiti najplcdovitejši SmoJarjev Janez. Njegovih
lx>gcev in kompozicij z razpelom je pO' dobrépoljskih domovih še preceji; tudi
otii veliki lik v malovaški kapelici je njegov. Njegova posebnost je bila spo'-
sobnost, da je delal tudi po naročenih predlogah, kar mi je povedal sodobnik
Ignac Žnidaršič z Vidma.
Na Smolarjevem Janezu se je zgledovala cela generacija domačih rezbar-
jiev. Seveda, vsak z večjiim ali manjšim talentom ter samosvojostmi. Ogle^
dujoč fragmente del posameznih rezbarjev sodim, da je bil nemara najbolj
samosvoj Vintarjev oče iz Zagorice. Selček pa se je najdlje razvil v rezbanju
ro'čajev na palicah. Izbiral je najraje drenove grče in je iz njih zrezljal kačje
glave, pasje gobce, roko', stisnjeno v figO', in podobno. V tem je bil izrazit
nadaljevalec rezljačev splošno običajnih oblik, ki se iz skrivenčenih grč kar
same po sebi vsiljujejo ljudstvu s preprosto domišljijoi, kjerkoli, ne samo
v Dcbrépoljah.
Poslednja v vrsti domačih rezbarjev sta bila stari Lovšek in zadnji iz
Anzlove družine mutcev. Lovšek nazadnje.ni rezljal drugih likov ko konjičke,
Anzlovec pa je delal tudi še bogce.
Oglejmo si oblikovno' podobo teh stvaric.
Predloga dobrépoljskega lika Kristusa je bil mrtvi bog. Lik je močno
stiliziran. Zlasti partije okoli reber in trebušne mišice ter brada so skrbnO'
stilizirane. Tudi ostali anatomski poudarki izdajajo, da je bil vzor dobro
delo. Stilizirane so tudi krvave srage na ranjenih delih trupla. Kapljice so
razporejene v pravilnih čopkih.
Verjetnci, da je najprvoitnejša kombinacijia mrtvega trupla in križa bila
brez kakršnih koli pritikMn in v vseh detajlih skoraj standardizirana. Prve
reči, ki so jih pri bcgcih začeli različno izdelovati, so- bili: prt okoli bokov,
oblika križa in tablica z napisom INRI. Od križa z ročicami ravnih črt so prešli
k različno oblikovanim, izumetničenim oblikam. Tablico z napisom so najprej
samo naslikali na križu, pozneje so jo zamenjali z nekoliko zavihnjenim listom.
Prva pritiklina je bila na podnožje križa položena knjiga. Nanjo so radi
stavljali človeško lobanjo, ' slonečo na navzkriž postavljenih kosteh. Včasih
lobanja niti ni bila plastično izdelana, le naslikana na spodnjem delu križa.
Naslednjič so- pridali razpelu podobi Marije in Janeza. Za njun podstavek so
si omislili poprečno ročico', ki je spodaj podprta z različnimi okraski. Pri-
merki, katerih najlepše sem videl v Ponikvah, imajo prečno' ročico zelo umetno
zgrajeno. Včasih je ročica podvojena in nosi cvetlične šopke ter klečeče anr
70__Tone Ljubic
gele. Takih podob je še precej;. Zlasti obliko šopkov so ustalili in jo ponav-
ljajo prav v sedanje dni.
Včasih je razpelo in njegova grupa vstavljena v arhitekturo, ki je tesno
naslonjena na kompaktno ozadje. Arhitekture so povzete iz oltarjev, celo
imitirane draperije s čopi so prešle iz oltarjev na rezbarske predmete. O
samostojnih arhitekturnih oblikah ni mogoče govoriti. V teh arhitekturah je
cpogostnejši lik Marije.
Marijine podobe so največkrat izdelane kot manekinske pupe, to je obli-
kovno sam.o v glavo in roke. Trup je neobdelan in ga oblačijo v tkaninasta
oblačila. Posebna pritiklina je bila do let pred drugo svetovno vojno pri
Mariji v podgoriški kapelici; sedela je na prestolu, na podnožju je imela iz
lesa izrezan nekakšen pernat zglavnik, celota pa je bila vstavljena med štiri
polžasto zavite stebre z baldahinom.
Bogato so se razvili hišni oltarčki s prikazom vseh delov rožnega venca.
Osrednji lik matere z detetom, ki drži v rokah molek, obkroža trikrat po
petero skupin, ki predstavljiajo posamezne dele znane molitve. Zelo lep pri-
merek te vrste je nemara še sedaj v Podpeči pri Zabukovcu, kamor je bil
prinesen iz dobrépoljskih Vodic.
Izmed igrač je najobičajnejši konjiček s piščalko. Dobrépoljski konjiček
jie oblikovno nekoliko v sorodu z ribniškim lončenim konjičkom. Njegova
sedanja oblika je nastala po daljšem razvoju in je močno stilizirana. Impre-
sija prvega pogleda nanj nam pravi, da imamo pred sebo^j šegavega žrebička
(si. pr. V/3). Noge mu trdno stoje, oči so široko razprte, naznačene z dvema
krogoma, osredje je čmo, obrobni kolobar bel. Tudi griva je stilizirana.
Namesto repa je nameščena nepobarvana piščalka. Konjička najraje postavljajo
na deščico s kolesi.
Posebnost Anzlovih mutcev je bil vojiak s konjičkom. Vojak je bil ohlapno'
nataknjen na pokončnem klinu, rob njegovega podnožja pa se je dotikal
kolesa na deščici. Zato je vojak plesal, ko je otrok igračo vlekel za seboj
(si. pr. V/3).
Vojakov lik izdaja, da so se Anzlovci zgledovali zanj pri nekdanjih
avstrijskih soldatih. Menda si je to igračo izmislil Mač. On je izdeloval še
drugačne umetnine. Imenitna je bila ona, ki je prikazovala peklensko veselico.
Bil je nekakšen oder s plešočimi ženskami in peklenščki. Ob strani je stal
sveti Anton, z vrvico do zvončka, ki je visel v poleg stoječem stolpu. Ves
usti-oj je bil vgrajen na vrtljivo ročico. Kadar jo je Mač, za 1 dinar, zavrtel,
se je oder odprl in pari so zaplesali, svetnik pa je zvonil na vse pretege.
Poglejmo še tehnično izvedbO' teh rezbarskih predmetov. Osnorai ma-
terial je lipovina. Bogčev lik je izrezan scela, razen rok, ki so pritrjene k
trupu z lesenimi žebljički. Tudi celoitni lik je pritrjen na križ z lesenimi žeblji,
ki imajo precejšnjo, oblikovano glavico. Marije so ravno tako scela, razen
rok, isto angeli, ki imajo posebej pritrjene tudi perutnice. Arhitekture so
konstruirane iz posameznih delov. Pri kompletih rožnega venca je vsak lik
posebej izrezljan in vgrajen v celoto.
Nastanek dobrépoljg^kega konjička sem si ogledal pri Lovšku. Vzel jp
primeren kos lesa in ga je najprej obdelal z žago. Zažagal j;e najprej dvakrat
Izumrle panoee domače obrti v okolici Turjaka 71
po dolgem, dvakrat počez, make po strani. Nato zgoraj v ravnini konjičko-
vega hrbta ter ven po liniji grive, končno še spredaj do črte konca konjičkove
glave. V drugi fazi je obdeloval s ploskim dletom, da je izbil maso med
nastajajočimi no'gami. Ko je odložil dleto, pa se je lotil rezljanja z nožem,
ki ga je rabil skoraj do konôie izdelave podol>e. Prav nazadnje je uporabil
le še drobno dletce za partije okoli grive, ca in nozdrvi. Ista tehnika je pri
izdelavi vojaka s harmoniko (si. pr. V/3).
Polihromacija je zelo enostavna, brez podsnove. Na zglajen predmet so
nanesene emajlne barve br^ osenčevanj, zgolj ploskovno. Edino Marijina
lica imajo rdečico, ki je izražena grobo, brez prehodnih odtenkov.
Bogci in Marije so obarvani z rumenkasto^rdeče-belim tonom. Lasje so
rjavi, obrvi črne, oči pri gledajočih likih precej srepe. Bogčev prt okoli ledij
bele ali sinje barve, vrvica in tmjeva krona najraje zelena, križ rjav.
Konjiček je živordeč, s črno grivo in kopiti. Osredje oči črno, kolobar
bel. Sedlo sinje z belim robom. Tudi soldatovo oblačilo je sinje. Vse to je
na zeleni deščici, kolesa nepobarvana ali s preprostim ukrasom v temno-
rdečem tonu.
Še pred desetletjem so bili ti predmeti običajno sejmarsko blago, zlasti
na miklavževskih semnjih. Dosti tega pa je bilo prinesenega v Ljubljano, v
trgovine z leseno robo', kjer so te stvarce kupovali na debelo ter jih razpe-
čavali na drobno'.
V Dobrépoljah je zadal končni udarec domačemu rezbarstvu igračkarski
tečaj leta 1936, ki j^ na Vidmu povzročil industrijsko izdelavo teh pred-
metov. V tovarni so zavrgli nekdanje oblike in jih zamenjali s sodobnhni
formami, prilagojenimi strojni obdelavi.
2. Osovnikarji
V vaseh na pobočju Ahacove gore, zlasti v Gradežu, so bili doma izde^
lovalci öscvnikov. Njihovi izdelki so bili včasih zelo cenjeni daleč naokoli, ker
jih je odlikoval poleg solidne izdelave tudi bogat likoivni ukras. Še dandanes
imajo gradežke ôsovnike v okolici tja do Grosupljega, Dobrépolj in Svetega
Gregorja. Če že ne novega, pa vsaj rabljenega in spravljenega, da se z njim
postavijo pred teboj, ko ti ga pokažejo in povedo, da je na njem gospodarjev
monoigram, vrezan po naročilu.
Na nekdanjih velikih semnjih, kakor so bili Tihi semenj na Rebri v
Dobrépoljah, Alojzijev semenj v Velikih Laščah in Kresni semenj v Ribnici,
si gotovo srečal tam na kraju sejmišča vase zamišljenega moža, ki je raz-
stavil na vrvi obešene ôsovnike. Pri njih sd našel vprašujoče gospodarje
in fante:
»Kje imate luknje?«
In zamišljeni mož je porožljal s svojo robo na vrvi.
Vsak gospodar si je izbral raje »ta opraskanega«, to je zrezljani osovnik.
Bil je samo nekaj dinarjev dražji od neopraskanega. Kdor se je hoitel bolj
postaviti, je primaknil še nekaj dinarjev in se pogodil z osovnikarjem, da mu
"2 Tone Ljubic
je kar na mestu vrezal njegov monogram. Prav posebno' baiiatemu je spretni
možak tudi gredoč opraskal celotni osovnik po želji.
V času med semnji pa si istega moža srečaval po vaseh, kjer je ponujal
svojo robo od hiše do hiše.
Glavni izdelovalni čas osovnikarjev je bil pozimi. Tedaj jih je posameznik
naredil do 200 kosov. Dandanes so pravi esovnikarji že skoraj popolnoma
minili. Morda je še najboljši in najidoslednejši njihov nadaljevalec Š mu c o v
Jože v Gradežu štev. 10. Pri njem sem si ogledal izdelavo' in »pra-
skanje« osovnikov. Takole je delal. ^
ilzbral je presušen orehov količek s premerom okrog 3,5 col. Dejal mi je,
da so orehovi osovniki najboljši, zato tudi najdražji, vendar da jih izdeluje
tudi iz jelševega in brezovega lesa. Količek je razžagal na nekakO' 9,5 eolske
»pencličke«. Nato je vzel v roke »žatlako« in je »pencliček« obsekal na štiri -
vogle. Potem ga je vtaknil v »virštat« in je s posebnim svedrom širokega
rezila izvrtal v »pencel« luknjo'. Za naslednjo fazo obdelave je vzel rezilnik,
s katerim je izrezal dokon,čnoi zunanjost esovnika na 6 voglov, z »ušesi« in
»nogama«. Oblika v profilu in zgornjem narisu je bila takšna (si. pr. V/l).
Ušesa je obdelal dokončno s svedrcem, noge pa z izbijalnim dletom.
Ko ga je še ogladil s stekleno čreptnjp in steklastim papirjem, je bil neopra-
skani osovnik izdelan.
Toida take ôsovnike znajo delati marsikje, ne samoi v 'turjaškem Gradežu.
Pcsćbncst gradežka se začne šele sedaj. Jože si je izbral drobceno rezbarsko
dletce in začel »praskati« osovnik.
Najprej je okrasil ploskev na čelu. V višini ušesa je vrezal podolžno
vrstitev iz navadnih črt in smrekove vejice. Isto je ponovil v višini spodnjega
roba ušesa, potem pa je celo polje do vznožja popolnil s široko smrekovo
vejico, ki ji je na vrhu dodal preprost cvet — osmerolistno rozetoi. Ogledal si
je svoj;e delov nakar se jie vprašujioče obrnili name;
»Saj ne boste zamerili, če vas vprašam, kako vam je ime!«
Povedal sem mu svoje ime in priimek, pa je zelo hitro in spretno vrezal
v polje med zgornjima dvema poprečnima boidurama moj monogram in
besedioval:
»Vidite, če takega dam iz rok, ki je samo na eno stran »opraskan«,
pravijo, dla je osovnik »škilast«. »Škilasti osovnik« ni toliko imeniten, kakor
celotno »opraskani«.
Vztrajal sem še komaj, dobro uro, pa je bil ves osovnik olepšan v istem
slogu kakor ukras na čelni ploskvi. Našel sem sledeče elemente njegovih
ukrasov (si. pr. V/l).
'Ves ta ukras je enostavno vrezan z globokimi vrezninami. Zamisel in
izdelava ukrasa popolnoma ustrezata tehniki rezbarjenja z dletom, gradnja
ukrasa pa je verna istemu liko'vno-estetskemu čustvovanju, kakor ga sreča-
vamo na starih domačih barvanih skrinjah, na rezljanih prečnikih lesenih
stropov, v preprostih i-ezbah na jarmičih in kalupih za surovo maslo ter tudi
na velikonočnih pisankah, obdelanih z voskovo tehniko'.
Ko sem brskal za lepimi primerki in njihovimi avtorji, sem našel ôsov-
nike iz rok sterega Usnika, Škindra, Šklajbarja in še drugih. Vsi se v obliki
v
SI. 1. Osovnik iz Oradeža pri Turjaku z raznimi okraski
SI. 2. Okraski na krtačah iz Podpeči v
Dobrépoljah; zgoraj krtačarski »zaje«
SI. 3. Razvojne stopnje izdelave ko-
njička ODobrepolje); spodaj konjiček s
soldatom iz Zagorice v Dobrépoljah
(risal Tone Ljubic)
Izumrle panoge domače obrti v okolici Turjaka 73
predmeta in ukrasa popolnoma krijejo s Šmucovimi, zato sodimi, da. je ime-
novani resnično pravi nadaljevalec nekdanje bolij splošne domače obrtne
delavnosti. Izjemo- sem našel samoi pri Grebenčevih, kjer je domači sin Ivan
na osovnik vrezal ukras v basrreliefu, samo nekateri deli so izdelani tudi z
navadnim vrezom. Toda to je edinstven primerek nadpovprečno' rezbarskoi
talentiranega fanta. Primera nikakor ne mo'remo generalizirati in smatrati,
da bi bili nekdanji gradežki osovniki ukrašeni s plastičnimi podobami.
Dandanes se je krog za razpečavanje teh predmetov zelo' zožil, zato ta
panoga domače obrtnosti tem hitreje umira.
3. Krfačarji
Ne prav stari vaščani iz Podpeči v Dobrépoljah še' pomnijo, da sO'
nekdanje dni skoraj v sleherni poidpeški hiši izdelovali krtače' in jih nosili na
prodaj po semnj|ih, pa tudi od hiše do hiše. Posebno jim p v spominu oni
pcnujač, ki se je navadnoi prismejal v hišo s pozdravom:
' Krtače prodajam,
pa babam nagajam!
Nikjer več nisem mogel najlti primerka podpeške krtače, ki soi bile včasih
cenjeno sejmarsko blago in zdomarska, roba. Bile niso navadne krtače, mar-
več nekaj posebnega, saj so^ bili žimnati kosmiči različno obarvani in razpo^
rejeni v ukrasnih oblikah. Po opisu domačinov, so najjraje ukraševali s tem-
nejšim robom, zvezdoi, srčkom, križcem in monogramom..
Šobčev Tine iz Podpeči mi p narisal dva vzorca, ki jih pomni iz do-mafe
hiše (si. pr. V/2).
Pri drugi hiši sem izvedel, da so čestoi ukrasili tudi zgolji z letnicO' ali
običajnimi inicialkami Jezusovega imena IHS. Pozanimal sem se tudi za
način izdelave krtač, najbolji natančno so me pončili zopet pri Šobčevih.
Prvi element krtače so bile primerne deščice iz hrušeivine ali češnjevine.
Te so obdelali z žagO' in obličem, nakar so vanje navrtali v ravnih vrstah
precej nagosto luknje. Luknje so končno povezali med seboj z globokimi
žle'bički z uporaboi dleta. Toi je bilo' izključno moško deloi, šele na tej proiz-
vodni stopnji so pristopile h krtačarskemu delu žene in otroci.
Po poprej ustvarjenem ukrasnem vzorcu na karirastem papirju se je
začelo vtikanje prepognjenih snopičev žime ali ščetin v luknje na tisti strani
navrtane deščice, kj|er ni bilo žle'bičaste povezave. Preden so žimnate snopiče
vtikali, so v luknjice vnesli z drobnim čopičem raztopljen mizarski klej:. Vsak
snopič so na gornji strani zavozljali s čevljarsko dreto, vtaknjmo v upogib
snopiča. Po žlebičih so peljali dreto od snopiča do snopiča. Vsak vtaknjeni
snopič SOI sproiti poravnali s poBebno' pripravico, ki jo poznajo' pod nazivom
»zajček«. Ta ima tole obliko in se uporablja takole (si. pr. V/2 zgoraj).
Pravijo, da so nekateri poravnavali tudi na ta način, da so po'tegovali
z žimnato stranjo po vroči, štedilnikovi ploša. Končki snopičev so se osmodiili
. in dosegli relativno precejšnje izravnanje celotne žimnate ploskve. Vendar ta
način poravnavanja ni bil vedno uporabljiv. Kadar soi delali krtače z obar-
74__Tone Ljubic
vanimi snopiči, zlasti če so hoteli ohraniti žive bele, rumene in rdeče barve,
niso smeli smoditi.
V poslednjih izdelovalnih fazah so še celo povozlano stran močno pokle-
jali. Po vrhu so pritrdili zglajeno deščico, ki so jo polakirali aU spolitirali.
In je bila krtača gotova (si. V/2).
Pobaral sem še Podpečane, kje so dobivali tolikšno množino žime in
ščetin. Tedaj so se mi hudomušno nasmehnili in mi razkrili skrivnost, da so
tiste čase trpeli zlasti sejmarski konji in pujsi. Podpeški fantički so se poti-
kali najraje na Vidmu okoli zadružne, Krajčkove in Brdavsove gostilne, kjer
je bilo' vsak dan dosti čakajočih konj struških furmanov, ob semnjih pa nič
koliko sejmarske živine. Krepak prijem za rep, sek, s škarjami ali ostrim
nožem, in je bil konjski rep skrajšan, fantiček pa v potecin. Pri takem poslu
jo je čestoi kdo izmed njih pošteno izkupil. Ščetine so Podpečani kar pulili
prašičem iz grbe. Tudi pri tem početju so jih sejmarski prekupčevalci pre-
ganjali, ker je baje iz žive živali izpuljiena ščetina okrvavila skninoL Mrtvi
živali odvzete ščetine pa niso büe več tako dobre, ker so izgubile na trdnosti
in prožnosti.
iNa ta način so pridobivali črno in belo materijio, za rdeče in rumeno
obarvano žimo so šli na sodražkc* stran k Sitarjem po odstrižke žimnatih
mrež za sita, ki jim Podpečani dejo »sitje«.
Operirali so izključno samo s štirimi barvami: belo', čmo, rdečo in
rumeno. Najbolj sta bili uporabljeni bela in črna barva.
Ker sedaj nihče več ne izdeluje takih krtač, bo nedvomno s sedaj še
živečim podpeškim rodom izumrl tudi spomin na nekdanja krtačarje.
Résumé
LES BRANCHES ÉTEINTES DES MÉTIERS A DOMICILE DES
ENVIRONS DE TURJAK EN BASSE CÄRNIOLE
Aux alentourß de Turjak (Auersperg), certaines branches des métiers
a domicile sont encore vivantes. Mais nombre d'entre elles sont déja
éteintes. Il ij a cependant des particuliers qui s'en occupent toujours,
ou bien c'est le souvenir qui en survit.
L'auteur nous fait la description de trois branches éteintes de ces
métiers: la sculpture sur bois a Dobrepolje, la production des essieux
dans les villages situés sur les pentes du Mont Ahac, et la brosserie
a Podpeč pres Dobrepolje
Les éléments plastiques relatifs aux objets produits par les métiers
mentionnés sont égaux a ceux des articles fabriqués par les non-artisans
de ce secteur. Le procédé technologique de la confection, les matieres
premieres utilisées ainsi que les outils sont tres simples et tirent leur
origine des temps de l'établissement des métiers a domicile en ces lieux.