RDEČE VRSTE.
FRANCE BEVK. 1. POZDRAV IZ MOČILNIKA.
Gospodična Albina mi je darovala kito dišečega cvetja inje pristavila: »Pozdrav iz Mo-čilnika,« Tisto kito cvetja sem poljubil, ne radi gospodične, ki jo spoštujem kot lastno sestro, ampak radi lepega spomina, ki je ležal v njem; bilo je mnogo domišljave sentimentalnosti v njem, poleg tega pa obilica onega duha, ki osvoji srce in dušo. Toliko odkritega in presrčnega vonja še nisem duhal, nikoli ne, kot da sem segel živemu človeku v roko in si zreva v oči, a ne rečeva besede.                                                   \
Bilo me je sram v dno duše, da se do tega trenutka nisem spomnil na človeka, ki mi je bil po svojem duhu med vsemi skoraj najljubši. Moja dolžnost bi bila, da bi mu bil napisal nekrolog. Toda bolje je, da pišemo nekrologe onim ljudem, ki so živeč mrtvi, da sami bero, kako ni mogoče o njih ničesar povedati, O ljudeh, katerih duše so kakor vesoljstvo, ni mogoče pisati; če bi se dotaknil ene strune, zapelo bi jih na tisoče ... In kakor hitro si zapisal prvo besedo, vidiš, da si jo zapisal sebi, in zdrzneš se: sa|j nisem umrl.
. Pojdi in preglej njegove zaklade. Razloži dragocenosti po vrsti in napiši imena, razdeli čuvstva in lepoto, ki je neopredeljiva, v posamezne vrste, kot da si v muzeju. Ljudje bodo hodili skozi in brali lističe z duhovitimi opombami. Čemu si razložil srce, prijatelj moj? Ali ne vidiš, da si razparal ljubezen,  srd,  molitev,  srce in misli?
Ko sem bral tisočere besede, kaiterih vsaka odtehta cele strani naše revščine, sem se vprašal, čemu se prepirajo, če je bil velik, če hvala o njem ni pretirana. Človek je bil, ki je odprl srce, da smo gledali vanje; še nikoli nisem videl tako otroškega in nepokvarjenega srca; Kar nam je dal, ni bila umetna potvara, ne načičkano dete, bil je on sam s svojim srcem, v dnevu, ki ga je živel. Nisem se vprašal, če staji vsaka črka na pravem mestu in če so stavki tako razporejeni, kot je zapisano, da morajo biti. Vprašal sem, če stoji pred mano hinavec in lažnik, Gospoda, sram me je bilo mojega kaitoiličanstva pred njim,
In ne bi bil odkritosrčen, če ne bi povedal, da sem začutil neznosno praznoto, ko ga ni bilo Kot da se nahajam v neznanskem prostoru, nasičenim od kričanja, iskajcčega izraza, ki ga nihče ne more najti. Žejni smo smehljajočega usmiljenja in besed, ki jočejo, kadar vriskajo, in vriskajo, kadar jočejo- Življenje pa gre molče svojo pot, trdo,  pozabljeno,  še  preden  je bilo  porojeno,
Zdrznil sem se, ko sem videl, da je šla krivica čez blede obraze, nikoli site, nikoli vesele, večno teptane. Zdrznil sem se stokrat bolj, ko je dejal črn možak, ki je kadil komček cigare: »Čemu je umrl Cankar?   On edini bi znal to opisati.«   Kot
da nam je umrl oče, mati, edino oko, ki je videlo, edino srce, ki je čutilo, edino pero, ki je znalo popisati.
Še po njegovi smrti je kanilo  blato obreko vanja na njegov spomin.   Če mu delajo v čem krivico, v enem mu jo gotovo delajo. Nekoč, ko sva bila tretjič in zadnjič skupaj, mi je dejal z dvignjenim prstom:
»Krivico delaš, če govoriš o našem meščanstvu slabo. Leno in neumno je, a polno vrlin, Ono edino je bilo, ki ni pustilo umetnika umreti; ne radi umetnosti, ker je ni razumelo, ampak radi dobrega srca,«
Govoril je resnico, in tak človek ne pozna nehvaležnosti, že radi resnice same ne in krivica mu je bolj tuja kakor nam, ki ne moremo odpustiti onemu, ki nas je bičal iz ljubezni.
Kag poreko oni, ki jih je pestoval v svoji ljubezni in čigar evangelij nosijo v svojem srcu? Iz njih oči gleda, z njih ustnicami se smeje... Ne govorimo o njem, ki živi, "ne pišemo nekrologov in zabavljic! Še iz kite cvetja v kozarcu vode na mizi vonja njegov glas in polni dušo!
Za kito cvetja, ta lepi in dišeči spomin, še erikralt: hvala!
2. HINAVSTVO.
Ne vem, koliko let sem imel, ko sem prvič spoznal, da ne smem vsega povedati. Napravil sem bil greh, tak greh, kot ga napravijo vsi otroci v gotovi dobi svoje starosti in ki ni, da bi ga,stresal med sosedi, zakaij njegova sramota lahko pade na vso družino,
Bil sem kaznovan, iz jok al sem se, obrisal sem solze, stisnil se' v kot na peč in pasel čemernosi, Oči so mi bile rdeče, na licih se je poznala sled solza.
Prišla je soseda, sklenila je roki nad pasom in vprašala: »Kaj mu je bilo, da je jokal?«
Moj oče je prenehal za hip z delom in ni dal jasnega odgovora: »Sitni so! Vedno jih je treba strahovati.«
Ne vem, kaij je bilo v meni, kljubovalnost ali kaj: gotovo je, da je bilo tudi mnogo otroške odkritosti, ki ni poznala sramu, Zahlipel sem še enkrat in povedal vse do zadnjega. Oče me je ošinil s pogledom, soseda je molčala,
Ko je odšla, je vstal oče s stola, ne da bi me pogledal- Obrisal je smolnate roke v predpasnik in potegnil šibo izpod stropa. V meni je zastala sapa. Nikogar drugega ni bilo v izbi. Kaj hoče oče?
Pogledal me je strogo in preden sem mogel dvigniti roke, me je ošinil dvakrat s šibo: »Da boš znal molčati,«
Nekaj čudovitega se je dvignilo v meni. Divja, uporna želja se mi je porodila, da bi bil močan, močnejši kot vsi. Prijel bi bil šibo in jo zlomil na drdbne kosce. No, Bog ni delal čudežev radi mene,  dasi  sem  ga prosil v  svojem  srcu.    Ostal
190
mi je sam  jok  in pridušeno  sovraštvo,  ki  dolgo ni pobledelo.
Od tedaj sem že mnogo lagal in mnogokatero resnico govoril. Toda kot neizbegljiva zapoved je ostalo v duši in je hodilo z menoj, koder sem hodil: »Ne povej vsega!«
Kot da je dvoje človeških src: eno tiho, dobro in pregrešno, za doma, drugo šumno, oficijelno, za javnost. In kadarkoli mi je ušla beseda iz onega srca, ki ni za praznik in delavnik, so se zgrozili, kot da hodim, gol po ulicah, podoben bratu Gine-pru iz reda sv, Frančiška, ki se je hotel ponižati • na ta način.
V slednjem človeku je nekaj napuha, zakaj bi ga ne bilo tudi v meni malo? Želel sem tiho, da se dvignem nad povprečnega človeka toliko, da bom imel proist razgled v njegovo srce in v njegovo nehanje. Ne vem, koliko tega daru mi je Bog podelil. Ta želja pa vendar ni izvirala toliko iz napuha, kolikor iz želje, da se osvobodim, radi svojega duha in svoje besede,
Življenje me je zagnalo v brezdno novih vpra-šanij in bolečin. Ko sem se mukoma boril sam s seboj, je sililo vse v izraz, enak ognju. Tu začenja moj1 greh, P ©tvoril sem besede in izakril njih pravo lice, Dvoumje je padlo nanje. Enega imena nisem imenoval, drugo sem zapisal s tresočo roko; bal sem se, da izide natisnjeno,
Izšlo je. Prsti so bobnali po mizi, obrazi so me zrli. Nihče ni skušal prodreti v srce, zrli so me, kot človeka, ki je zamenjal nov suknjič za starega.
»Tako , . . takoi, , , talko . . , Ali niste poročeni?«
»Pač,«
»Tako, tako, tako . , ,«
»Moj Bog, ali sem res zapisal besedo: ljubica? Ali sem povedal vse, kar je nerazrešljivega? Kot da je bobnalo s prsti po mojem srcu: »Tako, tako, tako,,,,«.
Napisal bom sijajno laž v ritmu in v rimah, polno lepih primer. Ne bom opisoval človeka in njegovega srca in če bom opisal greh, mu bom že s prvo besedo začrtal kazen, zasluženo in od človeške vesti potrjeno. Bobneči prsti bodo zadobili vesel takt: »Bravo, bravo, bravo!«
Namesto' mozga je hinavščinavnjih hrbtenicah. Sede v kavarnah in listajo po časopisih: »Nič! Vse prazno!« Sede v gledališču in zro na oder: »Nič! Vse prazno!« In ko si se dotaknil z mezincem njih prave podobe, od Boga ustvarjene in od hudobca potvorjene, bi se zdrznili v svoji duši: Mi imamo mladino. Mi imamo ljudstvo. Že radi nas in naše spodobnosti ne, V francoščini bi se to glasilo drugače.
Vaš lepi slovenski jezik ni ustvarjen za resnico, ampak za uboštvo, hlapčevstvo in hinav-ščino? Povej resnico v njem, videl boš, kako je top, neroden, ker je ni navajen; poslušaj, kako lepo zveni, če izraža laž in prihuljenost.
Spomnim se na velikega pisatelja, ki gaje bilo   strah  napisati   svoje   življenje   po  resnici  in
pravici pred Bogoim in pred ljudmi. In ta svoj strah je motiviral s tako lepimi besedami, da bi mu skoraij verjel. Bila je le nejasna podoba duševne odvisnosti, ki se je ni zavedel. Bil je kot otrok, ki pravi: »Ne smemo po cvetice na vrt, da ne poteptamo trave.« V resnici ga je strah očetove palice, ki ga je naučila te modrosti,
Človek je od vekomaj sirota. Vsaka njegova molitev je neuslišana. In dasi sem že stokrat želel molči, da bi zlomil šibo, je še vedno nisem zlomil, To je hujše zlo, kakor greh, govoriti sam o sebi.
AZAZEL.           Dh IVAN PREGELJ.
ŽALOSTNA IGRA V ŠTIRIH DEJANJIH.
ČETRTO DEJANJE.
Markova pristava na južnozapadnem pobočju Oljske gore nad hermorisko dolino in potjo iz Betanije v Jeruzalem, Jutranja straža 13. nizana. Klopi, oljke. Na desni' vhod v pristavo. Sredi pozorišča nizek zid, ki je zunanja stran zadnje stene živalskega hana. Na levi vinograd s stopnicami. Z ravni med vinogradom in pristavo stopnice navzdol v ozadje. Ozadje je prospekt jeruzalemskega mesta od Kraljeve palače do Bethzeche, mestno obzidje do severnega stolpa. Pomladna, ekvinokcialna noč. Rdeč pas neba leži z desne proti levi nad obzidjem. Dani se trudoma, težko, kakor v puščavi pred samumom. Vse drugačna noč, kakor ona svetla ob Tiberijskem morju, polna strašečih šumov in laježa; Vzdihi vstajajo iz sanj, Zdajpazdaj se oglasi psalm stopnic. Nekje baji harpa, kakor izpod zemlje, trudno do smrti. M i r j a m in J o a n a n C e b e d e j e v sta zaspala na stopnicah v pristavo in se v spanju nagnila drug ha drugega z rameni. Niže na tleh je zaspal Simon Kefa z golim mečem na kolenih. Na klopi pred zidom spita sede Natanael in L e v i Alfejev, Zadaj na levi dremlje ogenj. Ob njem človek, ki je bil slep, a je spregledal ob Tiberijskem morju. Na levi ob stopnicah v vinograd romar z   d e č k o m.
1.  prizor.
Človek  (ki  je  bil   slep).  V  noči  in   slepoti   oči  sem hodil. Dal mi je videti, (Lajez.) Mirjam  (v snu). Rabi, rabon!
2.  prizor.
Deček (se dvigne, sede). Oče, oče!
Romar (ob njem). Ali ti kličeš, moj sin?
Deček, Kje  sva,  oče?  Kje je  mati?  Strah me  je,
Romar, Pred mestom svetim. Jutri boš šel v vežo Gospodovo, Zdaj pa lezi na uho in spi!
Deček, Ne morem spati. Šakali tulijo. Oče, pri nas v Engadi šakali p o j o,
Romar, Niso šakali. Mestni psi tulijo. Lačni iščejo mrhovine ob obzidju v dolini ognja.
Deček. Lajajo, kakor bi ljudje lajali,        *
3.  prizor.
Joel (se pokaže izza zidu in se skrije spet), Deček (ga je videl).   Človek   je   blizu   in   hodi   potuhnjeno,
Romar. Svojce je izgubil morda. (Zdeha), če jih bo našel,
191