Štefan T.       Bil sem otrok.
Pri plotu za vasjo sem se igral. Tedaj je prišel iz tujine po beli cesti tujec in se je ustavil pri meni.
Jaz sem gledal njegova prašne čevlje in potni obraz ter pod vratom razpeto srajco, v srcu pa se mi je budilo hrepenenje.
Tujec me je pogledal s prodirajočim pogledom in se je nasmehnil:
»Kdo pa si ti, deček, in čigav?«
»Naš sem in sem jaz.«
»Si ti?«
»Jaz sem, in tu je plot in tamle roža in še naprej je polje in tam gori na nebu je božje solnce, zlato solnce, božje in moje.«
»Tako?«
»Da tako! Pa zvečer se bo solnce zbalo in se bo skrilo v temi. Jaz tudi.«
Tujec se je nasmehnil in šel dalje.
Jaz sem bil otrok.
118
Po cesti dol priropota voz, pred žup-niščem obstane.
Čez kratko potrka na duri v pisarno, natiho in neodločno, kakor ne bi prav vedelo, ali naj ali ne, ali trka na prave ali na napačne duri. In tudi jaz ne vem prav, je li res potrkalo, ali se mi je samo zdelo. Vendar zakličem: »Naprej!«
A nihče ne vstopi. Ponovim: »Naprej!« glasneje, če bi bil kak gluh obiskovalec, dasi si sam pravim, da bi tak trkal pač glasneje in odločneje. Ko ne vstopi tudi zdaj nihče, stopim jaz proti durim.
Odprem jih in zagledam pred seboj majhnega, rdečeličnega, a precej nežnega fantiča. Klobuček drži v roki in se smehlja napol prijazno napol v zadregi.
»A ti si, Ivanček! Kaj bi pa rad?«
»Oves sva vam pripeljala.«
»S kom pa, z očetom?« — Čudno se mi zdi, kako da ni prišel oče v župnišče, ampak je poslal fantiča.
»Ne,« se smehlja boječe, »s Franckom«
Francek je namreč manjši Ivančkov brat. V šolo hodita oba šele to leto. Pride pa Ivanček, starejši, vsakih štirinajst dni enkrat, Francek, mlajši, enkrat na mesec. Če kdaj večkrat, je že pravo čudo.
»S Franckom? Pa sta vidva sama peljala?«
»Sama. Očeta noga boli, ne morejo.«
Čudim se, pohvalim ga: »Pa sta res junaka, da upata sama peljati.«
Nič ne reče. Samo skromno se smehlja, kakor bi hotel reči: »Kaj pa to!«
Grem z njim na cesto. Visoka, vidno že zelo stara kobila dremlje pred vozom. Francek stoji ob njej za čuvaja.
»A kako bomo le te vreče dobili z voza in v župnišče?« premišljam glasno. Ivanček in Francek ne rečeta nič. Gledata vreče, gledata mene, v nekaki vdani zadregi, kakor bi hotela reči: »Tega pa tudi midva ne veva.«
»Ne bo druge pomoči, soseda pokličem.«
»Najbolje res bo,« z modrostjo odraslega moža pritrdi Ivanček.
Ko priženem soseda, res srečno spravimo vreče z voza v župnišče.
»Pridna sta, da za očeta tako delata,« pohvalim mlada voznika. »A kadar bodo zdravi, bodo spet oni, kaj?«
Nič ne rečeta. Smehljata se in pripravljata, da s staro Luco spet junaški odrineta proti domu.
Zakaj nista nič odgovorila, sem izvedel nekaj dni pozneje: oče bolj nerad dela, pa preloži, kar le more, otrokoma na rame.
Nekaj tednov pozneje sem šel mimo njihovega doma. Pa sem videl lvančka, da je nesel težek koš trave. Kar zanašalo ga je sem in tja.
»Kaj pa neseŠ, Ivanček?«
»Travo. Za Luco.«
»O, ti si pa že kar za hlapca pri vas.«
Smehlja se, nič ne reče. Pogumno nese koš proti hlevom.
»Siromak si,« si mislim. »Prezgodaj te tako upregajo. Dobro je, če se vadiš dela, a vse o pravem času!«
V šolo pribeži Ivanček navadno šele proti desetim, ob koncu moje ure. Ne rečem mu nič. Vem, da je delal že vse jutro. V šoli sedi mirno. Ni mu pač za nemir in šepetanje, ko je pa že ves utrujen. —
Prišla je jesen, deževna, blatna in žalostna. Vendar sem šel še vsak dan v gozd. Saj je tako čudovit v jeseni, tako mogočno govori mislim in srcu s svojim hiranjem in umiranjem.
Kar zaslišim neko popoldne voz, ki ropota po kamnati in obenem tudi dovolj blatni gorski cesti. Pogledam. Olej ju, Ivanček in Francek peljeta, najbrž v mlin, ker imata kup vreč na vozu.
Gledam in poslušam.
Spredaj stopa Ivanček, Luco vodi za uzdo. Toliko da še seže tako visoko. Dobro, da Luca ponižno pokimava, ne dvigne glave nikoli mladcstno in objestno nakvišku. Saj bi sicer dvignila še malega vodnika ali ga vrgla na cesto.
Zdaj zdaj se obrae Ivanček napol nazaj, proti Francku, ki stopa ob vozu, z drobno šibico v roki, ter ga opomni: »Poženi jo, poženi!«
In Francek zavihti šibico po zraku in komandira s svojim drobnim glaskom: »No, Luca, no, bistahor!«
A Luca počasi, počasi. Kako bi tudi mogla naglo! Gleda namreč na noge palčka pred seboj in previdno čaka, da odtegne ta pred njo svoje drobne bose nožice, potem šele stopi ona s svojim mogočnim kopitom. Zato se pri najboljši volji ne more mnogo zmeniti za klice Franckove: »No, Luca, no, bistahor!«
Kar Francek odločno zapove: »O, Luca, o!«
»Kaj bo pa sedaj?« pomišljam in gledam. A kraalu vidira: koc jima je zlezel z voza in se zapletel pod kolo, ki ga potiska v blato.
Z združenimi močmi se trudita mala voznika, da bi ga izvlekla. Pa ne gre tako lahko.
Stopim izza drevja.
»Pa vama jaz pomorem.«
Prijazno se nasmehljata, privzdigneta klobuke, vendar opazim, da sta v zadregi. Morda raislita: »Ne bi trebalo, narediva tudi sama.«                   $
^ 120
Vendar pomagam, da izvlečemo koc izpod kolesa. Otepamo ga, a blato je mokro, kolo je pritiskalo, trdno se drže veliki rumeni madeži.
»Bodo že mama doma osnažili,« odloči naposled Ivanček.   O očetu ne reče nič.
Vržemo koc čez vreče na voz, in spet gre: »No, Luca, no, bistahor!«
Tako se peljejo v dolino:   Ivan, vodnik, spredaj;   Luca, najmočnejša, najmirnejša in najmodrejša, v sredi; Francek, čuvaj in poganjač, zadi.
Varuj vaju Bog, mlada voznika!
Ksaver Meško.