737
Kronika
Likovna umetnost
RAZSTAVA
»NEOKONSTRUKTIVISTOV« V MODERNI GALERIJI
Že ob lanski razstavi ekspresivnih neofiguralikov je bilo očitno, da skupina — vzlic reševanju iste teme, se pravi figuralike v širšem pomenu besede — ni enotna. Posebno dva — in to sta dva od današnjih razstavljavcev — sta se očitneje razlikovala po svojem likovnem konceptu od drugih. Tako ob Je-rajevi figuraliki kot ob Gnamuševih »figuralnih fragmentih« smo začutili, da se po ustvarjalno-značajnem prijemu avtorja ne skladata z deli kolegov. Na tokratni razstavi ugotavljamo, da se dosti skladneje vključujeta v skupino »neokonstruktivistov«. Treba pa je že na začetku poudariti, da bi bilo napak iskati v tem »neokonstruktivizmu« direktnih vezi z umetnostnozgodovinsko ostro določenim konstruktivističnim gledanjem. Analogije in vzporednosti so predvsem v konceptualnem prvem polčasu ustvarjalnega akta, čeprav se tudi v drugem, v izvedbenem, močno razlikujejo od tradicionalnih tendenc slikarstva in kiparstva. Že izhodiščni »čredo«, da mora biti umetniški izraz zreduciran na čiste likovne vrednote, in povrhu tega zanikovanje »osebnega pečata« izvedbe, kaže očiten odmik od nekdanjega gledanja na ustvarjalno enotnost obeh »polčasov«, se pravi spočetja likovne zamisli in njene realizacije. Mlada generacija se je začela zavedati odločilnega pomena likovnega koncepta kot osebnostno obarvanega mozaika avtorjevih hotenj, kjer so posamezne likovne zamisli le kamenčki večje smiselne in slogovno avtorizirane celote. Izvedba postaja poslej čedalje bolj zgolj akt adekvatnega ali kolikor mogoče identičnega prevajanja teh likovnih   zamisli   v   vidni   material,   se
pravi v oblike in barvne površine na papirju, na platnu, panojih, v plastičnih materialih in svetlobnih telesih. Ta ustvarjalni postopek je pravzaprav samo stopnica v splošnem razvoju — nekateri trdijo: degeneriranju — likovne umetnosti. Gre namreč za očitno »pojemanje avtorstva« pri likovni kreaciji. Če sta na začetku tako slikar in kipar od začetka do konca kreirala svojo likovno zamisel z »nevtralnimi« slikarskimi in kiparskimi sredstvi, denimo z ilovico, kamnom, z barvami itd., je že vdor drugih materialov, denimo peska, lesov, patinastih struktur v slikarstvu ali jedkalnih naključnosti v grafiki, pomenil odškrnjenje avtorjeve predstave ob izvedbi, se pravi njegovo pomirjanje z že danimi ali vsaj nepopolno kontroliranimi naključnostmi. Naslednja stopnja, ki jo prinese kubi-stični sintetizem, je vdor kolažev, kjer imamo opraviti z najrazličnejšimi dodatki, odbranimi po avtorjevi volji in zrežiranimi v skupno izrazno celoto. To so kolaži potiskanega papirja, plastičnih delcev, kosov škatel, vreč itn. Tudi konstruktivisti so dodali svoje, ko so iz različnih materialov in iz iztrganih kosov strojev sestavljali novo realnost. Pop art je v eni od svojih različic prinesel aranžiranje izdelkov človeških rok — umetniških ali industrijskih — se pravi, da se je zadovoljil zgolj z izbiro take že preplavljene palete pa z dajanjem nove vsebine takemu aranžmaju. Če je šla opisana pot predvsem v širjenje palete in v manjšanje avtorjevega vpliva ob njej, pa meri nova smer v sam ustvarjalni akt. Zadovoljuje se s subjektivno obarvano, kolikor mogoče izvirno likovno zamislijo, ki pa jo potem izvaja v materialu kolikor mogoče »brezosebno«, objektivno. Pri tem niti ni bistveno, ali jo izvaja sam avtor ali pa jo da v izvedbo drugemu,
738
saj bi mogel tako koncipirano likovno domislico načrtovati kdorkoli, kadarkoli in kakorkoli. Prav po svoji »dvo-polčasnosti« in načrtovalnosti pa nova hotenja v mnogočem spominjajo na »stare konstruktiviste«, čeprav so v svojih končnih rezultatih segla mimo njih. Pokrivajo se z njimi glede brezosebne izvedbe močno osebne likovne ideje, ki se tudi tokrat — čeravno ne obvezno, kot pri konstruktivistih: — največkrat spušča v reševanje prostorske problematike. Tisto, kar pa jih ločuje že na prvi videz, je poudarjanje barvitosti, čistega kolorita, podedovanega od opartističnih, popartističnih in vizualno komunikativnih smeri. Takoj pa je treba opozoriti, da »nekonstruk-tiviste« tudi od omenjenih sodobnih hotenj ločujejo bistvene omejitve. Od pop arta se razlikujejo že zavoljo odrekanja katerikoli čustvenosti. To nam potrjuje Jerajevo slikarstvo, ki zanikuje vsako arabesknost, tipični znak oblikovne čustvene angažiranosti, pa čeravno se spogleduje z odmevi nekakšnega »vsakdanje neuglednega« stripovstva. Primerjava z vizualnimi komunikacijami nas pri Hrvackem opozarja na bistveno različno konstruktivno kombinatoriko, ki s svojimi obli-kovno-barvnimi kvalitetami noče biti »vizualno opozorilo«, marveč barvno agresivni objekt kot središče širšega prostorskega urejanja. In končno je daleč tudi od opartističnih migotanj, »trepetajočih prostorskih iluzij«, saj tokrat nimamo nikjer opravka z združevanjem simultanega kontrasta s sukcesivnim, kar je najmočnejši element opartistič-nega poigravanja z gledavcem.
Po tej kratki opredelitvi in razmejitvi slogovnih hotenj razstavljavcev »neo-konstruktivistov« skušajmo razgrniti dobre in šibke strani razstave. Brez obotavljanja smemo zapisati, da je razstava v celem pozitivna, saj nam kaže nadaljnjo stopnjo izčiščanja likovnega gledanja, ki smo mu že nekaj let priče pri naši mlajši in najmlajši generaciji.
Marijan Tršar
Gre za »neobremenjeno« pristopanje k likovnemu kreiranju, za odrekanje nekaterim »mitom«, ki so jih mladi tolikokrat očitali tradicionalnemu ustvarjanju. Razstava je predvsem izraz volje po odrejenem, jasnem likovnem mišljenju, ki brez vseh mistifikacij ali osebnostnih izvedbenih mikavnosti kaže bolj ali manj uspelo stopnjo domiselnosti, intuitivnosti in izvirnosti razstavljavcev. Končni izraz naj bi bil čim bolj likovno čist, se pravi omejen na tistih sedem Gravesovih likovnih elementov, brez nekdaj obveznih ali vsaj zaželenih fakturnih osebnostnih dodatkov, temperamentnega »pinselštriha«, užitka pri poslikovanju, strganju, obdelovanju vsakega centimetra platna, ki je dostikrat meglilo resnično likovno problematiko v našem slikarstvu. Če nič drugega, je že ta premik vreden aplavza mladi generaciji.
Na drugi strani pa ne smemo zamol-čati nevarnosti tovrstnega slikarstva. Te so dveh vrst. Včasih je likovna zamisel premalo »doživeta«, le plod miselnih kombinacij, kar bi potlej še tako »osebna izvedba« — a kaj šele »brezosebno načrtovalna«! — ne mogla dvigniti na raven umetniško sugestivnega dela. Drugikrat pa obtiči morebiti izvirna in polnokrvna likovna zamisel na meji dekorativnosti v pejorativnem pomenu besede. Se pravi, doseže nivo likovno popolnega dela, ne premore pa suge-stivnosti umetnine. Zakaj vsako likovno delo, ki hoče biti umetniška izpoved, mora — ne glede na slog, modernost ali tradicionalnost, na bolj miselno konstruktivno ali čustveno odzivno poreklo — vsebovati elemente, ki s svojim žar-čenjem osvojijo gledavca, ki so ga zmožni prestaviti v svet posebne avtorjeve resničnosti. Brez te notranje izraznosti — ki ji težko s prstom pokažeš izvore, a jo nedvoumno doživljaš v njihovih posledicah — ostaja še tako domiselno in v vseh likovnih prvinah odlično delo zgolj na ravni okusne popolnosti. To je druga od nevarnosti, ki
739
Razstava »neokonstruktivistov« v Moderni galeriji
jo bodo morale premagovati mlade likovne generacije. Celo pri najbolj »brezosebni« kreaciji računalniške likovne tvornosti so nekateri dosežki taki, da zburijo, v podoživetju predru-gačijo naš dotedanji doživljajski svet. To prav gotovo še ni dokaz za odstavitev človeka z oltarja edinega umetniškega avtorja, potrjuje pa, da nas že danes lahko »umetniško prizadenejo« ne le »neposredni«, marveč tudi »posredni« človeški likovni dosežki. Likovna teorija pa pri tem ugotavlja, da se skriva njihova umetniška sugestivnost v predrugačenih kombinacijah znanih elementov, se pravi v nenavadnosti, novosti njihovih medsebojnih odnosov ali pa v uvajanju novih neprivajenih prvin, kakršnih poprej še nismo doživeli. In prav od tod se nam ponuja pomemben kriterij za presojo tovrstnih likovnih del. Poleg tega, da jih z analizo likovnih elementov ločimo v likovno ustrezna ali pomanjkljiva, je treba ločiti, katera so umetniško izrazna in katera zgolj likovno okusna, domiselno igriva. Žal je taka sodba subjektivna, podvržena razpoloženjskim, podoživljajsko značajnim in slogovnim simpatijam ali alergijam, ki se skoznje le težko prebijemo vsaj do delne objektivnosti. V delno pomoč nam more biti spoznanje, da je vsaka umetniška kreacija nekakšna herezija, se pravi odstopanje od privajenega, splošno priznanega, saj le takšno delo pritegne naše oko, ki se s ponavljanjem enakih ali podobnih vizualnih dražljajev utrudi in dezinteresira. Od vsake likovne zamisli, ki naj bi po-budila v nas umetniško doživetje, zahtevamo torej elemente presenečenja, neprivajenosti, novosti, ali vsaj posebnega načina predstavitve že znanih prvin. Le taka more na novo razgibati naše podoživljajske zmožnosti, kar je vselej osnovni pogoj našega odzivanja, sozvenenja z umetnino. Ob že dostikrat drugje videnem ali podobnem bomo največkrat ostali ravnodušni, zakaj vznemirilo nas bo šele »nikoli in nikjer
videno«. Če tak »likovni izum« premore še likovno izrazne kvalitete, mu bomo z dokajšnjo upravičenostjo pripisali moč, ki sproži naše globlje podoživljajske vzgibe, se pravi priznali mu bomo sugestivnost umetnine.
Ta premislek nas opomni, da utegne pri »neokonstruktivistih«, kjer je najpomembnejša likovna zamisel, izvedba pa zgolj »identično načrtovana zamisel«, prav originalnost, likovni »izum«, nenavadnost, novost uporabljenih likovnih prvin ali, še češče, presenečenje ob novih, predrugačenih odnosih med njimi, biti domala pogoj za umetniško učinkovanje. Zakaj če ni fluida osebnostne izvedbe, če ni mikavnosti potez s čopičem, prijetnosti in mam-ljivosti poslikovalne strukture, obdelave platna, potem se mora moč izraza strniti zgolj v čistih likovnih prvinah, v oblikovalnem značaju dela, se pravi, v kvaliteti in kvantiteti barve in likov, ki so jim nosivci, v ritmih, v igri kontrastov in harmonij. Za te elemente si mora slikar najti svojo formulo, da bo z njo pretresel gledavca kljub »nevtralni« »brezosebno splošni«, in zato morebiti že dostikrat videni, nepresenetljivi, izvedbi. V teh elementih nam je iskati — ne pa morebiti v tematski ali formalno slogovni izvirnosti! — umetniško avtohtonost ter pristnost avtorja. Razstava deveterice je pokazala, da je očiten razkorak med njihovim zgledovanjem pri sodobnih umetnostnih tokovih pa med njihovimi končnimi realizacijami. Potrdila je tisto, čemur preprosto po domače rečemo, da človek ne more iz svoje kože. Tudi ti »neokonstrukti-visti« so — kot nekdaj naši impresionisti in ekspresionisti — vezani na značilnosti slovenskega likovnega značaja. Ne bi mogli reči, da so vezani na tradicijo, saj to zavestno odklanjajo, vendar njihovi končni rezultati ostajajo vzlic vsem kozmopolitskim predlogam drugačni od privzetih zgledov. Naj ob tej priložnosti spomnim na razstave v tujini, denimo, na Intart v Celovcu, kjer
740
je razstavljala kar šesterica od te deveterice. Kritika je tedaj navdušeno govorila o mladi slovenski generaciji, jo gledala in priznavala za našo posebnost v likovnem razvoju, ne da bi se pri tem spotikala ob njihove formalne vzore.
Problem posnemanja, ki ga tolikokrat le navidez rešujemo s povrhnimi očitanji podobnosti tujim vzornikom, je namreč dosti bolj zapletene narave. Vse preradi pozabljamo, da pri posnemanju ne gre v prvi vrsti za objekt posnemanja, marveč za sam akt, se pravi za posnemanje samo. Neumetniško je namreč vsako neustvarjalno posnemanje, pa naj bo to posnemanje naravnih fenomenov in predmetnosti ali tudi od človeka ustvarjenih del. Več kot je v tisti Aristotelovi »mimezis« avtorjeve lastne osebnosti, čustvene, intuitivne in miselne izvirnosti, bolj umetniško polnokrvna in avtohtona bo končna kreacija. Pri umetnosti gre vselej za mero te osebne ustvarjalne intenzitete izraza, je v nekem intervjuju lepo povedal slikar Mihelič. In to ne glede na predmet »posnemanja«! Nečesa, kar ne bi bilo podobno ne po vsebini ne po formalni plati na nobenem drugem avtorju, nobeni že obstoječi kreaciji, danes bržčas ni mogoče ustvariti niti si zamisliti. V želji, da bi napravili čim odločnejši korak, čim bolj revolucionaren odmik od že znanega, že poustvar-jenega, si avtorji iščejo nova tematska področja, vlivajo novo likovno vsebino v že znane formalne rešitve, uporabljajo  nova izrazna sredstva,  material.
Tudi v tem pogledu se nam odkrivajo analogije naših »neokonstruktivistov« s konstruktivizmom. Uporaba novih materialov ali drugačna aplikacija že znanih izraznih sredstev je namreč ena od poglavitnih značilnosti konstruktivistič-nega gibanja in tudi naših razstavljavcev. Pa naj gre za uvedbo »barvne pa-palete »svetlobno aktivnih plastičnih rezin Dušana Tršarja ali nekakih ogradnih panojev barvnih pasov Tuška, ali tlo-risno-narisnih razgrinjanj  Pergarja ali
Marijan Tršar
barvnih prostorskih objektov Hrvacke-ga. Nedvomno je ta materialno izrazni odmik od običajne uporabe podobnih sredstev vizualnega komuniciranja mimo konceptualno-načrtovalne izvedbe ena od novosti mlade skupine.
Pri presojanju posameznih razstavljavcev se mi ob njihovih začetkih ne zdi toliko potrebno ugotavljanje večje ali manjše sugestivnosti njihovih del kot ocenjevanje njihove usmerjenosti, drznega iskanja nehojenih poti. Usmerjenosti, ki nam je bila doslej dokaj tuja, ali obsojana za neumetniško, zgolj racionalistično, funkcionalistično, torej kvečjemu arhitektonsko ali vizualno komunikativno. Odtod izvirajo pogosti očitki, da je to slikarstvo zgolj »plaka-terstvo«, zgolj na vizualno učinkovitost preračunano ipd. Res bi nekaterim delom na razstavi mogli očitati, da so obstala na pragu polnokrvnega izraza, toda zdi se mi, da so taki spodrski, nepopolnosti in nedorečenosti cest, a opravičljiv pojav pri ustvarjavcih na začetku poti. Tisto, kar na začetku šteje največ, je njegova volja za odkrivanje sebi in času adekvatne govorice. Zgodovina nas uči, da so se take začetne nerodnosti drznih iskavcev porazgubile z vztrajnim delom in pripeljale avtorja do lastne, celotne izpovedi. Na razstavi moremo celo ugotoviti, da se dva od njih zavoljo občutka, da sta se poskušala izražati v jeziku, ki se ni zlagal z njunim ustvarjalnim značajem, vračata na svoja zgodnejša izhodišča, kajpak obogatena z izkušnjami hoteno potekušane stranpoti. V mislih imam Lapajneta in Čadeževo. Ta sta po svojih nedvomno bolj »nekonstruktivnih« barvanih objektih spet poprijela konec poti poprejšnjega kontinuiranega kiparskega razvoja, ki se je čustveno vezal na snovnost in naravni mik materiala, pa čeprav je sedaj s konstruktivnimi strukturami spremenjen v govorico drugačne vrste. Vsekakor pogumen korak ustvarjalne iskrenosti, čeravno na račun slogovnega   odtujevanja   razstavljajoči
741
Razstava »neokonstruktivistov« v Moderni galeriji
večini. V sedanji izvedbi sta namreč bolj »osebna«, vsaj deloma še čustveno vezana na strukturnost in patino obdelovalnega materiala.
Namen tega zapisa ni bil presojati bolj ali manj uspele kreacije posameznih avtorjev ali jih opominjati zavoljo včasih preveč miselno skonstruiranih in dekorativno okusnih sestavin njihovega slikarstva in plastike. Želel je samo z razčlembo njihovih skupnih ciljev opozoriti, v čem so njihova hotenja nova in koristna za nadaljnji razvoj naših likovnih prizadevanj. V tem pogledu gre priznanje vsem razstavljavcem, še posebej   pa   Jeraju,   Dušanu   Tršarju,
Gnamušu in Hrvackemu. Ti nam že danes kažejo lastni, tematsko in formalno dovolj odrejen izrazni svet, kateremu sledijo že nekaj let, medtem ko si drugi še iščejo adekvaten likovni izraz v novi smeri, menjaje svoj vsebinski, oblikovni in celo materialno izvedbeni repertoar. Enim in drugim bosta šele vztrajno delo in razvoj v smeri osebnega likovnega osamosvajanja naklonila dokončno umetniško avtohtonost. Naše zadovoljstvo in priznanje velja torej temu pogumnemu likovnemu odzivanju, ne glede na bolj in manj uspele eksponate.
Marijan Tršar