AKTUALNO 

UVODNIK

»Ustavimo rast fašizma«

Mednarodni simpozij v Sežani
Zlocini italijanskih oboroženih sil 


Zveza združenj borcev za vred­note NOB Slovenije je skupaj z Združenjem borcev NOB Sežana 24. julija izvedla mednarodni sim­pozij ob 78. obletnici padca fašiz­ma (25. julij 1943). Potekal je v ve­liki dvorani Obcine Sežana. Poleg vodstva ZZB NOB Slovenija so se ga udeležili še predstavniki ANPI iz Italije, Združenja koroških par­tizanov iz Avstrije ter obcinskih in krajevnih organizacij Zveze bor­cev iz Slovenije.
Zbrane je pozdravil Bojan Pa­hor, podpredsednik ZZB NOB Slo­venije in predsednik ZB NOB Se­žana. Med drugim je dejal, da ne smemo pozabiti grozot, ki so jih doživljali predvsem tisti, ki so ho­teli vsemu hudemu navkljub ohra­niti slovensko besedo in slovenski narod. Obujanje bolece preteklo­sti pa je naša dolžnost in pravica. Mlajše generacije, kot je pouda­ril, vse premalo vedo o fašizmu, to praznino pa izkorišcajo tisti, ki zanikajo pomen protifašisticnega in narodnoosvobodilnega boja ter podcenjujejo žrtve, ki so bile po njihovem mnenju nepotrebne. 
David Škabar, župan obcine Sežana, podpira tovrstne dogod­ke v sedanjem družbenem tre­nutku v Sloveniji. Poudaril je, da fašizem nikakor ni izkoreninjen, živi na vseh podrocjih naše druž­be, še posebej pa ga skrbi desni­carska politika, ki se hitro širi po vsej Evropi in svetu. Podobno je menil tudi predsednik ZZB NOB Slovenije Marjan Križman in po­udaril, da ne smemo dovoliti, da se fašisticna ideologija ponovi v novi preobleki. Kot demokratic­na družba se ji moramo upreti z nenehnim ponavljanjem zgodo­vinskih dejstev, ki so v polpretekli zgodovini pripeljala do tragicnih dogodkov. Oba govornika sta iz­razila prepricanje, da so današnji casi podobni casom izpred sto let, ko se je fašizem zacel vzpenjati. Marijan Križman pa je še pose­bej opozoril na financno nenaklo­njenost zdajšnje oblasti ter v tem okviru na pomembnost nadaljnje krepitve mednarodnega delovanja ZZB, ki se poleg ustaljenih stikov in sodelovanja s sorodnimi organi­zacijami v Italiji, Avstriji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini izraža tudi v projektu Evropska antifašistic­na dedišcina, ki ga sofinancira EU, vodi pa ga podpredsednica ZZB NOB Slovenije dr. Ljubica Jelušic. Opozoril je tudi na fenomen Bolni­ce Franje, ki je pod zašcito UNES­CA. Predsednik je izrazil podporo nadaljevanju mednarodne dejav­nosti, še posebej v casu narašca­nja populizma, konservativizma in neofašizma v Evropi in svetu ter še posebej pod sedanjo vlado v Re­publiki Sloveniji.
V bogatem kulturnem programu po pozdravnih nagovorih sta kot re­citatorja nastopila igralec Andrej Je­lacin in recitator in moderator Igor Rojc. Plesalca plesnega društva Elit sta zaplesala ob glasbeni spremljavi mladega dueta, ki sta ga sestavljala odlicna violinistka Nika Toškan in kitarist Kim Babic, mlada kantavto­rica Eva Hocevar je izjemno odpela pesem Darka Nikolovskega Parti­zan. Sledil je trenutek tišine v spo­min na vse žrtve fašizma. Kulturni program pa je sklenila vokalna sku­pina Kresnik pod taktirko umetni­škega vodje Mirana Žitka s primor­sko himno Vstajenje Primorske. 
Predavanja v okviru simpozija so imeli: dr. Borut Klabjan iz Trsta z naslovom Fašizem v jadranskem prostoru: zacetek in konec evrop­skega fenomena; dr. Martin Premk iz Ljubljane je govoril o italijan­skih vojnih zlocinih 1941–1943; sklop predavanj je na temo »25.julij 1943: Vojna se nadaljuje. Upa­nje na prenovo in razocaranja med centrom in obrobjem« sklenil mla­di zgodovinar dr. Federico Tenca Montini iz Trsta. 
Katja Vuga


Bojan Pahor
podpredsednik ZZB NOB 
Slovenije

Fašizem in protifašizem se danes razlicno defi­nirata. Z uporabo izra­za protifašizem v šir­šem smislu prihaja do precenjevanja proble­mov tega, kar je sicer predstavljal fašizem v zgodovinskem obdobju, ko je nastajal in obstal kot domi­nantna ideologija. 
Vsako ogrožanje državljanskih in delavskih pravic ni fašizem ali pot k fašizmu, kar pa ne pomeni, da se na te pojave ne odzivamo in bojujemo proti njim. Nespoštovanje medijske svobode, rasizem, nacionalšovini­zem, ksenofobija in številna druga stališca v družbi niso izkljucno fa­šisticna, pa tudi ne samo stališca desnih konservativnih društev. Utr­diti moramo zavest o varovanju, vzdrževanju in predstavljanju spo­menikov, ki nas zgodovinsko spo­minjajo in opominjajo na boj proti­fašistov proti zlocinskim dejanjem nacifašistov. Usoda njihovih žrtev mora biti dostojanstveno obravna­vana in obelodanjena. 
Nekateri se trudijo, da bi spre­menili zgodovino druge svetovne vojne, in podcenjujejo prispevek Sovjetske zveze pri zmagi nad na­cifašizmom. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. septembra 2019 med ljudmi seje dvome o usmerjenosti Evropske unije. Prav Evropska unija mora namrec biti porokinja ohranjanja resnice o zgo­dovinskih dogodkih v boju proti fa­šizmu. Tragicna preteklost Evrope mora biti moralni in politicni navdih za reševanje vprašanj radikalizma, ekstremizma, nacizma in fašizma. 
Z vsemi sredstvi in ob vsaki pri­ložnosti se moramo boriti proti vsem oblikam primitivizma. Na lestvici sam vrh primitivizma pri­pada fašizmu. Kljub zlomu v dru­gi svetovni vojni stopa po svetu v drugacnih preoblekah in na razlic­ne nacine, vendar z istim ciljem – omejevanjem svobode posame­zniku in državljanom. Poti do cilja ne izbira: od predrugacenja zgo­dovine in razglašanja okupator­skih sodelavcev za protifašisticne borce pa tudi do vse pogostejših skrunjenj spomenikov NOB.
 Posebna naloga je pred nami dr­žavljani držav, nastalih iz nekdaj naše skupne države Jugoslavije, ki živimo kot sosedi, da gradimo in razvijamo pozitivne odnose s po­sebnim pogledom na prihodnost in tako naprej razvijamo dobre mednarodne odnose, obenem pa zmanjšujemo prostor za pojave fašizma. Le skupaj nam bo uspelo ustaviti rast fašizma.

Simpozij v Sežani je bil izjemno dobro obiskan. Foto: Katja Vuga

NADALJEVANJE NA STRANI 2

DOGODKI

Koncentracijsko unicevalno taborišce Jasenovac – balkanski Auschwitz 
Taborišcnike pobijali z macolami, sekirami in s kladivi



Osrednji spomenik v Jasenovcu v obliki  okamenelega cveta

Spomenik v spominskem parku v Donji Gradini v BiH

Delegacija ZZB NOB Slovenije (Koordinacijski odbor žrtev vojne­ga nasilja) je po dveh letih zaradi pandemije koronavirusa 31. julija vendarle spet lahko obiskala nek­danje zloglasno ustaško koncen­tracijsko taborišce Jasenovac na Hrvaškem in spominski park Donja Gradina v Bosni in Hercegovini.
Pri osrednjem spomeniku v Ja­senovcu so položili venec in se z nekaj trenutki tišine poklonili vsem umrlim, tudi 280 Sloven­kam in Slovencem. Prav tako so venec položili k osrednjemu spo­meniku v Donji Gradini, kjer so grobovi desettisocev kruto pobitih v taborišcu, ki se ga je prijelo ime balkanski Auschwitz. Spominska parka locita le reka Sava in seveda državna meja.
Koliko ljudi je umrlo v Jase­novcu in njegovih podružnicah, ne bo nikoli natancno znano. Po trenutnih raziskavah imajo v spo­minskem parku na sotocju Save in Une seznam z vec kot 80.000 umr­limi. Sicer pa je v taborišcu in nje­govih podružnicah umrlo najvec Srbov (49.000), Romov (16.000), Judov (13.000) in Hrvatov (4.200). Ustaši so jetnike, med njimi je bilo tudi vec kot 19.000 otrok, pobi­jali z macolami, sekirami, kladivi in posebnimi noži, imenovanimi »srbosjek«. Nekateri zgodovinarji omenjajo tudi do 700.000 smrtnih žrtev. Zanimivo je, da je nekda­nji hrvaški predsednik Franjo Tudman govoril o najvec 34.000 mrtvih v Jasenovcu. V Jasenovcu je trpelo vec kot 400 Slovencev.
Nad zlocini ustašev v taborišcu v Jasenovcu so bili pretreseni celo nacisticni generali. Eden izmed njih, odgovoren za transport de­lovne sile, je novembra 1942 za­pisal, da je to najstrašnejše tabori­šce, ki bi se moglo primerjati le še z Dantejevim peklom. 
JANI ALIC  


KOLUMNA

AKTUALNO  – Mednarodni simpozij v Sežani

Zlocini italijanskih oboroženih sil 

NADALJEVANJE S STRANI 1

Dr. Martin Premk

»Mussolini je heroj«

Adolf Hitler je lah­ko »heroj« le za najbolj umsko uboge reveže, ni­koli pa ti ne rece­jo nobene »lepe besede« o Benitu Mussoliniju, ceprav se je tudi Mussolini »bo­ril proti komunizmu« in ohranjal »tradicionalne evropske vredno­te«, prav takšne »vrednote«, kakor jih danes zagovarjajo neonacistic­ni »domoljubi«. Prav tako sta oba hotela izbrisati vse manjvredne ljudi, celotne narode in rase, med njimi tudi vse Slovence. 
Tudi tiste Slovence, ki so med drugo svetovno nacistom in faši­stom peli hvalnice in sodelovali z njimi. Butasta mnenja ali ogabne izjave pijanih in nedoraslih beb­cev, ki zagovarjajo nacizem, ne bi bili nic strašnega, ce bi bili izrece­ni za tocilnimi pulti v raznih pijan­skih luknjah, kjer se ti po navadi zadržujejo. Skrb zbujajoce pa je, ce povelicevanje nacizma in Adol­fa Hitlerja zacne politicna stranka ali struja nacrtno uporabljati za šir­jenje sovraštva in ustrahovanje ljudi. 
Kakor je vsem znano, je »Dru­štvo za promo­cijo tradicionalnih vrednot«, ki spodbuja skrajno desnicarstvo in se spogleduje z neonacisti, od zdajšnje oblasti dobilo status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu. Da je lahko taka nepomembna in zakotna skupina, ki dokazano širi rasno sovraštvo in nestrpnost, tudi prek svoje »fašisticne« Nacionalne tiskovne agencije, dobila tak status, žal ni nobeno presenecenje. Že nekaj let je dobro znano, da »najbolj po­štena stranka« skrajne desnicarje in neonaciste izkorišca in uporab­lja za svoje cilje, tudi s pomocjo povezav s slovenskimi obvešce­valnimi in varnostnimi službami. Ceprav je to že dolgo znano, saj je bilo to že pred vec leti razkrinka­no in dokazano v novinarski raz­iskavi, se takrat politika vkljucno s predsednikom republike ni od­zvala na odkritja z odlocno pre­precitvijo in obsodbo takih pove­zav. Tudi ob zadnji »provokaciji« predsednika društva o »Hitlerju kot heroju« smo videli le med­le odzive in sprenevedanja poli­tikov, ki jih najbrž ne bi bilo niti pol toliko, ce se ne bi na izjavo odzvala republika Nemcija prek svoje veleposlanice. Ni namrec nakljucje, da je iz urada predse­dnika republike kot najvišjega predstavnika ljudi, ki ga sicer tako zelo skrbi za »sožitje in mir«, od­ziv prišel šele dan pozneje kakor z nemškega veleposlaništva. Žal lahko tu Nemcijo samo obcuduje­mo kot državo, ki se zaveda svoje družbene in zgodovinske odgo­vornosti ter zato v kali zatira raz­rašcanje neonacizma in zlorabe zgodovine za širjenje sovraštva in nestrpnosti. 
Samo prezir in jezo pa lahko obcutimo nad našimi »državniki« in politiki, ki v pomanjkanju dr­žavniške zavesti in svoji kulturni zaostalosti že desetletja dopuš­cajo zlorabo zgodovine v politic­ne namene. »Desnica« našo zgo­dovino že desetletja zlorablja za širjenje sovraštva, »levici« pa se zgodovinske teme »ne zdijo po­membne« in je raje »usmerjena v prihodnost«. Predsednik repu­blike pa tako ali tako »ne želi biti moralna avtori­teta« in tako kot vse drugo do­godke iz zgodo­vine uporablja zgolj za samo­povelicevanje in plehko na­stopaštvo. Zato smo prišli do tocke, ko nas mora republika Nemcija uciti o tem, kdo je bil v zgodovini na pravi strani in kdo ne, kdo je bil zlocinec in kdo ne, kot da smo najvecji bebcki. 
Glede na to, da nimata ne naša država, še manj pa politika jasno opredeljeno, kdo je bil v zgodovini na pravi strani in kdo ne, bo oci­tno žal treba nemško veleposlani­štvo še veckrat zaprositi za ucno pomoc pri naši zgodovini. Da se enkrat dokoncno razjasni recimo, da tisti, ki so prisegli Adolfu Hi­tlerju in so se borili v okviru SS, ne morejo biti »domoljubi« in da pripadnikov zavezniške vojske, partizanske ali katere koli druge, ne morejo imenovati »zlocinci«. Verjetno ucna pomoc pri zgodo­vini desni strani in njihovim neo­nacistom ne bi zalegla, tudi ce bi prišla od njihove vzornice Nemci­je, saj pri njih zgodovinska dejstva tako ali tako ne štejejo, razen ce je ni mogoce zlorabiti. V najbolj­šem primeru za trenutno priljub­ljeno enacenje »fašizma, nacizma in komunizma« kot treh totalita­rizmov, s katerimi opletajo pripa­dniki »najbolj poštene stranke« in njen dosmrtni vodja, ko jim pod zgodovinskimi dokazi zmanjka besed. Ce so »njim demokratom« res vsi totalitarizmi enaki, po­tem ni ovir, da zacnejo hvaliti kot »heroja« tudi Mussolinija in nato morda še Stalina.


Dr. Martin Premk: Italijanski vojni zlocini 1941–1943
Prvi vojni zlocin je fašisticna Kraljevina Italija storila že z napadom na Jugoslavijo brez vojne napovedi in razkosanjem slovenskega ozemlja ter prikljucitvijo tako imenovane Ljubljanske pokrajine svojemu ozemlju. Razmah partizanskega upora poleti 1941 pa so italijanske oblasti in oborožene sile zacele zatirati z nasiljem in so do kapitulacije Italije septembra 1943 zagrešile številne zlocine. Najvecja zlocina italijanskih oboroženih sil sta bila streljanje talcev kot povracilo za partizanske akcije in množicno ubijanje prebivalstva med »poletno ofenzivo« med julijem in oktobrom 1942. V casu »poletne ofenzive« so ubili približno 2000 civilistov, v vseh vojaških operacijah represalijah je bilo med letoma 1941 in 1943 ubitih približno 5000 civilistov. Množicno ubijanje so spremljali požiganje in ropanje hiš (3000 hiš ter 800 vasi in naselij) ter zapiranje prebivalstva v koncentracijska taborišca Rab, Gonars, Visco in druga. Z domov je bilo pregnanih vec kot 30.000 moških, žensk in otrok, umrlo jih je okoli 7000. Vsi italijanski vojni zlocini so vse bolj dobivali obliko »etnicnega cišcenja« Slovencev, ki se je napovedovalo že v Okrožnici 3C generala Maria Roatte 1. marca 1942 in govoru Benita Mussolinija v Gorici 31. julija 1942, ko je napovedoval izselitev Slovencev iz Ljubljanske pokrajine. Najvecja italijanska vojna zlocinca sta bila general Mario Roatta, poveljnik 2. italijanske armade, in general Mario Robotti, poveljnik 11. korpusa 2. armade. Na seznamu vojnih zlocincev, ki ga je Jugoslavija predala Združenim narodom, pa so bili še številni drugi italijanski vojni zlocinci. Nihce ni bil nikoli izrocen Jugoslaviji oziroma Sloveniji in ni stopil pred sodišce. Povojna ameriška in britanska uprava v Italiji je v okolišcinah hladne vojne zavlacevala z izrocitvami in sojenji italijanskim vojnim zlocincem ter jih ovirala. Zanikanje italijanskih vojnih zlocinov je podprla tudi italijanska država, politika in »uradna znanost« Italijo prikazujeta zgolj kot žrtev nemškega nacizma in povojnih »masakrov v fojbah«. Pri tem ju ni sram potvarjanja zgodovine s prikazovanjem fotografij italijanskih vojnih zlocinov v Sloveniji (streljanje domacinov na Križni gori 31. julija 1942) kot fotografij »zlocinov slavokomunistov«.

»Desnica« našo zgodovino že desetletja zlorablja za širjenje sovraštva, »levici« pa se zgodovinske teme »ne zdijo pomembe« in je raje »usmerjena v prihodnost«. 

Dr. Borut Klabjan: Fašizem v jadranskem prostoru: 
zacetek in konec evropskega fenomena
 Sredi druge svetovne vojne, poleti leta 1943, so se v južni Evropi zgodili pomembni premiki, ki so zaznamovali potek vojne. Država, ki je izumila fašizem, in njen vodja sta se skoraj cez noc znašla na tleh. 25. julija je Mussolini izgubil oblast, 8. septembra pa je Italija z zavezniki podpisala premirje, ki je bilo zaradi vsebine dogovorov prej podobno kapitulaciji. Na marsikaterem podrocju sta prevladali zmeda in negotovost. Državne institucije so odpovedale in sam obstoj države je bil vprašljiv. Na našem obmocju se je to pokazalo predvsem z razpadom italijanske vojske, ki je aprila leta 1941 napadla Jugoslavijo in si mesec pozneje anektirala nekatere njene dele. Iz Ljubljane in zahodnega dela takratne Dravske banovine je naredila svojo provinco, tako da se je število Slovencev znotraj njenih meja povzpelo na vec kot 700.000. Množicni poboji, streljanje talcev, posilstva, izseljevanje v taborišca na tisoce družin z otroki vred so kmalu zaznamovali slovensko vojno izkušnjo, ki se žal ni koncala z italijansko kapitulacijo, saj so italijanske okupatorje kmalu zamenjali nemški in celotno obmocje prikljucili tretjemu rajhu z imenom Operacijska cona Jadransko primorje. Fašizem se je v bistvu nadaljeval v drugih oblikah in šele vojaška zmaga pisane protihitlerjevske koalicije je maja leta 1945 privedla do konca vojne pri nas in v Evropi. A na tem koncu Evrope, kjer se je fašizem najprej razmahnil, so se prepletala številna raznovrstna vprašanja, ki so segala tja v spremenjene razmere po prvi svetovni vojni. 
Vec na spletni strani Svobodne besede: https://www.svobodnabeseda.si/

Dr. Federico Tenca Montini: »25. julij 1943: Upanje na prenovo in razocaranja med središcem in obrobjem«
»Vojna se nadaljuje. Italija, mocno prizadeta v svojih napadenih provincah in unicenih mestih, drži besedo, ljubosumno varuje svojo tisocletno tradicijo …«
S takšnim sporocilom je na vecer 25. julija 1943 novoizvoljeni predsednik vlade, premier in državni sekretar, maršal Pietro Badoglio, s premišljeno  glagolsko obliko sporocil novico o padcu fašizma, da bi se lahko zašcitili pred takojšnjimi nemškimi povracilnimi ukrepi.
Odstranitev Mussolinija je bila posledica hitrega poslabšanja vojnih razmer na razlicnih frontah, ki je doseglo vrhunec ob majskem padcu Tunisa in zavezniškem izkrcanju na Siciliji, 9. julija 1943 po sovjetskem uspehu v obrambi Stalingrada in anglo-ameriški zmagi v El Alameinu na zacetku istega leta. Stanje ob padcu fašizma se je oblikovalo kot sticišce razlicnih dinamik, kombinacije dvornih spletk, vojaškega udara in notranjega obracunavanja znotraj režima – v upanju, da bodo »rešili, kar se rešiti da«, potem ko so zavezniki v Casablanci napovedali, da ne bodo sprejeli sovražnikove brezpogojne predaje, ki se je zgodila po hitrem zaporedju lažnih in na neki nacin nakljucnih dogodkov: odobritev predloga dnevnega reda na zasedanju Velikega sveta fašizma in poznejša presenetljiva aretacija Mussolinija na vrtu rezidence kralja Vittoria Emanuela III. Savojskega. 
Vec na spletni strani Svobodne besede: https://www.svobodnabeseda.si/


KOLUMNA

REPORTAŽA – Dan vstaje 4. julija 1941

Nikoli vec vojne

4. julija 1941 je Josip Broz Tito v vili Vladislava Ribnikarja v Beogra­du sklical sejo Politicnega biroja CK KPJ, na kateri je bila sprejeta zgo­dovinska odlocitev o organiziranju oborožene vstaje jugoslovanskih narodov proti nacifašisticnemu nemško-italijanskemu okupatorju in njegovim hlapcem.
  Po 80 letih je bilo pred Ribnikar­jevo vilo, zdaj muzejem 4. julija, spet nadvse slovesno. Dan borcev, 4. julij, dan vstaje jugoslovanskih narodov, državni praznik v Socia­listicni republiki Jugoslaviji od 26. junija 1956. Impresivna skulptura borca, ki poziva ljudi na boj, za njo postrojene bojne zastave partizan­skih divizij z rdeco zvezdo, ob njej castna straža in vojaška godba. Velicasten prizor sredi lepo ureje­ne okolice in na levi sedeži 28 še živih borcev iz vseh jugoslovanskih republik, od Makedonije do Slove­nije. Slovesnost je bila namenjena prav njim in njihovim potomcem. S stiskom roke se je vsakemu po­sebej poklonil najprej predsednik Skupšcine Srbije Ivica Dacic, po polaganju vencev in slavnostnem nagovoru pa še premierka Ana Br­nabic, odposlanka predsednika Re­publike Srbije. Vrtnice so k spome­niku položili tudi vsi borci. Slove­snosti so prisostvovali še ministrica za delo, zaposlovanje, borcevska in socialna vprašanja ter predsednica Odbora Vlade Srbije za negovanje tradicije osvobodilnih vojn Darija Kisic Tepavcevic, predsednik Zve­ze združenj borcev narodnoosvo­bodilne vojne Srbije (SUBNOR) Vidosav Kovacevic, predsednik Mednarodne zveze borcev upora in antifašistov Vilmoš Hanti in pred­stavniki združenj borcev in antifa­šistov iz novih držav z obmocja Ti­tove Jugoslavije ter iz Madžarske in Portugalske. 
4. julij 1941 – eden najpomembnejših datumov
Ana Brnabic je v svojem govoru poudarila, da je 4. julij eden od naj­pomembnejših datumov v naši zgo­dovini, saj je bilo sporocilo borcev za svobodo in antifašistov leta 1941 slišati zelo dalec, tako dalec, da smo se ga dolžni spominjati tudi danes oziroma vedno. Poudarila je, da je takratna odlocitev v Ribnikarjevi hiši naša dedišcina in naš ponos.
  Po obisku Titovega zadnjega po­civališca smo se v hotelu srecali z generali, nekdanjimi borci 1. prole­tarske brigade in narodnimi heroji. Med prijetnim pogovorom so obu­jali spomine na vojna in povojna leta. Na velikem odru Narodnega gledališca so umetniki zvecer iz­vedli priložnostni kulturno-umetni­ški program in oživili spomine na boje partizanskih enot v drugi sve­tovni vojni.
  »Evropa je leta 1941 molcala iz strahu ali iz diplomatskih razlogov, samo majhni narodi – Srbi, Hrva­ti, Slovenci, Makedonci in narodi BiH – so namesto belih zastavic dvignili puške in bajonete in tako pobesneli pošasti nacizma dali ve­deti, da bodo sledili geslu španske državljanske vojne 'No pasaran',« je v svojem nagovoru na akademiji poudaril general Vidoje Kovacevic in dodal: »Ne smemo dovoliti, da bi bil 4. julij kdaj izbrisan iz kolek­tivnega spomina novih generacij, ceprav smo price temu, da posa­mezne vlade 'retuširajo dejstva' in uveljavljajo lažne vrednote.«
Posvet predstavnikov borcevskih organizacij
V okviru celotnega praznovanja pod geslom Nikoli vec vojne je potekal tudi posvet predstavnikov borcevskih in antifašisticnih or­ganizacij, ki se ga je v imenu ZZB NOB Slovenije udeležil tovariš Bo­jan Pahor, podpredsednik Združe­nja. Misli, izrecene na sestanku pod vodstvom Vilmoša Hantija in Vido­sava Kovacevica, bi lahko strnili v naslednje sporocilo: vsi razsvetlje­ni ljudje na Balkanu in drugod se morajo zavedati, da se je treba ves cas in ob vsaki priložnosti z vsemi sredstvi boriti proti vsem oblikam primitivizma, in na sam vrh lestvi­ce teh spada fašizem. Kljub zlomu v drugi svetovni vojni še vedno v drugacnih preoblekah in na razlic­ne nacine stopa po svetu, cilj pa je enak: omejevati svobodo posame­znika in državljanov. Poti do cilja ne izbira: med drugim spreminja zgodovino, okupatorske sodelavce razglaša za antifašisticne borce in ruši spomenike NOB. Zato smo dr­žavljani držav, nastalih na obmocju naše skupne domovine Jugoslavije, dolžni kot sosedi graditi in razvija­ti pozitivne odnose med sabo in z drugimi narodi in tako ožiti prostor za pojave fašizma.
   Tega dne smo skupaj z Albinom in Valerijo ter z našima gostiteljicama, Olgo Stoiljkovic in Bojano Mircetic iz sekcije 1. proletarske brigade, obiskali še grobove Zdenka Dup­lancica, letos umrlega Albinove­ga tovariša, dolgoletnega predse­dnika 1. proletarske brigade, grob Aleksandra Rankovica, Albinove­ga velikega prijatelja in tako rekoc skrbnika po smrti staršev, Koce Po­povica, legendarnega poveljnika 1. proletarske, in drugih tovarišev na Aleji velikanov.
  Valerija in Albin pravita, da je bil to dogodek za dušo, za pomnjenje. Valerija se ni mogla nacuditi spre­membam v Beogradu po vec kot 30 letih, ko je tam obiskovala no­vinarsko šolo in delala za Tanjug. Pricakalo jo je velemesto – drevesa so zrasla, zrasle so stolpnice, nove prometnice so polne avtomobilov. Ostali pa so spomini na skromne ulice in parke, na dobre ljudi, ki jih že zdavnaj ni vec. Ampak zame­njali so jih drugi in vsi, s katerimi se je srecala, se tako kot Valerija in Albin spominjajo casa bojev za osvoboditev, pa potem gradnje in navdušene obnove porušene in iz­ropane domovine. Povezala jih je energija, duše so se prepoznale in ob spontanih objemih in stiskih rok ni bilo težko skleniti novih prija­teljstev. Clovek je bogat, ko ve, da nekje živijo prijatelji, ki tako kot ti nanje mislijo oni nate. Zato je naši­ma borcema Beograd zdaj še veliko bližji. 
Aleksandra Jankovic


Jože Poglajen

Politika, bog in erozija zaupanja

Za to, da republika Slo­venija postane samo­stojna in neodvisna država, je decembra leta 1990 glasovalo 95 odstotkov polnoletnih državljanov. Slovenska zgodovina nikdar prej ne pozneje ni dosegla tolikšne enotnosti. 
Takrat so tako rekoc vsi sloven­ski državljani brezmejno zaupali v modrost in sposobnost politike, da ustvari sodobno državo. Da bo ta demokraticna in temeljila na vla­davini prava, je bilo nekako samo­umevno – ali pa tudi ne. Danes se glede na politicne razmere, v kate­rih živimo, lahko upraviceno vpra­šamo, ali je ostalo še kaj od tistega zaupanja. Odgovor je nedvoumen: bore malo. 
Statisticno gledano je tega zaupa­nja vsaj za polovico manj, kakor ga je bilo pred tridesetimi leti. Ce pogleda­mo udeležbo, je na plebiscitu glaso­valo 94 odstotkov volivk in volivcev, na prvih vecstrankarskih volitvah dve leti pozneje 85 odstotkov. Po­zneje je volilna udeležba le še pada­la, da bi se na prejšnjih dveh volitvah vrtela okrog 50 odstotkov. Podobno sliko nam pokaže primerjava ude­ležbe na volitvah predsednika repu­blike: leta 1992 je bila 85-odstotna (zmagal je Milan Kucan), drugi krog volitev leta 2017 (zmagal je Borut Pahor) pa katastro­falna 42-odstotna volilna udelež­ba. Ce vse skupaj pogledamo ožje, a zato nic manj pomembno, to je zaupanje ljudi v vlado, je to lahko padlo celo pod 10 odstotkov (Pahor), da bi zdaj Janševa vlada dosegla le okrog 30-odstotno zaupanje. 
Levji delež »zaslug« za takšen padec zaupanja v politiko, ki se kaj lahko prelevi v nezaupanje v par­lamentarno demokracijo nasploh, imajo politicne stranke. Analitiki že nekaj casa opažajo, da med njimi ni (vec) temeljnih razlik. Sociolog Tomaž Mastnak denimo pravi, da so vse – razen v nekaterih pogledih Levica – prevzele rušilni koncept neoliberalisticnega degenerirane­ga kapitalizma. Politicne stranke so sicer produkt demokraticnih re­volucij pred dvema, tremi stoletji, toda že pred dobrimi sto leti – tako Mastnak – so sociologi zaceli opo­zarjati, da množicne politicne stran­ke negativno ucinkujejo na demo­kracijo in da so tip organizacije, ki neizbežno vodi v oligarhijo. Danes je strankarski pluralizem tako postal pojavna oblika enopartijskega sis­tema, v katerem so stranke glavna sila za ohranjanje in reproduciranje politicnega statusa quo. Povedano bolj preprosto, vse bolj postajajo samozadostne in kolektivno skrbi­jo predvsem za svoje, mnogokrat tudi osebno egoisticno obarvane in­terese dokopati se do oblasti in jo cim dlje obdržati sebi v prid. Zdi se, da je zdajšnja Janševa vlada v tem pogledu dosegla vrh, globoko pa je upadlo zaupanje ljudi. 
Politicne stranke pušcajo svoje prstne odtise tudi pri upadajocem zaupanju v medije. Ce se je pred nekaj desetletji gledalo na to, da objavljeno preverjeno drži, je da­nes v veljavi pravilo: objavi, ker to ljudi zanima, cetudi ni vse res! Raziskovalnega in kriticnega ter družbeno angažiranega novinar­stva tako rekoc ni vec, mediji le na veliko povzemajo tudi še tako za lase privlecene izjave politikov, dr­žavnih uslužbencev, zelo redko se zgodi, da jih preverjajo ali bog ne daj vprašajo tudi kaj neprijetnega o njihovi odgovornosti. V tej poplavi strankarske propagande, lažnih in polresnicnih novic clovek res ne ve vec, kaj je res in kaj ne. Zato ni nic cudnega, ce naklade casnikov pa­dajo in gledanost televizij upada. 
Nekaj podobnega se dogaja s po­licijo. Absolutni zmagovalec drse­nja navzdol po lestvici ugleda in za­upanja je zagotovo policijski minis­ter Hojs, ki nekdaj kar ugledno slo­vensko policijo pocasi, a zanesljivo spreminja v poli­cijo stranke SDS. V vsaki normalni državi bi moral v najboljšem pri­meru že zdavnaj odleteti, v slab­šem pa konca­ti za rešetkami z obtožbo pro­tiustavnega de­lovanja. Enako velja za golobra­dega jagerske­ga pripravnika Mahnica, ki naj bi skrbel za dr­žavno varnost, a v resnici on kot strumni janševik pomeni veliko ne­varnost za državo. 
Skratka, vse kaže, da nas pred razkrojem plebiscitnega zaupanja v politiko lahko reši le ljubi bog. A tudi njegovim namestnikom na zemlji cena v oceh ljudi pada. Uradno je v Sloveniji milijon in pol vernikov Ka­toliške cerkve, kar je gotovo pretira­na številka, kajti štejejo vse, ki so bili kdaj kršceni. A niso vsi ostali verni­ki RKC. No, naša cerkvena vrhuška teh podatkov ne objavlja. Sklepati je mogoce le posredno: leta 2019 je bilo od 19 328 rojenih otrok kršce­nih nekaj vec kot deset tisoc, toda obhajilo jih je opravilo že tisoc manj, birmo še dodatnih vec kot tisoc manj, cerkveno pa se je porocilo le 2500 parov. Ce bi tako kot v Nemciji uvedli cerkveni davek, podatek, ko­liko vernikov je zvestih posamezni cerkvi, ne bi bil vec božji misterij. Kot piše Deutsche Welle, je v Nem­ciji lani iz katoliške in protestantske cerkve izstopilo kar 441.000 verni­kov. Ne samo zaradi davka, ampak predvsem zaradi pedofilije med duhovniki in zatiranja žensk ter si­ceršnje licemernosti škofov do aktu­alnih vprašanj življenja ljudi. 

Medaljo sta prejela tudi Valerija Skrinjar Tvrz (druga z leve) in Albin Pibernik
 (drugi z desne). Foto: Franc Jankovic


V tej poplavi strankarske propagande, lažnih in polresnicnih novic clovek res ne ve vec, kaj je res in kaj ne. Zato ni nic cudnega, ce naklade casnikov padajo in gledanost televizij upada. 

V Beogradu je potekala mednarodna konferenca  »Nikoli vec vojne«, ki se jo je udeležil tudi podpredsednik ZZB NOB Slovenije Bojan Pahor. Na sliki (od leve proti desni) :generalni sekretar SUBNOR Crne gore Dragan Mitov Đurovic, polkovnik Zoltan Dani, clan predsedstva SUBNOR Srbije, predsednik FIR Vilmoš Hanti, predsednik SUBNOR Srbije general major Vidosav Kovacevic, Bojan Pahor in predsednik SUBNOR Bosne in Hercegovine Sead Đulic

Medalji tudi za
Valerijo Skrinjar 
in Albina Pibernika
Predsednik SUBNOR Vidosav Kovacevic je skupaj z Vilmošem Hantijem navzocim borcem podelil spominsko medaljo borca, ki sta jo prejela tudi naša Albin Pibernik, najmlajši borec iz prvega postroja 1. proletarske brigade v Rudu, in Valerija Skrinjar Tvrz, slovenska partizanka in dobitnica nagrade 4. julija leta 1987 za dela s partizansko tematiko. V imenu borcev se je za izkazano cast zahvalil Petar Matic - Dule, star 102 leti. 


AKTUALNO – Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva

KOMENTAR

Predpocitniško leporecje, nic drugega

Predlagateljem Resolucije o na­cionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2021–2030 je uspelo po predlogu Zakona o dol­gotrajni oskrbi znova pokazati, da za podrocje, za katero naj bi skrbe­li, nimajo ne volje ne kompetenc, da bi mocneje spremenili ocitne primanjkljaje dosedanjega delova­nja in se odzvali na nove družbene izzive. 
  Dobili smo še en pamflet z izrazi dostojanstvo, vkljucenost, ustvar­jalnost, kakovost, ki se jih nikomur ne zdi pomembno razcleniti in raz­ložiti, in so tako kot ustvarjeni za prodajalce megle.
  Zdi se, da je resolucija tako kakor predlog zakona o dolgotrajni oskrbi namenjena predvsem pridobivanju glasov pred prihajajocimi volitva­mi. Enako kakor pri dolgotrajni os­krbi gre za kopiranje ugotovitev iz literature, ki so jim dodane besedne zveze »je treba iskati odgovore«, »bomo«, »bo treba zagotoviti«, ni pa v nadaljevanju razloženo, kako bo zagotovljeno in kdo bo zagota­vljal. Drugace receno, zmargina­lizirano je poglavje o financnih in kadrovskih virih. Pri prvih manjka najmanj dodatno financiranje iz na­cionalnega in lokalnih proracunov, dodatna sredstva niso zagotovljena in se o njih razen glede enkratne pomoci EU ne razpravlja, kar po­meni, da se resolucija ne poskuša lotevati sistemskega in trajnejše­ga reševanja. Pri kadrovskih virih spodbujanje zaposlovanja v negi in oskrbi z dvigovanjem plac, ug­leda in delovnih razmer ni omenje­no, tega v razmisleku ni. Piše le, da »bo nujno nacrtovati izvedbo spre­memb v smeri spodbujanja pogojev …«, ali pa nekoliko pozneje, da bo na ta izziv lahko odgovorila strate­gija ekonomskih migracij. Skratka, ne vecja privlacnost in ugled pok­lica in dejavnosti, iz katerega za­posleni bežijo zaradi mizernih plac in necloveških delovnih razmer, ne boljše spodbude za izobraževanje in dodatno usposabljanje, temvec po vsej verjetnosti nižanje poklic­nega standarda.
  Predlog resolucije, ki ugotavlja »nujnost prenove sistema in nabo­ra storitev socialnega varstva«, ob tem pa tega skorajda ne ponuja, se zdi v sedanjem obdobju razkrajanja vladajoce elite in še ne nakazane nove brez dodane vrednosti za po­drocje socialnega varstva.
Moralo bi biti vsaj nakazano:
• organizirani glas uporabnikov pri odlocanju o politikah socialnega varstva (brezposelni, revni, pre­karci, stari, stanovalci DSO, svojci, neformalni oskrbovalci, drugi odri­njeni);
• ukrepi za odpravljanje kadrovskih vrzeli in krepitev položaja teh zapo­slenih v družbi in ustanovah (izobra­ževanje, placa, delovne razmere);
• dodatno financiranje (tudi s po­mocjo davkov na premoženje, fi­nancne transakcije, za zdravju ško­dljive dejavnosti in storitve, višje obdavcitve delodajalcev);
• vsem dostopna pomoc na domu, tudi tistim, ki tega ne morejo placa­ti, in vsem dostopna institucionalna oskrba, ce si tega želijo;
• sistemsko in placano nadomešca­nje delovanja, ki ga zdaj opravlja­jo prostovoljci in neformalni oskr­bovalci, ali ustrezno in primerljivo placilo za njihovo delovanje;
• oblikovanje drugacnih ustanov in oblastnih organov za urejanje soci­alnega varstva;
• uveljavljanje in uzakonitev soci­alnega varstva kot univerzalne te­meljne pravice.
  Že vsako zatekanje k dopolnjeva­nju in spreminjanju s pripombami od odstavka do odstavka brez nave­denih ali drugih kljucnih sistemskih sprememb po mojem prepricanju pomeni izgubljanje casa in pršenje pozornosti na toliko iz nakazanega deficita neuresnicljivih izboljšav, za katere dvomim, da bi lahko prived­le do kakršne koli rešitve. Že samo dejstvo, da se predlog obravnava julija, zgovorno razkriva resnost na­menov pripravljavcev dokumenta.
Ce se vam zdi, da so te besede za­pisane na hitro, brez poglobljene analize, imate morda prav, ampak ravno smo se ukvarjali s predlo­gom zakona o dolgotrajni oskrbi in vzorec za reševanje problematike je identicen. Kar se mene tice, smo spet nasedli temu, da zgolj gladimo, kar nam ponudijo, in smo potem nad sabo navdušeni, ko nam vsaj kakšno malenkost uspe spremeniti. 
Tomaž Gerdina
OPRO, zavod za aplikativne študije

Dr. France Križanic

Recesija, javnofinancni primanjkljaj in javni dolg

Pandemija covida 19 je vplivala na zmanjšanje gospodarske dejavno­sti in javnofinancnih prihodkov ter na po­vecanje javnofinancnih izdatkov. Nastal je javnofinancni pri­manjkljaj, z njim pa je narasel tudi javni dolg. Lani je imela Slovenija 3,9 milijarde evrov javnofinancne­ga primanjkljaja, javni dolg pa se je povecal za 5,7 milijarde evrov (Statisticni urad Republike Sloveni­je – SURS). Razlika je 1,8 milijarde evrov, kar je naše financno mini­strstvo ocitno namenilo okrepljeni sposobnosti države, da redno porav­nava svoje obveznosti, subvencioni­ra prebivalstvo in gospodarstvo ali pa po pravilih o državnih pomoceh dokapitalizira gospodarske subjekte.
  V recesiji, kot smo jo imeli leta 2020, država ne more in ne sme varcevati. Ce bi to storila, bi sledi­la spiralna kriza zmanjševanja pov­praševanja, proizvodnje, zaposle­nosti in spet povpraševanja z rastjo revšcine, družbenimi trenji in kon­cem demokraci­je. Vprašanje pa je, ali je država s svojimi ukrepi – pomocmi (lani so po podatkih Mini­strstva za finance subvencije go­spodarstvu zna­šale 1,45 milijarde evrov) spodbudila tudi gospodarski razvoj oziroma uvajanje novih tehnologij in poslovnih pristopov ter ustvarjanje razmer za povecanje deleža našega gospodarstva na sve­tovnem trgu, podobno kot nam je to uspelo od leta 2009 dalje.
  Države se sicer razlikujejo po pris­topu do ustvarjanja javnofinancne­ga primanjkljaja in nastajanja javne­ga dolga. Naceloma velja, da imajo sorazmerno majhen delež javnega dolga v bruto domacem produktu (BDP) nove clanice EU, ki se niso ukvarjale s spodbujanjem gospodar­ske rasti oziroma pri katerih so nosil­ci gospodarske politike (clani vlade in centralne banke) verjeli, da bos­ta  gospodarska rast in povecevanje blaginje potekala sama po sebi in na podlagi tržnih zakonitosti. Zelo slab ugled demokracije v teh državah je posledica njihove gospodarske in razvojne politike v zadnjih tridesetih letih. Slovenija je po deležu svojega dolga v BDP podobna gospodarsko razvitim državam srednje Evrope, starim clanicam EU. Pred nastopom pandemije covida 19, konec leta 2019, je na primer nemški javni dolg obsegal 60 odstotkov BDP, sloven­ski 66 odstotkov BDP, avstrijski pa 71 odstotkov BDP (Eurostat). V letu 2020 se je v povezavi s pandemijo javni dolg v Nemciji povecal na 70 odstotkov BDP, v Sloveniji na 81 od­stotkov BDP in v Avstriji na 84 od­stotkov BDP. V Sloveniji je bilo po­vecanje za pet odstotnih tock vecje kakor v Nemciji ter za dve odstotni tocki vecje kakor v Avstriji. Pri tem je lani naš BDP realno upadel za 5,5 odstotka, v Avstriji za 6,6 odstotka in v Nemciji za 4,9 odstotka. Slove­nija je torej dosegla boljše gospo­darske rezultate (manjši upad BDP) kakor Avstrija, a je bila precej manj uspešna od Nemcije. Vzrok za slabši slovenski rezultat je verjetno v na­pakah, ki smo jih pri nas storili pri obvladovanju epidemije, oziroma v premajhni osredotocenosti na izva­janje karantene okuženih ali poten­cialno okuženih oseb ter v preveli­kem poudarku na splošnem zapira­nju gospodarske dejavnosti in giba­nja prebivalstva. 
  Ce bi se vendarle želeli pohvaliti, poglejmo rezultate Francije. V letu 2019 je javni dolg tam obsegal 98 odstotkov BDP in se je leta 2020 po­vecal na 116 odstotkov BDP (nara­sel je za 18 odstotnih tock), ob tem pa je francoski BDP lani realno upa­del za 8,1 odstotka. V primerjavi s Francijo je bila Slovenija pri obvla­dovanju pandemije, sodec po rasti javnega dolga in upadu BDP, uspe­šnejša. Smo pa zaradi omenje­nih napak imeli vecjo smrtnost.
  Glede rasti javnega dolga imamo v Slove­niji pomembno lastnost. Naša država si je na­mrec od leta 2009 dalje na mednarodnem financnem trgu izposodila precej vec denarja, kakor ga je potrebovala za kritje prora­cunskega primanjkljaja. V obdobju od leta 2009 do leta 2011 so se ta sredstva gibala med dvema in tremi milijardami evrov in so služila kot varnostna rezerva, s katero je naša država preprecevala negativne ucin­ke bega kratkorocnega kapitala. Za­celo se je tako, da so v prvih nekaj mesecih leta 2009 tuji investitorji iz slovenskega bancnega sistema dvig­nili sedemsto milijonov evrov, ki jih je z depoziti v banke nadomestila država (Bilten Banke Slovenije).
   Dolg slovenske države je decem­bra 2008 znašal dobrih 8 milijard evrov, decembra 2020 pa vec kot 37 milijard evrov (SURS). Povecal se je torej za 29 milijard evrov. Od zacet­ka leta 2009 do konca leta 2020 je v slovenskem javnem sektorju nastal primanjkljaj v skupni vrednosti 20,5 milijarde evrov. Ce javni dolg zmanj­šamo za ta primanjkljaj in odštejemo še 3 milijarde evrov, ki so jih odgo­vorni »vrgli stran« v neracionalni »sanaciji bank« leta 2013, vidimo, da je slovenska država v bankah, gospo­darstvu in tujini ustvarila za 5,5 mili­jarde evrov plasmajev. Ce bi bilo po­vecanje javnega dolga od leta 2009 do 2020 vezano le na kritje javnofi­nancnega primanjkljaja (vkljucno s prevzemanjem novih obveznosti), bi v Sloveniji leta 2020 dolg širše drža­ve znašal slabih 32 milijard evrov ozi­roma 69 odstotkov našega BDP.

Dolg slovenske države je decembra 2008 znašal dobrih 8 milijard evrov, decembra 2020 pa vec kot 37 milijard evrov (SURS). 

V METEŽU ZGODOVINE – Selce v Slovenskih goricah

Spomin na ustreljene 
talce družine Druzovic 

Obmocje Upravne enote Lenart v Slovenskih goricah (obcine Be­nedikt, Cerkvenjak, Lenart, Sveta Trojica, Sveti Jurij v Slovenskih goricah in Sveta Ana) je spadalo v tisti del okupirane Slovenije, ki ga je leta 1941 zasedla Nemcija. Tako kot drugod na slovenskem Štajer­skem je tudi v Slovenskih goricah veljal do potankosti zgrajen nem­ški okupacijski sistem. Za sloven­sko Štajersko so nacisti predvideli aneksijo in raznarodovanje, in to najbolj popolno in v najkrajšem casu, ter jo tudi zaceli najbolj do­sledno izvajati. Popolno in za kratek rok predvideno ponemce­nje dežele bi dejansko pomenilo unicenje slovenskega naroda kot etnicne celote.
  Med najbolj represivnimi ukrepi nacisticnih oblasti v okupirani slo­venski Štajerski je bilo streljanje talcev. Med ustreljenimi talci so bili tudi clani družine Druzovic iz Selc v Slovenskih goricah. Vsa dru­žina je sodelovala z Jožetom Lac­kom in pozneje s Slovenskogoriško partizansko ceto. Zaradi izdaje so Nemci družino Druzovic iz Selc v Slovenskih goricah 13. julija 1942 aretirali in njihovo domacijo požga­li. Družinske clane so odpeljali na grad Borl, od tam pa v celjski Stari pisker, kjer so jih kot talce ustreli­li 30. julija 1942.V Starem piskru so bili ustreljeni Gregor Druzovic (1883), Marija Druzovic (1884) in Antonija Druzovic (1924). Hcer Jo­žefo Druzovic (1925) so iz Borla od­peljali v koncentracijsko taborišce Auschwitz, od koder se je živa vrni­la 15. avgusta 1945. Vse do smrti je bila ena od živih pric tega nemške­ga unicevalnega taborišca v okupi­rani Poljski, za katero je veljal vzde­vek »pekel na zemlji«. Ustreljenim clanom družine Druzovic se vsako leto poklonijo clani organizacije za vrednote NOB in slovenskogoriški domoljubi.
Marjan Toš


Na ustreljene talce – clane družine Druzovic spominja tudi spominska plošca na procelju doma kulture na Selcah 

V METEŽU ZGODOVINE – Leto 1941

Sabotažne akcije na mariborskem obmocju 

Vzporedno s politicnim delova­njem so v Mariboru aprila 1941 stekle tudi vojaške priprave na oboroženi odpor proti okupator­ju. Najbolj dejavna in pogumna je bila mladina, ki je zacela akcije že sredi aprila, takoj po okupatorjevih prvih ponemcevalnih ukrepih. Še pred prihodom šefa civilne upra­ve dr. Uiberreitherja so slovenski mladinci vztrajno odstranjevali nemške napise, s katerimi so bili prelepljeni slovenski. Eden takrat vodilnih mariborskih komunistov, ing. Jože Hermanko, je samo nekaj dni po nacisticni zasedbi Maribora sestavil letak, ki je pozival k upo­ru. Letak je razmnožil skojevec Pa­vle Narat ter ga skupaj s Francem Kukovcem in pobreškimi tovariši raztrosil po mestu, v tovarnah in v bližnjem Dupleku.
  Po prvi vecji akciji v Volkmer­jevem prehodu 29. aprila (glej aprilsko številko Svobodne besede!) so sabotažne akcije postale del ob­sežne odporniške dejavnosti v ob­dobju priprav na oboroženo vstajo na slovenskem Štajerskem. Za na­crtovanje in izvajanje sabotažnih akcij sta bila pomembna sestanka v Studenškem gozdu v zacetku juni­ja in na dravskem otoku Gris med Zrkovci in Malecnikom 22. junija 1941, na katerih je bilo sklenjeno, da je treba v casu sklepnih priprav na ustanovitev partizanske enote na Pohorju okrepiti sabotažno de­javnost in za ta namen ustanoviti ilegalne sabotažne skupine (trojke), ki so jih pretežno sestavljali skojev­ci in mladinci. Sabotažne skupine so organizirali in vodili Ljubo Tar­kuš in Ivo Polancic na levem bregu Drave, Jože Alt na Teznu, Pavle Na­rat na Pobrežju, Ludvik Pliberšek v Radvanju, Martin in Avgust Greif v Železnicarski koloniji ter Drago Flis v Hocah in bližnji Rogozi. Akcije so izvajali v razlicnih predelih mesta, najvec v železniškem trikotu, kjer je po navadi stalo veliko vagonov. Le­take za trosilne akcije je vecinoma pripravljal Bojan Ilich, najvec sta mu pri delu pomagala Ivan Glinšek in Boris Pece.
  Najdejavnejši pri izvajanju sa­botažnih akcij pred ustanovitvijo partizanske cete na Pohorju so bili mariborski železnicarji, ki so prve sabotaže samoiniciativno izvajali že takoj prve dni po prihodu oku­patorja. Sipali so pesek v ležaje va­gonov, metali ostružke sive litine v skodelice za olje, da so stroji po en dan stali, povzrocali škodo na elek­tricni napeljavi, odstavljali vagone iz rednega prometa in jih onespo­sabljali za vožnjo in podobno.
Uspešne sabotažne akcije
Sabotažne skupine so uspešno delo­vale do zacetka avgusta, ko je prišlo do prvih vdorov okupatorja v vrste odporniškega gibanja v Mariboru. Najvecje in najuspešnejše sabo­tažne akcije so bile izvedene julija 1941, tik pred odhodom prvih pro­stovoljcev iz Maribora v partizane na Pohorju. Ceprav so nacisti vsako noc postavljali zasede in pošiljali pa­trulje na obhode po mestu, sabotaž­ne dejavnosti niso mogli prepreciti. Sabotažnih skupin, ki so štele od tri do pet ljudi, je bilo vedno vec.
  Na širšem posvetu pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo, ki je bil konec junija v Mariboru, je bilo med drugim sklenjeno, da se 7. julija po vsem Štajerskem organizi­ra velika napisna in trosilna akcija, po kateri naj se vsi kompromitirani komunisti umaknejo v ilegalo. Ak­cija je bila izvedena v noci na 7. ju­lij v Savinjski, Šaleški in Mislinjski dolini ter na mariborskem obmocju ob cesti (bojna gesla osvobodilne­ga gibanja na letakih in napisi na plotovih in zidovih) med Maribo­rom in Rušami. V noceh s 15. na 16. ter z 20. na 21. julij sta bili na mariborskem obmocju izvedeni dve veliki trosilni oziroma napisni akciji. Prvo so na obmocju Lim­buša izvedli brata Vlado in Rado Robic ter Boris Cižmek (trosili so letak »Nemškim vojakom«, ki ga je po napadu Nemcije na Sovjetsko zvezo izdal CK KPS), druga, v ka­tero je bilo pritegnjenih veliko vec mladincev, pa je bila izvedena na Teznu, v Rušah in samem središcu Maribora, kamor sta se podala sko­jevca Maks Cepic in Janko Kuster. Ko sta se po koncani akciji vracala k Cepicevim, so ju prijeli gestapov­ci (med legitimiranjem so ju izda­li od minija rdeci prsti) in ju zaprli v sodne zapore. S tem je bilo zelo ogroženo (in po dveh tednih tudi odkrito!) stanovanje Mare Cepice­ve v Kolodvorski ulici, kjer je bila v tistem casu ena najpomembnejših postojank osvobodilnega gibanja na slovenskem Štajerskem. Cepica in Kustra so nacisti že 23. avgusta poslali v koncentracijsko taborišce Mauthausen.
Odhodi aktivistov 
v partizane
Poleg trosilnih in napisnih akcij so mariborski mladinci in skojev­ci v casu odhoda prvih aktivistov iz Maribora v partizane na Pohor­je sredi julija 1941 izvedli tudi ne­kaj sabotažnih akcij, v katerih je imel okupator precejšnjo gmotno škodo. Tako je Dominik Kodric v noci na 18. julij zažgal dva vagona kompozicije tovornega vlaka, ki je prevažal letalske dele. Okupatorju dolgo ni uspelo odkriti storilca. Ge­stapo je dobil podatek o izvajalcu šele jeseni leta 1941, ko je sekretar okrožnega komiteja KPS Maribor Alojz Zorko klonil na zaslišanjih in zacel sodelovati z okupatorjem. Dominik Kodric je bil zato 21. maja 1942 ustreljen kot talec na dvo­rišcu sodnih zaporov Mariboru. Isto noc je sabotažna skupina pod vodstvom slašcicarja Bruna Gob­ca prerezala žice na telefonskem vodu Maribor–Beograd. V noci na 12. avgust 1941 sta Bruno Gobec in Alojz Zorko zanetila požar v skladišcu lesa studenškega trgovca Wilhelma Ehrlicha. Gobec je bil za­radi tega že 23. septembra 1941 v Mariboru ustreljen kot talec.
Maribor središce odporniškega gibanja
Med sodelavci osvobodilnega gi­banja na slovenskem Štajerskem je takrat veljalo nacelo, da mora vsak­do tik pred odhodom v partizane iz­vesti kakšno sabotažno akcijo. Tako je Martin Greif pred odhodom v partizane zažgal gospodarsko po­slopje betnavskega gradu. Požar je unicil senik in strojno lopo. Akcija je v Mariboru mocno odmevala, o njej pa je 20. septembra 1941 pisal tudi Slovenski porocevalec.
  Ceprav so nacisti poskušali vse, da bi slovensko prebivalstvo v Ma­riboru prisilili k spoštovanju nove­ga reda in da bi v kali zatrli vsak poskus odpora ter Maribor prika­zali kot resnicno nemško mesto, jim to ni uspelo. Že po treh tednih okupacije so se v mestu zacele na­crtne priprave na oboroženo vstajo in do avgusta 1941 je bil Maribor središce odporniškega gibanja na slovenskem Štajerskem, Koroškem južno od saintgermainske meje in v Prekmurju. Tudi vecina borcev prve partizanske enote na Pohorju, ki je nastala v drugi polovici julija 1941, je bila iz Maribora.
    
Dr. Marjan Žnidaric 


Uspešna sabotažna akcija 18. julija 1941 (Hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor)

ZLOCINI OKUPATORJEV – V Cerovem in pri Peternelu v Brdih

V hišo zaprli domacine in jih zažgali

V najhujši nemški ofenzivi na Brda je okupator pustil za sabo številne žrtve, požgane hiše in gospodarska poslopja ter izropane domove. 22. maja 1944 so okupatorjevi vojaki v Gornjem Cerovem iz mašceva­nja ustrelili deset domacinov, med njimi dve noseci ženski. Pri Peter­nelu pa so v hišo zaprli domace in nakljucno pobrane ljudi, skupaj 22, med njimi so bili tudi otroci, in vse skupaj zažgali. 
  V spomin na te tragicne dogod­ke priredimo vsako leto spominski slovesnosti. Lani ju zaradi strogih omejitev nismo mogli, letos pa sta bili zaradi milejših omejitvenih ukrepov drugacni kakor obicajno. S polaganjem venca in minuto tišine se je manjša skupina udeležencev in praporšcakov poklonila spominu na ustreljene talce v Gornjem Ce­rovem, kjer je prisotne pozdravil Karlo Passoni, predsednik KO bor­cev za vrednote NOB Kojsko, mi­nuto tišine pa je predlagala Katju­ša Žigon, predsednica Obmocnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica. 
   Pri Peternelu pa je potekala slo­vesnost s kratkim kulturnim pro­gramom, ki je bil posvecen vsem žrtvam 22. maja 1944 v Brdih.
Nenadoma mesecina razkrije
v globini omamne pomladne noci
zidovje požgane domacije,
ki grozljivo v nebo štrli. 
Crno zidovje požgane kmetije,
pri Peternelu ji pravijo vsi,
navdaja me z grozo tragedije
tam notri požganih ljudi.
S temi verzi je moderator Domi­nik Rusjan zacel spominsko slove­snost, potem ko so ob spremljavi Pihalnega orkestra Brda prišli k spomeniku praporšcaki in castna straža Slovenske vojske. 
  V imenu organizatorjev je priso­tne nagovoril Žarko Kodermac, po­džupan in predsednik KO borcev za vrednote NOB Dobrovo. 
  Sledili so polaganje venca, ki so ga k spomeniku nesli predstavniki ZZB NOB ob spremljavi Pihalnega orkestra, nato pa castni pozdrav praporšcakov in garde Slovenske vojske ter minuta tišine. Clani Pla­ninskega društva Brda vsako leto (tako tudi letos) opravijo spomin­ski pohod na hrib Korado, od tam prinesejo venec iz šmarnic in ga položijo k spomeniku. Osrednji govor je imel Jože Abramic, pred­sednik OZVVS Brda, ki je dejal: »Pred 77 leti so temne sile in zlo še kako zaznamovali naše kraje. Da­nes smo se zbrali tu, da se pokloni­mo nedolžnim žrtvam in nesmisel­nemu trpljenju tistih, ki so izkusili grozote druge svetovne vojne. Toc­no na današnji dan se v Brdih spo­minjamo zlocinov, ki so jih nemški okupatorji zagrešili proti nedolž­nim ljudem. Pobijanje civilistov, požiganje hiš, ropanje naših ljudi, odvažanje izgnancev – vse to so poceli, ker kljub svoji veliki vojaš­ki premoci niso bili sposobni pre­magati slabše oboroženih in manj številnih partizanskih enot. Cetudi se bomo danes poklonili spominu na eno grozodejstvo, se moramo zavedati, da je šlo za sistem gro­zodejstev v politiki iztrebljanja slo­venskega naroda. 22. maja 1944 so se nemški sovražniki namenili v Brda, da bi v ofenzivi med Soco in Nadižo obracunali tako s sloven­skimi kakor z italijanskimi partiza­ni. Takrat so se v Brdih zadrževali Briško-beneški partizanski odred, bataljon Vojske državne varnos­ti ter dva garibaldinska bataljona Mazzini in Mameli. Nemške enote so prodirale v vec formacijah z na­menom obkoliti partizanske enote in jih uniciti. V ofenzivi je bilo ubi­tih veliko nemških vojakov in faši­sticnih pomagacev, padlo je tudi veliko partizanov in garibaldincev. Najhujše trpljenje pa je prizadelo civiliste. Nemški vojaki so namrec med mašcevanjem za svoje v spo­padu padle in ranjene vojake po hišah in poljih iskali talce, jih zbi­rali na vaških trgih, zverinsko mu­cili in pobijali. Prav pri Peternelu in Imencevih se je zgodil najvecji zlocin ofenzive. 
  Letos, ko obenem praznujemo 30-letnico naše samostojnosti, lah­ko znova opažamo podobne mrac­ne sile, ki se pojavljajo v vseh drža­vah EU in po svetu. Te sile se ne­zadržno in dejavno trudijo spremi­njati preteklost, in to v vseh porah družbenega življenja. Spoštovani prisotni, menim, da je prišel cas, ko stojimo pred kljucno odlocitvijo, kako naprej, za to pa niso potreb­ne samo volitve, ampak zgolj prava cloveška odlocitev.« 
  Sledil je nastop recitatorjev Zale Ribolica in Alana Peršolja, ki je tudi zaigral na harmoniko. Za konec pa je Pihalni orkester Brda zaigral Vstajenje Primorske.
Milena Beguš, foto: Andrej Colja


KNJIGA

KULTURA

Pomniki boja za svobodo

Domoznansko srecanje 
v vrtu na Petanjcih

Pred nekaj leti je ZZB NOB Sloveni­je v Geopedio zacela nacrtno vna­šati spomenike in spominske ploš­ce. Tej akciji smo se pridružili tudi v Obcinski organizaciji borcev za vrednote NOB Dolenjske Toplice. Sam sem pregledal vse spomenike in plošce, ki spominjajo na naro­dnoosvobodilni boj, jih fotografiral, opisal ter dolocil koordinate in ka­tastrsko obcino vkljucno s parcel­no številko in morebitno registrsko številko Registra kulturne dedišci­ne. Vseh je kar 38, med njimi spo­minska plošca v obcini Žužemberk spominja na dogodke na Kulovih selih v obcini Dolenjske Toplice ta­koj po zacetku svetovne vojne. Vse te spominske objekte sem vnesel v Geopedio.
Nabralo se je zelo veliko gradiva in bila bi velika škoda, da ne bi bilo dostopno vsem, tudi ali pa pred­vsem starejšim, ki niso vešci upo­rabe interneta. Zacel sem razmi­šljati o knjigi in pocasi spomenik za spomenikom z opisom oblikoval v knjigo. Obsega skoraj 200 strani, saj sem na kratko opisal tudi kraje, kjer spomeniki stojijo, in dodal njihove fotografije. Mislim, da sem s knjigo poskrbel tudi za predstavitev obcine Dolenjske Toplice, saj postaja poleg zdravljenja v zdravilišcu cedalje bolj prepoznavna kot turisticni cilj. 
Knjigo sem posvetil premnogim znanim in neznanim domoljubom, ki so se borili za to, da lahko danes svobodno govorimo slovenski jezik in da nas ne tlaci tujceva peta. Ve­liko jih je pri tem nesebicnem boju omahnilo v smrt. Naj njihova žrtev ne bo zaman. Vsebino knjige pok­lanjam svojima zlatima vnukoma Iti in Titu, da bi tudi potem, ko bosta že odrasla, znala ceniti vrednote, za katere so se borili njuni pradedki in prababice ter številni drugi domo­ljubi. 
Knjigo sem zasnoval kot turisticni vodnik z opisi obeležij in vsemi pot­rebnimi koordinatami, da bi se vsi seznanili s tem delckom naše zgo­dovine, tisti, ki jih ta del naše zgodo­vine še posebej zanima, pa bi lažje našli pot do spomenikov in obeležij. Žal je predvsem v Kocevskem rogu še veliko krajev, ki spominjajo na partizanski boj in si zaslužijo, da bi dobili svoje obeležje vsaj v obliki in­formativne table, kjer bi lahko preb­rali, kaj se je med vojno tam doga­jalo. Upam, da se bo tudi to nekoc zgodilo in da partizanski boj, ki je postavil osnove današnje države, ne bo pozabljen in prepovedana tema.
Celotna naklada knjige je 1000 iz­vodov, od katerih so donatorji preje­li en izvod, nekaj malega sem jih za­držal za sorodnike in prijatelje, vse druge pa sem podaril Obcinskemu združenju borcev za vrednote NOB, ki jih je razdelilo med clane. Ostalo je kar nekaj knjig, ki jih bo Združe­nje prodalo in izkupicek namenilo vzdrževanju spominskih obeležij. Cena posamezne knjige je 15 evrov brez poštnine (okoli 3 evre). Ob na­rocilu paketa, ki obsega 24 knjig, je poštnina vracunana v ceno. Knjigo je mogoce narociti pri Obcinskem združenju borcev za vrednote NOB, Obrh 16, 8350 Dolenjske Toplice, ali po elektronski pošti bavgust8@gmail.com, lahko pa tudi na tel. šte­vilki 051 388 541, Avgust Bradac.
Franc Kulovec

Domoljubne in veteranske orga­nizacije Pomurja in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija so v pocasti­tev 30-letnice Republike Slovenije v Vrtu spominov in tovarištva 13. julija pripravile domoznansko sre­canje ob izdaji zbornika Vezisti in zveze. 
V uvodnem, protokolarnem delu so sodelovali pevska skupina Prek­murci in praporošcaki domoljubnih in veteranskih organizacij, pozdrav­na nagovora pa sta imela Ernest Ebenšpanger, predsednik uprave ustanove, in Ivan Smodiš, predse­dujoci koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja.
Pogovorni del srecanja sta vodila Marjan Šiftar, podpredsednik upra­ve ustanove, in general dr. Alojz Šteiner, urednik zbornika. Predsta­vila sta zbornik od pobude za njego­vo pripravo, zbiranja gradiva, vsebi­ne do osrednjih poudarkov v njem. Na predstavitvi je sodelovalo vec avtorjev prispevkov: Miran Fišer, Jože Vaupotic, Olga Germadnik, brigadir Vladimir Miloševic, Štefan Barboric in Ludvik Jonaš.
Rdeca nit vsebinsko bogate predstavitve je bila skrb za kar naj­boljšo opremo za zveze, ki je bila prisotna v milici in TO že konec 60. let in se je nadaljevala do osamo­svojitvenih dejavnosti in po osamo­svojitveni vojni. Sistemi za zveze so bili v osamosvojitveni vojni zelo pomembni in povezanost sistemov zvez TO, policije, upravnih zvez, javnih služb za zveze in telekomu­nikacije (PTT, RTVS) in široke ci­vilnodružbene mreže – številnih or­ganiziranih radioamaterjev je bila odlicna. 
Zbornik je zato odlicno in celo­vito dokumentirano pricevanje o izjemno pomembnih vidikih, ki so bili do zdaj spregledani v obravnavi dogajanj za osamosvojitev Republi­ke Slovenije.
Izdajatelji zbornika so Zveza slo­venskih castnikov, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Zveza policij­skih veteranskih društev Sever in Društvo radioamaterjev in vezistov Vezist, urednik pa je Alojz Šteiner.
Priprava in izdaja zbornika sta rezultat dobrega sodelovanja treh veteranskih in domoljubnih orga­nizacij: Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze policijskih vete­ranskih društev Sever in Zveze slovenskih castnikov, s Slovensko vojsko in Policijo, ki sta naslednici struktur obrambnih sil, ki so pred tridesetimi leti vojaško obranile samostojnost. K navedenim je kot sodelujoce pri nastajanju zbornika treba dodati še Zvezo radioama­terjev, Pošto in Telekom Slovenije in javni RTV-servis ter seveda tudi številne posameznike, ki so poma­gali pri zbiranju in preverjanju po­datkov o izpostavljenih kadrih na podrocju zvez in telekomunikacij. Zbornik je razdeljen na devet vse­binskih delov oziroma poglavij, 92 prispevkov v zborniku pa je obliko­valo 51 avtorjev razlicnih generacij in struktur. K temu je treba dodati še recenzentski mnenji, tri prevode v angleški jezik, predstavitve avtor­jev in izdajateljev zbornika s pod­porniki ter donatorji. Zbornik ima kar 876 strani.
Marjan Šiftar

SPOMINI

Verzi, posveceni komandantu Franti

Ne vem, koliko let je minilo, ko sem na televiziji zasledila intervju s Francem Severjem - Franto. Z zani­manjem sem spremljala ta pogovor in pritegnila me je njegova pripo­ved o mladem fantu, ki je vstopil v narodnoosvobodilni boj in se boril na naših tleh. Še posebej pa mi je ostalo v spominu, da se je kot 22-le­tni komandant izkazal v preboju na Menini planini. 
Tudi njegova zgodba po osvo­boditvi in koncu vojne je bila zelo zanimiva za poslušanje in gledanje in kar verjeti nisem mogla, kaj vse hudega je prestal in kako je njego­vo življenje potekalo po osvobodi­tvi. Takrat sem se odlocila, da tega fanta, borca komandanta, spoznam v živo in se srecam z njim. In res sem šla v akcijo. Pri ZB za vredno­te NOB Hrastnik smo ga maja leta 2016 povabili na pogovor v našo Knjižnico Antona Soureta Hrastnik. Z veseljem se je odzval našemu vabilu in s seboj pripeljal svojo ta­kratno šifrantko Valerijo Skrinjar - Tvrz, Zasavcanko iz Zagorja. 
Bila sem ponosna na ta dogodek in mu v zahvalo v uvodu srecanja namenila kratko pesmico, ki vam jo pošiljam in še ni bila nikjer javno objavljena. S Franto sem se potem še veckrat srecala na Menini planini.


Zasnežena Menina
Nad Tuhinjsko dolino
razprostira se planina,
znana po imenu je Menina.
Kako prebiti se iz obroca, 
saj bitka postajala
je vse bolj nemogoca?
A borci hrabri in pogumni
verjeli so v komandanta,
saj vodil jih v preboj je
mladi Franc Sever - Franta.
Danijela Kovac

MOJI SPOMINI – Izgnanstvo

Vrnitev v izropani dom

Potem ko so mojega polbrata ustre­lili kot talca, smo cakali, kaj se bo zgodilo z nami. Nemci so zaceli iz­seljevanje. Ocetu so zaprli delav­nico, mi pa smo se morali decem­bra javiti na gestapu v Mariboru.V meljski vojašnici so nas fotografirali s številko na prsih ter nam preme­rili lobanjo in ne vem vec kaj vse. Potem smo cakali, kaj bo z nami. 
  Ponoci 4. februarja 1942 so prišli po nas. Zelo mrzlo je bilo. Vzeli smo lahko le osebno prtljago. Odpeljali so nas v Nemcijo. Prišli smo v taborišce Abfertiguns v Schelklingnu. V tabori­šcu je bilo veliko Slovencev, Poljakov in tudi ljudi od drugod. V velikih so­bah so bile nadstropne postelje. Bila sem zelo lacna. Dobila sem zasence­na pljuca. 20. aprila 1942 so nas kot delovno silo poslali v Meidelstetten. Dodelili so nam staro napol poruše­no bajto, v kateri je bila še crna kuhi­nja. Starejše sestre so poslali za dek­le na kmetijo. Ata in mama sta mo­rala trdo delati. Mene pa so poslali v prvi razred. Nisem znala nemško, vendar sem razred izdelala. Ves tisti cas dobrih in slabih spominov je os­tal. Najhujše je bilo zmerjanje: »slo­vaka teufel«. Ostalo je kakor velik madež na otroški duši.
  Minilo je in težko smo cakali vrni­tev v domovino. Ni bilo prevoza in smo bili v zbirnem taborišcu v Mun­singnu. Šele konec septembra smo se vrnili v izropani dom. Z mamo sva odšli v skladišce tako imenova­ne narodne imovine, pa sva dobili le eno crno omaro in vegasto mizo, vse drugo so pobrali tisti, ki so os­tali doma. Morala sem opraviti izpit za osnovno šolo in sprejemni izpit za gimnazijo. Po koncani gimnaziji sem se vpisala na uciteljišce. Prva tri leta so mi placevali dijaški dom, nato nisem bila vec upravicena, ker je bil moj oce obrtnik. Potem sem se nekaj casa vozila z vlakom – ob peti uri zjutraj v Maribor in zvecer nazaj, dokler mi ni mama pri znanki priskrbela mrzle sobe, da sem lah­ko tam prespala. V cetrtem letniku pa so dva meseca pred koncem od­pustili razred ucenk, ker smo hodi­le k maši. Mene niso, ker smo bili izgnani in je bil moj brat ustreljen kot talec. Teh let se spominjam, ker so bila to leta stradanja. Enkrat na dan sem šla v menzo v Ulici kneza Koclja na topel obrok. Ucila sem se najvec v knjižnici v Partizanski ulici, kjer je bilo toplo.
  Leta so minila, imela sem svoj pok­lic, se porocila in z možem sva si že­lela ustvariti svoj dom. Naivno sem menila, da bi tudi midva lahko dobi­la košcek zemlje. Odšla sem v Ma­riboru na sedež takratnih pomebnih clanov ZB. Odgovor, ki sem ga do­bila je bil: »Ja, tovarišica, znajdite se, premladi ste bili ob koncu voj­ne!« Še zdaj vem, kje stoji hiša po­membneža, ki me je tako odpravil.
Ob teh malo drugacnih casih vem, da nam vedno drugi krojijo življe­nje. Mi navadni ljudje pa si poišce­mo svoje in smo srecni v tem, kar si ustvarimo sami.
Jelisava Leskovar

NOVA KNJIGA 


Gregor Jazbec: Vojna II

Mag. Gregor Jazbec, vojaški psiho­log in avtor dela Bitka na Sutjeski (2020), bo oktobra izdal svojo novo knjigo, Vojna II. Ta je nadaljevanje prve Vojne, v kateri je zbral primere bitk, ki jih je obdelal do leta 2012, v tej pa bo predstavil tiste, ki jih je obdelal od leta 2013 pa do 2021.
Knjiga ima štiri poglavja: Nau­ki NOB, Vojaško vodenje, Psihicne motnje v vojni in Vojna propagan­da. Vsako poglavje ima kratek te­oreticni uvod, ki mu sledi štiri do pet primerov. Skozi oci vojaškega psihologa so predstavljeni primeri bojev in izkušenj vojakov od druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Vseh primerov je okrog dvajset. 
Poglavje Nauki NOB obsega pre­gled razvoja NOB v Jugoslaviji in na Štajerskem ter pet primerov: bitko na Sutjeski (skrajšana razli­cica, 1943), spopad Cankarjeve in Gubceve brigade z bataljonom Ma­cerate pri Jelenovem Žlebu (1943), spopad Južnoprimorskega odreda z nemško-italijansko kolono pri Ko­mnu (1944) ter spopad Šlandrove in Zidanškove brigade s 14. SS-di­vizijo na Menini planini.
Pri obdelavi teh primerov so bili avtorju v pomoc tudi preživeli borci teh spopadov. 
Knjiga bo imela okrog 430 stra­ni in bo stala 40 evrov. Naroci se jo lahko pri avtorju na naslovu: 
gregajazbec@yahoo.com ali na telefonski številki 031 504 079. 
S. B.

V SLIKI IN BESEDI

Menina planina:
Clani ZZB za vrednote NOB s Crnuc se vsako leto udeležimo spominske slovesnosti na Menini planini. Letošnja delegacija je štela sedem clanov, z nami je bil tudi praporšcak. Slovesnost na Menini planini je potekala 3. julija. Prvi so k spomeniku padlim partizanom prikorakali praporšcaki z za­stavami, vseh je bilo 40, ki so se poklonili padlimPrireditev, udeležilo se jo je približno 800 ljudi, so najprej pozdravili župani okoliških ob­cin: Kamnika, Gornjega Grada in Luc. Poudarili so, da sta še vedno tako kot med vojno pomembna medsebojna solidarnost in spo­štovanje naše pretekle zgodo­vine. Cetudi se kdaj naša mne­nja razhajajo, pa smo enotni pri kljucnih odlocitvah.  Slavnostni govornik je bil dr. Martin Premk. Poudaril je velik pogum in po­men partizanskih enot, ki so se borile v tem delu naše domovine in so jih najbolj ogrožale elitne nemške SS-enote pod vodstvom generala Erwina Rösenerja. Kljub terorju, ki ga je izvajala nemška vojska, in streljanju talcev so k partizanom prihajali novi borci. Tako so v teh krajih leta 1943 ustanovili partizansko brigado, ki je nosila ime Slavka Šlandra.
V marcu leta 1945 je na Menini planini SS-divizija Galizien s približno 12.000 elitnimi nemškimi vojaki sklenila obroc okoli partizanskih enot, ki so štele 500 bork in borcev. Sovražnik je bil v veliki premoci tako po številu vojakov kakor po oborožitvi. Partizanske enote je vodil komandant Franc Sever - Franta.  Zaradi velike premoci sovražne vojske se je vodstvo par­tizanskih enot odlocilo za preboj iz obroca. Vse borke in borci so se rešili po izjemno težko prehodni in strmi drci v Tuhinjsko dolino. In sovražnik je doživel poraz!
Razpoloženje po proslavi je bilo prijetno, prav táko je bilo tudi druženje starih prijateljev in znancev.
Slavko Pecnik, Marija Milena Lešnjak 
Cehnarjeva dolina:
31. julija smo se na Malkovcu zbrali pohodniki na tradicionalnem pohodu v Cehnarjevo dolino. Preko Malkovca, Slancjega vrha in Krsinjega vrha smo se spustili v Cehnarjevo dolino, kjer smo pripravili krajši kulturni program, govornik Janez Valant pa je slikovito opisal, kaj se je v tej skriti dolinici dogajalo med drugo svetovno vojno. Poleg domacinov, ki so se uprli oku­patorju, sta na tem mestu med drugimi delovala tudi pozneje legendarna partizanska poveljnika Stane Potocar - Lazar in Dušan Švara - Dule. 
   Valant je spomnil tudi na 2. avgust leta 1942, ko so fašisti na Malkovcu požgali 43 poslopij in ustrelili sedem talcev, številne domacine pa so zaprli. Do konca vojne je iz teh krajev 51 ljudi darovalo svoje življenje za svobo­do, številni so izgubili svojo mladost in zdravje po raznih taborišcih, veliko družin je ostalo brez domov. 
  Ceprav se ti dogodki pocasi umikajo v zgodovino, živih pric pa skorajda ni vec, je prav, da se spomnimo teh dogodkov in ljudi, ki so jih krojili. Veliko število pohodnikov, tudi mladih, govori o tem, da ljudi zanimajo ti usodni zgodovinski dogodki. In najlepše je, ce se z njimi seznanimo kar tam, kjer so se zgodili.
Tomaž Kužner
Crnomelj:
Združenje borcev za vrednote NOB Crnomelj je za svoje clane pripravilo strokovno ekskurzijo na Notranjsko. 21. junija smo se odpeljali skozi Kocev­je, Sodražico, Cerknico in Postojno do Pivke. Tam smo si najprej pod odlic­nim vodstvom ogledali muzej vojaške zgodovine. Nato smo si v Slovenski vasi ogledali etno muzej in tako spoznali znacilnosti kraškega sveta in Pi­vških jezer. 
  Popoldne pa smo posvetili spominu na dogodke iz narodnoosvobodilnega boja. Najprej smo se ustavili pri obeležju iz NOB pri Pivka jami, se srecali še s predstavnikoma Združenja Postojna - Pivka, ki sta nam orisala dogodke, ki so se med drugo svetovno vojno zvrstili na tem kraju. Med potjo proti domu smo se ustavili še ob spomeniku padlim partizanom v Grahovem in se jim poklonili s partizansko pesmijo.
  Po prijetnem druženju in klepetu v Postojni smo se morali posloviti z ob­ljubo, da se 7. novembra letos srecamo na Lokvah.
Ljudmila Kocjan, foto: Janez Kastrin
Dolenja vas v Selški dolini:
Krajevna organizacija ZB NOB Železniki je v sodelovanju z ZB NOB Škofja Loka, Obcino Železniki in Skupnostjo borcev Prešernove brigade 24. julija 2021 pripravila v Dolenji vasi spominsko slovesnost ob obletnici ustrelitve talcev. 9. julija 1943 so namrec borci Selškega bataljona na Bukovškem po­lju med Dolenjo vasjo in Bukovico napadli dva tovornjaka nemških vojakov. Sedem okupatorjevih vojakov je padlo, 48 je bilo ranjenih. Pet dni zatem je sledilo nemško mašcevanje. Pripeljali so 20 talcev iz begunjskih zaporov ter jih privezane ob kole v skupinah po pet ob devetih zjutraj 19 ustrelili. Eden se je v smrtni grozi ob cakanju na strel onesvestil.
  V tistih dneh je bila v Davci iz šestih bataljonov ustanovljena Gorenjska brigada, ki se je pozneje preimenovala v 7. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Franceta Prešerna. Ob premiku v Martinj Vrh so prejeli ob­vestilo o nameravanem streljanju. Dva bataljona sta odhitela proti Dolenji vasi. Vso pot so tekli, da bi preprecili streljanje in rešili talce. Žal so bili prepozni. Proti veceru so Nemci usmrcene talce naložili na tovornjak in jih odpeljali v Begunje, med njim tudi še živega. 
  V bližini kraja tragedije, na robu polja pod gozdom, je bil leta 1950 po na­crtih arhitekta Jožeta Plecnika postavljen spomenik v obliki kapelice. Vanj so vgrajene vse vrste kamnin iz Selške doline, koli, ob katerih so bili talci ustreljeni, pa so povezani v snop pod streho kapele. Simbolno je tako v spomeniku združen spomin na talce ter 338 padlih borcev in žrtev fašistic­nega nasilja iz Selške doline. V tem prelepem ambientu poteka vsakoletna spominska slovesnost v spomin na ustanovitev Prešernove brigade, na slo­venski odpor in žrtve okupatorja. 
  Po polaganju vencev ob udeležbi castne enote Slovenske vojske je bil letošnji slavnostni govornik generalmajor Ladislav Lipic. S svojo tehtno be­sedo je med drugim resno opozoril na stranpoti slovenske politike. Župan obcine Železniki pa je v svojem pozdravnem nagovoru napovedal obnovo strehe Plecnikovega spomenika in ureditev okolice. Nastopili so še clani KUD France Koblar in Harmonikarski orkester iz Železnikov ter baritonist Tone Habjan s harmonikarjem Nejcem Jemcem.
  Slovesnosti se je pridružilo tudi 32 pohodnikov, ki so v štirih urah prehodili pot, po kateri so pred 78 leti zaman hiteli prešernovci, da bi rešili življenja talcev. 
Milena Sitar, foto: Bojan Bertoncelj
Dobrava:
Pri lovskem domu LD Brežice v gozdu Dobrava pri Bukošku je zadnji julij­ski dan potekala vsakoletna slovesnost v spomin na ustreljene borce Krške partizanske cete. 30. julija je namrec minilo 80 let od poboja talcev prve krške cete, katerih svojci so bili tudi prisotni na komemoraciji. 
  Ko je nemški okupator leta 1941 zasedel Krško, se je sešla skupina skojev­cev in komunistov, ki je sklenila, da se mu bo z orožjem v rokah uprla, vendar jo je okupator unicil že v zacetku njenega delovanja. Nemški policiji je 29. julija 1941 zaradi pomanjkanja previdnosti in neizkušenosti clanov skupi­ne ter izdajstva uspelo skupino obkoliti in zajeti v gozdu Rore nad Krškim. Deset ujetih clanov skupine, devet fantov in eno dekle, so obsodili na smrt. 
  Stane Preskar, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Brežice, ki je bilo organizator proslave, je dejal, da letos mineva 80 let, odkar so se naši predniki uprli okupatorju, zato se ne sme nikoli pozabiti na te pomembne dogodke iz preteklosti. Ob tej priložnosti je skupaj s predsednikom pokra­jinskega sveta združenj borcev za vrednote NOB Lojzetom Štihom za pre­dano in uspešno utrjevanje zgodovinske resnice, vrednot in dosežkov naro­dnoosvobodilnega boja slovenskega naroda, spoštovanje žrtev in ohranja­nje kulturne dedišcine NOB ter vkljucevanje mladih rodov v uresnicevanje programskih nalog zveze podelil srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije Bredi Videnic Kuplenik in Idi Ostrelic. 
  Slavnostni govornik je bil Milan Gorjanc, clan predsedstva ZZB NOB Slo­venije, ki je poudaril, da so bili clani Krške partizanske skupine prvi usmr­ceni Slovenci v okupirani Štajerski. »Prepušcam zgodovinarjem, zakaj Krška partizanska skupina ni ceta. Zame kot vojaka je bila vojaška enota, ki se je zbrala zaradi oboroženega odpora, torej je bila partizanska ceta,« je dejal.
  Delegacija je med komemoracijo položila venec k spomeniku na kraju, kjer so bili ustreljeni krški partizanski borci. Stane Preskar je deklamiral dve pesmi Franca Živica iz Globokega, Videnic Kuplenik pa pesem Franca Ogorevca iz Bukoška. Svoje poglede na aktualno družbeno dogajanje je strnil Jože Bracun. 
  V programu so sodelovali clanice in clani MePZ KUD Oton Župancic Artice pod vodstvom Mihe Halerja, na harmoniki jih je spremljal Jože Žagar. Na prizorišcu so bili tudi praporšcaki, vojaška castna straža in pripadniki spo­minske Gorjanske cete na celu s komandantom 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona Milanom Krajncem.
R. R., foto: Meho Tokic
Kožbana:
V spomin na velicastno predvolilno zborovanje, ki je bilo 9. julija 1944 v bližini vasi Kožbana, vsako leto poteka spominsko srecanje, letos je bilo 11. julija. Tudi letos so se na srecanje z avtobusom pripeljali clani ljubljanske sekcije BBO.
  Na prizorišce so najprej prišli praporšcaki s prapori borcevskih organizacij iz Brd in nekaj sosednjih obcin, briških veteranov vojne za Slovenijo in ANPI.
  V imenu organizatorjev in obcine Brda je prisotne pozdravil Žarko Koder­mac, podžupan in predsednik koordinacije KO ZB Brd. Slavnostni govornik je bil Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma v Gorici (Italija). »V nedeljo, 9. julija 1944, je bil v Brdih najvecji praznik. Tega dne je na planoti v hrasto­vem gozdicku nad vasjo Kožbana prvic v zgodovini potekal velik in svobo­den volilni shod. Udeležilo se ga je nad 2000 ljudi, ki so manifestirali za svobodo, za OF. V cast mi je torej, da spregovorim v kraju, kjer je pred se­deminsedemdesetimi leti imel svoj poslednji govor Jože Srebrnic, saj je po odhodu iz Brd pri Anhovem skupaj s tremi tovariši tragicno utonil v narasli Soci. Na tistem shodu sta spregovorila tudi župnika Edko Ferjancic - Taras in Friderik Lenardic, kar dokazuje, da so tudi briški Cedermaci, tamkajšnji duhovniki, opravljali nadvse pomembno narodnobuditeljsko delo. Župnik Ferjancic je takrat jasno in glasno poudaril, da se mu gnusijo narodni izda­jalci in da trdno veruje v bližnjo svobodo,« je med drugim povedal Komel in dodal: »Pripadam generaciji, ki je na našem obmejnem obmocju živela s prepustnico, ki se je zavzemala za odpravo meja, za miroljubno sožitje med Slovenci in Italijani v prepricanju, da dokler ostajamo le ljudje, bomo veliko bolje razumeli in spoštovali drug drugega in bomo mnogo bolj družbeno ucinkoviti. Trenutna politicna scena ne le v Sloveniji in Italiji, ampak tudi v drugih evropskih državah se nam kaže kot razcefrana, egoisticna, globoko razdeljena. In prav s pogledom na današnjo razcefrano sliko okolice, ka­teri pripadam, moram navesti misel znanega poljskega publicista Adama Michnika, ki je na vprašanje, ali je na svetu še kaj hujšega od komunizma, odgovoril pritrdilno in dejal, da je to protikomunizem. Zdaj capljamo po tej blatni cesti.«
  Kulturni program so oblikovali: pevci Kvinteta Kvartin, recitatorji Zala Ri­bolica, Marja Kodermac in Alan Peršolja, ki je zaigral tudi na harmoniko. Za konec pa je zadonela primorska himna Vstajenje Primorske. Moderator programa je bil Dominik Rusjan, ki je prisotne povabil na srecanje tudi pri­hodnje leto. Sledila sta pogostitev z golažem in briško kapljico ter prijetno druženje ob petju partizanskih pesmi.
Milena Beguš
Limbarska gora:
ZB za vrednote NOB Moravce je v svojem programu za letos na­crtovalo pohod k spomeniku na Limbarski gori. Napis na spome­niku pri Trdinovih sporoca, da se je na tem mestu 30. septembra 1943 preformirala Šlandrova brigada. Na vrtu Trdinove doma­cije se je takrat zbralo okrog 300 dobro oboroženih partizanov. V današnjem casu pa se udeleženci spominov na dogodke iz parti­zanskega boja zahvaljujejo lju­dem, ki so osvobodili domovino. To je del naše zgodovine, ki ga priznava tudi Evropa in si zasluži vse spoštovanje.
  Zaradi hude vrocine predvsem starejši na srecanje pri spome­niku niso zmogli peš in so se na goro pripeljali. Položili smo venec k spominskemu obeležju, predsednik or­ganizacije tovariš Rebolj pa je spominu na dogodke namenil nekaj besed. Moravško združenje se Trdinovim zahvaljuje za gostoljubje, PGD Moravce pa za stole in mize. 
Vojka Rebolj
Mostec:
V ljubljanskem Mostecu se že tradicionalno vsako leto 4. julija zberejo clani ljubljanskih združenj borcev za vrednote NOB, da skupaj pocastijo nekdanji državni praznik, dan borca. Lani je to preprecila epidemija covida-19, letos pa se nas je zbralo približno 500. Predsednika ljubljanskih združenj borcev Šiška Sreco Orsag in Bežigrad Jože Hartman s sodelavci sta pripravila vse potrebno za praznovanje. Udeležence srecanja je pozdravila predsednica ZZB Ljubljana Julijana Žibert. Poudarila je, da letos praznujemo dve obletni­ci, tesno povezani z nastankom samostojne države Republike Slovenije: 80. obletnico ustanovitve OF in 30. obletnico razglasitve samostojnosti. Že lani bi morali v Ljubljani praznovati tudi 75. obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom ter osvoboditve Ljubljane, Slovenije in Jugoslavije, ne nazadnje Evrope in sveta. Vse te obletnice so pomembni mejniki v zgodovini sloven­skega naroda in nastanka suverene Slovenije. 
  Julijana Žibert je v nadaljevanju opozorila na nekatera dejstva, ki smo jim danes price in nam kažejo, da po 30 letih samostojne države ni nobene vizije. Ugotavljamo kršenje clovekovih pravic, razprodaja se javno premože­nje, nacrtno se unicuje STA, blokira se pravosodje, podpira se klerofašizem in nekakšna sprava je zgolj zloraba in potvarjanje zgodovine za politicne namene. Poudarila je, da se mlade generacije nimajo kaj spravljati, saj niso bile v vojni. Pravico imajo do lastne presoje, predvsem pa do boljših razmer za svoje šolanje in razvoj, do svobode v vsej njeni velicini ob upoštevanju razlicnosti mišljenja vse do meje, ko to zacne ogrožati svobodo drugega. 
   V svojem nagovoru se predsednica Julijana Žibert ni izognila državni proslavi ob dnevu upora, 27. aprilu, na Mali Gori pri Ribnici in državni prosla­vi ob 30-letnici samostojnosti, ki je bila organizirana samo za povabljence, brez ljudstva in brez ZZB NOB Slovenije. Naši prapori niso smeli na proslavo 30-letnice države, ki je nastala na temelju boja in upora proti okupatorju. 
   Župan Mestne obcine Ljubljana Zoran Jankovic pa je v svojem nagovoru poudaril, da se v Ljubljani ne sramujemo praznovati nekdanjega državne­ga praznika 4. julija, dneva borcev. Dobro vemo, kdo je bil na pravi strani v casu boja proti fašizmu in nacizmu. To so bili Titovi partizani. Na to smo v Ljubljani ponosni. Zato ne bo nikoli, dokler bo župan, dovolil postavljati spomenikov izdajalcem in kolaborantom. Udeleženci srecanja so prisluhnili petju Lare Jankovic in Partizanskega pevskega zbora ter tako kot že tolikok­rat do zdaj z zborom zapeli Hej brigade.
Meta Verbic
Naklo:
Letošnje leto mineva v znamenju prenekatere prelomne obletnice. 6. apri­la je minilo 80 let od napada Hitlerjeve Nemcije na Jugoslavijo. 27. aprila 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, »ki se je rodila iz domoljubja in je krepila domoljubje – za ceno lastnega življenja«, kot je zapisal Janez Stanovnik, in je bila simbol naro­dovega odpora. Ena od temeljnih tock iz programa OF je bila pra­vica slovenskega naroda do sa­moodlocbe. In ta tocka se nam je pred 30 leti uresnicila. 
  26. julija letos je minilo tudi 80 let od ustanovitve 1. kranj­ske cete, ustanovljene v Naklem. Tistega dne se je pred Fistrovo, po domace Levcevo hišo na Ce­gelnici zbralo 26 borcev iz Stra­hinja, Nakla, Cegelnice in Kranja in ustanovilo 1. kranjsko ceto. Za komandirja je bil imenovan Franc Mrak iz Kranja. Iz Levceve hiše so se partizanom pridružili trije bratje: Miha, ki je padel januar­ja leta 1942 v dražgoški bitki, ter Franc in Stane, ki sta vojno pre­živela. Poleg moških sta bili v tej ceti tudi dve ženski, Pavla Mede - Katari­na, narodna herojinja, ubita v bitki Pohorskega bataljona na Pohorju, Rozka Mede - Rezka pa je vojno preživela.
  Po ustanovnem srecanju je ceta krenila pod Storžic in se utaborila v lovski koci, kjer se ji je pridružila Tržiška ceta. Ceti sta se združili v Kranjsko-tržiški bataljon oziroma Storžiški bataljon, ki je 5. avgusta 1941 na istem mestu doživel ognjeni krst, saj je bil izdan in napaden. Ubitih je bilo osem parti­zanov. V letu 1941 je živelo v Naklem približno 800 prebivalcev, 250 jih je sodelovalo v narodnoosvobodilnem boju, bodisi kot borci ali aktivisti. Veliko Naklancev je bilo pregnanih v Srbijo in interniranih v taborišca v Nemciji in Italiji.
  26. julija je bil pred samostojno Slovenijo obcinski praznik, Glavna cesta se je imenovala Cesta 26. julija, tudi po Mihu Fistru se je imenovala ulica. Vendar se casi in interpretacija zgodovine spreminjajo, poimenovanja so se zamenjala, dejstva in spomini pa ostajajo. Naj bo ta zapis spomin na pogumne ljudi, ki so bili veliki domoljubi in so tvegali vse, svoje življenje in življenje svojih družin, ter z oboroženim uporom preprecili, da bi nas okupator izbrisal.
   Za konec bi si izposodila misel grškega mita o železni dobi, v kateri je za­znati cas druge svetovne vojne in današnji cas: »Vsaka generacija je slabša od prejšnje. Prišel bo cas, ko bodo ljudje postali tako pokvarjeni, da bodo castili moc. Moc bo zanje pravica in spoštovanja dobrote ne bo vec. Toda ko se ne bo nihce vec jezil zaradi krivic ali obcutil sramu v prisotnosti ubogih, bo Zevs unicil zatiralce. Razen ce bo ljudstvo že prej vstalo in strmoglavilo zatiralske vladarje.«
Greta Fister Štamulak
Gorenji Podšumberk:
24. julija je KO ZB za vrednote NOB Velika Loka organizirala tradicionalno spominsko slovesnost na Gorenjem Podšumberku. Za tiste, ki manj pozna­te Dolenjsko, naj zapišemo, da je kraj tik pod gradom Šumberk, v KS Sela Šumberk, ki spada v obcino Trebnje. Kraje iz okolice in gradova Kozjek in Šumberk je uporabil Josip Jurcic v pripovedki o Juriju Kozjaku. 
  Tradicionalna slovesnost na Gorenjem Podšumberku je posvecena dogod­ku, ko je ob napadu partizanov na postojanko Sela pri Šumberku italijanska artilerija z ognjenih položajev pri Radohovi vasi obsula poveljniško mesto štaba Dolenjske operativne cone, ki je bil v Gorenjem Podšumberku. Takrat so padli nacelnik štaba GŠ NOV in POS Milovan Šaranovic, namestnik po­liticnega komisarja GŠ Ivan Kavcic in prvi komandant 15. divizije Predrag Jevtic - Dragan.
  Na slovesnosti so bili tudi general Lado Kocjan, župan obcine Žužemberk Jože Papež, predsednik pokrajinskega združenja ZB za vrednote NOB Do­lenjske in Bele krajine Borut Likar, predsednik trebanjskega združenja za vrednote NOB Boštjan Sladic in številni drugi gostje. K spomeniku padlim za svobodo sta v imenu vseh prisotnih položili venec delegaciji organiza­torjev in predstavnikov organov ZB NOV za vrednote NOB iz Bele krajine.
  Medvojne dogodke je opisal govornik Srecko Vovk, predsednik nadzorne­ga odbora ZB za vrednote Novo mesto. Ošvrknil je tudi trenutna družbena dogajanja in predstavil borcevski pogled na razmere, o katerih ne smemo biti tiho. Podelili so priznanja za delo v krajevni borcevski organizaciji. Na prireditvi je sodelovala garda Slovenske vojske, v pestrem kulturnem pro­gramu pa ucenke Osnovne šole Veliki Gaber – sestre Cesar pod vodstvom mentorice Justine Zupancic, Terezija Potocar, aktivistka borcevske organiza­cije iz Novega mesta ter clanica Dolenjskega spominskega partizanskega bataljona, ki je bil tudi prisoten na prireditvi, MePZ DU Mirna in harmonikar Žan Trunkelj. Program je povezoval Brane Praznik.
B. P.
Pogorelec:
Letos mineva 29 let od ustanovitve Društva za vzdrževanje partizanskih grobišc v Rogu. Ustanovili so ga že pokojni Jože Bucar in njegovi somišljeni­ki. Obcnega zbora se je udeležilo vec kot sto clanov, med njimi tudi legenda partizanskega boja, general Lado Kocijan, in borec Gubceve brigade, Tone Kralj. Letos je obcni zbor potekal prav 4. julija, zato ni bilo nakljucje, da so ta dan v svojih govorih ali pozdra­vih omenjali tudi govorniki.
  Delo društva je bilo v letu 2020 okrnjeno. Pozornost smo posve­tili predvsem spomladanskemu in jesenskemu cišcenju. Obnovi­li smo kažipote in spomenik na Pogorelcu. »Veliko naših clanov, tudi ustanovnih, danes ni vec med nami, toda njihova zamisel o programu ostaja dolocena že vrsto let in uresnicevali jo bomo tudi v prihodnje,« je v programu za leto 2021 povedal predsednik društva Alojz Puhan. 
  Sprejeli smo predlagani pro­gram dela za letos, ko bomo po­sebno pozornost posvetili cišce­nju spomenikov in grobišc parti­zanskih bolnic Leseni kamen in Gornji Hrastnik. Našo letno konferenco so pozdravili župan obcine Dolenj­ske Toplice, podpredsednik Obmocnega odbora Zveze borcev za vrednote NOB Novo mesto in predsednik ZDVIS Janez Podržaj. 
  »4. julija pred 80 leti je CK KPJ sklenil zaceti vstajo. V spomin na ta do­godek smo od leta 1956 do leta 1991 praznovali dan borca. Ti dogodki so bili usodni za slovenski narod. Vredni so spomina, še posebej na tiste, ki so žrtvovali svoje življenje za domovino. Prav tako si zaslužijo zahvalo in spoštovanje vsi udeleženci protifašisticnega boja. Žal moram izraziti ne­zadovoljstvo nad ravnanjem današnje vladne koalicije, ki zanika narodno­osvobodilni boj in njegove pridobitve, ne dovoli udeležbe praporov ZZB NOB in še nekaterih na državnih proslavah in prireditvah. Moti jo rdeca zvezda, simbol upora proti okupatorjem. Razne, tudi protikoronske, ukre­pe zlorabljajo kot izgovor za zmanjševanje ali celo ukinitev priznanih in z ustavo zagotovljenih pravic. Motimo jih borci NOB, žrtve vojnega nasilja v drugi svetovni vojni, vojni invalidi ter vecina domoljubnih in veteranskih organizacij. Še vedno smo tu in ne bomo dovolili potvarjanja zgodovine. Tudi partizanska grobišca so neme price naše krute preteklosti. Zanemarjen grob ali spominsko obeležje, mnogokrat tudi popackano in poškodovano, je sramota, ki je trenutno vladajocim celo všec.« 
Helena Miša Kulovec
Koper:
Clani PVD Sever za Primorsko in Notranjsko smo se od 3. do 10. julija podali na spominski pohod Koper–Cerje–Triglav. Z glavnega koprskega pomola je z nami krenil tudi clan Društva Sever severna Primorska. Prva dva dneva nas je pot vodila preko Škofij, Ospa, Beke, hriba Kokoška do Sežane, drugi dan pa cez komenski Kras. 5. julija smo se pridružili pohodnikom Društva Sever severna Primorska in skupaj nadaljevali pohod proti Triglavu. 
  Pot nas je vodila skozi obcine Miren - Kostanjevica, Šempeter - Vrtojba, Nova Gorica in Tolmin. Cetrti dan smo prenocili na Planini Razor. Od tam se je zacel tisti pravi pohodniški gorski svet. Pohod smo nadaljevali do koc pod Bogatinom, pri Triglavskih jezerih, na Dolicu in koce Planika. Vzpeli smo se na Triglav, ki smo ga dosegli 9. julija ob 11. uri. Sledili so spust do Kredari­ce in udeležba na proslavi ter vrnitev do koce Planika. 10. julija smo se še spustili v dolino do Rudnega polja, kjer smo se pohodniki udeležili sklepne proslave ob 35. spominskem pohodu na Triglav v pocastitev na leto 1944, ko so partizanske patrulje na vrhu Triglava izobesile slovensko zastavo.
  Clani PVD SEVER za Primorsko in Notranjsko se že od leta 1999 pod ime­nom Pohod Ankaran–Triglav udeležujemo spominskega pohoda na Triglav. Od leta 2019 se ta pohod imenuje Pohod veteranov policije Koper–Cer­je–Triglav. 
Franko Zadnik, foto: Gregor Lahajnar
Ples:
V Polsnikov dol v naselju Ples v današnji obcini Moravce so nem­ški vojaki 18. junija 1943 iz be­gunjskega zapora pripeljali deset mož in jih ob drevesih ustrelili. Na mestu žalostnega dogodka je bil leta 1946 postavljen spome­nik z imeni žrtev okupatorjevega nasilja. 
   Združenje borcev za vrednote NOB Moravce na tem mestu v okviru svojih dejavnosti vsakih nekaj let pripravi spominsko slo­vesnost. Letos so se clani zdru­ženja in drugi obiskovalci v le­pem soncnem vremenu ponovno zbrali v Polsnikovem dolu.
   Prireditev se je zacela s pok­lonom slovenski himni, ki jo je zapel Kvartet Krt, katerega so obiskovalci na prireditvi slišali še v pesmih: Padel je, padel, mlad partizan, Pociva jezero v tihoti, Precuden cvet je v grapi crni, Slovenski partizan in Domovina naša je svobodna. Matjaž Barlic je recitiral pesmi Karla Destov­nika - Kajuha in Rudolfa Maistra. Clani združenja in svetnica Brigita Barlic so položili venec k spomeniku. Predsednik moravškega združenja Martin Rebolj pa je v govoru povedal, da se s takimi prireditvami spominjamo ljudi, ki so vedoc, da lahko izgubijo vse, tudi življenja, delali za partizanski odpor, in da so bili odpor proti nacifašizmu, obenem pa tudi socialni in kulturni boj nujni za obstoj slovenstva. Na tovrstnih srecanjih se spominjamo umrlih, ki smo jim lahko hvaležni, da živimo v svoji domovini, obenem pa spominske slovesnosti tudi opominjajo pred ponovnimi vojnami. 
  Slavnostna govornica prof. dr. Ljubica Jelušic, podpredsednica ZZB NOB Slovenije, pa je navezala spomin tudi na današnji cas, ko je celo rdeca zvez­da moteca in ko je štiriletna vojno proti tujim zavojevalcem odrinjena, ka­kor da nima pomena, ceprav je terjala številne žrtve slovenskega naroda in v svetu uživa spoštovanje in priznanje.                                                    
Vojka Rebolj, foto: Rajko Gostic
Postojna:
2. julija so se v parku Društva upokojencev v Postojni po desetih mesecih vendarle spet srecali clani ZB NOB Postojna in njihovi gostje. Srecanje je bilo namenjeno praznovanju dneva borca, kar so zaznamovali s kulturnim programom, podelitvijo priznanj in druženjem ob plesni glasbi.
  Udeležence proslave sta najprej pozdravila predsednica Krajevne orga­nizacije ZB NOB Postojna Katja Vuga in podžupan obcine Postojna Andrej Berginc. Slavnostni govornik na prireditvi je bil clan predsedstva ZZB NOB Slovenije Martin Premk, ki je spregovoril o pomenu dneva borca. 4. juli­ja 1941 se je v Beogradu sešel CK KPJ in pozval narode k oboroženemu odporu proti okupatorju in njegovim pomagacem. Ta dan je bil za praznik razglašen 26. junija 1956. Po slavnostnem govoru je Premk v imenu ZZB NOB Slovenije podelil srebrni plaketi Ineldi Karbic za dolgoletno sodelova­nje pri ohranjanju vrednot NOB in Matjažu Vilharju za dolgoletno skrb za spomenike NOB v obcinah Pivka in Postojna. Priznanje ZZB NOB Slovenije praporšcaku je predsednik ZB NOB Postojna Jerko Cehovin podelil Petru Žitku, prav tako tudi priznanja ZB NOB Postojna Stanku Markovcicu in Zden­ku Katernu za dolgoletno sodelovanje pri ohranjanju vrednot narodnoosvo­bodilnega boja na lokalnem obmocju. V kulturnem programu so nastopili 13-letna flavtistka in pevka Karin Može Pavlin, recitatorki Marjana Centa in Dora Hrvatic in pevski zbor DU Postojna Burja. Prijetno druženje v vecer pa je spremljal trio Tricikel.
Katja Vuga
Rudno polje:
Na Rudnem polju na Pokljuki je bila 10. julija sklepna slovesnost 35. spo­minskega pohoda na Triglav, ki so ga v pocastitev partizanskih patrulj leta 1944 in na izobešanje slovenske zastave na vrhu Triglava leta 1991 organi­zirala domoljubna veteranska društva: Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze slovenskih castnikov, Policijsko veteransko društvo Sever in Zveza borcev za vrednote NOB Slovenije. 
  Manj kondicijsko pripravljeni clani smo ostali na Rudnem polju in se sprehajali po bližnji okolici, bolj zdržljivi so se podali do Kredarice, zasta­va OZVVS Krško pa je tudi letos zaplapolala pri Aljaževem stol­pu, kamor sta jo prinesla vete­rana Alojz Štampfelj in Stojan Kajba. Sklepne slovesnosti, ki je potekala na Rudnem polju, se je poleg pohodnikov udeležilo vec sto veteranov in ljubiteljev gora iz vse Slovenije. Po slovesnosti smo krški veterani pokramljali še s prvim predsednikom samostoj­ne Slovenije Milanom Kucanom, ki nam je namenil nekaj prijaznih in spodbudnih besed.
  Slavnostni govornik je bil pred­sednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman. Kot je povedala pred­sednica organizacijskega odbora spominskega pohoda Danijela Mandeljc, je namen prireditve prenašanje zgodovinskega vedenja in vre­dnot narodnoosvobodilnega boja, ki je postavil temelje poznejši osamo­svojitvi, na mlajše generacije. »Z našo prireditvijo želimo obdržati vse to, kar smo si priborili med vojno in v kar smo verjeli leta 1991,« je poudarila.
OZVVS Krško
Ptuj:
Vsako leto 8. avgusta se na Ptujskem spomnimo poslednjega boja Lackove cete v Mostju (8. avgust 1942), mucne smrti heroja Jožeta Lacka in njegovih sojetnikov v ptujskih zaporih ter vseh padlih in žrtev vojnega nasilja v drugi svetovni vojni. Združenje borcev za vrednote NOB Ptuj je na pobudo clanov in clanic Kluba brigadirjev Ptuj 8. avgust poimenovalo dan spoštovanja vre­dnot NOB na Ptujskem.
  V spomin na te dogodke, 80. obletnico ustanovitve OF in 30-letnico sa­mostojnosti Republike Slovenije smo v sodelovanju z Mestno obcino Ptuj 7. avgusta pripravili slovesnost pred nekdanjimi zapori (upravno zgradbo Pokrajinskega muzeja) v Prešernovi ulici. Slavnostni govornik je bil Marijan Križman, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije. Sodelovali so tudi pra­poršcaki veteranskih organizacij (KoDVOS) in Kluba brigadirjev. 
  Kulturni programom pod vodstvom Branke Bezeljak so pripravili združeni moški pevski zbori pod vodstvom Gregorja Lacna - KUD Rogoznica, TALUM Kidricevo in Komorni moški zbor Ptuj, pevca Karmen Ivancic in Primož Vi­dovic, recitatorji Teatra III in KUD Vitomarci: Valerija Ilešic Toš, Milan Cernel, Eva Zala Majcenovic in Kaja Celan. Prireditev je vodila Nevenka Dobljekar.
  Ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in razkosanju slovenskega ozem­lja ter razpadu kraljeve vojske se je na Ptujskem tako kot po vsej Štajerski zacel izjemen pritisk na civilno prebivalstvo tudi s pomocjo Kulturbunda: prisilna mobilizacija in vkljucevanje mladih v organizacijo nemške mladine, aretacije politicnih aktivistov, izseljevanje zavednih družin, deportacije v taborišca … Kljub temu se je zacel upor in pod vodstvom predvojnih ko­munistov so na Ptujskem nastajale postojanke OF v Slovenskih goricah in Halozah, ena od njih tudi v mestu na Ljutomerski cesti. Do poletja leta 1941 je nemškim okupatorjem s pomocjo izdajalcev uspelo razbiti postojanke in pobiti kar 23 aktivistov OF. Z množicnimi aretacijami in streljanjem tal­cev ter izgonom zavednih slovenskih družin so skoraj onemogocili upor. V zacetku leta 1942 je bila ustanovljena partizanska Slovenskogoriška ceta, katere borci so tragicno padli 8. avgusta v Mostju. Že leta 1941 so Nemci zasedli grad Borl in v njem ustanovili prehodno zbirno taborišce za zavedne Slovence, ki so bili doloceni za izselitev iz Spodnje Štajerske. Delovalo je do marca 1943. 
  (Povzeto po razstavnem katalogu I. Mavric PMPO 1995, Domovina naša je svobodna)
Branka Bezeljak, foto: Martin Ozmec
Sostro:
V Cetrtni skupnosti Sostro smo letos zaznamovali pomembno obletnico: 80 let ustanovitve prve slovenske partizanske cete, Molniške cete. Ustanovlje­na je bila 13. julija 1941. Hkrati je ta dan tudi krajevni praznik CS Sostro, ki podpira izvedbo praznika in sodeluje pri njej.
  Organizatorja proslave, ki je bila 10. julija pri spomeniku Molniške cete ob Brunarici Zadvor, sta bila: ZZB Moste - Polje in KO ZB Zadvor - Sostro. Prvic, odkar slavimo krajevni praznik, smo povabili praporšcake vseh društev (od­zvalo se je šest društev), ki so se v slavnostnem prihodu pridružili petim pra­porom našega združenja in praporu Policijskega veteranskega društva Sever.
  Vsi prisotni smo bili navdušeni nad nastopom Papirniškega pihalnega or­kestra Vevce. Navdušila je tudi recitatorka pesmi Mateja Bora Barbara Jozelj ob spremljavi harmonikašice Neje Štrubelj. Kako lepo so zadonele partizan­ske pesmi v gozdovih, kjer se je pred 80 leti zbralo 13 pogumnih mož in se odlocilo braniti domovino!
  Proslavo je povezovala predsednica KO ZB Zadvor - Sostro Mija Kocjan­cic. Goste je pozdravila predsednica ZZB Moste - Polje Branka Kastelic in se spomnila vseh pomembnih letošnjih obletnic.Vse udeležence pozdravil tudi poslanec DZ RS Janez Moškric, ki je bil 16 let predsednik CS Sostro in je ves cas deloval v prid povezovanja in strpnosti med razlicno mislecimi. Poudaril je boj za neodvisno Slovenijo skozi vec rodov Slovencev.
  Predsednika CS Sostro je zastopala Maruša Babnik, mestna in cetrtna svetnica SDS in urednica lokalnega glasila Sostrcan. Slavnostni govornik je bil generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik. Povzel je zgodo­vinsko dogajanje pred drugo svetovno vojno in razmere, ki so privedle do tako zgodnjega upora, ki je uspel predvsem zaradi široke podpore prebival­stva. Govor je požel številne pohvale.
  Na nastanek partizanske cete in prvih odredov na obmocju Molnika in Pugleda nas danes spominjajo številni spomeniki (18 na obmocju KO ZB Zadvor - Sostro) in nazivi ulic (Cesta 13. julija, Cesta II. grupe odredov, Ulica Molniške cete). Še posebno ponosni smo na velicasten spomenik Molniške cete in vseh žrtev in padlih v narodnoosvobodilnem boju. 
  Ob obletnici smo gostom ponudili novo brošuro o Molniški ceti in prilo­žnostne magnetne plošcice, urednica Sostrcana pa je razdelila vecje število glasila, v katerem je bil obširen zapis o vseh naših letošnjih dejavnostih (predvsem na Spominskem obmocju Pugled). Delegacija Zveze borcev je položila venec na spomenik, delegacija Mestnega odbora Levice pa cvetje. Ob upoštevanju omejitev NIJZ se je zbralo okoli 150 ljudi. 
Mija Marija Kocjancic
Štore: 
Na slovesnosti ob 80. obletnici ustanovitve 1. celjske partizanske cete, ki je bila ustanovljena 20. julija 1941 pri takratni Mulejevi domaciji na Ja­vorniku nad Štorami, smo se ji clani domoljubnih organizacij iz Štor, Celja in Laškega poklonili 20. julija. V bližini hiše je obcina Štore postavila lep granitni spomenik s spominsko plošco, na kateri je verz partizanskega pe­snika Mateja Bora: 
»Svoboda je precudovit sad, 
ki ti ne pade v roke sam z drevesa. 
V vrhove strme, ki vihar jih stresa, 
sam moraš ponj, ce rad ali nerad.« 
In kakšno zanimivo nakljucje: pred drugo svetovno vojno je Matej Bor nekaj casa živel prav v železarskih Štorah.
  Na slovesnosti smo se spomnili tudi 80-letnice dneva borca, ki smo ga nekoc praznovali 4. julija. Na ta dan pred 80 leti se je v Beogradu sestal CK KPJ in pozval k splošni ljudski vstaji. Praznik je bil uveden 26. junija 1956 in ukinjen leta 1991. Štorovcani smo ga redno in množicno praznovali na Svetini nad Štorami, pri Vruncevem – lovskem domu.
  22. julija pa smo v takratni skupni domovini Jugoslaviji praznovali dan vstaje slovenskega naroda. Ljudska skupšcina LRS je leta 1951 razglasila 22. julij za državni praznik in dela prost dan z obrazložitvijo: »22. julija 1941 so se zacele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašisticnemu okupatorju, ki pomenijo zacetek vseljudske revolucije in množicnega oboroženega boja za osvoboditev slovenskega naroda.« Tudi ta praznik je bil leta 1991 ukinjen. Zakaj že?
  To so neizpodbitna zgodovinska dejstva, ki jih ne smemo pozabiti in pre­zreti, še manj spreobracati in prirejati za politicne spletke in volilne glaso­ve. Tega dejstva se moramo globoko zavedati. V Štorah imamo kar precej partizanskih grobov. S pomocjo obcine jih kar najbolje vzdržujemo in oh­ranjamo, tudi za svoje zanamce. Na vrednote NOB ne smemo pozabiti. V Štorah se clani ZZB za vrednote NOB, clani castniške in veteranske organi­zacije tega neizpodbitnega dejstva mocno zavedamo. Spominski dnevi so namrec obracun za nazaj, namenjeni pa so tudi pogledu naprej.
Srecko Križanec
Tišina: 
Zveza borcev za vrednote NOB Obcine Tišina je ob okrnjeni udeležbi zara­di epidemije ob krajšem nagovoru predsednika Viktorja Vrecica in tajnice Nade Mladenovic pocastila spomin na »po madžarskih orožnikih pobitih osem nedolžnih ljudi« v crnskih mejah 31. marca 1941.
  Spominske slovestnosti se je udeležila tudi delegacija Ruske federacije, ki sta jo sestavljala vojaški ataše, polkovnik Aleksander Maljišev, in njegov namestnik Sergej Lemešev. Položila sta venec in izrazila zahvalo za skrb pri ohranjanju spomina na težke dni druge svetovne vojne.
Mrtvi so le tisti, ki
se jih ne spominjamo!
Tako je v svoj družinski dnevnik zapisala mlada Judinja Trude Reinach. Temu zapisu zvesto sledi Zveza borcev za vrednote NOB obcine Tišina.                          
F. Gomboc 
Ljubljana:
V julijski številki smo na strani 7 (levo zgoraj) v rubriki V sliki in besedi objavili zapis o poklonu narodnemu heroju Tonetu Tomšicu ob 79. obletni­ci smrti v Gramozni jami v Ljubljani avtorice Mete Verbic. Ker je prišlo do zamenjave fotografije (objavili smo lansko), tokrat objavljamo fotografijo z letošnje spominske slovesnosti. Prizadetim se opravicujemo.
Foto: Stanka Križaj
Ljubljana:
V majski številki Svobodne besede smo na strani 10 v rubriki v Sliki in besedi objavili fotografijo spominskega obeležja pri viški gimnaziji iz arhi­va namesto fotografije, ki jo je poslala naša dopisnica Zdenka Pertovt. Do zamenjav slik, sicer redko, pride predvsem zato, ker niso oznacene, nekateri pa pošiljate clanke in fotografije posebej in kaj hitro lahko pride do kakšne napake. Avtorici clanka se opravicujemo in objavljamo pravo fotografijo.
Gorišnica, Cirkovci, Ptuj:
Spominska obeležja NOB na Ptujskem pricajo, kako okrutno so se tik pred koncem vojne leta 1945 nemške okupatorske enote s pomocjo domacih izdajalcev znesle nad partizanskimi borci, aktivisti in kurirji. Številni borci partizanske jugoslovanske armade so na našem obmocju padli v bojih z umikajocimi se oddelki nemške vojske. 
  8. avgusta smo obiskali spomenik na pokopališcu v Gorišnici (v sodelova­nju z obcino Gorišnica), spomenik na pokopališcu v Cirkovcah (na sliki), v Majšperku spomenik borcem NOB v križišcu (sprejela nas je županja Maj­šperka Darinka Fakin) in spominsko obeležje Jelovice. V obcini Videm smo obiskali Sela, kjer v gozdu nad vasjo stoji spominsko obeležje padlim bor­cem Haloškega voda. V boju z orožniki in policisti je padlo osem partizanov in dva ruska oficirja. Obmocje je skoraj nedostopno. Na Potrcevi cesti Ptuj je na obnovljeni hiši ohranjena spominska plošca ustanoviteljem celice OF Ptuj. V Mostju smo se ustavili na prizorišcu poslednjega boja Lackove cete, kjer se nam je pridružil podžupan obcine Dornava Marjan Hrga. Nato smo skupaj v Bratislavcih položili cvetje k spomeniku na mestu, kjer je 9. febru­arja 1945 padlo sedem partizanov in sodelavcev OF: Mimica Legvat - Na­taša, Konrad Petrovic - Jürek, Sonja Fajs - Majda, Marija Gašparic - Dragica, Andrej Jurkovic, Franc Golob ter Vilko Vresk. Na Polenšaku smo si ogledali shranjene spominske plošce, ki so jih odstranili ob gradnji novega gasil­skega doma. 
  Pot smo koncali v Markovcih pri spomeniku padlim in žrtvam na pokopali­šcu. V sodelovanju in s podporo obcine Markovci smo položili cvetje k vzor­no urejenemu spomeniku. Pridružil se nam je podžupan Franc Kostanjevec.
Branka Bezeljak, foto: Martin Ozmec
Dravograd:
Številni clani ZB, obcani in krajani Ojstrice z zaselki so se 19. junija udele­žili spominske komemoracije na kraju enega najhujših spopadov Lackove­ga odreda, na obmocju med Junckom in Bogatcem na pobocju Koroškega Košenjaka. O usodnem dnevu Lackovega odreda tistega 3. marca 1945 je zbranim govoril Edo Naglic, predsednik Krajevnega odbora ZB za vrednote NOB Dravograd.
  Lackov odred je med letoma 1944 in 1945 deloval na obmocju Koban­skega in v zacetku marca leta 1945 so njegovi borci prišli tudi do Juncka in Bogatca, osamljenih kmetij na vzhodnem delu Ojstrice nad Dravogra­dom. 3. marca 1945 je okupator kar dvakrat napadel. Prvi napad so lackovci uspešno odbili in v tem boju smrtno ranili šefa dravograjskega gestapa, zloglasnega vojnega zlocinca Platzla. Žal pa so se lackovci prehitro veselili zmage in niso pricakovali, da se bodo Nemci tega dne vrnili. Zvecer je sle­dil sovražnikov drugi napad z vecjo silo in z druge strani. Nemci so uspeli s taktiko presenecenja. Vnel se je hud boj, ki je prisilil borce Lacko­vega odreda k umiku po globo­kem snegu in brisanem prostoru. Pogumnemu bataljonskemu ob­vešcevalcu Kijevu je z mitralje­zom uspelo nekaj casa zadrževati pobesnele Nemce in tako je veci­ni soborcev omogocil varen umik. To je bil eden najbolj tragicnih bojev Lackovega odreda. Padlo je 16 partizanov, med njimi dve partizanki.
  »Ponosni Košenjak je bil nema prica tragedije ob svojem vznož­ju in nas ves cas opominja, naj ne pozabimo na ceno priborjene svobode. 80 let po koncu druge svetovne vojne je le že cas, da govorimo o dejstvih – povsem jasno je, kdo se je bojeval na strani okupatorja in kdo se je bojeval proti okupatorju in kdo skupaj z okupatorjem proti lastnemu narodu,« je Edo Naglic sklenil svoje misli v govoru zbranim na slovesni komemoraciji. 
Vlado Mrzel
Kamnik:
V lepem sobotnem popoldnevu smo se ob spominskem obeležju ob Tita­novi brvi na Perovem poklonili spominu na dogodke, ki so se na tem koncu Kamnika zvrstili 27. julija 1941. Iz zasede sta bila ubita Dominik Miklavcic in Anton Mlakar, ki se ju Kamnicani kot prvih žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem vsako leto spomnimo s proslavo. 
  Prisotne in praporšcake je pozdravil povezovalec in recitator Goran Peršin. Pozdrav sta prisotnim namenila tudi podžupan obcine Kamnik Bogdan Po­gacar in Dušan Božicnik, predsednik ZB NOB Kamnika. Venec k spomeniku so položili Emil Grzincic, predsednik KO Kamnik, poslanec DZ Marjan Šarec in Dušan Božicnik.
 Na zgodovinskem sestanku pred Orešnikovo opekarno v gozdu med Volcjim potokom in Kratno 25. julija 1941 je Vojno-revolucionarni komite sklenil, da se oborožena vstaja zacne 27. julija 1941 opolnoci. Kamniška skupina je dobila nalogo, da 27. julija 1941 ponoci zažge vojaško skladišce bencina na Zapricah, minira Smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki povezujejo kamniško okrožje, poruši mostove cez Kamniško Bi­strico na Perovem in napade še nekatere vojaške objekte v Kamniku. Akcija kamniške bojne skupine zaradi izdaje ni povsem uspela. Nemci so ob vseh pomembnejših objektih postavili straže, tudi pri brvi, ki na Perovem vodi cez Kamniško Bistrico proti Kratni, kjer je bilo dogovorjeno zborno mesto kamniške in dupliške bojne skupine po izvedenih akcijah. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi cez Kamniško Bistrico padla v zasedo. 
  Slavnostni govornik je bil poslanec Državnega zbora Marjan Šarec, ki je dogodke iz sedanjosti povezal s preteklostjo. Kamniška vstaja se je zacela z akcijo, ki je spodletela zaradi izdaje, in to je že nakazalo potek druge svetovne vojna na Slovenskem. Ne glede na to so se partizanke in partizani pogumno zbrali v cete, bataljone in tudi divizije in tako osvobodili Slove­nijo. Kamnik z okolico, zlasti Tuhinjsko dolino, je dal premnoga življenja za to, da danes živimo v svobodi. Brez narodnoosvobodilnega boja ne bi bilo možnosti za osamosvojitev Slovenije
  V letu, ki je mimo, se je zgodilo vec žalostnih dogodkov. Odšli so naš dol­goletni predsednik Matevž Košir, prvoborec Franc Hribar - Lovro ter naš pri­jatelj in komandant Franc Sever - Franta. Ob tem pa smo lahko zadovoljni, ker se nam pridružuje vse vec somišljenikov, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v naši državi.
Dušan Božicnik
Tolmin:
V Tolminu v Brunovem drevoredu stoji spomenik, posvecen padli­ma partizanoma Brunu Morettiju in Albinu Rejcu. Že zbledele crke, napisane na spomeniku, so klica­le po obnovi. V zacetku avgusta je bil napis obnovljen in zdaj lahko mimoidoci spet vidijo, kaj je bilo ob odkritju napisano na njem: »Postoj popotnik in zami­sli se v žrtve za svobodo. Tu sta padla 24. januarja 1944 partiza­na Bruno Moretti in Albin Rejec.« 
  Ta partizana sta bila clana mla­dinske protifašisticne organi­zacije. V okviru naloge, da bi 22 italijanskih vojakov, ki so hoteli prestopiti k partizanom, spravili iz Tolmina, so mladinci Mirko Fili, Viktor Manfreda, Joško Batistic, Ivan Fili, Bruno Moretti in Albin Rejec zaceli akcijo. Ko so v današnjem Bru­novem drevoredu (poimenovanem po partizanu Brunu Morettiju) cakali na vojake, so padli v nemško-italijansko zasedo, bili so namrec izdani. Parti­zana Bruno Moretti in Albin Rejec sta izdajstvo placala z življenjem. Viktor Manfreda je pobegnil, druge so Nemci ujeli, obsodili, jih v Gorici zaprli in potem odpeljali na prisilno delo v Nemciji.
  Ob obnovitvenih delih so se ljudje ob obeležju ustavljali, izražali pohvale in mnenja, da bi za spominska obeležja, ki jih nacenja zob casa, morale ob­cine bolje poskrbeti ter da skrb ne more sloneti zgolj na Združenju borcev za vrednote NOB, ki za to nima sredstev.
  Obeležje je avtor clanka prostovoljno obnovil.
Vojko Hobic
Travna gora:
V pocastitev spomina na Ribniško ceto so se ob spominski plošci pri Domu na Travni gori postrojili enota garde Slovenske vojske in praporšcaki kra­jevnih organizacij ZB za vrednote NOB ter veteranskih združenj. Clan pred­sedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije Milan Gorjanc, predsednik združe­nja borcev za vrednote NOB Ribnica Danilo Divjak, župan Obcine Sodražica Blaž Milavec in predstavniki veleposlaništva Ruske federacije so položili vence. Proslave so se udeležili clana Predsedstva ZZB za vrednote NOB Slo­venije Jože Oberstar in Milan Gorjanc, clani ZB za vrednote NOB iz Ribnice, Sodražice in Velikih Lašc ter clana organizacije TIGR.
  Ribniška ceta je bila ustanovljena pod Suhim vrhom na Travni gori že 13. julija 1941 in je bila tako ena prvih odporniških cet na ozemlju tedanje Slovenije. Ceto je sestavljalo 12 domacinov, z njimi so bili tudi trije clani TIGR-a, ki so pred fašisticnim nasiljem prebežali s Primorskega. Ceta je šte­vilcno rastla in v zacetku septembra štela že 27 mož iz Ribnice, Sodražice, Dolenje vasi, Stare Cerkve in Kocevja. Ker je bila oborožitev na zacetku sla­ba, dobili so jo od aktivistov na terenu, se je Anton Majnik odlocil, da ceto oboroži še z orožjem organizacije TIGR, ki je bilo skrito v kleti Posojilnice v Ribnici. Ceta je delovala do oktobra 1941, nato pa so se njeni borci s Travne gore prebili v dolino in se umaknili v ilegalo. Spomladi 1942 so se vkljucili v novonastale enote na Dolenjskem in Notranjskem.
  V udarnem govoru je slavnostni govornik Milan Gorjanc orisal nastajanje oboroženih partizanskih enot na Slovenskem in poudaril pomen Ribniške cete za utrjevanje narodne zavesti pri Slovencih in podžiganje upora proti okupatorju. Udeležence prireditve je pozdravil tudi župan Blaž Milavec. V kulturnem programu so nastopili MPZ Svoboda iz Kocevja, ucenki Osnovne šole Ribnica in recitatorke iz Grcaric in Sodražice. 
  Ob koncu prireditve je predsednik ribniškega združenja borcev Danilo Div­jak podelil priznanje Ribniške cete domacinu Miranu Štupici in Teu Bizjaku za obnovo crk na partizanskih spomenikih in vpis partizanskih obeležij v Geopedijo. Priznanje je dobil tudi župan Blaž Milavec za moralno in mate­rialno podporo, ki jo daje KO ZB za vrednote NOB Sodražica. Jože Oberstar je podelil srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije Pavlini Pihler iz Sodražice in Franciju Zajcu iz Ribnice za vsestransko delo v organizaciji ZB. Priznanje za najbolj aktivno obmocno skupnost je dobila Krajevna organizacija ZB NOB Ribnica. 
Ana Modic, foto: Marko Burger
Veliki Lipovec: 
V Velikem Lipovcu je bil pred 78 leti, natancneje 13. julija 1943, ustanovni zbor XV. udarne slovenske partizanske divizije. To je bil poseben dogodek tudi zato, ker je od šestih slovenskih partizanskih divizij samo XV. divizija imela slovesni ustanovni zbor. Ob ustanovitvi so bile v sestavi divizije tri brigade, v katerih je bilo 1616 borcev in bork. Na svoji bojni poti je divizija izvedla 139 napadalnih operacij, 53 bojev v blokadah, 46 manevrskih bojev in 77 obrambnih bojev. V 671 dneh delovanja je bila 304 dni v neposrednih bojih s sovražniki. Od njene ustanovitve do konca vojne je padlo približno 1720 njenih bork in borcev in med njenimi pripadniki je bilo približno 3000 ranjenih. 
  Nekaj mesecev pred ustanovitvijo XV. divizije, natancneje 12. marca 1943, je v Velikem Lipovcu za svobodno domovino žrtvoval življenje Dušan Jereb - Štefan, ki je bil 21. julija 1953 razglašen za narodnega heroja. V Velikem Lipovcu nanj spominja leta 1974 postavljeno obeležje. 
  24. julija 2021 smo se v Obcinski organizaciji borcev za vrednote NOB Žužemberk spomnili tako ustanovitve divizije kakor Dušana Jereba - Šte­fana. Slovesnost se je zacela pri obeležju sredi vasi, kjer je nekaj besed o življenjski poti narodnega heroja povedal predsednik Pokrajinskega sveta ZB za vrednote NOB za Dolenjsko in Belo krajino Borut Likar, skupaj s pod­predsednico Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto Jožico Jožef Beg pa sta k spominski plošci položila še venec. 
  Slovesnost se je nadaljevala pri spomeniku, posvecenem ustanovitvi XV. divizije, kjer je poleg slavnostnega govornika Boruta Likarja zbrane pozdra­vil Jože Papež, župan obcine Žužemberk, in izrazil zadovoljstvo nad zavze­tostjo OO ZB Žužemberk za ohranjanje vrednot NOB in kulturne dedišcine v tej obcini. Venec k spomeniku sta položila upokojeni general Lado Kocjan, ki je tudi borec XV. divizije, in Borut Likar. Slovesnost so ob prisotnosti pra­poršcakov in clanov 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona s kulturnim programom obogatile pevke OO ZB NOB Žužemberk in recitator­ki iz vrst spominske cete. 
Darko Pucelj
Ljubljana:
Za nami je prireditev spominskega dneva Cetrtne skupnosti (CS) Rožnik, ki je bila 22. julija. Ob tej priložnosti smo položili vence k spomeniku padlim za svobodo v bližini gostilne Žabar in na viškem pokopališcu, kjer so poko­pane žrtve fašisticnega pokola na Brdu. 
  Vence so položili predsedniki KO ZB Vic - Rožnik, KO ZB Vrhovci - Brdo - Kozarje in KO ZB Rožna dolina. Prireditev se je nadaljevala na športnem igrišcu Osnovne šole Vic v Ljubljani. CS Rožnik je za svoj spominski dan dolocila 23. julij, saj je tistega dne leta 1942 fašisticni okupator požigal hiše na Vrhovcih in Brdu, ropal domove ter moril domacine. Prireditve se je udeležilo približno 250 krajanov CS Rožnik, vabljenih gostov in krajanov iz drugih predelov Ljubljane. 
  Prireditve so se udeležili tudi Julijana Žibert, predsednica Mestnega od­bora ZZB Ljubljana in clanica predsedstva ZZB NOB Slovenije, dr. Martin Premk, clan predsedstva ZZB NOB Slovenije, Živa Vidmar, clanica predsed­stva ZZB NOB Slovenije in svetnica CS Rožnik, Milan Richter, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Vic - Rudnik, Urban Ocvirk, v. d. predsednika Društva Slovenija Rusija, Stanka Repovž, predsednica KO ZB Vrhovci - Brdo - Kozarje, Igor Krevl, predsednik KO ZB Rožna dolina, Zdenka Pertovt, predsednica KO ZB Malci Belic, Slavko Suhadolc, predsednik KO ZB Dobrova, in predstavniki sosednjih KO ZB. Potekal je tudi bogat kultur­ni program v skladu z motom spominskega dneva »Kultura nas povezuje«.
Ob tej priložnosti se želim posebej zahvaliti Sašu Vlahu, ravnatelju Osnov­ne šole Vic, in hišniku Francu Korotaju za zelo lepe posnetke celotne pri­reditve. Zahvala gre tudi praporšcakom (Miranu Stupici, Bojanu Vidmarju, Jožetu Simonicu, Antonu Vidicu) za profesionalnost pri polaganju vencev in redarski službi (Alešu Bagicu, Petru Žitku, Tonetu Vidicu, Bojanu Vidmarju in Zdravku Kostelu), ki so opravili zahtevno delo varovanja in druga dela, ter tovarišu Antonu Ipavcu, ki je bil gonilna sila pri pripravi tako zahtevne prireditve. 
Nekaj utrinkov (Primož Sark): http://primozs.ihostfull.com/Promenadni%20koncert/
Mag. Muharem Husic
Vodiška planina, Dražgoše:
Na Vodiški planini in v Dražgošah smo dan posvetili spominu na Cankarjev bataljon. Bataljon je bila vojaška formacija NOV oziroma partizanskih enot v casu druge svetovne vojne v Sloveniji. Ustanovljen je bil 5. avgusta 1941 na Jelovici. Sestavljen je bil iz dveh cet, Jeseniške in Jelovške. Prva se je imenovala tudi Cankarjeva in je bila sestavljena 28. junija, druga pa tudi ceta Ilije Gregorica, ustanovili so jo 29. julija 1941. Cankarjev bataljon je ustanovil Stane Žagar, clan glavnega poveljstva slovenskih partizanskih cet in clan Komunisticne partije Slovenije (KPS). Za poveljnika je KPS imenova­la znanega španskega borca Jožeta Gregorcica, za politicnega komisarja pa Ivana Bertonclja. Cankarjev bataljon je ob nastanku štel 120 mož, vendar se je nekaj mesecev po nastanku precej zmanjšal, nato pa povecal. Decembra 1941 je štel 70 mož. Bataljon je 12. decembra 1941 v Rovtah na Gorenj­skem iz zasede napadel in skoraj v celoti unicil nemško policijsko patruljo, ki je štela 52 mož. Ubili so 45 nemških policistov. Decembra je bataljon mo­biliziral vec kot 400 moških iz okolice Jesenic, Bohinja in Poljanske doline.
  V zvezi z decembrskimi boji velja omeniti še spopad v Poljanah na božicni dan, ko so partizani hoteli prepreciti preseljevanje domacinov, in pa boj na Pasji ravni 27. decembra 1941, kjer je bataljon napadlo približno 1500 Nemcev. Po celodnevni bitki se je bataljon iz obkolitve pretihotapil proti Selški dolini in naprej v Dražgoše.
  Po teh dogodkih se je število borcev bataljona zmanjšalo na nekaj vec kot 200. V treh dneh bojev v vasi Dražgoše in njeni okolici (dražgoška bitka) je bilo med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše in zatem na Mošenjski planini ubitih 21 borcev od 240, enajst pa je bilo ranjenih. Pred nemškimi policijskimi in vojaškimi enotami se je bataljon umaknil na zasnežena po­bocja Jelovice in se razdelil.
Franc Štibernik
Pokljuka:
Kar 48 clanov Združenja borcev za vrednote NOB Crnuce se nas je v prele­pem poletnem jutru 10. julija zbralo na Crnucah in se z avtobusom odpe­ljalo na Rudno polje na Pokljuki, kjer je potekala sklepna prireditev jubilej­nega 35. spominskega pohoda na Triglav v pocastitev partizanskih patrulj leta 1944 in izobesitve slovenske zastave na vrhu Triglava leta 1991. Ker je ta prireditev lani odpadla zaradi epidemije, nas je toliko bolj veselilo, da se tega dogodka lahko udeležimo letos.
  Prireditev so pripravili Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Združenje Se­ver, Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica in Zveza slovenskih ca­stnikov. Jubilejnega pohoda na Triglav se je udeležilo približno 400 pohod­nikov iz številnih slovenskih krajev. Ko so se to sobotno dopoldne utrujeni vrnili na Rudno polje, smo jih vsi udeleženci proslave navdušeno pozdrav­ljali in jim cestitali za opravljeni pohod, še posebej praporšcakom s prapori iz številnih organizacij.
  Slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marjan Križman, sodelovali so tudi Partizanski pevski zbor, Orkester Slovenske vojske in Darko Nikolovski, slovenski raper in aktivist, s svojimi udarnimi pesmimi.
  Zadovoljni, da je prireditev tako lepo uspela, smo se v upanju na udeležbo prihodnje leto vrnili domov.
Marija Plazar, foto: Bogomir Troha
Veliki Podljuben:
V bližini domacije Šmajdek na Velikem Podljubnu je 10. julija 1943 v krat­kem spopadu z vecjo skupino italijanski okupatorjev, okrepljeno z domacimi izdajalci, padel partizan Franc Šali, prvoborec iz Vavte vasi.
  Njemu in vsem, ki so zapisani na osamljenem spomeniku, se vsako leto spoštljivo priklonimo in obudimo spomine na tiste herojske case, case od­rekanja, nenehnega boja in koncne velicastne zmage naših partizanov.
  Krajevno Združenje borcev Bircna vas in Združenje borcev za vrednote NOB Straža sta tudi letos pripravila in izvedla usklajena pohoda iz Bircne vasi in Straže. Clani in prijatelji iz ZB Novo mesto (Uršna sela, Dolenjske To­plice in Podgrad) pa so se pohoda udeležili posamicno. Zbralo se nas je ne­kaj vec kot 70. Prisluhnili smo kratkemu, a pestremu programu in govorniku Urošu Dularju, ki je na kratko opisal dogodek in se dotaknil današnjega dne.
  Sin padlega prvoborca Franci Šali, pesnik in vsestranski umetnik, pa je bil vidno ganjen nad izborom njegovih pesmi, ki so jih recitatorji lepo podali hvaležnim udeležencem. Tudi sam je povedal nekaj aktualnih resnic in po­udaril pomen vrednot narodnoosvobodilnega boja. Predsednik krajevnega Združenja borcev Bogdan Mali, gonilna sila te in še kakšne podobne slove­snosti, pa nas je povabil tudi na srecanje prihodnje leto.
Branko Đukic
Kotlje:
Krajevna organizacija za vrednote NOB Kotlje je 20. junija na Rimskem vrelcu v Kotljah pripravila spominsko slovesnost ob praznovanju 80. oble­tnice ustanovitve Osvobodilne fronte in v pocastitev spomina na žrtve na­cisticnega nasilja. V krajšem kulturnem programu se je z bogatim naborom partizanskih melodij predstavil Harmonikarski orkester Kulturnega društva Prežihov Voranc Ravne na Koroškem.
   Govornica Ema Peruš je spregovorila o dolgoletnem ponemcevanju Ko­roške, ki se je še mocneje razmahnilo po okupaciji. Na zadnjo oktobrsko nedeljo leta 1943 so borci Prvega koroškega bataljona za en dan osvobodili Kotlje. Nacisticno mašcevanje je postalo še bolj krvavo. V gestapovski po­stojanki na Rimskem vrelcu so fašisti mucili in zverinsko pokoncali številne domoljube – Rožankovega Anza so križali z glavo navzdol, ubili so Rožan­kovega Zepa, Avgusta Kotnika, Apohalovo Mico in neznane talce. Govornica je še posebej opozorila na nevarnost fašizma, ki še vedno vznika, a se ga marsikdaj sploh ne zavedamo in ne vidimo. Venec k spomeniku žrtvam sta položila 90-letni borec Beno Kotnik in podpredsednik združenja Zveze ve­teranov vojne za Slovenijo Mežiške doline Zdravko Molicnik. 
  Stavbo nekdanjega hotela Rimski vrelec, v kateri je bila med vojno nemška postojanka, so nedavno porušili in z obnovo se ji obeta svetlejša priho­dnost. Slovesnost se je koncala v prijetnem razpoloženju številnih udele­žencev ter z željo predsednika KO ZB Kotlje Ivana Krebsa, da bi se epi­demicno stanje cim prej umirilo in bi se spet lahko pogosteje srecevali v prijaznejših razmerah. 
KO za vrednote NOB Kotlje
 
Cvibelj:
V Sloveniji je registriranih prib­ližno 35.000 poklicnih voznikov in 7500 avtomehanikov, ki jim je posvecen 13. julij kot dan šofer­jev in avtomehanikov. Na ta dan leta 1943 so motorizirane enote štaba 4. slovenske narodnoosvo­bodilne udarne brigade Ljuba Šercerja v sodelovanju s 1., 2., 3. in 4. brigado vdrle v središce Žu­žemberka. V spopadu, ki je trajal od zgodnjih jutranjih ur do po­znega vecera, je bil Žužemberk osvobojen. 
  Leto za letom se skupaj s pred­stavniki Združenja šoferjev in avtomehanikov Slovenije, obcine Žužemberk in OO ZB NOB Žu­žemberk srecujemo pri spomeni­ku na Cviblju, ki nas povezuje pri ohranjanju spominov na dogodke iz narodnoosvobodilnega boja.  Ob tem je treba poudariti zgodovinsko povezanost med obcino in združenjem. Pra­znik šoferjev in avtomehanikov je tudi del slovesnosti ob prazniku obcine Žužemberk. Kako pomemben je ta dan, razkrije dejstvo, da je bil 13. julij nekoc tudi praznik krajevne skupnosti Žužemberk. 
  Prisotne sta v nagovoru pozdravila Jože Papež, župan obcine Žužemberk, in Aleš Kocjancic, predsednik ZŠAM Slovenije. Delegacija združenja je k spomeniku položila venec, prisotni pa so se z minuto molka spomnili vseh padlih in umrlih med drugo svetovno vojno. V kratkem kulturnem programu so sodelovale domace pevke in recitatorki.
  Clanom Združenja šoferjev in avtomehanikov Slovenije se je treba še po­sebej zahvaliti, ker na prvi šolski dan vedno poskrbijo za varno pot naših prvošolckov v šolo.
Darko Pucelj  
Pokljuka:
Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Združenje Sever, Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica in Zveza slovenskih castnikov so letos pripravili jubilejni 35. spominski pohod na Triglav, ki so ga lani zaradi epidemije pre­stavili. V pocastitev partizanskih patrulj in izobešanja slovenske zastave se je proti Triglavu odpravilo približno 400 pohodnikov.
  Na Rudnem polju na Pokljuki je tako 10. julija potekala sklepna prireditev. Prireditve se je udeležila tudi edina še živeca partizanka, ki je bila leta 1944 v skupini, ki je nesla zastavo na Triglav, Angela Vidic - Vlasta.  Sklepne slovesnosti se je poleg pohodnikov udeležilo vec sto veteranov in ljubite­ljev gora iz vse Slovenije. Pohodi so potekali iz Kopra, s Cerja na Goriškem in iz drugih tradicionalnih smeri ter z Rudnega polja. Pot z Rudnega polja je vodila nad Velim poljem mimo Vodnikovega doma in preko Planike na vrh Triglava, kjer je bila krajša kulturna slovesnost. Nato so udeleženci sestopili k Triglavskemu domu na Kredarici.
  Slavnostni govornik je bil predsednik ZZB NOB Marijan Križman, ki je v svojem nagovoru predstavil zdajšnje politicne razmere v Sloveniji ter zgo­dovinsko umestil tako narodnoosvobodilni boj kakor osamosvojitev Slove­nije.  V kulturnem programu so nastopili Partizanski pevski zbor, Orkester Slovenske vojske, raper Darko Nikolovski in recitator Lojze Ropert. Udele­žence prireditve sta pozdravila tudi predsednica Združenja borcev za vred­note NOB Radovljica Danijela Mandeljc in župan obcine Gorje Jože Sodja. Prireditve se je udeležil tudi prvi predsednik Slovenije, Milan Kucan. 
Romana Purkart, foto: Rina Klinar








V SLIKI IN BESEDI
















V SLIKI IN BESEDI










SPOROCILA

Dan rusko-slovenskega prijateljstva pod Vršicem




Predsednika Rusije Vladimir Putin in Slovenije Borut Pahor sta se dogovorila, da bosta ustanovila dan rusko-slovenske­ga prijateljstva. Praznovali ga bomo vsako leto zadnjo sobo­to v juliju v povezavi s spominskimi prireditvami pri Ruski kapelici pod Vršicem. 
Kot so zapisali na spletnem portalu Russia Beyond Slove­nija, so iz Kremlja še dodali, da se je Putin zahvalil Pahorju in celotnemu slovenskemu narodu za prizadevanja za ohra­nitev spomina na ruske in sovjetske vojake, ki so umrli med prvo in drugo svetovno vojno, ter za skrbno vzdrževanje njihovih grobov. Voditelja obeh držav sta se v telefonskem razgovoru pogovarjala tudi o aktualnih vprašanjih in obo­jestranskih odnosih. Potrdila sta medsebojno naklonjenost za nadaljnjo krepitev vzajemno koristnega sodelovanja na razlicnih podrocjih, tudi v okviru prihajajoce 30. obletnice vzpostavitve diplomatskih odnosov med Rusijo in Slovenijo leta 2022.
Pobudo za praznovanje je dal predsednik Pahor, ki je Pu­tinu poslal pismo, v katerem je predlagal omenjeno novost. Vodja ruske države se je na to pobudo zelo pozitivno odzval.
Lesena pravoslavna kapela pod prelazom Vršic je pos­vecena svetemu knezu Vladimirju. Leta 1916 so jo zgradili ruski vojni ujetniki med prvo svetovno vojno v spomin na svoje tovariše, ki so umrli zaradi plazu med gradnjo ceste cez Alpe. Od zgodnjih devetdesetih let zadnji konec tedna v juliju zraven Ruske kapelice vsako leto potekajo spominske slovesnosti. Skupno je med prvo svetovno vojno v avstro­-ogrskih taborišcih za ujetnike na ozemlju sodobne Slovenije umrlo najmanj 10.000 ruskih rojakov. Leta 2016 je potekalo praznovanje stoletnice kapelice, praznovanja pa se je udele­žil tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Letošnja spominska slovesnost pod Vršicem je potekala 31. julija. 
R. B.



www.svobodnabeseda.si

MEMORIALNI POHOD –  Žumberk–Gorjanci

Sodelovanje s hrvaškimi borci 



Komemoracija v Grdanjcih

Spomenik v Slovenski vasi

Po enem letu premora smo znova izvedli memorialni pohod mimo spomenikov na obmocju Žumber­ka in Gorjancev. Kot po navadi smo se zbrali predstavniki združenj bor­cev Brežice in Krško ter Udruge antifašistickih boraca i antifašista iz Samobora. To je ena izmed ak­cij, ki kažejo na dobro sodelovanje slovenskih in hrvaških borcevskih organizacij.
Leta 1941 sta to obmocje okupi­rala skupna sovražnika: Nemcija in Italija. V vasici Gadova Pec je bila tromeja: vzhodno od Krke so bili Italijani, na zahodu Nemci, južno od crte Bregana–Slovenska vas–Gadova Pec pa je bila kvizlinška dr­žava NDH.
Upor proti okupatorju in doma­cim izdajalcem (ustašem, belogar­distom – domobrancem) se je na tem obmocju zacel že kmalu po okupaciji. Slovenski in hrvaški par­tizani so se dogovorili za sodelova­nje v boju proti sovražniku. Znanih je veliko skupnih uspešnih bojnih akcij, kot na primer napad na itali­jansko in belogardisticno postojan­ko na Suhorju. V letih 1941–1945 so se na obmocju Žumberka in Gorjancev bile težke bitke z Nemci, Italijani, ustaši, belogardisti in do­mobranci.
Težki boji so zahtevali mnogo žrtev med slovenskimi in hrvaškimi partizani. V spomin na padle bor­ce in druge žrtve okupatorjevega nasilja stoji na obmocju Žumberka in Gorjancev veliko spomenikov in drugih spominskih obeležij. 
Predstavniki Udruge antifašistic­kih boraca i antifašista iz Samobora in predstavniki združenj borcev za vrednote NOB iz Brežic in Krške­ga smo se pred leti dogovorili, da bomo spomenikom na obmocju Žumberka in Gorjancev posveti­li posebno skrb. Sklenili smo, da bomo vsako leto obiskali vse po­membnejše spomenike, takih pa je devet. Akcija vselej poteka v juni­ju, vsakokrat se nas zbere približno petdeset udeležencev. Pred vsak spomenik položimo cvetje, prižge­mo svecke in se v kratkih nagovorih spomnimo težkih dogodkov med narodnoosvobodilnim bojem. 
Naš pohod se zacne v Slovenski vasi, kjer stoji pred domom KO ZB Slovenska vas spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašizma 1941–1945 z obmocja Breganskega sela, sedaj Slovenske vasi. Ustavi­mo se v Bregani, kjer je sredi mes­ta vecji spomenik posvecen padlim borcem in žrtvam fašisticnega te­rorja iz Bregane in okoliških vasi. Obišcemo rojstno hišo Dragutina Jurkoška, kjer je spominska plošca temu clanu KPJ in organizatorju vstaje proti okupatorju. Ustaši so ga ujeli leta 1942 in ubili v Jasenov­cu. Naslednja postaja so Grdanjci, pa Gabrovica (spomenik trem par­tizanom Žumberškega odreda, ki so jih iz zasede ubili ustaši) in Novo selo (spomenik, kjer so ustaši ustre­lili 33 moških iz slovenske vasi Pla­nina). Ustavimo v vasi Planina, kjer je sredi vasi osrednji spomenik žrt­vam iz Planine. Obudimo spomin na tragicni 15. september 1942, ko so v vas Planina vdrli ustaši, postrelili vse moške, vas izropali in požgali, uboge matere, veliko jih je bilo z majhnimi otroki, pa pregnali. Obišcemo tudi vasico Prisjeka. Tu je bila leta 1942 partizanska bol­nica, v kateri so se zdravili ranjeni slovenski partizani. Bolnica je bila izdana, prišli so ustaši in pobili vseh 16 ranjencev, zverinsko je bil ubit tudi njihov zdravnik, dr. Cernelic iz Brežic. Na te dogodke nas spominja spomenik sredi vasi.
Naša zadnja postaja pa je Budi­njak. Tu je v cudoviti gorski pokra­jini le nekaj hiš, med njimi pa stoji spomenik, na katerem je napisano: »Padlim tovarišem in tovarišicam iz Žumberka, ki niso upognili glav pred sovražnikom v nadcloveškem boju v letih 1941–1945 za svobodo, pravico in enotnost svobodoljubnih narodov Jugoslavije.«
Prijatelji iz Udruge antifašistickih boraca i antifašista nas vsako leto po opravljenem delu povabijo na bogato malico, to pa je tudi prilika za tovariški klepet, izmenjavo izku­šenj, pa tudi kakšna partizanska pe­sem se oglasi.
O Žumberku in Gorjancih v letih 1941–1945 lahko vec preberete v knjigi Zbornik Žumberak - Gorjanci (1941–1945). 
Lojze Štih 

SPOROCILA – Neprimerna obeležitev slovensko -izraelskega prijateljstva

Tuji padalci na slovenskem nebu

ZZB je z velikim nelagodjem spre­jela vest o slovesnosti ob dnevu slovensko-izraelskega prijateljstva (19. julij) na letališcu v Prilozju v Beli krajini, na katero sta vabila predsednik RS in veleposlanik Izra­ela. Ocenjujemo jo kot neprimerno in nesprejemljivo. Zavracamo mi­litantno zaznamovanje dneva pri­jateljstva z državo Izrael z demon­stracijo njene vojaške (padalske) enote in še padalcev Madžarske na slovenskih tleh. To je še bolj nep­rimerno in nesprejemljivo, kakor je bilo zaznamovanje domnevnega konca epidemije v minulem letu, ko so vojaška letala ZDA preletavala slovenski zracni prostor.
Ob dnevu slovensko-izraelskega prijateljstva naj bi se spomnili 100. obletnice rojstva Hane Seneš, ma­džarske Judinje, ki se je pred za­cetkom druge svetovne vojne pre­selila v Palestino. Kot prostovoljka britanske tajne službe SOE je bila med vojno vkljucena v skupino pa­dalcev, ki jih je ta služba napotila v vec evropskih držav z obvešce­valnimi nalogami in nalogo sode­lovanja z osvobodilnimi in parti­zanskimi gibanji – tudi slovenskim in jugoslovanskim. Hana Seneš naj bi svoje naloge opravljala na Ma­džarskem, a so jo madžarski fašisti ujeli pri poskusu prestopa madžar­ske meje spomladi leta 1944 in po hudem mucenju novembra 1944 komaj triindvajsetletno usmrtili. Bila je tudi pesnica in po vojni raz­glašena za narodno herojinjo ju­dovskega naroda. Kot protinacist­ka se je borila za iste ideale kakor številni Judi v boju proti fašizmu in nacizmu in je tako bila del velike protifašisticne in protinacisticne medvojne koalicije. Številni Judje so bili tudi v vrstah slovenskega partizanskega gibanja.
V ZZB se s trajnim spoštova­njem spominjamo Hane Seneš, so­borke proti fašizmu in nacizmu, in njenih judovskih bojnih tovarišic in tovarišev ter milijonov žrtev fa­šisticnega in nacisticnega genoci­da judovskega naroda med drugo svetovno vojno.
Zato pa tem bolj ocenjujemo kot moralno in eticno neprimer­no, da zaznamujemo spomin na to borko in pesnico z demonstracijo izraelske vojske, ki danes v ime­nu nesprejemljive politike izvaja neopravicljivo nasilje nad pale­stinskim narodom, na primer z za­dnjim bombardiranjem Gaze in že mnogokrat prej. Ob dnevu prija­teljstva naj bi vendarle slavili mir, nacela miroljubnega sodelovanja, vrednote, ki so nas povezovale in za katere je umrla tudi Hana Se­leš, in to s kulturo, saj bila je tudi pesnica.
Tako zaznamovanje dneva prija­teljstva s tujo državo je po našem prepricanju v nasprotju z naceli in vrednotami, na katerih je utemelje­na naša država, z njenim oziroma našim zavzemanjem za mir, pravic­nost, cloveške individualne in ko­lektivne pravice, spoštovanje pra­vice do svobode in samoodlocbe slehernega naroda in za spoštova­nje mednarodnega prava in doku­mentov OZN.
Sodelovanje izraelske in madžar­ske vojske na slovesnosti v Beli krajini nas utrjuje v prepricanju, da sedanji vladajoci upravljavci naše države vodijo nesprejemljivo zu­nanjo politiko, ki je v veliki meri v nasprotju s temeljnimi naceli in vrednotami, na katerih je bila ute­meljena, ki sta ji vse bolj tuja tudi humanost in humanizem, vse bolj pa blizu servilnost, podrejanje tu­jim interesom, toleranca nasilja in paktiranje z nedemokraticnimi av­tokratskimi režimi in voditelji, kar vse škoduje tudi ugledu RS in upra­viceno spodbuja jasne kritike.
V ta okvir še kako spadajo tudi vse bolj nejasen ter moralno in poli­ticno problematicen dejanski odnos do položaja, usode in pravic pale­stinskega naroda in njegove z do­kumenti OZN priznane pravice do lastne države, odrekanje podpore dokumentom o pomoci Palestin­cem v mednarodnih organizacijah (WHO), toleranca do mašcevalnega bombardiranja Gaze (med žrtvami je bilo tudi 58 otrok!), ko je izobe­šanje izraelske zastave na sedežu slovenske vlade v »znamenje soli­darnosti z Izraelom« bilo dejansko gesta podpore okupaciji, etnicnemu cišcenji, apartheidu. Tudi zadnja podpora iranskim opozicijskim kro­gom v tujini je bila pristransko vple­tanje v izraelsko-iranske odnose.
Predsednika RS, ki je bil sova­bitelj na slovesnost v Beli krajini, zato tudi kot vrhovnega poveljnika oboroženih sli RS javno sprašuje­mo, kdo je dal predlog za tako, po našem prepricanju, neprimerno zaznamovanje dneva slovensko-iz­raelskega prijateljstva. Se je z njim strinjal in ali je res utemeljeno, da naj bi z demonstracijo tujih voja­ških enot na slovenskih tleh potr­jevali ali celo utrjevali prijateljstva s posameznimi državami, še zlasti ce njihovi sedanji režimi vodijo po­litiko, ki je problematicna v moral­nem, eticnem in mednarodnoprav­nem pogledu?
Marijan Križman, 
predsednik ZZB NOB Slovenije

JUBILEJI


100 let
Angele Košmrlj  

Angelo Košmrlj, ki živi na svojem domu na Polzeli skupaj s sinom Petrom in njegovo družino, so ob visokem jubileju, stotem rojstnem dnevu, obiskali župan obcine Polze­la Jože Kužnik, poslanec v DZ Lju­bo Žnidar, predsednik ZB za vred­note NOB Žalec Marijan Turicnik, predsednik krajevne borcevske or­ganizacije Franci Žagar in clan Jože Germ, predsednik DU Polzela Igor Pungartnik in predsednica KO RK Polzela Olga Hocevar. 
Njeno življenje je predano vrednotam narodnoosvobodilne­ga boja. Vojna ji je vzela štiri bra­te, eden je umrl kot zajeti partizan v taborišcu na Rabu, drugega, ki je bil prav tako na Rabu, so sovražniki po kapitulacije Italije ubili, tretji je bil ranjen v brigadi in je umrl, cetrti pa je umrl med vracanjem iz tabo­rišca Dachau. 
 Angela, rojena Štrumbelj, se je rodila 20. junija 1921 v Sarskem, obcina Ig pri Ljubljani, v zavedni delavsko-kmecki družini z deveti­mi otroki. Osnovno šolo je konca­la na Igu in je nato ostala doma na kmetiji, kjer je opravljala vsa kmec­ka in gospodinjska dela. Med vojno je bila kurirka in obvešcevalka na Dolenjskem. V letu 1948, dve leti zatem, ko sta se z možem Jožetom preselila na Polzelo in si zgradila svoj dom, sta bila tudi ustanovitelja organizacije ZB na Polzeli. Angela ima tako za sabo že 73 let clanstva v organizaciji ZB. Ob poverjeništvu je bila vzorna in natancna skrbnica vseh spominskih obeležij na njenem obmocju. Štiri mandate je bila clani­ca upravnega odbora, od leta 1998 dalje je tri mandate bila tudi clanica nadzornega odbora v KO. Vsesko­zi je zelo predana širjenju vrednot narodnoosvobodilnega boja in spo­mina nanj. Za svoje delovanje je ob stoletnici prejela zlato plaketo ZB za vrednote NOB Slovenije. 
V partizanih je spoznala tudi svojega izvoljenca Jožeta, ki je bil prav tako kurir. Porocila sta se leta 1944. V Savinjsko dolino sta prišla leta 1946, ko je mož na Polzeli dobil službo logarja. Zgradila sta si hišo in toplo gnezdo za svoje tri otroke: Jožeta, Dano in Petra. Poleg skrbi za otroke in gospodinjstvo pa je Angela delala v Keramicni industri­ji Liboje, od koder je odšla v zaslu­žen pokoj. Že 41 let je, odkar je mož umrl. V oporo so ji bili otroci, zdaj pa jo razveseljujejo vnuki in prav­nuki. Tako ji ni dolgcas, veliko tudi bere brez ocal in pocne še marsi­kaj. Vsakodnevno spremlja politic­no dogajanje v državi in se ob tem kdaj pošteno razjezi. 
S. B.


97 let
Jožeta 
Šilca

11. marca je praznoval 97. rojstni dan Jože Šilc, eden maloštevilnih še živecih borcev Notranjskega odreda. Rodil se je v Žerovnici pri Cerknici. V družini je bilo šest ot­rok, od tega pet bratov in ena se­stra. Družina Šilc je bila kmecko­-obrtniška z manjšo kmetijo in žago venecijanko in mlinom na vodni pogon ob potoku Žerovnšcica.
V zacetku 30. let prejšnjega stole­tja so se družinski clani zaradi tež­kih gospodarskih razmer vkljucili v delovanje Društva kmeckih fantov in deklet. Med organizatorji tega društva je bil starejši brat Jakob, ki je deloval kot tajnik in predsednik društva. Le-to je razvijalo kultur­no, izobraževalno in športno dejav­nost, pa tudi tekmovanja koscev in žanjic. V društvu so z razlicnimi de­javnostmi razvijali globoko domo­ljubje in narodno zavest. K temu je pripomogla tudi dejavnost vojske, ki je gradila obrambno linijo proti Italiji, imenovano Rupnikova linija. Gradnja se je zacela leta 1938 in je trajala do razpada stare Jugoslavije aprila leta 1941. 
Clani Društva kmeckih fantov in deklet so se že takoj vkljucili v Osvobodilno fronto in 11. maja 1942 je bila prva vecja vojaška ak­cija partizanov – Rakovške cete, ki je napadla italijansko posadko v Grahovem. V tej akciji je sodelova­la tudi Narodna zašcita, v kateri je deloval Jože s fanti iz Žerovnice. V boju je padel partizan Jože Janež, Italijani pa so imeli tudi izgube in vec ranjenih. Istega leta 1942 so Italijani med roško ofenzivo areti­rali in zaprli vse moške, starejše od 18 let. Iz vasi Žerovnica so zaprli 52 moških, med njimi tudi Jožeta in brata Jakoba. Aretirali so jih po seznamu, ki so ga dobili od klero­fašistov in domacih izdajalcev. Od­peljali so jih v Logatec in od tam na Reko ter pozneje v koncentracijsko taborišce na otoku Rab. 
Po razpadu Italije se je Jože vkljucil v Rabsko partizansko bri­gado. Nato je prišel v Ljubljansko brigado, po nemški ofenzivi leta 1943 pa je bil zaradi bolecin v hrb­tenici razporejen v rajonski odbor OF s sedežem v Lipsenju. Tam je ostal do pomladi leta 1944, ko je bil dodeljen v Notranjski odred. Sodeloval je v zakljucnih bojih za osvoboditev Ljubljane in po vojni je bil politkomisar zašcitne cete. To funkcijo je opravljal do leta 1946, aprila leta 1947 pa je bil de­mobiliziran. Ob demobilizaciji je bil z odlocbo imenovan za vodjo lesnega podjetja Podpec. Vsesko­zi je imel težave s hrbtenico. Leta 1953 je bil operiran v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Leta 1954 je zacel službo v tovarni v Podpeci. Upokojil se je leta 1971. Sodeloval je pri gradnji vodovoda Podpec–Preserje in crpališc na tem obmo­cju, pri delu v krajevni skupnosti kot tudi v družbenopoliticnih or­ganizacijah. Bil je republiški posla­nec, odbornik obcine Vic - Rudnik, predsednik ZB krajevne skupnos­ti Podpec - Preserje, predsednik skupnosti borcev Notranjskega odreda. Od leta 2011 je castni ob­can obcine Brezovica. 
Anton Avsec 


96 let
Vide 
Ocepek

12. junija je praznovala 96. rojstni dan tovarišica Vida Ocepek iz KO ZB za vrednote NOB Rudnik Hra­stnik. Rodila se je v rudarski družini Višnarjevih ocetu Francu in mami Gizeli davnega leta 1925. Oce Franc je bil rudar in njegova pla­ca je bila zelo borna za preživljanje petih ust, zato je tudi mama Gizela hodila k premožnejšim kmetom v tabrh za hrano. 
Leta 1941, ko se je zacela vojna, je bil brat Franci že mladi skojevec in je sodeloval v akcijah ustanavlja­nja OF v Hrastniku in spodbujanja ljudi k uporu proti okupatorju. Do­kaj hitro so domaci izdajalci izda­li vso družino, zato je brat Franci še pravi cas pobegnil v partizane. Avgusta leta 1942 so nemški voja­ki oceta Franca odpeljali v zapor v Stari pisker v Celju, mamo Gizelo in mlajšo šestletno sestro Darinko pa naložili na tovornjake in odpeljali v okoliško šolo v Celju. Tam so otro­ke na silo locili od mam in jih od­peljali v avstrijsko taborišce Fronle­iten. Vido so poslali na prisilno delo v Avstrijo, kjer je služila premožni nemški družini.
Brat Franci je padel v partiza­nih, pozneje se je sestra Darinka vrnila iz lagerja in ob koncu vojne je družina spet zaživela skupaj, a ne za dolgo, saj sta starša zbole­la in kmalu umrla. Vida je obisko­vala mešcansko šolo v Trbovljah, se izucila za šiviljo ter se pozneje porocila. Vsa leta je kot dejavna clanica KO ZB Rudnik sodelovala v organih združenja in še vedno rada spremlja naše delo ter vred­note narodnoosvobodilnega boja prenaša tudi na svojo hcer Tatjano in sina Francija. Danes je Vida pri svojih 96 letih zelo prikupna pri­povedovalka partizanskih zgodb, zelo dobro se spominja tistih ca­sov in rada prebere vse novice v casopisu in si jih ogleda na tele­viziji. Vsak zadnji petek v mesecu pa komaj caka našo Svobodno be­sedo. 
V imenu ZB za vrednote NOB Hrastnik sem ji zaželela trdnejše­ga zdravja in vse dobro še naprej ter ji obljubila, da jo bom še obi­skala.
Danijela Kovac


90 let
Janka 
Potocnika


Janko Potocnik je prepotoval nadvse bogato življenjsko pot. Zi­bel mu je tekla pred devetdesetimi leti v Destrniku pri Ptuju. Otroška leta je preživljal na domaci vino­gradniško-sadjarski kmetiji, kjer je vzljubil zemljo in naravo. Po osnov­ni šoli se je izucil za trgovca, potem pa koncal še srednjo kmetijsko in višjo agronomsko šolo v Mariboru. 
Še vedno se rad spominja svo­jih doživetij in casov mladinskih delovnih brigad ter je ponosen na tovarištvo in mladostni entuzia­zem tistega casa. Že tam se je kot mladinec izkazal, postal udarnik in veliko delal tudi v športu in kultu­ri. Leta 1959 se je z ženo Karolino in hcerjo Tatjano priselil v Sloven­sko Bistrico. Že kmalu se je vklju­cil v številne družbenopoliticne in kulturne povezave. Vsi v družini so clani Zveze borcev za vrednote NOB, Janko pa je bil ves cas zelo zavzet clan, organizator spomin­skih komemoracij ob vec obelež­jih v okolici Slovenske Bistrice ter prisoten na številnih proslavah in srecanjih po vsej Sloveniji. Vec let je bil soorganizator pohodov na prizorišce zadnjega boja Pohorske­ga bataljona na Pohorju pri Sagadi­novi domaciji v Srecah pri Makolah ter drugih tragicnih dogodkov med narodnoosvobodilnim uporom. Kar dvajset let je bil predsednik Krajev­ne organizacije borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica.
Za svoje prizadevno in požrtvo­valno delo je prejel vec zahval in priznanj, nazadnje srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije.
Tudi Jankova poklicna pot je bila precej razgibana. Osemnajst let je bil upravnik na Okrožnem sodi­šcu v Mariboru. Nekaj let je bil za­poslen v kmetijstvu kot upravnik Kmetijske zadruge Oplotnica - Ke­belj. Zadnjih deset let delovne ak­tivnosti pa je zašel v izobraževanje. Bil je predmetni ucitelj kemije in biologije v osnovni šoli v Slovenski Bistrici. V tem poklicu je užival pa tudi nekdanji ucenci se ga še radi spominjajo.
Po upokojitvi leta 1990 je postal dejaven clan društva upokojencev, bil je soustanovitelj društva LIKUS – Literarnega kluba upokojencev Slovenije. Jankova custvenost in globoka navezanost na družino in naravo sta našli ubeseditev v poe­ziji. Leta 2010 je izšla njegova od­mevna pesniška zbirka Šepet jeseni.
Je tudi prejemnik plakete Štefa­na Romiha z listino za življenjsko delo na podrocju ljubiteljske kul­ture, ki jo podeljuje Zveza kultur­nih društev obcin Makole, Poljca­ne in Slovenska Bistrica. Ob vsem tem je ves cas deloval v krajevni skupnosti, pri Rdecem križu in kot prostovoljec pri pomoci starejšim obcanom. 
Združenje borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica

www.svobodnabeseda.si

IMELI SMO LJUDI

Radovan
Jovanovic
Radovan je bil clan naše krajevne organizacije ZB Bertoki, rodil pa se je 24. julija 1926 v vasi Klinci pri Va­ljevu. Takoj ko je sovražnik napadel Jugoslavijo, je tovariš Radovan, že clan mladinske organizacije, zacel z drugimi mladinci zbirati orožje in material. Prvic je stal v postroju partizanskih vrst 29. junija 1941, ko so ustanovili prvo ceto Kolubarske­ga bataljona, Valjevskega odreda, in se v partizanskih enotah boril vse do koncne zmage. Njegova boj­na pot se je koncala ob osvobajanju Slovenije.
  Po osvoboditvi je Radovan služ­boval tudi v Tolminu, kjer je z mla­dinko, uciteljico Silvano Zlobec, ustvaril družino. Dvema sinovoma sta vcepila ljubezen do domovine.
  Odkar si je zgradil hišo v Berto­kih, je vseskozi deloval v Združe­nju borcev na podrocju obrambnih priprav, in kar je zelo pomembno, zelo rad je sodeloval z mladino. V Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade je rad predaval o narodnoosvobo­dilnem boju. Cutil se je dolžnega, da na mladi rod prenaša vrednote tega obdobja.
KO ZB Bertoki
Just Breškon
Nedavno se je v kraju Campeg­lio v Furlaniji od nas poslovil Just Breškon, poslednji še živeci ude­leženec napada Briško-beneškega odreda na nemško letališce Belve­dere pri Vidmu. O tej uspešni akciji partizanov mi je pripovedoval pred dobrimi tremi leti ob obisku na njegovem domu. V drzni akciji so unicili devet letal, dva lovca, kurir­sko letalo, dva tovornjaka in osebni avto ter povsem onesposobili leta­lišce. Sovražniku so prizadejali hud udarec, saj je padlo tudi trideset sovražnih vojakov. Tega dogodka se je Just dobro spominjal, vendar o njem ni rad govoril.
  Rodil se je pod Italijo 24. julija 1927 v vasi Borjana v Breginjskem kotu. Njegovo mladost je zaznamo­vala fašisticna ideologija. V šoli se je moral uciti italijanski jezik, doma so govorili samo slovensko. Kot mladenic se je v Trbižu ucil za kro­jaca in po kapitulaciji Italije ga je oce pripeljal nazaj v rodno Borjano, kjer je ostal vse do zacetka marca leta 1944. Tako kot drugi njegovi vrstniki se je takrat vkljucil v naro­dnoosvobodilni boj. Odšel je v ta­bor v Plazeh za Breginjem, kjer se je seznanjal z orožjem in vešcinami vojskovanja. Njegova prva težka iz­kušnja vojne se je zacela kaj kmalu, saj je bil dolocen za novo akcijo, ki jo je vodstvo Briško-beneškega od­reda pripravljalo v tajnosti. Šele na poti iz tabora v Plazeh pod Muzci so izvedeli, da bodo napadli letali­šce Belvedere pri Vidmu in ga po­skušali onesposobiti. Od tam so vzletala nemška letala, ki so opazo­vala premike partizanskih enot. Na­pad je po strogih navodilih nadreje­nih popolnoma uspel.
  Do konca vojne je Just ostal v Bri­ško-beneškem odredu. Po vojni se je vrnil v Trbiž in nadaljeval delo kot krojac, poleti pa je kot gozdni delavec delal pri spravilu lesa vse do leta 1947, ko ga je pot zanes­la v Furlanijo in ne vec v domaco Borjano. Veckrat je italijanske ob­lasti zaprosil za državljanstvo, po dolgih letih preverjanja ga je dobil leta 1955. Zatem se je kot emigrant odpravil na delo v Bern v Švici, kjer je spoznal življenjsko sopotnico, doma iz Campeglia. Leta 1963 sta se vrnila v ženin rojstni kraj. Žive­la sta mirno idilicno življenje v hiši, zgrajeni na robu kraja s pogledom na Furlansko nižino. Pred letom in pol so se zacele zdravstvene težave in Just je veliko dni preživel v bolni­šnici. S predstavniki ANPI iz Ceda­da smo ga v bolnišnici tudi obiskali. 
  Žal nas o njegovi smrti niso obves­tili. Tako na njegovi zadnji poti nis­mo mogli biti prisotni s praporom in se mu zahvaliti za njegov prispe­vek k osvoboditvi izpod fašizma in nacizma v casu narodnoosvobodil­nega boja. Naj bo ta nekrolog naša skromna oddolžitev za vsa njegova plemenita dejanja.
Vojko Hobic
Peter Malek 
Peter Malek je kot desetletni decek leta 1941 odšel v partizane. Najprej je bil kurir v 24. terenski ceti pri ta­kratnem komandantu Vinku Robku. Trikrat je bil ranjen v roke in noge in leta 1944 demobiliziran zaradi onemoglosti in tuberkuloze v cinu vodnika. Po vojni je dolga leta živel in delal v Zagrebu, nato pa se je z bratom dvojckom preselil v Kleno­vik, kjer je živel do smrti. Zadnja leta je pri njem živel sin, s kate­rim sta bila dejavna clana OO ZB Škocjan kakor tudi Robkove cete.
  Clani upravnega odbora OO ZB Škocjan smo mu v februarju sku­paj s pripadniki Robkove cete glede na zahteve zaradi epidemioloških razmer izrocili priznanje, ki mu ga je podelila Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ob 75. obletnici osvoboditve. Petra Male­ka smo kot zadnjega še živecega partizana naše organizacije obiska­li pred kratkim, ko je praznoval 90. rojstni dan, kmalu zatem pa je izgu­bil boj z dolgotrajno boleznijo. 
Janko Škoporc
Magda Mršek
 
Magdalena Slovša - Vesna, poro­cena Mršek, se je rodila 30. julija 1925 v Ljubljani. Poslovila se je 26. julija letos, štiri dni pred svojim 96. rojstnim dnem. Srecno otroštvo in mladost je preživljala v Ljubljani. Koncala je gostinsko šolo in je dela­la v gostilni v Trnovem v Ljubljani, ki je bila last njene družine.
  Clani družine so takoj po italijanski okupaciji zaceli sodelovati z Osvo­bodilno fronto. Kmalu se je pridru­žila številnim Ljubljancanom, ki so odšli v partizane. Bila je borka v Ljubljanski brigadi. V partizanih je spoznala svojega bodocega moža Andreja Mrška - Andrejca. Pozimi 1943 so jo na obmocju Gorskega kotorja zajeli Nemci. Prepeljali so jo v zapor na Reki, od koder so jo poslali na delo na Koroško v Avstri­ji. Med aretacijo se je s svojo titov­ko ponosno sprehajala med Nemci in civilisti.
  Po osvoboditvi maja 1945 se je vrnila v Ljubljano in se v septembru leta 1945 porocila z Andrejem Mrškom. Kmalu so se jima rodili trije otroci. Družina se je v skladu z dekreti oblasti selila v Kranj, Lju­bljano in 1950. leta na Ptuj. Magda je bila nekaj casa zaposlena, nato pa je gospodinjila in skrbela za dru­žino. Ko so bili otroci starejši, je de­lala v gostinstvu na Ptuju. Po upo­kojitvi je skrbela za družino, pred­vsem pa za sina Andreja, ki je bil od rojstva invalid, in svoje vnuke.
   Zadnja leta je preživela v Domu upokojencev Ptuj, kjer pa jo je »našla« korona in jo premagala.
Branka Bezeljak
Božo Kovacic 
Od nas je odšel Božo Kovacic, vse­stransko dejaven clan ZB kakor tudi dolgoletni družbeni delavec. Življenja organizatorja in motiva­torja, nagrajenega z najvišjimi pri­znanji, ni prekinila bolezen, temvec tragicna prometna nesreca. V nek­danji skupni državi SFRJ sta mu bila dodeljena red dela s srebrnim vencem in red zaslug za narod s srebrno zvezdo, v samostojni drža­vi Sloveniji pa je za svoje zavzeto delo v ZZB dobil srebrno priznanje.
Oce Lojze, Primorec iz Števerjana v Brdih, je prišel s Primorskega po spletu okolišcin – zaradi svojega svobodoljubnega prepricanja. Kot tigrovca so ga preganjali in obso­dili Italijani, bil je mucen v zaporu in pozneje stalno nadzorovan, zato se je odlocil za prebeg v Ljubljano. Posrecilo se mu je dobiti službo na turjaškem gradu, postal je voznik pri turjaškem grofu. Tik pred zacet­kom vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer je oce vozil avtobus pri Pecnikarju. Oce in mama sta se zgodaj vljucila v OF, hiša na Celov­ški 37 pa je postala zatocišce za be­gunce. Maja leta 1942 je oce zacu­til, da se je zaradi narašcajoce ne­varnosti treba umakniti iz Ljubljane in se je zato družina odpravila iz mesta, otroka z mamo k stari mami na Turjak, oce pa v partizane. 
  Kmalu po prihodu na Turjak so bili vsi trije odpeljani v Velike Laš­ce, kjer se je zacela kalvarija, boj za preživetje, še posebej ko so Italijani mamo odpeljali v Ljubljano v za­por, od koder se je vrnila po kapitu­laciji Italije in spet zacela opravljati delo terenske aktivistke, Slavko in Božo pa sta bila s še nekaj druži­nami nastanjena v Zapotoku kot majhnem osvobojenem ozemlju. Zaradi varnosti je mama svoja ot­roka odpeljala na novo, varnejše mesto, na Bloke in potem naprej v Travo na hrvaški meji. Od tod je ot­roka in staro mamo vodila pot s po­mocjo zavezniških letalcev najprej v Zadar, nato pa še v Split. Ne da bi vedeli drug za drugega, je bil v tis­tem casu v eni od partizanskih enot v Splitu tudi Božov oce! V drugi po­lovici maja leta 1945 sta se s Slav­kom po cesti s tovornjakom preko Hrvaške vrnila v osvobojeno Slove­nijo, kjer se je srecna družina zbrala doma v Lašcah.
  Po vojni je Božo delal najprej v ECŽ (elektricna cestna železnica), predhodniku LPP, nato je prišla vodstvena služba v podjetju Gore­nje - Tiki, preden se je potem podal v podjetniške vode, pa je bil pred­sednik oddelka za gospodarstvo, promet in zveze v obcini Ljubljana.
Clani društva Zarja spominov, 
Velike Lašce
Anica 
Vukadinovic
Od Anice Vukadinovic so se svojci poslovili v ožjem družin­skem krogu decembra lani. Rodi­la se je v zavedni številni družini v Podsmreki. Clani družine so se takoj vkljucili v osvobodilno giba­nje. Bratje so odšli v partizane. Na dvorišcu so imeli bunker, v kate­rem so skrivali aktiviste. Anica je postala zanesljiva kurirka in je ju­naško prenašala literaturo, hrano in zdravila za partizane. 
    Kurirka je bila do septembra 1944, ko so jo sredi noci aretirali domo­branci, ki so imeli v kraju mocno postojanko. Odpeljali so jo v zapor in tepli, da bi kaj izdala. Trpela je in molcala. Neke noci so zaprte nalo­žili na živinske vagone in odpeljali v Dachau – Augsburg. Tam so morali taborišcniki težko delati, do skrajne izcrpanosti so kopali jarke in delali v tovarnah vojaške industrije. Brez tovarištva in solidarnosti med inter­niranci ne bi preživeli. Delili so si vsak košcek kruha.
  V razlicnih tovarnah orožja so med drugo svetovno vojno delali taborišcniki iz augsburške izposta­ve Dachau. Da bi unicili vojaško in­dustrijo, so zavezniki leta 1945 Au­gsburg tako rekoc zravnali z zemljo.
   »Maja 1945 smo docakali svobo­do. Hrepeneli smo po domu. Vse je bilo porušeno, tudi železnica ni delovala. Domov smo se odpravi­li peš. To so bili težki casi. Naj se nikoli ne ponovijo,« je v spominih zapisala Anica.
   Spoznala je moža Nikolo. Ustva­rila sta si družino in v Kozarjah zgradila hišo. Rodila sta se jima hci Duša in sin Danilo. Veliko veselje sta doživljala s svojimi šestimi vnu­ki, Anico so do zadnjega razvese­ljevali tudi pravnuki. Anica je opra­vljala razlicna administrativna in organizacijska dela. S svojimi izku­šnjami in odgovornostjo je prevzela tudi delo racunovodje na Fakulteti za elektrotehniko.
  Nikola je bil partizan. S svojo eno­to je osvobajal kraje po Jugoslavi­ji, bil je med osvoboditelji Trsta. 1. maja 1945 je v Trst vkorakala 4. armada jugoslovanske vojske s slo­venskim 9. korpusom NOV in POJ, 2. maja pa so z zahoda Trst dosegle tudi zavezniške sile. 
  Anica in Nikola Vukadinovic sta za svoje pogumno medvojno delo­vanje prejela vec odlikovanj. Druž­beno sta delovala tudi v casu gradi­tve porušene domovine in ustvar­jala svobodno in pravicno družbo. Vrednote narodnoosvobodilnega boja, poštenje, tovarištvo, solidar­nost, pravicnost, sta prenesla na svoje družinske clane. Anica in Ni­kola Vukadinovic sta bila priljublje­na in spoštovana v svojih delovnih okoljih, med krajani in clani naše borcevske organizacije. 
KO ZB Vrhovci Brdo Kozarje
 
Anton Jež 
20. aprila 2021 je v Ljubljani umrl Anton Jež, zadnji preživeli interni­ranec nemškega koncentracijskega taborišca Überlingen. Aprila leta 1944 je bil kot aktivist Osvobodil­ne fronte interniran v koncentra­cijsko taborišce Dachau. Po mese­cu karantene so ga 15. maja 1944 premestili v delovno komando ta­borišca Neuaubing-Germering v predmestju Münchna. Tam je 300 ujetnikov, od katerih je bila šestina Slovencev, v dokaj dobrih delovnih in higienskih razmerah in z dovolj hrane za podjetje Dornier-Werke gradilo bunkerje in zaklonišca. Od podjetja so dobivali celo cigarete, iz domovine pa nedotaknjene pakete hrane. 
  Julija 1944 so doživeli dve hudi za­vezniški bombardiranji. Septembra so preživele poslali v enomesecno karanteno v Dachau, oktobra 1944 pa so skupino 600 delavcev, med njimi 55 Slovencev, prepeljali v KZ Überlingen ob Bodenskem jezeru. V tem taborišcu smrti, ki ga je vodil oficir SS Georg Grünberg (opisuje­jo ga kot strogega, arogantnega in krvoželjnega) in je bilo pod poseb­nim režimom, so zaporniki v neclo­veških razmerah kopali podzemne rove za nemško vojaško industrijo in umirali ob stradanju in boleznih. Ranjence, ki jih je zdravnica pos­lala v bolnišnico, so kar postrelili. 12 Slovencev je umrlo v taborišcih Dachau, Neuaubigen, Germering, Überlingen, Saulgau ali Allach, od tega v Überlingnu eden kot žrtev letalskega bombardiranja, eden je naredil samomor, deset pa jih je umrlo zaradi pomanjkanja hra­ne, poškodb, fizicne izcrpanosti ali bolezni. Slovenci so si pomagali, zato je bilo žrtev dokaj malo. Aprila 1945 so preživele odpeljali v tabo­rišce Allach, tega pa so 30. aprila 1945 osvobodili Americani.
  Po vojni se je Anton Jež vpisal na Strojno fakulteto v Ljubljani in leta 1952 diplomiral iz kotlovne tehni­ke. Specializiral se je za tudi za or­totiko in bil v letih od 1953 do 1955 zaposlen v Ortopedskem podjetju Soca. Z izdelavo ortopedskih pripo­mockov se je med obema vojnama ukvarjal že njegov oce. Pozneje je bil zaposlen v podjetju IBE-Elek­troprojekt kot vodilni strojni inženir.
  Ob 50. obletnici osvoboditve se je Anton leta 1995 zacel udeleževa­ti spominskih slovesnosti v Über­lingnu. S sinom, poklicnim fotogra­fom Dušanom, je organiziral obiske slovenskih in nemških šol, predaval o taborišcnih izkušnjah in nastopal kot govornik. V samozaložbi je ob­javil vec knjižic vojnih spominov v slovenskem in nemškem jeziku. Leta 2011 sta s pisateljem Borisom Pahorjem o taborišcih predavala di­jakom Elektrotehniško-racunalniške strokovne šole in gimnazije v Lju­bljani. Pricevanji sta Anton in Dušan Jež izdala v samozaložbi. Leta 2012 je Anton Jež v Ljubljani od nemške­ga veleposlanika prejel castni križec za zasluge Zvezne republike Nemci­je (Bundesverdienstkreuz). 
Miran Hladnik, foto: Dietlind Castor









www.svobodnabeseda.si

VABILA

Spominski pohod
na Debeli hrib
 Krajevna organizacija ZB Sticna in Krajevna organizacija ZB Ivancna Gorica pripravljata spominski pohod od spomenika v Sticni na Debeli hrib, in sicer 4. septembra 2021 ob 13. uri. 
Veliki Korinj
V Obcinski organizaciji ZB Grosuplje smo zaceli priprave na spominsko slovesnost na Velikem Korinju. Prireditev nacrtujemo v so­boto, 18. septembra 2021, ob 16. uri.
 Portorož
Taborišcni odbor Ravensbruck v sodelo­vanju s Koordinacijskim odborom žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije, bo v nedeljo, 5. septembra 2021, ob 11. uri v dvorani Colombo Hotela Slovenija v Portorožu, organiziral tradicionalno srecanje nekdanjih internirank in interni­rancev, zapornic in zapornikov, izgnancev in ukradenih otrok ter njihovih svojcev in prijateljev.
Rab
Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije in Taborišcni odbor Rab – Gonars pripravljata v sodelovanju z obcino Rab spominsko slovesnost ob 78. obletnici osvoboditve taborišca Rab. Prire­ditev s kulturnim programom bo ob upošte­vanju vseh ukrepov povezanih s koronavi­rusom, v soboto, 11. septembra 2021, ob 16. uri v spominskem parku v nekdanjem taborišcu Kampor na otoku Rabu.
Koprivnik
Združenje borcev za vrednote NOB Kocev­je z odborom skupnosti borcev 18. divizije NOV in obcino Kocevje vabi na spominsko slovesnost ob 77. obletnici zmagovitih bo­jev 18. divizije pri obrambi Bele krajine in obletnici roške ofenzive. Prireditev bo v soboto, 18. septembra 2021, ob 11. uri v Koprivniku pri Kocevju. 
   Prireditev bo izpeljana v skladu s pripo­rocili NIJZ za preprecevanje širjenja covi­da-19.Prosimo udeležence, da imajo pri sebi dokazila.

SPOMINI – Pripoved Antonije Krmac

»Med NOB sem bila kurirka«

Z Antonijo Krmac, rojeno 24. de­cembra 1930 na Manžanu, sem se pogovarjal o tem, kako je sodelo­vala pri kurirski pošti in pomagala v narodnoosvobodilni vojni pri in­formiranju in prenašanju sporocil.
»Bilo je takoj po razpadu Italije, ko so na slovensko obalo prišli tudi Nemci in nas še mocneje okupirali, da se je bilo s težavo izogniti kon­troli, ki so jo izvajali fašisti in naci­sti. Neki dan je na Manžan k An­dželiki Furlan kurir prinesel pismo, ki ga je bilo treba oddati našim ve­zistom in službam za osvoboditev v sosednji vasi Kampel. Andželika me je poklicala in videla v meni za­nesljivo osebo, zato mi je izrocila pismo, ki naj ga nesem na kmetijo Albinu Pincarju. Pismo sem stisni­la pod krilo za pas in se odpravila v Kampel. Bilo je že pozno zvecer, zato sem pela med potjo pesmi, ki sem si jih zapomnila v šoli, seveda v italijanšcini. Pela sem tudi zato, da bi preusmerila pozornost stra­žarjev. Ko sem prišla na križišce, imenovano na Pocivalu za Kampel, sta me ustavila dva žandarja. Eden je bil fašist, drugi pa Nemec. V italijanšcini me je Italijan vprašal, kam sem namenjena ob tako pozni uri, saj bo kmalu tema. Odgovori­la sem mu, da grem k svoji teti v Kampel po jajcka za vecerjo. Od strahu sem se vsa tresla, vendar sta me vseeno spustila naprej. Ko sem prišla na kmetijo Albina Pin­carja v Kampelu, sem šla do vrat, ki so bila priprta. Nekdo, še danes ne vem, kdo je to bil, je izza vrat iztegnil roko in dala sem mu pis­mo v roko. Vem le, da je bilo pis­mo namenjeno vezistom in našim borcem za osvoboditev. Ko sem se vracala domov na Manžan, sta me ista vojaka ustavila in me ponov­no legitimirala in spraševala, kje imam jajcka in kaj sploh pocnem ob tako pozni nocni uri. Po italijan­sko sem odgovorila, da kokoši niso znesle jajck in da mi bo že nona skuhala prežganko z malo koruzne moke. Fašist me je prijel za ramo in mi rekel: 'Puncka, pojdi hitro domov saj je že crna tema.' Takrat sem imela trinajst let in še danes cutim strah pred vojaki.«
Antonija je pošto veckrat nosi­la tudi iz Manžana na Pomjan h Francu Bencicu in njegovemu sinu Erminiju. 
Ivan Zorc



16

avgust 2021

NAGRADNA KRIŽANKA

Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si do 15. septembra 202. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo.


Izžrebani reševalci križanke iz 
69. številke casopisa Svobodna beseda 
1. Danila Rovšek
Sp. Škofije 66, 6281 Škofije
2. Jože Švigelj
C. 4. julija 48, 8270 Krško
3.  Štefka Govedic
Prešernova ulica 31, 2000 Maribor
Rešitve križanke:   
INFEKTOLOG, SORTIRNICA, KRANJCANI, AKNA, EN, GA, NAC, NISAN, ŽE, SS, OSTNO, PRAŠNI CVET, STOJA, LONCAR, ŠVIST, LE, IKTIN, EHO, OPNA, SO, NAFTAR, MIK, JV, KVAK, LARFA, DESET, AAK, MOC, REPINA, VLADARICA, SOCLAN, KENAN, CENTIMETER, ACTON, ARTAC, KOR.
Geslo: FRANC SEVER FRANTA


UTRINKI

Vandali unicujejo partizanske spomenike
(Ne)znanci ne pocivajo in nekaznovano izvajajo vandalska dejanja nad parti­zanskimi spomeniki. Tako so oskrunili tudi spomenik padlim v bitki na Pugle­du, piramidi na vrhu hriba.
  O tem podlem dejanju je 16. julija 2021 obcanka obvestila predsednico ZZB Ljubljana Moste - Polje Branko Kastelic. Ta je takoj ukrepala in obve­stila Policijsko postajo Moste, kjer so jo seznanili s postopkom prijave v prime­ru napada na zašciteni spomenik v Spo­minskem parku. Potreben je bil ogled na kraju dejanja, ki ga je opravil policist Emil Cenkar, odgovoren za to obmocje, in sicer 20. julija 2021 ob 10. uri v pri­sotnosti predsednice. 
  Ugotovljeno je bilo, da je bila rdeca zvezda prebarvana z rumeno barvo. Nasilno je bil izpuljen podstavek s ka­žipoti do drugih obeležij in posledicno so bile zvite pušcice. V rumeno je bila prebarvana tudi manjša rdeca zvezda na stražarskem mestu št. 2. Škoda, ki je bila povzrocena KO ZB Zadvor - Sostro, je ocenjena na približno 200 evrov. O dogodku je ZB obvestila tudi Mestno obcino Ljubljana. 
»Zgroženi smo nad dejanjem prav v casu praznovanja 80-letnice Molniške cete ob skupnem nastopu vseh društev Cetr­tni skupnosti Sostro in po vseh naporih mnogih prostovoljcev, ki so odlicno ob­novili vsa obeležja na Pugledu in uredili okolico,« je še povedala Branka Kastelic.
  Kot je sporocila Branka Bezeljak je bil oskrunjen tudi spomenik v Gorišnici, kjer je bila rdeca zvezda prav tako pre­barvana z rumeno barvo.
S. B.

Obnovljeni spomenik v Grahovem
»No, pa sem tudi ta partizanski spome­nik koncal. Najprej sem ga vsega opral, skrtacil in ocistil mahu in nesnage, dan pozneje oziroma v naslednjih dveh dneh pa sem koncal barvanje crk. Moram po­vedati, da so bili vašcani Grahovega zelo veseli obnove. Zanimivo, tu pocivajo poleg domacih partizanov tudi terenci in pa partizani iz Dekanov, Ljubljane, Kozine, Adlešicev, Svetega pri Komnu, z Vrhnike, iz Trebeljevega, Srednje vasi pri Bohinju in trije neznani borci,« je na Facebooku zapisal Franko Pleško, pred­sednik odbora AVNOJ Slovenija. 




Plošca v masivu 
Matajurja
Krajani vasi Sužid vzorno skrbijo za spominsko obeležje, posveceno bolnici Skalce, v masivu mogocnega Matajurja, ki je delovala v letu 1943. Samoinici­ativno so se zbrali Vojko Štih, Zdravko Likar in Milan Volaric ter plošco ocistili, obnovili crke in montirali streho nad plošco, da jo obvarujejo pred padavina­mi. Poleg tega so do obeležja oznacili pot, tako da lahko vsakdo najde to spo­minsko obeležje, ki je dragocen spomin na case NOB. V KO ZB Kobarid smo ve­seli vsake pobude in akcije posamezni­kov in skupin, ki so pripravljeni obnav­ljati spomenike in ohranjati spomin na težke case druge svetovne vojne.
Vojko Hobic


Poškodovani spomenik v Gorišnici. (Foto: Slavica Rozman)

Poškodovani spomenik na Pugledu