378
Listek.
nimi deli, s iskreno besedo in plamtečim   srcem   boril za človeštva in slovanstva najsvetejše vzore ter bil prorok učitelj. in duhovnik voditelj književnosti naši.
Vsem prijateljem leposlovja slovenskega priporočamo iskreno, naj vsak v svojem kraji in vsak po svojih močen skrbi za to, da vabilo na naročbo Stritarjevih zbranih spisov najde primeren,  časten   odziv!
Edmondo de Amicis, slavni pisatelj italijanski, ki zdaj živi v Torinu, pooblastil je gospoda prof. Jos. Borghija v Ljubljani, da sme na slovenski jezik preložiti njegovo knjigo ,,Cuore" — »Srce« —, katera je v italijanskem izvirniku doslej doživela že  sedeminštirideset izdav.
Zabavišče slovenskim otrokom Spisal Anton Funtek. Izdala in založila »Narodna Šola;« natisnila Klein in Kovač v Ljubljani 1887, m. 8, 55 str. Cena 25 kr. — Knjižica obseza jutranje in uvodne pesmi, koračne pesmi, igre s hojo, skačkanjem, tekanjem in skakanjem, igre v krogu, nazorne igre, igre s prsti in rokami, igre z žogo, igre s krogljo, pesmi za stavljenje, sklepne pesmi, raznotere pesmi — vse z navodom kako se zvršujejo razne otrokom priljubljene igre pri telovadbi, pri šolskih izletih in veselicah. — Knjižica je kaj spretno in pregledno sestavljena; g. pisatelj se je pri sestavi oziral na boljše dotične strokovne knjige nemške, nekoliko pesmij je pa zložil tudi sam. Takšne knjižice smo potrebovali, kakor riba vode; ž njo je še le možno vspešno ustanavljati pri nas zavetišča in otroške vrte. Želimo, da bi kakšen skladatelj naš nekaterim teh pesemc kmalu zložil prikladnih napevov.
Anton Hribar f. Dne" 8. maja 1887. umrl je v Gorici jako zaslužni skladatelj slovenski Anton Hribar, vodja in učitelj na ondoti c. kr. vadnici. Pokojnik je bil porojen leta 1839. v Gorenjem Tuhinji nad Kamnikom, zvršil je malo gimnazijo in prepa-randijo v Ljubljani 1. 1858., učiteljeval je v Loki, v Vipavi in od 1. 1804. nadalje v Gorici, kjer je bil duša pevskemu zboru goriške čitalnice in pevskemu društvu »Slavec«. Hribar je bil veščak v godbi, zlasti cerkveni, izvrsten učitelj, iskren domoljub in poštenjak v vsakem  oziru. Čast njegovemu spominu !   (Njegov životopis priobčimo prihodnjič.)
Zvončki Zbirka pesnij za slovensko mladino. Nabral Anton Brezovnik, učitelj. Tiskala in založila Kleinmavr & Bamberg v Ljubljani 1887, 8, 356 str. Cena trdo vezani knjigi 1 gld. 30 kr. —¦ Kar naravnost moramo reči, da že dolgo časa nobene knjige slovenske nismo vzeli v roke s takšnim veseljem in s takšno zadovoljnostjo, kakor Brezovnikove »Zvončke«. Živo smo potrebovali knjige, kakeršno nam je poklonil gospod Brezovnik; potrebovali smo knjige, v kateri bi bi bile zbrane samo take pesmi, ki ugajajo šolski mladini. In tej potrebi v književnosti naši je popolnoma zadostil gosp. izdavatelj s svojimi »Zvončki«. Kar je v slovenskem pesništvu našel pesmij, ki v nobenem oziru niso spotakljive, da jih daš brez skrbi lehko v roke mladini, vse so v lepo, harmonično celoto zbrane v lepi tej knjigi; vsi pesniki slovenski od Vodnika do denašnjih časov so zastopani v nji. Prvi oddelek obseza patrijotične pe^mi, v drugem oddelku beremo pesmi, ki opevajo priro lo in razne čase iu praznike v letu; tretji in četrti oddelek nam podaje zlasti šolarske pesmi; v petem oddelku se nahajo klasične Levstikove »Otročje igrače v pesencah« in šesti oddelek obseza najlepše otrokom prikladne narodne in umetne epične pesmi. Vseh pesmij je 270, in zložilo jih je 70 pesnikov slovenskih. Ker si mladina s tem, da prebira, prepeva in deklamuje dovršene pesniške proizvode, duh vedri in sred blaži ter se navdušuje za Boga in lepo prirodo njegovo, za domovino in vzvišene vzore človeške; ker je knjiga tudi po zunanji obliki krasno opravljena, po vsebini svoji pa urejena in sestavljena z zdravim ukusom in finim taktom izkušenega šolnika, priporočamo jo kar najiskreneje vsem  šolam in rodbinam  slovenskim.
Trubarica-Celjanka. Ig. Orožen v svoji knjigi: »Das Bisthum und die Diozese Lavant. V. Theil. Das Dekanat Schallthal«   1884 v dodatku na str. 557. govoreč o Pri-
Listek.
379
moži Trubarji kot župniku (?) Laške nadfare okoli 1541. L, a pozneje luterskem pridigarji, javlja nam po viru: Schmudi. Archiv fiir Heimatkunde, I. B., S. 24 tudi to-le črtico o Trubarjevi zakonski tovarišici: »Njegova žena je bila rodom Klavsova, sestra v Celji rojenega Mihaela Klavsa, cesarjevega dvornega lekarničarja.« (V »Ljub. Zvon« VI. 233). Zanimivo bi bilo gotovo, da se zna: ni li morebiti, kakor ta Mihael Klavs, tudi njegova sestra s krstnim imenom sicer neimenovana, soproga Trubarjeva bila doma iz Celja?
Primož Trubar je bil, kakor znano, kapelan ali beneficijat pri sv. Maksimilijanu v Celji okoli leta 1530. Oženil se je sicer pozneje v Rottenburgu v VVurtemberški po 1548. letu, in to, kakor vsaj pravita S. Ljubic: »Ogled, knjiž. poviesti jugoslav. II. 549« in J. Stare: »Občna zgodov. IV. 186« — prvikrat. Iz tega pa se more naravno sklepati, da je Trubar imel več že"n, vsaj dve — dakakor po smrti ali ločitvi?) prve, akopram se nikjer ne omenja, kdaj in kje bi se isti bil oženil v drugo. ¦—¦ No, katera bi po tem takem našemu pisatelju soproga bila omenjena Klavsovka, sestra celjskega rojaka, ali prva ali druga? — ako je inače Trubar res bil dvakrat oženjen. — Nemogoče pač m, a tudi ni bas tako neverjetno, da ne bi uprav Celjanka bila šla za nekdaj v Celji oivajočim in že takrat k protestanstvu nagibajočim se Trubarjem — ali sama rada ali primorana —. v prognanstvo, in je tam v Nemcih postala žena utemeljitelju slovenske književnosti, Primožu, in mati njegovemu, tudi za naše slovstvo delujočemu sinu Felicijanu.
Da bi kateri naših zgodovinai-jev stvar preiskal natančneje ter nam vspeh svoj objavil! Morebiti bi tudi Dr. Elze, temeljiti poznavalec one »reformacijske dobe«, znal povedati kaj določnejšega: ali je Trubarica res bila Celjanka? —
Povestnica,  »oznanjevalka davnosti«, bodi nam tudi v malem  »luč resnice!«
A. F.
Nekaj za zgodovino Škofje Loke in njenega okraja. — Pred jednim mesecem me je opozoril g. H. Majonica, c. k. profesor na goriški gimnaziji, da je goriški trgovec Nardini kupil pred mnogimi leti več starih sodnih aktov, ki so prišli na nekak način iz Škofje Loke v njegove roke". Radovednost in ljubezen do domačega kraja sta me gnali, da sem ta popir natančneje pregledal ter rešil, kar se mi je zdelo najvažnejšega. Kupil sem od imenovanega trgovca nad 60 kg popirja in našel med njim okoli dve tisoč bolj ali menj važnih dokumentov za zgodovino Škofje Loke in vsega njenega okraja. Dokumenti so iz 16., 17. in 18. stoletja; nahaja se med njimi mnogo pisem in ukazov brižinskih škofov do loških oskrbnikov in podložnikov, več listin avstrijskih vladarjev, kranjskih deželnih glavarjev in njih namestnikov, razglasi loških sodnikov (županov) in graščinskih oskrbnikov. Med dokumenti je več privatnih dolžnih pisem, darilnic in pobotnic, med njimi darilno pismo od dne" 31, marcija 1. 1529., s katerim je loški meščan Kos daroval ženi svoji Heleni desetino od devetih kmetij na Suhi. Razven listin, katere so skoraj vse izvirne, kupil sem od rečenega trgovca mnogo urbarjev, tako urbarje od 1. 1577., 1578., 1579. itd., v katerih so zabeležena imena davkoplačevalcev vsega loškega okraja. Med nakupljenim popirjem je več cerkvenih računov iz 16., 17. in 18. stoletja tistih cerkva, ki spadajo pod loški okraj; potem raznovrstni inventari, računi o dohodkih in troških loškega oskrbnika, itd. Toliko sem za sedaj rešil. Koliko se je že uničilo, lahko sklepa vsakdo, če pomisli, da Nardini v take akte že štirinajst let zavija slanino, salame in jednake jestvine. Sicer sem pa kupil le majhen, akoravno najvažnejši del tega, kar ima Nardini pod svojo streho. Nahaja se še pri njem mnogo urbarjev iz 16. in 17. stoletja, dalje veliko, pest debelih sodnih knjig iz 17. in 18. stoletja. Število vseh teh knjig je okoli tisoč. Dobro bi bilo, ko bi se rešilo še nekoliko tega gradiva; morebiti bi se lahko nakupilo nekoliko tega  blaga   za kranjski   deželni muzej.    Kar se tiče moje