PROBLEMI " ' Г ' K Л %> љ ^ л «-časovna kultura Darko Štrajn, Marginalije k slovenski masovni kulturi Umberto Eco, Po pesnikih Logika institucije Darko Štrajn, Materialistični prispevek zakona o zakonu Liza IHabič, Logika institucije in stalinistična logika Stanko Štrajn, O moralnosti prava šolstvo Braco Rotar, Reforma že, toda kakšna? France Križanič, Pisma urednikom Rastko Močnik, O retoriki univerzitetnega diskurza Rock-godba Uroš Mahkovec, There's no business like show business Dušanka Školj, Pomanjkljivo brskanje po ozadju uspeha "Rumors" Evrin Hladnik, Lynyrd Skynyrd Stanislav Žerjav, Jefferson Airplane I Jefferson Starship Film Zdenko Vrdlovec, Filmska "Look"-nja Zdenka Veselič, Grease: Briljantina Diskusija Pavle Rak, Še nekaj (kar se da splošnih) pripomb k vprašanju mestne gverile Tegobe našega vsakdana Rudi Štrukl, Semiologija Resljeve ceste Matjaž Potrč, Razcvet filoanimalističnega humanitarizma Naši najmlajši Maria Rosa Koradin, Ali je res, da gre odraslim na otročje? Branje Miran Božovič, Logika perverzije Matjaž Potrč, Smeh o eseju ABC historičnega materializma Srečo Kirn, Sprememba denarja v kapital Esej Boštjan Perovšek, O glasbi Agitrop Stanislav Žerjav, Banane, disident in "kratek stik" strukture Zdenka Veselič, Psihoanaliza ni psihologija Pro domo sua Slavoj Žižek, Odgovor na eno vprašanje ŠTEVILKA 187 (4, 197 9), LETNIK XVII PROBLEMI Pri sestavi te številke so sodelovali: Jože Vogrinc, Ervin Hladnik, Miran Božovič, Darko Štrajn, Liza Habič, Zdenka Veselič, Rastko Močnik, Slavoj Žižek. V.d. glavnega urednika: Matjaž Hanžek. V.d. odgovornega urednika: Slavoj Žižek. Uredništvo: Ljubljana, Soteska 10. Tekoči račun: 50101-678-48982, z oznako: za Probleme. Letna naročnina 80 din, za tujino dvojno. Izdajatelj RK ZSMS. Tisk: Partizanska knjiga, TOZD — grafična dejavnost. Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1 /74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Uredništvo začasno sprejema sodelavce na Starem trgu 21 (prostori ŠKUC-a) vsak torek in četrtek med 13. in 15. uro. Cena te številke 10 din. Nastanek pričujočega snopiča je spodbudila nemalokrat izražena družbena potreba po marksističnem pristopu k pojavom v kulturi. Tisti, ki potrebo izražajo, pač vsaj implicitno menijo, da v kulturi ni marksizma in da mora torej poseči vanjo od kod drugod. Temu pri priči pritegnejo oni, ki se štejejo v kulturo in tudi prizadevno izražajo potrebo, naj le priskoči marksizem in naj se le izjasni o njih podjetju, računajoč, da ga bodo, če bi si vendarle predrzni! — kar ni dosti verjetno, sicer bi bil to že storil —, brž ozmerjali kot birokratsko, politično, dogmatsko, stalinistično ...poseganje na področje njih ustvarjalne svobode. Da bi pomislili, če niso oni sami tisti, ki bi morali delati marksistično v kulturi, jim ni v naturi. Ha! poskočijo — kaj pa je marksizem v kulturi? To je ravno tisto, kulturni tovariši, kar bi vi morali vedeti! Tu je odgovor, & neustrezen. Neustrezen, ker ne more ustreči kulturi, ki se vzpostavlja na način izključitve vsega, kar bi moglo ogrožati njeno eksistenco kot vladajoče oblike meščanske ideologije pri nas: na "empirični" ravni potiska na rob vse oblike "množične kulture", torej tiste kulture, ki jo "uživa" predvsem delavski razred; na "genetični" ravni "pozablja" na procese, ki vsakokratni njen "kulturni prostor" in "sedanji trenutek" šele proiz- vedejo (vprašanja "otrok", "mladine", "šolstva",...) in izrivanje ji uspeva dovolj solidno, da moramo prav povsod in tudi tule uporabljati njen jezik, če naj bomo "razumljivi". Predvsem in najdosiedneje pa "pozablja" razredni boj in to je zanjo tudi edini način, na katerega se ga lahko učinkovito udeležuje. Neustrezen odgovor, ker odgovore, ki ji ustrezajo, elitna kultura v prizadevanju za varnejša razmerja razrednega boja ob vsaki priliki vleče iz rokava. "Odgovoriti" ji je mogoče le z zamenjavo polja spraševanja, z zasledovanjem tistega, kar izriva, do robov, do razpršenih, med sabo nezdružljivih mest, kamor je izrinjeno. Teorijska laž bi bila povezovati jih v celoto, če "kultura" obstoji kot "celota" zgolj od tega, da ji ne pripadajo. Tu lahko le ponovimo: "Ti eseji tvorijo potemtakem odlomke ali opombe pod črto neke totalnosti, ki se nikoli ne udejanji; skoraj bi rekel, da tisto, kar jih združuje, ni toliko njih tematska vsebina kot... njih osnovne intelektualne koordinate. Kajti to, kar jim je kot fragment skupnega, kljub razpršenosti njihovega surovega materiala, je prav skupna zgodovinska situacija..." Tako da _ MASOVNA KULTURA MARGINALIJE K SLOVENSKI MASOVNI KULTURI Ni še tako dolgo tega, kar je pri Slovenstvu nnalodane brezizjemno vladalo "high brow" — stališče o masovni kulturi. Najsi so si bili tiste čase, ko so se do prodira- jočih elementov masovne kulture sploh producirala kak- šna določila, razni "dogmatiki", "eksistencialisti", samonikli slovenski "umetniki", kritiki, novinarji, javni delavci itd. še tako križ-kraž nasprotni polemično, kavarniško, ignorantsko..., vsi so si bili vendar edini v obsojanju "nizkega kiča". Sam termin "masovna kultura" je v različnih "vrednostih sistemih" bil na sebi pejorativen. Nadaljnja fosilizacija že tako fosiliziranega stališča označuje enega od osnovnih elementov konzer- vativne smeri znotraj meščanskih ideologij slovenskega kulturništva, ki izkazuje veliko trdoživost v obrambi od materializma, pri čemer samo to obrambo žegna s humanizmom in udobno distanciranim spoštovanjem marksizma. Recimo, da gre v tem primeru baš za tradicionalistični elistično-ljudski intelektualizem, ki se med drugim ohranja tudi v polemikah povsem žargon- skega značaja, pri čemer je vsemočni in določujoči žargon prav t. im. knjižni jezik. (Ni se potrebno spra- ševati, kdo je predvsem napisal knjige tega jezika!) Ta na prvi pogled pavšalizirajoči uvod nismo napisali zato, da bi v njegovem imenu kogarkoli napadli. Gre nam predvsem za naznačitev prostora, v katerem nam je odrejeno diferencirati med pomeni, da bi sploh lahko vzpostavili temelj diskurza preboja meja "kulturnega prostora Slovenstva". Ni namreč niti zdaleč slučajno, da je slučajnost vsake posamezne artikulacije v "sloven- skem kulturnem prostoru" nekje utemeljena, da ima svoje mesto povsem drugje, kot v svojem "prvem planu", ki ga sama sugerira. Raziskati vse pogoje "zakonitosti" prikazovanja teh slučajnosti, bi pomenilo širok historično-sociološki zainteresiran materialistični podvzem, ki je sicer že bil iniciran v nekaterih periferijah tega kulturnega prostora. "Kulturni prostor" pa je takšne iniciative znal vedno aktivno ingorirati, kakor nevrotik, ki se izmika razgovoru o razlogu svoje nevroze. In čemu bi si naj dovolil konec koncev motiti svoj institucionalizirani mir in srečo? Ta končni stadij razvoja slovenskega kulturnega prostora, v katerem se vse spreminja, da bi bilo vse bolj isto, pa tudi označuje točko, v kateri se akumulira potreba po prelomu, potreba po teoretski artikulaciji stališč, ki edino še lahko vodijo naprej, potreba po prelomu v umetnostih, ki namesto kopičenja "avantgard" (ki seve težijo po institucionalizaciji v kulturnem prostoru) terja radikalni prodor v medije množic. Prav tako pa ni slučajno, da se ta proces mora začenjati vsaj deloma kot subverzija. II V pričujočem zapisu nam je namen ostati na določenem ožjem področju razgrnitve koncepta masovne kulture v pogojih slovenskega kulturnega prostora. Iz tega nam je potem konstituirati možnost diferenciacije same masovne kulture, ki je tudi na Slovenskem končno proizvedla okoliščine za artikulacijo neke posebne esejistike. Najprej je potrebno o masovni kulturi vobče nekaj raz- jasniti. Da bomo o njej v pričujočem zapisu spregovorili kot o sintagmi, bomo morali v začetku operirati z masovno kulturo najprej kot z znakom razločljivosti obsežnega kompleksa nepreglednosti, ki se je za njo nakopičila spričo hotene nevednosti omenjanega kul- turništva. Le-to je namreč videlo masovno kulturo pred- vsem kot produkt "novih medijev", kot "kulturo potrošniške družbe", kot "manjvredno kulturo" itd., vztrajno pa je ignoriralo njen "razredni moment". Skupaj s tem je ignoriralo soproizvedenost masovne kulture s takšnimi značilnostmi epohe kot so komunizem, prole- tariat in feminizem na eni strani ter imperializem, fašizem, stalinizem in neokolonializem na drugi strani. Natančneje: k vsem ideološkorazrednim razlogom hotene nevednosti je potrebno prišteti še odsotnost vseh možnih teoretičnih temeljev slovenskega kul- turništva v njegovem srečanju z masovno kulturo.(1) Do tega pa je prišlo deloma tudi zato, ker posebni pogoji produkcije masovne kulture niso s tako silo terjali ustrezne konceptualizacije oz. natančneje: pripeljali so do takšne konceptualizacije, do kakršne so pač lahko. Ta pa se giblje v okvirih že omenjenega elistično-ljud- skega stališča. To se pravi, da konceptualne razmejitve v krogih slovenskega kulturništva v razmerju do masovne kulture ne potekajo v polju teoretičnega, ampak skorajda izključno ideološkega. Da bi bilo bolj jasno o čem govorimo, moramo torej najprej razčleniti določeno tipologijo slovenskega kul- turništva, ki samo sebe rado zaobsega v pojmu "in- telektualec" (običajno tudi s pridevnikom: "slovenski"). Mesto razčlenitve te tipologije smo že prej vnaprej loci- rali z označitvijo v dveh delih, ki ju sedaj lahko zdru- žimo v naslednji zvezi: "elistično-ljudski slovenski intelektualec". Iz te sintagme pa bo tudi izstopila raz- vidnost ujetosti "slovenskega intelektualca" v para- digme "elitistično-ljudskega" fosiliziranega zgodnje- buržuaznega mita, kar nedvomno pojasnjuje značaj odnosa "slovenskega intelektualca" do masovne kulture. Pri tem je povsem razpoznatno na dlani, da je sam termin "slovenski intelektualec" (kajpak v nazna- čeni emfatični patetični uporabi) derivat mnogih fan- tazmov, ki izvirajo iz bolj ali manj skupnega "zgodovin- skega" metanivoja določenega maziljenega žargona. Prav ta žargon je govorica nacionalne apokalipse, s katero si "slovenski intelektualec" daje duška že od časov Zoisovega krožka, ko je s pomočjo Napoleonovih okupacijskih enot prišlo do več kot eno in polstoletne kontaminacije s "francosko kulturo". Slednjo je sloven- sko kulturništvo sprejemalo v največji meri tako, da je za svojo lokalno rabo izločalo najbolj elitistične in paternalistične evfemizme. (čeprav obstoje tudi izjeme, kot n. pr. Kosovel) Sicer pa je konstitucija "sveta slovenskega intelektualca" opredeljena v njegovi narod- no-rešiteljski zgodovinski vlogi. Ta osnovna pozicija pa 3 je v osnovi obenem poglavitna sestavina artikulacije vladajoče ideologije, katere neposredni producent je seveda tisti, ki sam sebe označuje emfatično patetično kot "slovenskega intelektualca". V okviru te vladajoče ideologije je pred leti n. pr. prišlo do spora (celo s političnimi akcenti) med zagovorniki nekakšnega narod- nega stališča in zagovorniki "nacionalnega nihilizma". Popolnoma brez nadaljnjega je očitno, da je šlo za napačno nasprotje t.j. nasprotje, ki se samo reprezen- tira kot nasprotje glede na to, da niti eni niti drugi strani ni šlo za sam narod, ampak za njeno pozicijo v okviru kvazi nasprotnih koncepcij naroda.(2) Toda ta spor je mestoma vključeval na nekaterih skrajnih točkah svojega horizonta komaj razpoznatne znake opažanja "fenomena" masovne kulture pri nekaterih udeležencih polemike. Pretežno pa je ta spor za naše podjetje neza- nimiv. Če hočemo videti na kakšen način se naš abstraktum (praviloma zastopajoč "človeka") "slovenski intelektua- lec" orientira glede masovne kulture, se moramo vpra- šati po razlogu njegovih določenih manifestnih orienta- cij in sredstev, s katerimi vodi svojo vojno zoper ljud- sko kulturo obdobja, ki ga provizorno imenujemo "postindustrijsko".(3) "Slovenski intelektualec" pred- vsem zastopa stališče svoje poklicanosti prosvetljevanja lastnega naroda s "pravimi vrednotami", ki "človeka no- tranje plemenitijo", ki "človeka notranje bogate", ga "navdihujejo" za bogvekajvse itd. Iz tega pa sledi, da je potrebna nadvse skrbna selekcija kulturnega in umet- niškega blaga za potrebe domačega kulturnega trga, katerega prva potreba pa je po tej logiki ohranjanje nekakšne narodne samobitnosti in samostojnosti pred tujo kulturno razuzdanostjo. Ce je masovna kultura znotraj tega pač "kič", torej kot kultura sploh ne ob- stoji. "Slovenski intelektualec" tako že določi samega se6e za edino kompetentnoga selektorja t. j. za managerja "kulturnih produktov" za vse "prave", "naj- bolj človeške" ipd. namene, ki jih ima s potrebami slovenskega "kulturnega traa". To mesto "slovenskega intelektualca" v nacionalni kulturni ekonomiji, slovenski intelektualec "kot tak" prikazuje kot svojo lastno pripadnost ljudstvu, kar nam lepo ilustrira jako pogosta zahteva po "preprostem in razumljivem izražanju, ki ga lahko razume preprosti človek". Slovenskemu ljudstvu večkrat v brk vržena preko masovnih medijev, je ta zahteva eno od sredstev impregniranja množic z vladajočo ideologijo (buržoazno!) Kajti notranja protislovnost te zahteve in njena zunanja diskretna buržoazna koketnost sta kar precej opazni. "Avtor" te zahteve je predvsem naš tip intelektualca sam na sebi in za sebe. Zahtevo torej naslavlja samemu sebi in "zamotano izraževajoči se" periferiji kulturnega prostora. "Nekaj preprosto in razumljivo izraziti" torej predpostavlja "nekaj, kar ni na sebi preprosto, ampak naj bi bilo takó izrazljivo, včasih še več: edino v tej obliki tudi legitimno obstoječe!(?) "Slovenski intelektualec" potemtakem predpostavlja, da on sam, spričo svoje kozmopolitske razgledanosti in neskončne intuicije, poseduje (ima v lasti) znanje o "zapletenih" rečeh. Toda v svoj posvečeni krog bo sprejel (in mu priznal zvenečo titulo "intelektualca") samo tistega, ki bo zmogel velikanski napor" preproste interpretacije" za "preprosto ljudstvo". Ljudskost je tako neizpodbitno lastnost in lastnina "intelektualne elite". "Slovenski intelektualec" torej vse ve in se tudi spozna na obrt prevajanja vedenja v znanje za ljudstvo. Natančneje: "slovenski intelektualec" znanje i m a in ga daje ljudstvu, torej še vedno igra vlogo Razum- nika 19. stol., ki realizira ideale meščanske revolucije v univerzumu nravnega, njegova pozicija je torej eo Ipso deontološka (= najstvena). Odveč je pripominjati, da ta meščansko-ideološka pozicija "slovenskega intelek- tualca" samo pretendira na védenje v ozadju svojega s trudom artikuliranega "preprostega" diskurza. "Sloven- ski intelektualec" se obnaša namreč kot kapitalist. Njegovo védenje o "zapletenih rečeh" je samo amorfna lastnina (lastninsko pravico mu prizna n. pr. akademska institucija) torej kapital (meščanska védnost), ki proizvaja "pravo kulturo" za ljudstvo, od katere "kapi- talist" pobira presežni produkt. Kaj je sam "kapital" in kako se vse lahko obnaša itd. je za našega kapitalista skrivnost, ker mu v svoji preproščini ne more blizu drugače, kot da si ga z aktom denominacije prilasti.(4) Same te denominacije se potem obnašajo kot denar, katerega falsificiranost je znak njegove dejanske vred- nosti. Iz tega pa jasno izvira razložljivost interesa "sloven- skega intelektualca" za njegovo zavračanje masovne kulture, oz. natančneje za njegovo zavračanje teoretske konceptualizacije tega "fenomena" zunaj ozkih okvirov denominacije te kulture za "kulturo množičnih občil", "kulturo potrošniške družbe" itd. Preden si ogledamo kaj se s tem pridobi pa si moramo ogledati še neko drugo plat. Ill Čeprav je naš končni namen dokopati se do izhodišča kritike masovne kulture, se moramo najprej obnašati "deskriptivno", kar nam narekuje periferni položaj našega diskurza v slovenskem kulturnem prostoru in potreba razmejevanja od pojmov vladajoče ideologije. Slovenski kulturni prostor je bil pretežno v veliko večji meri bolj imun na pojav masovne kulture že zaradi dej- stva omejenosti kulturnega trga, ki obenem omogoča lažje plasiranje blaga "elitne kulture", pri čemer pa argument trga nastopa zoper produkte masovne kulture. Posebno močno vlogo ima seveda že omenjeno stališče slovenskega "ljudsko-elitnega" kulturništva, ki je bolj ali manj tudi prevladujoče. Ob tem slovenskega kulturnega prostora niso obvezo- vale vse različne teoretske konceptualizacije masovne kulture, čeprav je deloma zmogel sprejemati določene teorije in predvsem njihove ideološke reflekse. Zato pa je sprejemal neavtorizirane in avtorizirane kritike masovne kulture, pri čemer je zopet selekcioniral svoje- mu obskurnemu okusu primerne. V okviru nekakšne kulturne sociologije je "slovenski intelektualec" najraje sprejemal opredelitev masovne kulture, ki jo je opredeljevala kot funkcijo "medija" po eni plati in kot funkcijo tradicionalne elitne umetnosti po drugI plati. S postopki razmnoževanja, ki dajo možnost vsakovrstne distribucije "velikih umetniških del" mora biti "sloven- skemu intelektualcu" nadvse ljuba, saj počne takšna masovna kultura natančno nekaj podobnega, kar počne on sam. Vsi "avtentično masovni kulturni produkti" (strip, rock, jazz in celo film) seveda spadajo v "manj- vredno kulturo", ki "človeka poneumlja", "izprija" itd. V določenem času je McLuhan užival nekakšno 4 popularnost. Mnogi mlajši "slovenski intelektualci" so na široko uporabljali "medije za sporočila" in trobili nekaj o novi epohi masovne družbe. Čeprav še zmeraj znotraj meščanske ideologije, se je skozi McLuhana "slovenski intelektualec" še najbolj približal nekakšni predstavi o "posebni kvaliteti" masovno-kulturnih produktov, kar je bilo daleč premalo za ogrozitev vlada- joče ideologije kulturnega managerstva. Kajti McLuhan ob določeni pravilni analizi značaja "softwear"-a celo zakrije razredni moment in celo utopistično predvidi bri- sanje razrednih razlik v "novih nomadskih plamenih". Do skrajne točke svojih zmožnosti razumevanja masovne kulture, se je del "slovenskega kulturnega prostora" prikopal tudi preko Riesmanove "Ionley crowd"-teorije, ki prav tako ne prebija meščanskega ideološkega polja. Končno je na teoretskem polju prišlo do ustrezne evropske intervencije v formi nadvse temeljnega Benjaminovega spisa "Umetniško delo v eri tehnološke reprodukcije", ki pa zopet lahko povzroči tudi zmedo, kakor hitro ga kdo vzame izolirano brez, za to teoretsko polje komplementarne, materialistične razredne kritike masovne kulture, ki jo je razvila frankfurtska šola (pred- vsem Adorno in Horkheimer). Ob nekaterih novejših materialističnih prispevkih in nujno upoštevajoč sam razvoj masovne kulture zlasti v šestedesetih letih, se nakazujejo smeri orientacije, ki omogočajo korak naprej. Izhodiščna točka tega prelomnega koraka je zaris fronte in z njene linije za materialiste ni odsto- panja. Trenutno še niso dozoreli pogoji za dokončen zaris frontne linije, dani pa so pogoji za njeno vzposta- vitev, saj je razviden teritorij, ki ga bojujoči se materia- lizem že oblega zato, da bi ga zavzel. IV Do sedaj smo verjeli, da je ustvarjanje krščanskih mitov pod Rimskim cesarstvom bilo možno samo zato, ker še ni bilo tiskarn. Ravno narobe. Dnevni tisk in telegraf, ki njegove izmišljotine v trenutku raznese po vsej zemeljski obli, fabricirata več mitov (a buržoazna živina verjame vanje in jih širi) v enem dnevu, kakor se jih je prej moglo ustvariti v enem stoletju. Kari Marx: Briefe an Kugelmann V dosedaj izrečenem se je nakopičilo nekaj možnosti nesporazumov. Najprej je potrebno poudariti, da nam ne gre za afirmacijo masovne kulture, kakršno je mogoče predpostaviti kot dano, brez vsake diferen- ciacije. Gre namreč pravzaprav za to, da vzpostavimo točko, s katere je mogoče sploh diferencirati pomene masovno-kulturnih produktov. Slovenski kulturni prostor je na tem področju že izpeljal svojo napačno diferen- ciacijo predvsem v terminih svoje" narodnorešiteljske" vloge. Le-ta je, kot smo že nakazali, baš alibi vzdrže- vanja meščanskega ideološkega stališča v t. im. kul- turnem prostoru in v meščanski institucionaliziranosti ljudsko-elitističnega intelektualizma. In nikjer drugje kot tukaj se prikazuje slabo skrita taktika ravnanja z masovno kulturo, ki služi že nakazanim namenom. "Slovenski institucionalizirani intelektualec" namreč preklinja masovno kulturo in njen "kvarni vpliv", si utrjuje pozicijo z desno Interpretacijo domače in tuje umetniške "elitne" tradicije(5) in si tako prilašča kri- terije za sebi prikrojeno selekcijo produktov masovne kulture. Ena od pomembnih točk razčiščevanja te vloge slovenskega kulturništva v masovni kulturi je analiza njegovega odnosa do t. im. kulturne tradicije posebno na področju literature in filozofije tako domače kot tuje. Nekateri pomembni prispevki na tem področju so se že pojavili in pričakujemo lahko njihov nadaljnji razrast. Na tem mestu le opozarjamo na to, da bi ta aspekt mnogo prispeval k razjasnitvi razmerij na področju idejnega boja glede na masovno kulturo, vendar pa bi nas to odpeljalo predalče iz našega okvira. Hočemo reči: "slovenski intelektualec" (ki vse bolj "moderno" deluje kot institucija, ne pa kot individua, čeprav tudi tako) si je s svojim rezerviranim stališčem do masovne kulture rezerviral monopol razpolaganja z njenimi produkti, kar pomeni z njeno produkcijo v "ozkih" slovenskih okvirih. To pa pomeni, da je na področju masovne kulture na delu idealizem, in da "slovenski intelektualec" s svojim elitistično-ljudskim stališčem tiči v masovni kulturi in ji škodi. Za to trditev je nebroj prepričljivih dokazov. Na slovenskem trgu "ne morejo uspeti" izvrstne kriminalke nekaterih levih avtor- jev, lahko "uspejo" desničarski "doktor romani". Domača "zabavna glasba" je tako ali tako prosto lovišče najbolj proslulega malicioznega elitizma "uveljavljenih tekstopiscev in skladateljev" z najtemačnejšimi toni in podtoni, da ne govorimo posebej o značaju produkcije avstrijsko-baravske-kmečko-nacionalsocialistične poskočnične glasbe ipd. Na drugih področjih masovno- kulturne produkcije smo prav tako priča tendencam, ki z nezmotljivo meščansko "intuicijo" tendirajo v desno. Tako n. pr. ni da bi govorili o filmski produkciji, ki že leta poraja bodisi reakcionarne "filmske interpretacije" literature iz slovenske tradicije, bodisi "slike" sodobnih meščanskih fantazmagorij. Strip na Slovenskem "ne more uspeti" lahko pa uspeva patriarhalni, z ideologijo nasilja prepojeni "Politikin zabavnik" itd., it.(6) Slovenski kulturni trg tako niti najmanj ni ostal zunaj področja delovanja masovne kulture, le ta v njem deluje na opisani obskurni način. Ob tem se nakazuje še en posebno aktualen problem. Ob priložnosti reforme kul- turnih institucij, ki bi naj "zagotovila vpliv delovnih ljudi" na"področju menjave dela s kulturnimi delavci", se je slovensko kulturništvo gladko izognilo tematizaciji problema "približevanja kulture delavcem", o čemer dovolj jasno govori že sama takšna formula, ki "tiho predpostavlja", da le-ti nimajo že kakršnekoli že svoje kulture, ki ne more biti nič drugega kot masovna kultura. Nasprotno! "Slovenski kulturni delavec" se je spet uveljavil s svojim svetoboljem iz 19. stoletja, s svojimi frazami o "plemenitenju in bogatenju", o "veli- kih vrednotah, ki da jih kaže približati ljudem" itd. Takšni kulturi v prid gradi cerkev (hram) po vzoru pariškega Pompidujskega centra in si jo drzne imeno- vati po Ivanu Cankarju. V ta "hram" bodo potem z avtobusi vozili delovno ljudstvo na najelitnejše pred- stave "meščanske dekadence". Kulturne potrebe delov- nih množic so izfingirane, a kljub temu obstoje, četudi jih slovenski kulturni delavec hrani s svojo "prosvet- Ijeno pametjo". V Masovna kultura ni nikakršno nevtralno področje, čeprav si ga za svoje managerske apetite slovenski kul- 5 turni prostor takšnega hoče ohraniti. Nasprotno! Masovna kultura je najbolj izpostavljeno področje idej- nega konflikta poznomeščanske družbe "v stvari sami". Masovna kultura je avditorij, kjer se nujno spopadata s svojimi artikulacijami fašizem in komunizem z orožjem idealizma in materializma. Nobeni od obeh strani ni zagotovljena zmaga. Toda obenem je masovna kultura tudi neizogibno materialno dejstvo. V njej so množice na prvem mestu "konzumetni", toda ni zanemariti dejstva, da so tudi producenti tehnoloških sredstev za njeno reprodukcijo vse do neštevilnih finalnih produk- tov. To je področje v katerem ima današnji intelektualec eno od ključnih praktičnih vlog v proizvodnji, v katero vstopa z idejami, ki jih pridobi v sprejemanju ali v konfrontaciji z vladajočo ideologijo. Ako je materialist, mu ni tuja potreba po oblikovanju strategije za ukinitev masovne kulture preko sprejetja njenega izziva, da "kot riba v vodi zaplava med množicami" (Mao Ce-tung). Masovna kultura v formah, v kakršnih se je do danes vzpostavila kot svetovni fenomen z demonskimi semeni fašizma in komunizma v sebi, je področje prevlade veli- kih monopolov, ki operirajo s potrebami množic po ekonomskih pravilih konkurenc. Pri tem pa ima manipu- 1 Več kot značilen In nadvse ilustrativen primer izločenega stališča je pred nekaj leti nastopil v enem izmed zapisov "K našemu trenutku" v Delu. V zapisu, ki ga Imamo v mislih. Je sicer veliki slovenski publicist in kritik Josip Vidmar napadel "mladi rod, ki veliko bere". Vidmarje ob tej priložnosti dejal, da je del tega načitanega mladega rodu pod vtisom "Hegla, McLuhana, Marcuseja in drugih dekadentnih filozofov..." (cit. po spominu). Morda se avtor niti sam nI zavedal prodora materialističnega stališča v svoje pisanje. Takratna še dokaj ideološka recepcija McLuhana in ne posebno kritična teore- tična recepcija Marcuseja ob prvih pojavih postopne inter- nacionalizacije periferije slovenskega kulturnega prostora, je bila komajda prvi znak porajajoče se materialistično-dialek- tične esejistike novega časa (ki se še nI povsem razvila). Vidmar je bil eden redkih, če ne edini, ki je ta začetek nemudoma Jasno zapopadel, kajti prav vivisekcija "meščanske dekadence" je izhodiščna točka avtopsije ideologij sloven- skega kulturnega prostora. 2 Vendar naj opozorimo, da Je ta spor le opozoril na pojav- ljanje razpok v Ideologemu "slovenskega intelektuacia", ki spričo internacionalne grožnje emancipacije ženskih in moških delovnih množic izgublja svojo auro, oz. Jo morda ohranja le še kot klovnovsko običailo. 3 Ideološke oznake te vrste so sicer v časteh pri tehnokratsklh ideologih. 4 Posilstev v aktu denominacije je bilo v slovenskem kulturnem prostoru brez števila, vendar zaradi nazornosti omenimo samo eno: Freudovo psihoanalltsko teorijo. V slovenščini je ta teorija (seveda z iziemo nekaterih Inter- pretacij v "Problemih-Razprave" in v "Časopisu za kritiko znanosti") poimenovana za vse, kar nI, po vseh pravilih meščanskega obrezovanja in prirejanja te teorije za pridobitev instrumentalno uporabnega destilata, ki vsebuje "kritiko" mesta seksualnosti in nezavednega v tej teoriji. Psihoanaliza UMBERTO ECO, PO PESNIKIH 1. Danes se vprašujemo, koliko se je zaradi prisotnosti drugih komunikacijskih sistemov, in še posebej zaradi različnih fenomenov masovne komunikacije, spremenila literarna aktivnost. To vprašanje dejansko implicira več različnih vprašanj, npr.: "acija svoje meje (kar n. pr. Horkheimer in Adorno nista v določenem kritičnem kriznem svetovnem trenut- ku akcentirala), ki jih vzpostavljajo in vzdržujejo sama raznonivojska antagonistična nasprotja kapitala angaži- ranja v produkcijo in reprodukcijo masovne kulture. V prejšnjem odstavku smo zaobsegli nekatera vpra- šanja, ki terjajo posebno obravnavo, ki se ji bomo posvetili kdaj drugič. Za sedaj je šlo za Iniciativo po- kaza na delovanje masovne kulture v slovenskem kul- turnem prostoru (katerega eksistenco smo tu pogojno priznali) in predvsem na delovanje slovenskega kul- turništva v njenih okvirih, v katerih si gradi svoje zato- čišče z vzpodbujanjem produkcije "opija za ljudstvo". V tem naj bi namreč vzdrževala monopol v 'močna čustva vzbujajoči', majhhnosti domovine. Obenem s tem si garantira "intaktnost" svoje meščanske ideologije, ki jo producira njen iluzorni nematerialni elitizem, ki ga spet in spet ganljivo veže na njegove "ljudske korenine"! Ob tem bi se z Leninom kazalo vprašati: "Kdo so pravi predstavniki ljudstva?" Darko Štrajn je potem: "Freudova teorija primarnosti seksualnosti" Ipd., kar Je tako izrečeno, da bi mogla slediti ustaljena rečenica: "ni res, da..." 5 Na tem mestu kaže razčistiti še en možni nesporazum, ki bi utegnil vzpodbuditi politični argument v nepravih rokah. Namreč lahko bi prišlo do tega, da bi kdo ugovarjal trditvam o "meščanskosti Inteligence" z argumentom njene naprednosti v času med NOB In pred tem. Toda nasprotje Je le navidezno In Je lahko le Izfingirano. V določenem času so namreč bili kriteriji naprednosti postavljeni izredno nizko, saj je fašizem združil v enotno fronto komunizem In meščanski liberalizem. Ob tem je potrebno upoštevati, da je raven same takratne komunistične ideologije, ki jo Je narekovala stalinistična regresija komunizma, zaostajala za historično ravnijo progresivnosti revolucionarnih dejanj. KPJ Je v veliki meri v sporu s stalinizmom pozneje razpoznala svojo zgodovinsko vlogo, vendar pa nI mogla ob posegih v družbeno bazo obenem rešiti za vse čase vprašanj, katerih rešitev lahko prinese šele dosledni idejni boj. Z zmago revolucije kmetov, delavcev in inteligence so torej šele nastopili pogoji, v katerih se je lahko začel idejni boj, kateremu pa novi pogoji masovne kulture zastavljajo radikalna Izhodišča. Socialistični razvoj hočeš nočeš na svoji poti odpira tudi polja afirmacije prevlade meščanske ideologije, še posebej tudi zato, ker je to v svetovnih razmerah Ideologija vladajočega razreda. Polje idejnega spopada zato ne terja politične inter- vencije (to bi bila sicer napaka v politiki), ampak Inter- vencijsko politiko teorije in širše razumljene tekstualne (In ostalih "umetniških") prakse materializma. 6 Posebno vprašanje, ki do neke mere še zadeva vprašanje masovne kulture. Je zakaj "ne uspeva" marksistična publicistika, "uspevajo" pa produkti katoliškega moraliziranja, kar so pred kratkim pokazale konkretne statistike objavljene v "Tribuni". a) Je literatura bila prisiljena iti po novih poteh, da bi se uprla poplavi tako Imenovanih masovnih govoric? (To vprašanje implicira usmeritev našega diskurza na linijo, ki jo je definiral Clement Greenberg v svojem eseju Avant-garde and Kitsch: v nasprotju z nasilnostjo 6 masovnih medijev, ki tendirajo k povzročitvi efektov je bila literatura vedno definirana kot aktivnost, ki javno izpostavi lastne produkcijske procese) b) Je bila literatura prisiljena kompromitirati se z masovnimi sredstvi? (to vprašanje delno implicira odgovore, ki jih je malo prej dal Folco Portinari) C) je morda literatura postala projektivni urad neke komunikacijske industrije, in ki ji izkoriščajoč njene sileme hkrati daje na voljo nove lingvistične fenomene, na katerih lahko elaborira svoje eksperimente? d) Je literatura vedno eksistirala kot ločena aktivnost v družbi institucionalizirane prakse multimedijev? e) Kaj pomeni danes za mlade prakticirati literaturo? Poskušali bomo dati odgovor na zadnja tri vprašanja. 2. Kaže, da hočejo ta tri vprašanja postaviti pod vprašaj institucijo literature kot ločene in privilegirane prakse. Lahko si zamišljate, kako je težko dati odgovor, ki bi bil teoretično organiziran, retorično prepričljiv, sociološko in filološko razumljiv vsem dejavnikom, ki bi ga morali pretresti. Prosim, da razumete našo Intervencijo kot predlog nekaterih tem, če že ne za diskusijo, pa vsaj za nemirnost. Onejili se bomo torej bolj na razgibanje nekaterih tem, kakor pa na razlago argumentov. Na opazovanje znamenj na nebu: ne kot astrologi (preroki neke bodočnosti, torej), ampak kot funkcionarji meteorološke služtie, pristojne za signalizacijo za katero ne prevzemamo družbene odgovornosti, ne da bi se vprašali, če bo napoved snežnega viharja ali povečane aktivnosti sončnih peg sprožila depresivne krize in samomorilska tekmovanja med psihično krhkimi poslušalci. 3.j Rad bi začel z iskustvom, ki ga živim tako kot pro- fesor, kakor kot redaktor založniške hiše. Tema dvema funkcionarjema človeštva (če spremenimo husserilansko prehvaljevalno izjavo) se je vedno dogajalo, da so se jima približali mladi, ki so Iz žepa ali plastične mape vlekli svojega zadnjega estetskega otroka (da bi dobili nasvet ali založniško pogodbo). Do prve polovice šestdesetih let so ti mladi nosili s seboj zavoj poezij, hermetičnih najprej, v lombardskem stilu potem avant- gardnih na koncu, ali pa prvo poglavje romana, in včasih (ob najbolj črnih dnevih) celoten roman v štiristo mapah formata a 4. Ne bom pripovedoval vam (nam) starim in izkušenim likvidatorjem nezrelih (In včasih tudi zrelih) talentov, kakšen je bil Izhod. Saj vemo, da smo od hudiča. Toda dejstvo je, da se ml od prve polovice šestdesetih let ta isti tip mladih predstavi z dvema različnima tipoma tekstov: nekateri pridejo s političnim manifestom, do katerega zahtevajo oprede- litev (včasih izsiljevalsko), v pohvalnem poizkusu kompromitirati me pred očmi sistema, in da bi mi pomagali odkriti v sebi tovariša s poti, ki je bil igno- riran, drugi nosijo velike napol ilustrirane liste, pokrite z grafemi, ki od daleč spominjajo na slike Julesa Feifferja, včasih z esencialističnimi drugič s florealnimi, vedno neudomačenimi in jasnimi risbami, jeznimi in razdraženimi (tudi ko gre za elegične in lirične motive), razdražujočimi in zbadljivimi, kjer fraza, izjava, seman- tične čačke nimajo vedno jasnega pomena. Bolj so podobne neki vrsti potepanja govorice, ki ga najdemo v starih poezijah, tekstih, ki zahtevajo koncentracijo in ljubezen, povzročajo začudenje in nemir, so dvoumni in informativni hkrati, kakor vsako sporočilo s poetično funkcijo, toda v dvojnem kontekstu samega sebe in risbe, skupaj s katero teče, in ki v nobenem primeru nI popolnoma avtomatizirano, je vedno povezano z vsak- danjim življenjem, politiko, nravjo, tudi risbe in verzi prevzamejo obliko dizinteresirane arabeske. To pomeni, da imajo danes mladi vsaj dva načina za produkcijo literature, lahko politično pišejo o politiki, v govorici, ki je lastna politiki, ki jo morajo lingvisti in zgodovinarji jezika raziskati v njenem nastajanju, lastni igri računov in opozicij glede na igro tako imenovane parlamentarne politike; lahko pa uporabljajo stran za poetično in hkrati grafično prakso. Ne zanikam, da so še mladi, ki poskušajo pisati pesmi in novele, toda ti so po mojem najmanj zanimivi (vsaj tisti, ki prihajajo k meni, ostali razmnožujejo in tiskajo poetične tekste na lastne stroške in jih razdeljujejo po kanalih, ki niso kanali kul- turne industrije): zadnja Thüle, underground, in to v kateri ni potrebno posetjej povedati kako novi načini produkcije, distribucije, konsumpcije literarnih produk- tov vplivali in vplivajo na stil, vsebino, z eno besedo na novo lingvistično normo, ki se oblikuje. Isto zaporedje opazovanja velja za neko drugo literarno zvrst: poetični tekst, ki spremlja glasbo nekomercialnih kantavtorjev, ekvivalent tistega kar tukaj v Ameriki imenujejo folk music, in ki v svojih najbolj sofisticiranih stopnjah pride do Joan Baez in Boba Dylana. 4. S tem seveda nisem izčrpal seznama različnih nači- nov na katere mladi danes producirajo literaturo. Naštel bom še nekatere druge, in prosim vas, da se uprete korporativni skušnjavi, ki bi vas pripeljala do tega, da bi zavrnili te načine kot "neliterarne". Prvi primer je sociološki vprašalnik, ki ga je razdeljevala skupina študentov arhitekture iz Firenc, imenovana "Gruppo Ufo". Prilagam ga v celoti. Elementi teritorijalne (Vprašalnik skupine UFO, Firence) si kdaj opazil, da v bližini določenih represivnih inštitucij meščanske države: zaporov, samostanov, kasarn, vojnih baz, policijskih postaj (tudi v mestnih četrtih) permanentno deluje neka vrsta psihološkega varovalnega prstana, magnetskega polja posebnih lastnosti, ki ga ponavadi določajo čudne okoliščine? da ne misliš, da so vojaki na straži v kakšni zvezi z vsem tem? da ne misliš, da so to posledice delovanja kakšne skrite sile? da ne se ti zdijo dejstva in stvari povezane s tem tipom inštitucij totaliteta simboličnega tipa? da ne če da, si kdaj videl stavbo, ki je delovala kot subjekt? da ne avtomobil? da ne se ti je kdaj zgodilo, da si imel nekaj kakor vizije dejstev, oseb in stvari, za katere si, megleno inutitivno, toda z določenim odporom s tvoje strani, priznati tako možnost, videl zvezo z zgoraj imenovanim, ki se je potem izkazala kot pravilna, si bil v bližini teh inštitucij kdajkoli žrtev psihološkega materijalnega ali kakršnegakoli nasilja? da ne s čigave strani? ................................... 7 si pripravljen bolj na širol- nega družbenega ustroja, s katerim smo pri nas opravili v štiridesetih letih tega stoletja. Res je, da je današnji svet v procesu izrednega pretoka informacij (manipula- cij) in da se ravno citirane oslarije širijo najhitreje. Nič ni narobe, če se mladi pri nas zabavajo, plešejo ob tej glasbi, če študentski plesni klub priredi Travoltijado, na katero pride kup 01 Ivi j in Travolt. Pač pa postane narobe, ko se končno izkaže, da ravno ti ljudje tudi navznoter kažejo nekatere ideološke simptome, ki nika- kor ne morejo biti v čast samoupravni socialistični demokraciji. In to ni toliko posledica tega, da plešejo ob disco glasbi, kakor dejstva, da naši ustrezni faktorji to stvar izredno zagnano publicirajo in predvajajo preko radia ( = propagirajo). Če je bila Vročica sobotne noči silen hit v ZDA in po svetu, zakaj ne bi bilo tako tudi pri nas? Še več novcev se da zaslužiti z vsiljivo pro- pagando, moro nedeljskega jutra pa doživi le redko kdo. NOČEM, DA SE TA NOČ KONČA* Phoebe Snow Oh, mami, mami, stala sem preblizu plinske svetilke in jokala, umazana mesta in meglica je prodrla pregloboko, odneslo me je v nekakšno opojnost. Povedali so mi, da je umrl moj Charlie in nočem, da se ta noč konča in nočem, da se ta noč konča. Oh, očka, očka, polovico življenja sem prečakala na postajah podzemne železnice, drugo polovico sem zapravila kot obupan klovn. Zdaj mi je tako težko, ker te ni več poleg, utonila bom v temnih, opojnih sanjah o tebi in nočem, da se ta noč konča. Oh, ljubi, ljubi, hočem biti ovita okoli tvoje duše, toda vse, kar vidim v žalostni glasbi noči, so pijanci v dežju ki klecajo. Kaj bo z nama? in nočem, da se ta noč konča. Proces industrijske standardizacije v glasbi, ki je še posebno značilen za ZDA, je približno takle: večino odgovornih delovnih mest v ameriški glasbeni industriji zavzemajo poslovni možje. Njihovo glavno in navadno tudi edino zanimanje je posvečeno tržni vrednosti posameznega glasbenika ali skupine. Če mislijo, da je določena glasba sposobna prinesti "zadovoljiv" dobiček, bodo z njenim avtorjem sklenili pogodbo in mu dali na voljo celoten vrhunski tehnični potencial, ki 28 vključuje tudi vrhunsko profesionalnega producenta, ki primarne avtorjeve ideje po potrebi še malo obrusi in tako nastane brezhibna konfekcija po meri in okusu množice, živeče v nenehnem zmotnem prepričanju o edinstvenosti in ekskluzivnosti svojega individualnega okusa. Naslednji element v nastajanju glasbenega produkta je sistem propagiranja. Večina ameriških UKV in srednjevalovnih radijskih postaj je finančno popol- noma odvisnih od sredstev, ki pritekajo od reklamiranja. Velike gramofonske družbe imajo tako s pomočjo svojega ogromnega finančnega potenciala odločujoč vpliv na izbiro glasbe, ki se bo predvajala preko radia. Končni efekt tega pa lahko zavzame v ZDA tudi tako nesmiselne posledice, da je moč v nekaj urah oddajanja kake radijske postaje tudi po petkrat in celo večkrat slišati eno in isto skladbico. Podobno je z glasbenim tiskom, ki živi od strani, prodanih gramofonskim družbam. Določena skladba in izvajalec bosta tako logično prešla v ušesa in podzavest poslušalcev, skratka, rodil se je hit. In ker navadno ljudje, če se le da, sprejemajo stvari po liniji najmanjšega odpora, bo takšna hit-skladbica preračunana na našo slabost. Z drugimi besedami: ta takoimenovani hit večinoma ne bo nosil v sebi prav ničesar vrednega. Proces industrijske standardizacije se zaključi, skladbica je izvršila svoje "poslanstvo", ostala bo v naših ušesih (glavah) vse dotlej, dokler se ves ples ne bo pričel znova. Večina ljudi na vse to pristaja, saj so preveč zaposleni z vsakodnevnimi življenjskimi konflikti (profesionalnimi in privatnimi), da bi bili sposobni in pripravljeni doumeti in razkrinkati konflikte, ki jih zamegljuje takšna pov- prečna instant-hit popularna glasbica. BOŽJA PESEM (ZATO LJUBIM ČLOVEŠTVO)* Randy Newman Kajn je ubil Abla; Set ni vedel, zakaj. Kajti če naj se otroci Izraelovi pomnože, zakaj bi moral kateri od otrok umreti? Zato je vprašal boga in bog je rekel: Človek ne pomeni nič, meni pomeni še manj kot najnižja kaktusova roža ali ponižna juka palma, lovi se po puščavi, ker misli, da sem tu, zato ljubim človeštvo. Zgrožen se umikam pred vašo neumnostjo, pred bedo, umazanijo in revščino, kako se tu v nebesih smejimo, vašim molitvami Zato ljubim človeštvo. Kristjani in Židje so imeli veliko zborovanje budisti in hindujci so se jim pridružili po TV preko satelita izbrali so štiri najvišje svečenike in ti so začeli govoriti: "Bog, nadloga je nad svetom Bog, nihče ni svoboden templji, ki smo jih zgradili tebi so potonili v morja; Bog, če ne boš skrbel za nas, pusti nam vsaj živeti. In bog je rekel, in bog je rekel: Požigam vaša mesta — kako slepi ste! Jemljem vas proč od vaših otrok in vi pravite, kakšna milost je to! Vsi skupaj ste nori, ker verujete vame. Zato ljubim človeštvo, res me potrebujete, zato ljubim človeštvo." Večina glasbe, ki se jo da dandanes slišati preko večine radijskih programov večino časa, je (malce plastično potencirano) podobna vstrajnemu kaplanju vode na glavo zvezanega človeka. Začuda pa ni še nihče zaradi tega znorel. Ko človek takole (hote ali raje nehote posluša besedila slovenskih popevk, doume, kako bogato ljubezensko-intimno življenje žive njih stvarniki. Kakor, da bi bila res ljubezen tisti faktor, ki daje pečat našemu času. Citiram fragmente besedil slovenskih popevk: "življenje je lepo, če ga živiš / tako kot ponuja se samo / in ne da ti ga spremeniš" (se pravi, da boš za vse slabo in nepravično, kar se ti je v življenju pripetilo, poplačan v nebesih — opomba zapisovalca), "zapojmo vsaj malo za lepši svet" "kot cvet odpira se svet" "pridi, pridi, ko luna se prižge" "tja, kamor hodi sonce spat, odpeljal bi te rad","vse je prima, kar se rima (lasten avtorski verz), vse skupaj povežimo še z napovedmi spikerjev ljubljanskega radia: "Mar ni ta ča-ča kot ustvarjen za zaljubljence. Poslušajte Deana Martina, ki je kot gruleč golob," Kaj ljubezen je sad, ki vedno uspeva in vsakdo ga lahko nabere kolikor ga hoče" (kar direktno kaže na to, da bo prihodnja družba komunistična ali pa nirvanistična — opomba zapisovalca). 29 "Si&er pa sem prepričan, da sedajle spi že mnogo naših siceršnjih poslušalcev, saj je Idonee koncev noč zelo primeren čas za spanje," "Zaustavimo za hip glasbo, ki žubori v našem nočnem sporedu," pa dobimo krasno podobo sodobnega radijskega medija, ki je tozadevno še neskončno daleč od tistega, kar je zapisano v nad- stavbi. Problem adekvatnega radijskega posredovanja glasbe poslušalcem se ne da rešiti s tem, da se določijo procentualni deleži klasične in zabavne glasbe, vokalne zabavne in instrumentalne zabavne glastje ter procentualni deleži anglosaksonske, italijanske, fran- coske in domače zabavne glasbe. Zabavati se, ne pomeni zajebavati se (kar se zdi, da počno avtorji prej citiranih besedi) niti ne pomeni poslušati radio zato da ti ni treba premišljevati. Zabava je lahko tudi oddih, ki ti zbere misli in moči za nove boje. Analiza glasbene podobe naših radijskih programov pokaže, da se jih večina ukvarja predvsem s poneumljanjem poslušalcev. Glasba je sposobna relevantnega formiranja človekove osebnosti, a dobršen del popularne glasbe, ki jo via radio sprejemamo v svoje glave in zavest (do nezavesti), je realno gledano tako ceneno (čeprav prinaša nekaterim obilne novce), da bi resnično rad spoznal tistega, ki jo je sposoben ovrednotiti. Kdo upravlja in manipulira z nami, kdo določa, kakšna glasba nas bo (re)formirala-zaenkrat deformirala? ŽIVEC ZA MESTO Stevie Wonder V težkem času se je v Mississippiju rodil deček, obkrožen s štirimi, nič kaj prijaznimi stenami. Starši so ga vzgajali v ljubezni in s skrbnostjo, varujoč ga vseh stranpoti, živeč ravno prav za mesto, ravno prav za mesto Njegov oče dela včasih tudi po štirinajst ur dnevno, in lahko mi verjamete, da komaj zasluži dolar. Njegova mati riba tla za mnoge, in najbolje, da mi verjamete, da težko zasluži svoj peni, živeč ravno prav za mesto, ravno prav za mesto. Njegova sestra je črna, a vseeno lepa s kratkim krilom in marljivimi nogami. Da bi prišla v šolo, mora zgodaj vstati, njena obleka je stara, a nikoli zamazana, živeč ravno prav za mesto, ravno prav za mesto. Njegov brat je bister, bistrejši od mnogih, njegovo potrpljenje je ogromno, a kmalu ga bo izgubil, iščoč službo, kot iglo v kopici sena, živeč ravno prav za mesto. Njegovi lasje so dolgi in njegove noge težke in odločne, življenje preživlja klateč se po ulicah New York Citya. Napol mrtev je že od vdihavanja onesnaženega zraka, skuša voliti, a zdi se, da zanj ni rešitve, živeč ravno prav za mesto, ravno prav za mesto. Upam, da slišite notranji glas žalosti v moji pesmi, in da vas bo vzpodbudil k ustvarjanju boljšega jutri Ta kruti kraj, kje je lahko še hladneje? Ce ne bomo stvari spremenili, bo kmalu konec sveta, živeč ravno prav za mesto, ravno prav za mesto. Odločanje o tem, kakšna naj bo današnja popularna glasba, ostaja še vedno slej ko prej monopolna pravica velikih ameriških gramofonskih družb in korporacij, ki s svojim ogromnim finančnim potencialom odločilno vpli- vajo na celotno svetovno produkcijo pop glasbe. V ilustracijo si oglejmo stanje na nekaterih lestvicah popularnih skladbic posameznih dežel (stanje v tednu od 4. do 11. feb. 1978): v Angliji je na lestvici velikih plošč na prvem mestu ameriška skupina Fleetwood Mac, na Nizozemskem se med malimi ploščami najbolje prodaja skladba If I Had Worlds, ki je izšla pri ameriški družbi United Artists, v Španiji je med Lp-ji prvi Elvis Presley, na Švedskem pa med malimi ploščami skladba I Remember Elvis Presley. V Južni Afriki je prva komer- cialna uspešnica skupine Heart, Barracuda. Drug primer: v zadnjem tednu novembra 1979 se je glasba iz filma Grease po svetu prodajala takole: v Angliji, Zahodni Nemčiji, Novi Zelandiji je bila na prvem mestu najbolje prodajanih Lp-jev, v Italiji na drugem in v Avstraliji na četrtem. Velike ameriške gram. družbe so pomočjo svojih nacionalnih podružnic v posameznih deželah kontrolirajo celotno svetovno glasbeno produk- cijo. Komercialni uspeh neke skladbe na ameriškem trgu je navadno dokaj dober znak, da se bo nekaj 30 podobnega zgodilo tudi drugod po svetu. In to kljub temu, da ima vsak narod do neke mere specifično izoblikovan nacionalni glasbeni okus. Zdi se, da je temu vzrok tudi to, da odgovorni ljudje širom po svetu vse preveč čitajo ameriški glasbeni tisk in veliko preveč nasedajo tistemu, kar le-ta ustoličujejo, vse premalo pa mislijo s svojo glavo — ako jo seveda sploh imajo. Z dvigovanjem splošnega življenjskega standarda se popularna glasba vse bolj širi v razvitejše, pa tudi v države v razvoju. Kljub vsemu pa še vedno ostaja daleč najmočnejše in najštevilnejše ameriško glasbeno tržišče. Na lestvici najbolje prodajanih velikih plošč, ki jo vsak teden objavlja ameriški glasbeni časopis Billboard, se med prvimi 35-imi ploščami nahaja 19 tak- šnih, ki so dosegle platinasti status, ki ga podeljuje posebna organizacija združenja ameriških gramofonskih družb plošči, ki je dosegla prodajo enega milijona primerkov. Za pridobitev oznake zlata long play plošča zadostuje že 500 000 prodanih izvodov posameznega Lp-ja. Med prvimi 35-imi najbolje uvrščenimi ploščami v tednu od 4. do 11. feb. 1978 je torej 19 platinastih in osem zlatih, na prvih osmih mestih lestvice pa se sploh nahajajo same takšne plošče, ki so presegle prodajo enega milijona izvodov. 2e preprost izračun torej pove, da znaša skupna prodaja prvih 35 najbolje prodajanih plošč 23 milijonov izvodov. Prava številka je vsekakor mnogo višja, kajti veliko zlatih in platinastih plošč so dejansko prodali še v mnogo več primerkih, kot pa se jih zahteva za pridobitev teh oznak. Če torej orientacij- sko število 23 milijonov prodanih plošč pomnožimo z 8 dolarjev, kolikor znaša v povprečju cena posamične velike plošče, dobimo skupno vsoto 184 milijonov dolarjev, ki je pritekla v povprečno 16-tih tednih vsem tistim, ki se bavijo s produkcijo, distribucijo in prodajo gramofonskih plošč. Gramofonske družbe so od te svote pograbile približno polovico, ostala polovica pa je ostala v žepih distribucije in prodaje. Kot smo omenili, je 148 milijonov dolarjev le orientacijska številka, realno ocenjena pa bi se sukala nekje med 250 In 300 milijoni dolarjev. Posezlmo še nekoliko globlje v finančno strukturo posameznih velikih gramofonskih korporacij. Celotni dohodek družbe RCA corporation v letu 1977 ie znašal 5,92 milijard dolarjev, kar je dobra osmina jugoslovan- skega letnega nacionalnega produkta In je bil za 10% večji kot ga je korporacija zabeležila v letu 1976 (5,36 milijard dol.) Gramofonska družba RCA Records se je znašla med sedmimi najuspešnejšimi vejami RCA korporacije, ki je tako v letu 1977 zabeležila najuspešnejše poslovno leto vse od ustanovitve leta 1919. Končni finančni uspeh RCA Records je precej izboljšalo histerično povpraševanje po ploščah Elvlsa Presleya, ki je sledilo njegovi smrti. V obdobju od oktobra do decembra 1977 je RCA korporacija zabeležila skupni dohodek v višini 1,65 milijarde dolarjev (v Istem obdobju leta 76 je znašal 1,47 milijard dolarjev), kar je enako slabi dvajsetini jugoslovanskega letnega nacional- nega produkta. Cisti dohodek v letu 1977 pa je znašal 247 milijonov dolarjev, kar je za 39% več kot v letu 1976 (177,4 milijona dol.). Tipične so besede, ki jih je ob koncu uspešnega poslovnega leta izrekel predsednik RCA Corporation: "Čeprav je bilo leto 1977 najuspešnejše poslovno leto v vsej zgodovini naše korporacije, nas je ta uspeh kljub temu osvestil, da navkljub našemu rastočemu potencialu in narašča- jočemu dohodku še vedno iščemo in raziskujemo nove možnosti. V letu 1978 se ponujajo mnoge nove, sveže priložnosti in nekatere od njih smo že pograbili." VZEMITE ZVEZDO IZ OKNA* John Prine Robert je bil mornar najboljša leta svojega življenja njegov kapitan je bila mati In ocean mu je bila žena še svež iz zibelke, edina pomlad v življenju, prisegel je in s krvjo zamazal svoj srednješolski prstan. In tu smo! Zdravo, Kalifornija! Zdravo očka In mami! Ladja stoj! Vaš sinek se je vrnil Iz Vietnama domov. Ne sprašujte me o medaljah na prsih vzemite zvezdo Iz okna in naj moja zavest počiva. Preplul je ocean do stare vojne na Vzhodu bila mu je tuja zato je zastavil prihodnost za boljše čase, ki jih je pričakoval in orientalsko točajko pripeljal domov za domačo kraljico. In tu smo, zdravo Kalifornija... DrugI velikan ameriške zabavne industrije, Warner Communications Inc. (WCI), je v letu 1977 prav tako beležil rekorde. Dohodek celotne korporacije, ki združuje najrazličnejše filmske, gramofonske In druge družbe, ki se ukvarjajo z Industrijsko proizvodnjo zabave, je v letu 1977 znašal 528 milijonov dolarjev, kar je za 30% več, kot v letu 1976 (406 mM. dol.). Veja te korporacije, ki jo sestavljajo Izključno gramofonske družbe (s kratico se Imenuje WEA) in ki vključuje gramofonske družbe Warner Bros., Elektra, Asylum in Atlantic, pa je v letu 1977 zabeležila skupni dohodek v višini 187,5 milijonov dolarjev, kar je za 40% več kot v letu 1976 (139,9 mil. dol.). Od leta 1975 je tako WEA povečala svoj dohodek za 70%, od česar odpade 60% na račun povečanja prodaje na ameriškem trgu, dohodek družbe WEA International pa se je v tem času skoraj podvojil, pa kljub temu tvori le 10% v skupnem povečanju. Res da je dohodek WEA krepko manjši od dohodka RCA Corp., vendar je potrebno omeniti, da WEA-0 sestavljajo Izključno gramofonske družbe, med- 31 tem ko pri RCA corp. tvorijo večino družbe, ki se ne uk- varjajo z idajanjem in prodiciranjem piošč. WEA je v pretekiem ietu sproduciraia največji fizični voiumen izdelkov ( = plošč) v zgodovini te industrije. Prejeli so 71 zlatih in platinastih plošč (kot je bilo že omenjeno, pomeni oznaka platinasta plošča en milijon prodanih primerkov posamezne long play plošče, oz- naka zlata plošča pa 500 000-pri malih ploščah pa znašata ti dve številki 2 in 1 milijon). Od teh enain- sedehdesetih zlatih in platinastih piošč je bilo 54 zlatih in 17 platinastih. Torej samo najmanjše možno število plošč, ki jih je vrgla na trg ta korporacija, znaša 44 milijonov prodanih izvodov, dejanska številka pa je seveda mnogo višja. Ena izmed najbolje prodajanih plošč leta 1977 je bila velika plošča skupine Fleetvi/ood Mac "Rumors". Ta Lp se je obdržal na vrhu lestvice najbolje prodajanih plošč kar 29 tednov, tako da so skupno prodali 10 milijonov izvodov te plošče, od tega 8 milijonov na ameriškem trgu, dva milijona pa drugje po svetu. Po tostranski uspešnosti sledi tej plošči long play plošča skupine Eagles, "Hotel California" in ki so jo prodali v 8 milijonih primerkov — 6 milijonov v Ameriki, dva pa drugod po svetu. In če smo že ravno omenili skupino Fleetwood Mac. omenimo še to, da je ta skupina na nastopu v San Diegu v Kaliforniji, kjer je nastopila s Country and Western skupino Nitty Gritty Dirt Band, privabila na svoj nastop 26 156 ljudi, ki so plačali za vstop od 6,75 dol., do 8,75 dol., pa do 9,50 dol., kar je skupaj zneslo 314 083 zelenih ameriških dolarjev. Od izvajalcev jazz glasbe pa je relativno soliden uspeh zabeležil pianist Keith Jarrett, ki je na univerzi Berkley pri San Franciscu skupaj s še tremi evropskimi glas- beniki (skupina Belonging) nastopil pred 3500 ljudmi, ki so za vstop plačali od 5,50 dol. do 8,50 dol., tako da je skupni dohodek znašal 26 750 dol. Treba pa je povedati, da so ti štirje jazz glasbeniki od vsega denarja dobili kvečjemu kakšno šestino, medtem ko pa honorarji vrhunskih rock zvezd niso znani. Vsekakor je moč trditi, da so honorarji, ki jih dobe za svoje koncerte jazz glas- beniki prava žepnina v primerjavi s tistimi, ki jih "pulijo" rock zvezde. V vsem poznani in tudi našim malčkom in mamicam ter njihovim očkom tako priljubljeni družbi Walt Disney Productions je v skupni dohodek poslovnega leta 1977, ki je znašal 629,825 milijonov dolarjev, s čistim dobičkom 81,947 milijonov dol., prispevala svoj delček tudi vejica te družbe, ki se bavi z izdajanjem plošč z glasbo iz filmov in risank. Tako je na primer plošča "The Greatest Hits of Walt Disney" (največji uspehi W. D.) dosegla zavidljivo prodajo 500.000 izvodov. Oglejmo si še razpredelnico, kako si vrhnjih 10 ameriških gramofonskih družb razdeli lestvico najbolje prodajanih plošč: NA VRHU JE SAMOTNO* Randy Newman Bil sem po vsem svetu, imel vsa dekleta, ki sem si jih poželel, morda mislite, da sem srečen, vendar nisem, vsakdo pozna moje ime, toda to je samo nora igra, oh, na vrhu je samotno. Poslušajte orkester: igrajo samo zame, poslušajte ljudi: plačujejo samo zame, ves aplavz, vsa parada in ves denar, ki ga imam, oh, na vrhu je samotno. Poslušajte, vsi vi norci: dajte, še naprej me ljubite — vseeno mi je, oh, na vrhu je samotno, oh, samotno je na vrhu. V letu 1977 se je število plošč, ki so dosegle platinasti status, povečalo za 84%, zlatih pa za 23%. V letu 1977 si je tako priborilo oznako zlata plošča 183 plošč posameznih avtorjev in skupin (v letu 1976 pa samo 149), platinastih plošč pa je bilo skupaj 68 (leta 76 le 37). Skupno najmanjše število prodanih izvodov teh plošč znaša tako približno 160 milijonov, kar v dolarjih znese krepko čez milijardo. Po tri platinaste plošče sta si prislužila le pokojni Elvis Presley in pa skupina Kiss. Ta dva izvajalca sta dobila tudi največ zlatih plošč. Elvis jih je dobil v letu 1977 sedem, skupina Kiss pa pet. Štiri zlate plošče so si priborili člani angleške skupine Bay City Rollers, ki se je preselila v Ameriko, potem ko jih je angleška davkarija nekoliko prehudo privila. Dve zlati plošči pa so si priborili celo slavni Beatlesi, ki že kakšnih osem let ne delujejo več skupaj, zato pa gramofonske družbe toliko bolj uspešno izkoriščajo njihovo nekdanjo slavo in izdajajo raznorazne prvič v takšnem vrstnem redu zbrane popularne skladbice skupine iz Liverpoola. 32 Končajmo ta bežen pogled v finančno zai^ulisje velikih ameriških gram. družb z izjavo Cliva Devisa, glavnega moža pri Arista Records, ki je to družbo, potem ko so ga v začetku sedemdesetih let odpustili pri CBS Records, popeljal v izredno kratkem času takorekoč iz niča do ene izmed najmočnejših posamičnih ameriških gram. družb; izjava je vzeta iz njegove knjige "Inside the Record Bussines" (Znotraj posla glasbene industrije): "Nevarno je biti preveč napreden, biti preveč pred svojim časom, toda še bolj uničujoče je, če dopustiš, da te čas povozi." Randy Newman ODJADRAJ' Randy Newman V Ameriki boste dobili hrane na pretek ne bo vam treba tekati in drsati okoli po džungli, samo prepevali boste o Jezusu in ves dani pili vino, kako krasno je biti Američan. Nobenih levov ni, niti tigrov, not)ene kače mamba, samo sladka lubenica in ajdov kolač. vsi so srečni kot se le da biti splezaj gor mali, odjadraj z menoj. Odjadraj, odjadraj proč, prečkali bomo veliki ocean do Charlestonskega zaliva. V Ameriki je vsak človek svoboden in lahko skrbi za dom in svojo družino, srečen boš kot opica na opičjem drevesu, vsi boste postali Američani. Odjadraj, odjadraj proč... Ameriški poslovni možje imajo navado reči: "Številke so dovolj zgovorne same zase!" Načelno jim pravzaprav nihče ne zameri, da si režejo tako obilne kose kruha. Vendar: ste se že kdaj vprašali, na čigav račun vedno znova načenjajo pogačo? Vsa tista glasba, ki prihaja izza one strani oceana in vsa tista, ki se producira drugje po svetu po tem ameriškem receptu, je res preprosto naivno prisrčkana. Ob njeni spremljavi lahko ješ, spiš, greš na stranišče, se postaviš na glavo. Toda mar je to res namen glasbe kot ene izmed oblik človekovega kreativnega ustvarjanja? Res, nihče nima pravice zahtevati, naj se glasba suče izključno v sferah visoke "težko razumljive" umetnosti. Vendar-zakaj mora biti tudi glasba ena izmed tistih stvari, ki čedalje bolj poneumlja prebivalce planeta Zemlje? Če se ne strinjaš in ne prenašaš takšne instantne glasbe, jo res teoretično lahko izključiš iz svojega zvočnega sveta. Teoretično že, praktično pa to postaja z vsakim dnem bolj nemogoče. V pesmi nekega ameriškega glasbenika lahko preberemo verz: "Nihče noče več kupiti velikega ameriškega sna iz druge roke!". Vendar se zdi, da to ne drži. Ta kup se vrši iz dneva v dan vse močneje. Citirane številke dajejo slutiti, da je v prihodnosti ena glavnih nalog ameriške zabavne industrije v zmagovito in popolno zavojevanje celotnega svetovnega trga. Pa ne gre samo za direkten vpliv in neposredno zavoje- vanje. Zaradi svoje prikritosti in navidezne patrotičnosti, je še dosti nevarnejši tisti vpliv, ki se kaže v nastajanju "pristne" nacionalne popularne glasbe, ki pa je le spretno prikrita kapitalska ekspozitura. IŠČEŠ SRCE SOBOTNE NOČI' Tom Waits Napolnil si tank z bencinom za volanom z roko okrog ramen svoje ljube v svojem Oldsmobilu hitiš vzdolž bulevarja iščeš srce sobotne noči. Plačo si dobil v petek žepi žvenketajo vidiš luči in kar zaščemi te kajti križariš s šestico in iščeš srce sobotne noči. 33 Počesal si si lase, se obrll poskusil izbrisat vsako sled ostalih dni v tednu. To bo tista sobota, v kateri boš dosegel največ. Ustaviš se ob rdeči, spelješ ob zeleni kajti nocoj bo kot še nikoli — in hitiš vzdolž bulevarja, iščeš srce sobotne noči. Ali je to ropot biljardnih krogel, ali brnenje neonskih luči? telefon zvoni — tvoj drugi bratranec kliče, Ali je to barska strežajka, ki se smehlja, iz kota oči čar melanholične solze v tvojem očesu, zatrepečeš globoko v sebi, sanjaš o sobotah, ki so minile, trčil si, trčil si ob srce sobotne noči. Napolnil si tank z bencinom Med ljudmi velja za "dobro" tista glasba, ki je široko poznana in priznana. Vendar po tem kopitu iz konteksta izpade dobršen del glasbene ustvarjalnosti, ki iz teh in onih razlogov ni širše poznana. Tako ljudje takšno glasbo ob naključnih stikih z njo navadno kategorično odklonijo. Vsa stvar z glasbo kot množično hrano za medije in občinstvo se že precej časa vrti v krogu kot maček, ki lovi svoj rep. Vsi hiti so si podobni kot jajce jajcu in vsi skupaj tvorijo le eno veliko jajce, na katerem zmagoslavno sede poslovni ljud e, ki žro zlate cekine. Ljudem so hiti všeč, saj zato h ti tudi so. Vendar kdo bo tisti, ki bo izstopil iz risa in malo globalneje in dolgoročneje zastavil podobo sodobne popularne glasbe. Dokler občinstvo nima ustreznih možnosti spoznati alternativnih "hitov", je vsako Izgovarjanje na posredovanje glasbe po željah občinstva zgolj nor- čevanje iz samega sebe. Biti na odru, nastopati ali izbirati glasbo za radijski program, je precej odgovorna naloga. Igrati takšno družbeno vlogo, pomeni biti v privilegiranem položaju. Če sam ne veš, kaj delaš, in če za sabo vlečeš le nekaj ljudi, je še vedno veliko bolje, kot če ne veš kaj delaš, pa delaš vtis na tisoče ljudi, dan za dnem. Ti tisoči ne vedo kaj počno, toda ne vedo niti tega, da tudi ti ne veš, kaj delaš. Toda, ker si na odru, mislijo, da imaš razloge za vse, kar počneš. Zvočno okolje je povsem ekvivalenten del globalnega človekovega življenjskega okolja. Slej ko prej bi se morala pojaviti družbena sila, ki bi ga zaščitila pred, na trenutke, že prekomernim svinjanjem. Zaščititi ga je potrebno pred prekomernim glasbenim svinjanjem, ki poslušalce (ne da bi se tega zavedali) poneumlja, jim privzgaja lažne vrednote, jih vodi na pot malomeščan- skega presojanja in vrednotenja, jih dela tope In apatične. uei zahodne množične glasbene kulture ima dvojen raz- redni značaj. Po eni strani z dotokom ogromnih količin kapitala (kar dokazujejo citirane številke) vzdržuje mate- rialno nadeksistenco priviligiranemu razredu (ga dvojno ohranjuje v privilegiranem položaju), po drugi strani pa skrbi, da množica ostane lena, apatično neaktivna in indiferentna za družbene konflikte, ki jih takšna glasba duši, olepšava, zamegljuje ali navidezno odstranjuje. Vendar ta ista zahodna glasbena kultura vsebuje tudi dobršen del relevantnih glasbenih stvaritev. Le seznaniti se je potrebno z njimi. Komu koristi in v čigavi službi je takšna popularna glasba in takšna glasbena podoba radijskega medija, kot je zaznavna danes v naši današnji konkretni družbeni stvarnosti? Nekaj v noči Uroš Mahkovec NEKAJ V NOČI Bruce Springsteen Drvim dol proti Kingsleyu, predstavljajoč si da bom dobil pijačo. Gumb na radiu obrnem na bolj glasno, da mi ni treba premišljevati. Odnesel jo bom na tla, čakajoč na trenutek, ko se bo svet zdel primeren in zaril se bom v črevesje nečesa v noči Rojen si z ničemer in bolje da tudi končaš tako. Kakor hitro dobiš nekaj, pošljejo nekoga, ki naj ti tisto poskuša odvzeti. Po tej cesti lahko vandraš tja do zore brez človeškega bitja, ki bi ti stalo ob strani Le otroci izgubljeni ob nečem v noči. Nič ni pozabljeno ali oproščeno, ko napoči tvoj poslednji trenutek. Toliko stvari se mi mota po glavi, ki jih ne morem živeti in vživeti. Ko odkrijemo stvari, ki smo jih ljubili so vse zlomljene in umirajo v umazaniji. Poskušali smo pobrati njihove koščke in neranjeni zbežati proč, toda ulovili so nas na meji države, rastremi so naše avtomobile v tem zadnjem spopadu pusteč nas teči zoglenele in slepe loveč nekaj v noči. * Prevodi pesmi ameriških individualistov S. Sušnik. 34 POMANJKLJIVO BRSKANJE PO OZADJU USPEHA "RUMORS' OH DADDY Oh daddy You know you make me cry How can you love me I don't understand why Oh Daddy, If I can make you see If there's a fool around. It's got to be me. Yes, it's got to be me Oh Daddy, You soothe me with your smile You're letting me know You're the best thing in my life Oh Daddy, ltd. Why are you right when i'm so wrong I'm so weak but youre so strong, Everything you do is just alright, And I can't walk away from you baby, If I tried Zgoraj citirana pesmica je besedilo enega od komadov na divje uspešni plošči Fleetwood Maca "Rumors". Ta plošča, ki je prišla ven leta 76 in dosegla prodajne vrhunce v letu 77, je poseben fenomen, kajti težko bi bilo izvesti analizo, ki bi mogla razkriti mehanizme delovanja fantazmov, "iracionalnega", imaginacije, masovne transformiranosti seksa itd., ki so nedvomno delovali pri nenavadnem uspehu tega LP. Komadi na plošči niso nobena posebna novost (vsaj na prvi pogled), niso nobeno "šopanje", niso v skladu z goda- janji na področju "rock-mode" in konec koncev so kratkomalo profesionalno solidni. Odkod torej specifična razlika, ki je pospešila prodajo, saj poleg vsega Fleetwood Mac nikoli niso bili ansambel, ki bi tudi v svoji "zlati dobi" naredil kaj velikega. To mora torej pomeniti, da je specifična razlika (ki obstoji, ker je povzročila tak izjemen uspeh plošče) vendarle nekje skrita. Pesmica z "Rumors", katere besedilo smo skoraj v celoti citirali, nam morda more ponuditi del odgovora, čeprav sama ni postala "hit". Toda prav zato, ker je eden najskromneje na tej plošči koncipiranih komadov, vzbuja sum, da je v njej glasbeno izrečena vsa "skrivnost" uspeha plošče. Toda preden se tej "skrivnosti" malo bolj približamo, se moramo spustiti v nekatere tvegane teze. Najprej to: doslej je vsakemu, ki se vsaj malo ukvarja z rockom, povsem jasno, da ima ta glasba za nadgradnjo moderne meščanske družbe določen pomen. Toda po drugi plati ni zadovoljivo artikulirana vsa struktura semiotične relevantnosti ročka. Ni jasno kako vse je rock političen, čeprav je jasno, da je političen, ni jasno kako vse deluje na seksualna obnašanja, čeprav je jasno, da nanje tudi deluje itd.; lahko bi našli še številna območja učinkovanja ročka in povsod bi naleteli na doslejšnjo pomanjkljivo artikulacijo "teorije" ročka, če po drugi plati opazujemo rock (skupaj s spremljajočimi pojavi) na območju t. im. masovne kulture, zagotovo pade kon- cepcija masovne kulture kot izključnega medija "manipuliranja" množic. Toda ali to zopet pomeni, da rock ni nič drugega kot enosmerna glasbeno-tekstuaina artikulacija nekako posredovane produktivnosti potreb mas, ki nastopajo kot konzumenti ročka? Iz neodgovor- jenosti na vsa ta vprašanja si je mogoče tudi pred- stavljati "skrivnostnost" takšnega uspeha kot je bila "Rumors". Večina pisanja o rocku je teoretsko nezadostna, posebno pogosto pa je opaziti neprecizni diskurz, ki se izgublja v meglenih pujmih žargonskih izrek, ki se končno reducirajo na določeno poetiziranje "feelinga" ipd., čeprav se mestoma pojavljajo tudi poskusi sociologizacij, filozofacij, psihologizacij itd. ročka. Posebno neuspešni so bili poskusi pristopanja rocku z instrimentarijem kakršnekoli "klasične estetike". Povsem jasno je, da njeni kriteriji ne vzdržijo kritike, ki jo že predhodno vsebuje sam predmet. In vendar o rocku le teče besedje. Navedena vprašanja zaenkrat puščamo odprta, bilo pa je potrebno, da smo jih navedli, da bi bile do neke mere začrtane koordinate tudi pričujoče improvizacije na temo "Rumors", ki je bila tako uspešen LP, ker pomeni odklonitev ponovnega iskanja boga, čeprav obenem predstavlja spravo ročka z uveljavitvijo novega vala vsakršnega konzervatizma: od političnega do restavri- ranja družine. Ta sprava je ne samo izrečena v bese- dilih, temveč jo poudarja tudi pretežno durovska glasba, v kateri so na delu dokaj klasicistične harmonije z določenimi ne pretiranimi "country-šablonami". Skratka sprava, o kateri je beseda, je artikulirana "optimistično" z nekaj blage ironije. Toda odklonitev iskanja boga je pravi razlog. Konec koncev je po vsej jezi in provokaciji v rocku nastopilo razdobje nonšalance ter nemarnosti. Iskanje boga je prenaporno, kakor je nategovanje ročka na socialno revolucijo. Drugi obraz propada "rock- revolucije", katere projekt je manj potekal znotraj same rock-glasbe kakor v "kontrakulturnih" glavah, je "punk". "Rumors' je povzetek tega razpoznanja, ki smo ga žal morali označiti s "feelingovskimi" termini. Toda takle "Rumors" je vendarle vključen v dialektiko, ki je ne reflektira. Če je jasno med drugim z "Rumors", da je rock daleč od tega, da bi bil revolucija, pa v "masovni družbi" ne more biti govora o kakršnikoli revoluciji brez ročka, kajti rock je tudi kritika religije. Zato smo tudi navedli pesem o očku na začetku tega zapisa. Daddy (očka) je ameriški tip očeta, ki osvaja svet. Ni slučajno, da je Jimmy Carter reprezentacija prav takšnega mita. Očetova avtoriteta je vse bolj trgovska pogodba, a kljub temu ohranja Oidipa. Masovno-kulturne reprezentacije tega in takšnega odnosa so dekadenca ročka in nova možnost njegove oživitve. Do takrat pa si bomo jasneje artikulirali "fenomen ročka" v minulih petnajstih letih. Dušanka Škulj 35 LYNYRD SKYNYRD Do množičnih Icuiturnih fenomenov pristopa siovensi