zveza z odlično nevesto uvede hipoma v boljše kroge, ki so za vsakdanji kruh takorekoč potrebni. Je žalostna resnica. Upam, da sedaj razumete vse, tudi moj beg iz Zaselja, Bodite prepričani, da ohranim lepim trenotkom v Vaši družbi trajen spomin,
Velespoštovanjem
Ivan Brest,
„Ne smete!" ji je branila Urša in ji s staro roko popravljala odejo,
„Urša, ko bi poslali koga po Minko, Njo bi rada!"
„Prav imate, po Minko, da. Ona je tako modra- Sama grem, če si upate prebiti brez mene ?"
„Pojdite! Jaz zaspim, trudna sem!"   —
0   mraku je prišla   Minka,   Po   prstih   se   je Alena je brala prvič, brala drugič. Mehanično     bližala  postelji,   kjer je spala Alena,   vsa  bleda, je zvila pismo in ga skrila v žep.   Pred   očmi so     kakor   belo   pražnje,    na   katerem   je    počivala
ji začele pluti črne sence, krog čela jo je stiskala hladna teža, iz prsi, ki so se nemirno dvigale, niso mogli na dan vzdihi, Zdelo se ji je, da bi zakričala na pomoč, pa se ustnice niso razklenile, jezik ji je bil mrtev, vlažen mraz ji je polival mozeg, stene sobe so se zavrtele krog nje, vsi šolarji so se s stenami strnili v vrtinčasti ples — solnčna luč v oknih je ugasnila,
Alena je omedlela,
Otroci so zakričali. Nekaj dečkov je planilo skoz vrata in je klicalo na pomoč,
Ko se je Alena zdramila, je sedela poleg njene postelje postrežnica Urša, ki ji je močila razbeljeno glavo,
,,Kje sem ?" je vprašala iznenadeno   in   gledala   po   sobi,    kakor   tujka,
„Hvala Bogu," je vzdihnila Urša, ,,Kako Vam je bilo slabo! Revica!"
Alena se je nasmehnila. Oko se je umirilo, globok vzdihljaj se ji je izvil iz prsi, kakor bi težka teža pala z njene duše,
„Po zdravnika pošljemo, kajne?"
„Ne, ne! Saj je že dobro! Nič mi ni! Vstala bom!"
Alena se je dvignila v postelji, a legla je nazaj, ker je občutila silno slabost,
ODSTAVLJENI SULTAN ABDUL HAMID.
njena glava,
Minka je prižgala luč, potem se je doteknila s hladno roko njene glave,
Alena se je prebudila. Njene oči so se vprle v Minko, bela roka   je   segala po prijateljici, „Kaj ti je, otrok moj?" Alena se je trudno nasmehnila in pokazala s prstom,
,,Tam v žepu poišči — in preberi. Vse izveš!"
Minka je poiskala Brestovo pismo,
Kipeč  srd  ji  je  vstajal   na licih, ko je čitala, Alena jo je nepremično    motrila   z   očmi, Polagoma se  je  nabralo Min-kino lice v zaničljive gube in, ko   je   prebrala,   je   razsodila: ,,Da, to je on, ves on! Slabič,   brez srca in poguma,   ki išče zložne poti in se boji boja, ki mu je žensko srce malovredna priklada na težko  tehtnico  bogate dote, Alena, ne žaluj, on te ni vreden!" ,,Srce mi je stri," ,,Sramuje naj se!"
Minka je raztrgala pismo na kosce, jih vrgla na tla in jih z nogo poteptala,
,,Minka, sedaj  sem sama — in sama pojdem v boj po trudni poti za tabo,"
Alena  je   iztegnila   bele   roke   po  Minki,   jo objela in se razjokala na njenih prsih kakor otrok-