GRAD LJUBLJANSKI SLOVENSKA AKROPOLA SPISAL FRANCE STELE / LJUBLJANSKI GRAD SLOVENSKA AKROPOLA NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU 19 3 2 jr. 51105 Meril in risal stud. arc-h. Milan Sever v šoli prof. J. Plečnika JZ, K \ T7^T3 A i e bila starim estet ' v^/_L V_yi_JJ7jL sko, obrambno ter versko središče mesta. Najpopolnejšo in za vse čase, dokler ta naša, na starogrški osnovana evropska kultura ne propade, simbolično, značilno obliko je dobila Akropola v Atenah. Kljub tisoč¬ letjem, ki so se z vso težo vojsk in razdejanj brez¬ obzirno valila preko nje, je ona še danes estetsko jedro Aten, po svoji zgodovinski pomembnosti pa ognjišče sodobne kulture. Njena umetnost je še vedno nedosežen, zaželen vzor lepote; živi jenska modrost pa, ki je snovala v njeni senci sen o po- 3 Celotni pogled na Grad. polnejšem spoznanju božanstva, sen o popolni ure¬ ditvi človeške družbe v obliki vzorne države in sen o popolnem človeku, se je spojila v še popol¬ nejšo obliko s tisto, ki jo je na Areopagu, na trgu ob pobočju Akropole, proglasil sveti Pavel. Prvotni pomen nekdanjih akropol je že zdav¬ naj mrtev. Kljub temu pa je lepotni pomen akro¬ pol za naselbino, ki naj bi bila stavbinsko po¬ polna, še tudi danes vzor in sen mest. ki naj so središča narodov, torišča in simboli njih kulture. Srednji vek je nagonsko po svoje oblikoval misel akropole v gradovih vrhu skal in hribov, pod ka¬ terimi se je razprostiralo mesto. Naša sodobna arhitektura pa pogosto sanja o takozvani »mestni kroni« (Stadtkrone), ki naj umetno dopolni zu¬ nanjo sliko mesta s stavbo, ki vse druge ovlada. Ljubljana ima naravno akropolo v svojem gradu, ki jo je kot tako izoblikoval srednji vek. Smisel tega gradu, kakor ga je imel v srednjem veku kot znak deželno-knežje moči, je že davno mrtev in je ta grad prav za prav mrlič nad živim mravljiščem sodobnega mesta. Sodobna Ljubljana pa ni samo mravljišče prebivalstva z določnimi upravnimi, trgovskimi in družabnimi opravki, ampak je tudi znamenje samozavesti, napredka in kulture vsega naroda z vsemi njegovimi last- 4 nostmi in udejstvovanjem. S tem se pa tudi pomen njene akropole dviga v simbol, ki naj ne bi bil samo golo znamenje, marveč tudi viden in dejan¬ ski ud narodnega telesa. Vprašanje, kako izgra¬ diti slovensko akropolo, je za slovensko kulturo in za Ljubljano kot njeno ognjišče prav tako po¬ trebno kakor vsak drug vidni znak, po katerem se javlja dostojanstvo naroda. Vprašanje, problem gradu je za bodočo Ljubljano tako važen, da ne bo mogla mimo njega, razen če se hoče odreči svoj i vodilni nalogi. S tem pa je najože zvezano vpra¬ šanje o pomenu in namenu gradu v narodnem organizmu. Ta namen se mora uravnati po po¬ trebah. Eno najbolj perečih vprašanj sodobne Ljubljane in predstavništva slovenske kulture sploh pa je muzejski problem v njegovem naj¬ širšem pomenu in obsegu. Da smo tu še v precej skromnih začetkih, in to predvsem radi pomanj¬ kanja zadostnih in primernih prostorov, je že dokazano. Če bi se posrečilo adaptirati grad, bi bilo ljubljanske muzejske revščine temeljito in za dolgo dobo konec. Profesor Jože Plečnik se je lotil naloge, da dokaže, kaj se da napraviti iz gradu kot muzeja, obenem pa ga tudi arhitektonsko dopolniti za »mestno krono«, ki postaja estetsko tem bolj nujna, čim bolj napreduje notranja izpopolnitev mesta kot estetskega organizma. Plečnik je do vseh podrobnosti izdelal idealen načrt za praktično in estetsko ureditev gradu, in to s toliko ljubeznijo in bujnostjo domišljije, da njegovega načrta ne bi mogli bolje krstiti, kakor če mu rečemo: »Sen o slovenski Akropoli«. Po tem predlogu bi dobila Ljubljana dragoceno estetsko izpopolnitev svoje zunanje slike, slovenski narod pa zadostne, dostojne in po njih sestavi in licu zanimive prostore za shrambo spomenikov svoje kulture in kulture zemlje, na kateri živi. Načrt obsega: 1. Tri tlorise, iz katerih se raz¬ vidi razdelitev prostorov. 2. Zunanjo sliko pre¬ novljenega gradu od zapada, oni pogled namreč, ki je za grad najbolj značilen in tudi v preteklosti največkrat upodobljen. 3. Razvit pregled fasad južne zunanjščine. 4. Razvit pregled fasad zapadne zunanjščine. 5. Razvit pregled fasad okrog zapad- nega dela dvorišča. 6. Fasadi na severu in vzhodu dvorišča. Pogled na celoto od južne strani v obliki aksonometrije nam kaže sliko od juga, pregled razvrstitve stavb okrog dvorišča in vzorno ure¬ jeno dvorišče. 5 I N A O S T R, o P | E V tlorisu obstoječe celote je razporejenih okrog nepravilno peterokotnega dvorišča, obrnje¬ nega z ostrim oglom proti zapadu, šest skupin zgradb, katerih nekatere so čisto osamljene in jih edino sklenjeni trdnjavski obod gradu veže v enoto za zunanji pogled. Te skupine so sledeče: 1. vzhodna s sedanjim glavnim vhodom in pravo¬ kotnim traktom z bivšimi ječami, 2. severna s tzv. viteško dvorano, 3. severozapadna, ki jo na zunaj označujejo znani slikoviti pomoli, 4. zapadna s kapelo in razglednim stolpom in južno od kapele ležečo večjo stavbo, 5. leva južna, ki ima proti dvorišču zazidane arkade, in 6. desna južna, ki se pravokotno stika z vzhodnim traktom. Vse te zgradbe so v notranjščini razdeljene na mnogo majhnih prostorov, tako da je njih 6 prvotna prostornina razkosana in zabrisana, kljub temu pa po konstrukcijah in okvirnih zidovih še dobro ugotovljiva. Z odstranitvijo teh prezidav za stanovanjske namene dobimo v vsakem omenjenih delov in v vsakem nadstropju po enega ali dva lepa, večinoma pravilna prostora. Ti bi bili za razstavne dvorane. Da se pridobi še več prostora, deloma pa tudi iz arhitektonskih razlogov, pred¬ laga Plečnik na vso hišo nazidavo drugega nad¬ stropja. Tako ustvari v vsaki skupini troje večjih razstavnih dvoran, katerih dobi v vsem poslopju ena in dvajset, poleg njih pa še več manjših pro¬ storov in na jugu med skupino 5 in 6 v vseh nad¬ stropjih veliko, na dvorišče odprto lopo. Dvorane so od 15 do 35 m dolge in od 5 do 10 m široke ter zmerno visoke, kar daje za muzejske namene zelo C 8 primerne, večinoma obojestransko razsvetljene prostore. Da bi bile posamezne skupine laže in tudi posebej dostopne, je uredil dohode po peterih stopniščih. Glavno se nahaja na desno od seda¬ njega in bodočega glatvnega vhoda v vzhodnem traktu. Drugo stopnišče bi bilo ob tzv. viteški dvo¬ rani med skupino 2 in 3, a ne bi bilo z dvorišča neposredno dostopno. Tretje ustvari po prizidku v širini cele dvoriščne fasadne skupine 3. Četrto izpelje na arhitektonsko še bogatejši način pred dvoriščno fasado skupine 4. Peto pa na vzhodu velikih odprtih lop med skupino 5 in 6. Stopnišče 3 in 4 izrabi predvsem tudi za arhitektonsko obo¬ gatitev dvoriščnega lica stavbe. Vsaka skupina bi imela svoja stranišča, tako da dobimo več popol¬ noma samostojno organiziranih in za posebne od¬ delke muzeja samostojno porabnih in dostopnih delov. Nekaj stranskih manjših prostorov, zvezanih z glavnimi, bi bilo tudi za muzejske namene. Po načrtu ustvarjeni razstavni prostori bi obsegali okrog 5000 m 2 talne ploskve, kar je velikanska pridobitev, če pomislimo, da imajo sedanji pro¬ stori Narodnega muzeja le okrog 2000 m 2 . Kapela bi ostala nespremenjena. Razgledni stolp bi dobil predvsem bolj monumentalno obliko in udobno novo stopnišče. Več obstoječih manjših prostorov v posebnem kratkem traktu na severovzhodu od glavnega stopnišča bi se adaptiralo za stanovanja nadzorovalnega osebja in pisarne. V polkrožnem stolpu pri začetku glavnega vhoda v grad bi bili prostori za nadzorstveno osebje in prodajalna vstopnic. Pod razstavnimi dvoranami 6. skupine pa bi levo od tega stolpa bila grajska restavracija. Načelo, ki je vodilo arhitekta pri urejanju tega organizma, je bilo, da se porabijo, kolikor se da, obstoječi, zdaj vse križem prezidani prostori in konstrukcije. Ker so ti prostori nastali v različnih dobah in brez medsebojne zveze, nastanejo v pri¬ tličju in prvem nadstropju razlike v višini tlaka, kar pa skuša arhitekt s prehodi in dohodi po manjših stopnicah itd. premostiti, tako da obhod bodočih prostorov ne bo delal težav. V novem, drugem nadstropju so seve te razlike zravnane, kakor je na zunaj izravnan tudi kap streh vsega poslopja, kar daje vtis sklenjene, lepo uravno¬ vešene velike gmote. Isto načelo, da se porabijo vsi dani členi, vodi arhitekta tudi pri estetski in arhitektonski ure¬ ditvi zunanje in notranje slike bodočega gradu. Ohranjeni so obstoječi stolpi in slikoviti pomoli, odprte zazidane arkade na dvorišču, ohranjen obrambni zid z zidno krono, ki spremlja glavni dohod, in podobno. Kljub povišku za novo, drugo nadstropje se obris celotne mase, kakor leži vrh grajskega hriba nad središčem stare Ljubljane, bistveno ne izpremeni. Že omenjeno izravnanje kapu streh to gmoto le še trdneje sklene in bil je za arhitekta predvsem estetski razlog, da jo je do¬ sledno izvedel. Gmota starega gradu je nepod- vižna, ne stremi kvišku, le deloma jo iz njene pritlične zleknjenosti rešuje razgledni stolp na zapadni strani. Temu stolpu in njegovi nalogi v arhitektonski poživitvi celotne gmote je posvetil arhitekt posebno pozornost. Napraviti ga hoče predvsem udobnejšega za dohod k razgledu; na zunaj obleče vsega s kamnitim oblogom in učin¬ koviteje oblikuje njegovo krono. Z manjšim stol- pičkom na tej kroni in monumentalnim drogom za zastavo izzveni njegova gmota v višino, z njo pa dobi navpično poživitev cela gmota gradu. Za po¬ gled iz daljave bi zunanja slika Ljubljane s tem mnogo pridobila na slikoviti zanimivosti. Projekt predlaga manjši stolpiček tudi na južni strani, vendar je ta za celotno sliko gradu, posebno pa za mestno lice brez večjega pomena. Poleg te splošne ureditve gmot je arhitektu močno pri srcu posebno smotrena ureditev fasad. V zunanjščini stremi v prvi vrsti za enotnostjo obdelave in vtisa, s čimer kolikor toliko zabriše bogato razčlenjenost sestave gmot. S tremi, vodo¬ ravno okrog vse stavbe razpredenimi motivi do- 9 ■'1 ■ ' .-c’ E , . . 5 : L H A Wtt,W£ Dvoriščna fasada pogled proti stolpu. seže io sklenjenosl: s kamnitim pritličnim /uk ljem, z vodoravno rusliko ometa pritličja in prve¬ ga nadstropja in z gladkostjo drugega nadstropja. Pritlični zokelj opasuje vso stavbo v enaki višini. Le na enem mesiti, ki je za zunanje lice gradu že po živahni arhitekturi posebno važno, se nenadoma razbohoti, prodre skozi rustiko ometa v višino in pokrije ves stolp in ob njem ležeči trakt s pomoli do drugega nadstropja. Delitev stenskih ploskev se v splošnem omejuje samo na okna s preprostimi okviri. Stara, s pomoli odlikovana, pravkar ome¬ njena fasada dobi v drugem nadstropju dekora¬ tivne arkade, pritličje z gostilno pa velike pol¬ krožne odprtine. Enotna povezanost gmot je dalje poudarjena tudi z zobčastim vencem pod strešnim kapom. V nasprotju s to enotno povezanostjo zunanj¬ ščine gradu pa vlada pri ureditvi dvoriščnih fasad načelo, da se v fasadah izrazi vsak izmed stavbi n- skih objektov posebej. Fasade so tu predvsem logična posledica tega, kar zakrivajo. Na levo in desno od glavnega portala, skozi katerega stopimo na dvorišče, se vrste najprej gladke, samo z okni razdeljene in poživljene stene. Na nasprotnem 10 koncu dvorišča na obeli straneh apside kapele se pa fasade na mah razbohotijo, kar je naj večjega pomena za reprezentativni vtis bodočega dvorišča, ki bo tudi zravnano. Tu imate odprte in izpopol¬ njene, doslej zazidane arkade na levi, imate nato odprte hodnike s stebrišči in za temi izpeljano stopnišče v sredi, na desni pa zopet fasado, v ka¬ teri se jasno zrcali za njo ležeče stopnišče. Samo na enem mestu, tam kjer venec teh fasad prekine apsida kapele, prodre to motivno bogastvo kamnita rustika razglednega stolpa. Urejeno dvorišče bi imelo predvsem estetski pomen, v zvezi s tem pa bi vsaj deloma moglo služiti za lapidarij, to je za zbirko kamnitih spo¬ menikov, kolikor je takih, da jih je mogoče po¬ staviti pod milim nebom, in kolikor bi se dali sestaviti v učinkovit sostav. — To je Plečnikov »SEN O SLOVENSKI AKROPOLI«. KAKOR SFINGA S 8 ™'! dolino Ljubljano: nepodvižen, mrk strmi nekam, kamor mu živo oko doslej ni moglo slediti. O skriv¬ nosti tega, kar je videl in skriva kje pod seboj, doslej trdovratno molči. Ali bi vedel odgovoriti na vprašanje o bodočnosti? Po tem načrtu je sfinga spregovorila vsaj o svoji bodočnosti. Za presojanje in razumevanje misli o sloven¬ ski akropoli se mi zdi potrebno, da se seznanimo nekoliko z zgodovinsko preteklostjo ljubljanskega gradu in prav posebno z vprašanjem njegove pre¬ ureditve v sodobno porabno stavbo. Tudi po najnovejših raziskovanjih preteklosti Ljubljane in človeških naselbin na njenem ozem¬ lju moremo grad še vedno smatrati za eno naj- starejših naselbinskih točk ozemlja sedanje Ljub¬ ljane. Predrimski obrambni okop, ki je bil ugo¬ tovljen na grajskem hribu, spada po mnenju arheologov v ilirsko dobo, ki je dala rimski Ljub- Ljubljanski grad. Pogled z realke, preden .je bil sezidan deželni dvorec, sedanja univerza. ljani tudi nerimsko ime Emona. Da so tudi Rim¬ ljani Grad kakorkoli uporabljali, je verjetno. Sedanji vidni grad pa ima svoj početek glo¬ boko v srednjem veku, le škoda, da je njegova zgodovina doslej še tako površno obdelana. Nje¬ gov postanek pripada verjetno z drugimi našimi gradovi vred začetku drugega tisočletja po Kr. Šele 1.1144 sc prvikrat srečamo z njim v zgodo¬ vinskih virih in obenem tudi z nemškim imenom Ljubljane. Dve leti pozneje pa se pojavi že tudi slovensko ime, tako da bi delali krivico zgodovini, če bi iz tega hoteli sklepati na prvotnost nem- 11 Tloris Ljubljane s projektom novih utrdb iz srede XVII. stoletja. škega imena ali celo na nemško utemeljitev sred¬ njeveške naselbine. Očividno nenemška oblika imena je brez dvoma izpeljana iz slovenskega blagoglasnega imena Ljubljana, četudi se jeziko¬ slovcem doslej ni posrečilo, da bi bili to ime z gotovostjo razložili. Utemeljitve gradu samega, ki je starejše ime že obstoječe naselbine samo prevzel, pa seve ne bomo mogli pripisovati Slo¬ vencem, razen če bi mogli njegov postanek do¬ kazati za predkarolinško dobo. Ljubljanski grad je utemeljilo nam narodno tuje plemstvo, ki je po odvrnitvi mad jarske nevarnosti od zapadne Evrope in posebno od naših dežel baš z gradovi zago¬ tovilo skoraj tisočletno trdno posest teh dežel za sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti in za njegove državnopravne naslednike. Verjetno je, da je bil, za obvladanje svoje dežele prevažni ljubljanski grad že od svoje državno-politične ustanovitve last deželnega kneza, če ni bil ta na¬ ravnost njegov ustanovitelj. Gotovo pa to velja za čas po 1. 1231, ko je postala Kranjska vojvodina in ljubljanski grad sedež deželnega glavarja. Tudi 12 G. Pieroni, tloris Ljubljane, okoli leta 1650. srednjeveški deželni knezi so stanovali gori, ka¬ dar so obiskali Ljubljano. Knežje bivališče je ostal grad v bistvu tudi še po tem, ko se je deželni glavar radi večje udobnosti naselil v mestu sa¬ mem, na gradu pa je ostal samo grajski poveljnik, ki je imel o Valvasorjevem času 12 mož posadke. O tem srednjeveškem gradu žal nič podrob¬ nega ne vemo. Gotovo pa je, da so bili njegovi stanovanjski deli tedaj, kakor tudi pozneje v na novo pozidanem gradu, v zapadnili delih gradu, ki so tudi edini, kateri so ohranili vsaj nekaj po¬ sameznosti, ki bi jih mogli pripisovati še srednje¬ veški stavbi, vsekakor pa še gotski slogovni dobi. Na jugu od njih se je nahajala, kakor še sedaj, gotovo z njimi zvezana grajska kapela sv. Jurija, ki se omenja prvič 1. 1489, ko je cesar Friderik 13 Ljubljana okoli leta 1660. Grad s stolpom piskačev in planota z lipo. ustanovil pri njej mesto lcapelana. Iz letnice 1144 na zvonu z značilnim poznosrednjeveškim vzdi¬ hom »O, kral j slave, pridi z mirom« (O rex glo- riae, veni cimi pace) glede postanka kapele ne moremo nič sklepati, ker je po Valvasorju ta zvon visel konec 17. stoletja v stolpu piskačev na robu brega nad I rančo, ne pa v stolpu kapelice. O Val¬ vasorjevem času je prejkone ta zvon zvonil vsak dan ob sedmih zjutraj v spomin na odvrnjeno turško nevarnost, kar je temeljilo gotovo na pra¬ starem izročilu in vzbuja verjetnost, da je bil zvon tudi naročen v zvezi s takim, za ohranitev Ljubljane važnim dogodkom. Zelo bi nas zanimalo zvedeti, zakaj je sred¬ njeveški grad tako temeljito zginil v prezidavah 16. in 17. stoletja, ki še danes tvorijo podlago se¬ danjega stavbnega lica gradu. Ni nam znano, ko¬ liko ga je poškodoval za kranjske gradove kata¬ strofalni potres 1. 1511, ki je uničil n. pr. tudi tur¬ jaški grad in povzročil njegovo novo sezidan je na starih temeljih. Napad upornih kmetov, ki so ga 1. 1515 brezuspešno oblegali, mu ni mogel pri¬ zadejati takih razdejalnih poškodb. Najverjetneje se nam zdi, da je ista usoda (potres), ki je za tur¬ jaški grad zgodovinsko izpričana z napisno ploščo, 1. 1511 zadela tudi ljubljanski grad in povzročila, da so ga kmalu po tem na novo sezidali. Zgradili pa so ga kakor turjaškega na srednjeveških te¬ meljih in s porabo vsaj nekaterih ostankov zidov. Že to dejstvo zadosti govori, da se je to zgodilo v prvi polovici, kvečjemu mogoče še v sredi 16. stoletja. Kajti od srede 16. stoletja se je tudi pri nas začel uveljavljati iz Italije razširjeni način zidanja po pravilnem tlorisu z uvajanjem parad¬ nih notranjih arkadnih dvorišč. Tudi pri prezidavi starih gradov so odslej, kolikor se je dalo, izvajali to načelo. Pri ljubljanskem gradu pa so, prav ka¬ kor na Turjaku, kljub novi stavbi ohranili ne¬ pravilno notranje dvorišče in razporedili stavbe okrog njega in po robu strmega, s te strani na¬ ravno dobro zavarovanega hriba ter nad tem strmim robom postavili tudi grajsko palačo, ko¬ likor je pri ljubljanskem gradu sploh mogoče go¬ voriti o palači. Razporeditev stavbnih delov med seboj in okoli dvorišča se napram srednjeveški verjetno ni dosti ali nič spremenila. Obrambni značaj s stolpi in obrambnimi zidovi je tudi ostal, tako da je tudi novoveški grad ohranil, za srednje¬ veškega bistveni, obrambni značaj. Kako in kdaj so se v tej novi grajski zgradbi v naslednjih sto¬ letjih posamezni deli dopolnjevali in oblikovali, 14 nam ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Stavba sama nam kaže v zidovih severne in zapadne zu¬ nanjščine doslej najstarejše vidne osnove. Tako opazimo takoj v polkrožnem stolpu na desno od sedanjega vhoda v grad. To je polkrožni, z moč¬ nim posnetjem prednjega roba opremljeni, po obliki še gotski, po poreklu pa zelo mogoče pre¬ zidavi na začetku 16. stoletja pripadajoči portal. Dve pravokotni gotski lini v stolpu na zapadnem koncu z zidno krono opremljenega obrambnega zidu na desno od glavnega vhoda ter dve podobni lini v štirioglatem stolpu na severnem koncu trakta s konzolnimi pomoli so lahko še srednje¬ veške, lahko pa tudi že iz dobe prezidave v 16. sto¬ letju, ko vsaj prvo polovico stoletja še obvladujejo gotske oblike. Starejša je najbrž zazidana strelna lina v južnem zidovju v zapadnem koncu, kjer je bil še v 17. stoletju lesen hodnik, vodeč iz nad¬ stropja čez usedlino na umetni griček z velikim drevesom. Starosti lepih, izredno bogato gotsko profiliranih konzol štirih pomolov zapadnega trakta tudi ni mogoče z gotovostjo opredeliti in so lahko ostanek, in sicer najuglednejši ostanek srednjeveškega gradu ali pa tudi posledica pre¬ zidave v prvih desetletjih 16. stoletja. Obrambni stolp, na katerem je sedaj razgledni stolp, je ohranjen v vsej svoji višini in kaže s svojim zna¬ čilnim opečnim konzolnim vencem pod kapom značilne zgodnje baročne oblike kakega začetka 17. stoletja. Isto velja o le deloma ohranjenih kon¬ zolah severozapadnega trakta s t. zv. viteško dvo¬ rano, kar kaže na temeljitejše prezidave gradu v tej dobi. O istem nas pouči tudi notranja fasada zapadnega in severozapadnega trakta, ki ima de¬ loma ohranjena, deloma pa zazidana, z lepimi ba¬ ročnimi kamenitimi okviri opremljena okna; ob viteški dvorani je celo eno okno trodelno, a sedaj zazidano. Delno pomoč za dognanje starosti teh delov nam nudijo šele najstarejše ohranjene slike gradu, s katerimi se bomo spodaj bavili in ki nam za 17. stoletje dajejo že čisto nazorno sliko o njem. Tudi kapela se nam ni ohranila v svoji sred¬ njeveški obliki, kar lahko prav posebno obžalu¬ jemo. Tudi tega ne moremo z gotovostjo ugotoviti, ali je morda postavljena vsaj na prvotnih teme¬ ljih, kar je mogoče. Njena konservativna tlorisna oblika pa tega ne dokazuje nedvomno. Toda dosti drugje, kakor je sedaj, jo tudi za srednji vek težko domnevamo. Ker je njen tloris še starinski in se tudi v njenih oknih kaže še bližina gotike, čeprav nimamo nikjer nobene gotske oblike več, moramo tudi zanjo, kakor za novo zidavo gradu sploh, domnevati dobo, ko novi renesanski slog še ni trajno prodrl, gotski pa vendarle že v svojem bistvu odmrl, torej nekako sredo 16. stoletja, kvečjemu še njega drugo polovico. Šele v 17. stoletju postane obilnost in nazor¬ nost za zgodovino ljubljanskega gradu razpolož¬ ljivega gradiva tolika, da si točno lahko obnovimo načrt njegovega takratnega stanja in obenem vsaj približno lahko določimo čas, pred katerim so na¬ stale zgodnje baročne osnove stavbe.* Zelo važna bi bila najstarejša doslej znana slika Ljubljane v krajepisnem (topografskem) gradivu avguštinca Janeza Clobuceiaricha iz let 1601 do 1605. Ta nam jasno kaže zapadni trakt s konzolnimi pomoli s štirioglatim stolpom na severnem koncu in pol¬ krožnim sedanjim razglednim na južnem koncu. Ker pa ni razločiti prav nobene podrobnosti, o sta¬ rosti teh objektov prav nič ne zvemo. Dokazuje pa nam vsaj to, da so vsi poznejši objekti, četudi mogoče še v starejših stavbinskih oblikah, na tej strani že obstojali. Točen pogled v stanje gradu sredi 17. stoletja pa nam nudita dva načrta, katerih starejši, Piero- nijev, je iz okrog 1645, mlajši, v t. zv. Stierovem atlasu na Dunaju, pa iz let 1660 do 1664, in pa za študij razvoja Ljubi jane velevažna slika neznanega avtorja iz okrog 1660, ki se nam je ohranila v Val- * O tem in naslednjem prim. Fr. Stele, Valvasorjeva Ljubljana, v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo IX. (1928), str. 70—98; s slikami. 15 vasorjevi grafični zbirki v vseučiliški knjižnici v Zagrebu. Po teh starejših slikah je Valvasorjeva slika gradu na veliki sliki Ljubljane v Ehre des Herzogthums Krain in njegove druge slike Ljub¬ ljane z gradom samo dopolnilo za nekatere posa¬ mezne dele, ne pove nam pa, razen tega, da je bil lesen hodnik z gradu na trato z drevesom, nič posebnega novega. Stierov načrt nam nudi samo očrt (shemo) grajskega tlorisa, a je važen, ker jasno pokaže vseh šest še danes obstoječih stolpov, ki imajo vsi enake oblike kakor današnji. Piero- nijev načrt pa je najstarejši, ki nam daje sicer nekoliko nejasen, a popoln tloris gradu. Pri njem je vrisano tudi nizko, deloma še ohranjeno obrambno zidovje pred severnim in zapadnim traktom, o katerem piše Valvasor, da ga radi go- stega drevja sploh ni videti. Na tem načrtu sta vrisana kot obstoječa severni in severozapadni trakt, na južnem njihovem koncu pa kapela. Neko poslopje je bilo takrat tudi prislonjeno ob se¬ danji zid z zidno krono na desno od sedanjega vhoda in na južnem koncu sedanjega jetniškega trakta. Stanje poslopja s sedaj zazidanimi arka¬ dami ob južnem ozidju ni jasno. Ta načrt nam dopolnjuje pri Pieroniju slika gradu od severo- zapada, iz katere se kljub drugačni površnosti prepričamo, da sta ta dva trakta takrat že imela sedanjo obliko: zgodnjebaročna prezidava gradu potemtakem nedvomno spada pred leto 164-5. Najvažnejše dopolnilo tega gradiva pa je slika iz okrog 1660, ki nam kaže pogled na grad z viška od severozapadne strani. Ta pogled nam pred¬ stavlja zanimivo vzporednost z vzvišenim pogle¬ dom na bodoči grad od juga po Plečnikovi za¬ misli. Na tej sliki jasno vidimo sliko peterih stol¬ pov, dočim je zapadni na južni strani neviden. Vsi imajo v bistvu sedanjo obliko. Ob sedanjem zidu z zidno krono je poslopje, prav tako se vidi ono na južnem koncu sedanje jetnišnice. Dobro se vidi nadstropna stavba s sedaj zazidanimi ar¬ kadami, ki dobi tako svoj datum pred 1. 1660, če nočemo smatrati, da jo ima Pieroni nekoliko ne¬ jasno vrisano. Izza sedanjega razglednega stolpa se dviga ozki zvoniček kapele, ki je v restavrirani obliki tudi še ohranjen. Važen detajl, ki nam ga je ta slika ohranila v nazornejši sliki kakor Val¬ vasorjeva, je dalje stolp piskačev, ki je stal na robu brega pred sedanjim razglednim stolpom, odkoder je nekdaj segal zid od gradu do prvotnih mestnih vrat pod Trančo. Ob teh načrtih in ob tej sliki bi kdo gotovo vprašal, kje je bil prvotni vhod v grad in ali je sedanji vhod tudi stari grajski vhod. Na nobenem obeh zgoraj navedenih najstarejših načrtov vhod ni označen. Edino na Pieroni jem načrtu je vrisana še sedaj obstoječa pot na grad od Sv. Florijana pošev po bregu naravnost k nekdanjemu stolpu piskačev in od nje, v dvetretjinski oddaljenosti od Sv. Florijana, odcepljena pot, ki vodi po po¬ bočju kotline nad Sv.Florijanom do pod nekdanjo meščansko bastijo, na levo nazaj po globeli na planoto južno od grada ter naravnost na še ob¬ stoječi mnogokotni stolp v južnem grajskem ozidju. Kljub temu, da je Pieroni izpeljal pot tesno do stolpa, ni nikjer naznačil prehoda. Ker v zidu ni videti zazidanega vhoda, ki bi ga, kakor mislim, še tako točna zazidava ne mogla zakriti, se mi zdi domneva, da je bil prvotni vhod v sredi južnega ozidja gradu, neverjetna. Da bi bil vhod v jugozapadnem oglu grajskega kompleksa, kjer ima Valvasor iz nadstropja izpeljan lesen hodnik na trato z drevesom in kjer je velik del danes iz belega apnenca od tal do vrha očividno v novej¬ šem času zazidan, se mi tudi ne zdi verjetno, po¬ sebno ker notranjost niti najmanj ne odgovarja kakemu pomembnejšemu vhodu na grajsko dvo¬ rišče. Če pogledamo sliko iz okrog 1660, vidimo na južni strani pred prej omenjenim mnogokotnim stolpom polkrožen vhod, vendar je to preočitno vhod v enega največjih obrambnih stolpov vsega gradu. Ostane nam torej edino sedanji glavni in 16 edini vhod v grad. iz slike sicer ni viden, vendar pa verjeten, jasno vidimo še obstoječi polkrožni stolp, ki je s svojo notranjo stranjo preočitno postavljen ob stran sedanjemu vhodu. Vidimo dalje njemu nasproti na levi od sedanjega vhoda na jugu sedanjih zaporov ležeči južni trakt, ki s tem stolpom ni zvezan, in slika nedvomno do¬ kazuje presledek med njima. Tako mislim, da smemo z vso pravico ostati pri domnevi, da je bil vhod od nekdaj na tem mestu in da je vsaj za sredo 17. stoletja tukaj izpričan. Naslednja stoletja te stavbe niso mnogo spre¬ menila, pač pa so povzročila, da je polagoma popolnoma izgubila značaj kakšne kolikortoliko odlične (reprezentativne) stavbe ter končno dobila lice mrkega zapora, ki ga ima še dandanes. Zgo¬ dovina gradu je v novejši dobi dokaj enostavna. Leta 1814 so ga preuredili v težko ječo. V ta namen so obstoječe stavbe dopolnili z novim, pravokotno na južni trakt postavljenim poslopjem. Je to na levi od vhoda in s severnim traktom zvezano po¬ slopje, skozi katero vodi sedaj vhod na grajsko dvorišče. Leta 1848 so sezidali na obstoječem obrambnem stolpu sedanji razgledni stolp. Do 1895 je ostala na gradu ječa. Končno je 1.1905 kupilo grad od države mesto in ga, kakor se je najbolje dalo. preuredilo za stanovanja, za kar služi tudi še danes. Župan Ivan Hribar je že po nakupu grad na¬ menil boljši usodi in zasnoval v njem muzej. Načrt se ni uresničil in bil že pozabljen, ko je ob koncu svetovne vojne zdramilo iz spanja Ljub¬ ljano novo življenje, zbujeno po zedinjenju v ve¬ liki jugoslovanski državi. Doslej značilno, po možnosti vedno zapostavljano pokrajinsko avstrij¬ sko glavno mesto, je Ljubljana naenkrat postala ne samo dejansko središče združenih Slovencev, ampak celo tretje najpomembnejše mesto velike države. Oboje ji je naložilo posebne naloge, ki jih je začela reševati, kakor je vedela in znala. Dolžnosti in potrebe našega mesta so s tem polo¬ žajem postale namah čisto druge. Kmalu smo se morali tudi zavedeti, da kulturni okvir, ki ga je bila odmerila avstrijska uprava Ljubljani, niti od daleč ne ustreza novemu položaju. Dobili smo univerzo, Narodno galerijo, celo vrsto kulturnih ustanov in smo se morali zavedeti, da nam še mnogo manjka, kar se danes smatra za bistveno merilo kulturne samostojnosti. Spoznati smo mo¬ rali, da v tem pogledu baš obstoječi ljubljanski muzej niti daleč ne zadošča nalogam, ki jih stavi nanj okrog tega mesta osredotočeni in v njem svoj reprezentativni simbol si ustvarjajoči narod. Galerija je sicer dobila svoje prostore, novousta¬ novljeni narodopisni muzej pa, če bi tudi hotel, radi pomanjkanja prostora v sedanjem poslopju ne more nikamor. Zavedeti smo se morali, da nam manjka kulturno zgodovinske galerije portretov naših zaslužnih mož, zbirke zgodovinskih slik na¬ ših pokrajin in selišč, tujsko propagandnega mu¬ zeja ter posebno umetno obrtne zbirke. Mesto Ljubljana je moralo začeti tudi samo misliti na mestni muzej, in še to in ono bi se moralo pojaviti, kakor hitro bi se lotili sistematične izgraditve na¬ šega muzeja. Tako se je kar naenkrat zopet po¬ javila nekdanja Hribarjeva misel, naj se grad pre¬ uredi v odlično reprezentativno kulturno stavbo. Plečnikov sen o slovenski akropoli, ki smo se zgo¬ raj seznanili z njim, ni prav nič drugega kot do¬ kaz, da se iz gradu da narediti praktično uporabno muzejsko poslopje, ki bi pri primerni preureditvi svoje zunanjščine dvignilo tudi lepotni pomen tega bistvenega člena zunanje slike našega mesta. T)T) GNT)T TTHV /T preureditve gradu v tako -t JlV J3_Lil_jlV-L uporabno obliko, da tudi s te strani ne bo nejasnosti, nepotrebnih pomisle¬ kov ali pa pretiranih tolmačenj načrta kot takega, je pa končno tudi potreben pojasnila. 17 Ako presojamo preureditev ljubljanskega gradu, moramo imeti pred očmi praktično in ide¬ alno stran tega vprašanja. Preden se tako vpra¬ šanje sploh načne, je treba biti glede praktične strani načrta popolnoma na jasnem. Čemu naj služi preurejena stara stavba? Ali naj prenov¬ ljena stavba služi samo goli praktični potrebi, ali naj ima tudi reprezentativen značaj? To so osnove, iz katerih bomo snovali načrt. Čeprav je ljubljanski grad arhitektonsko skromen, pa po svojem posebnem položaju v mestni celoti že sedaj bistveno reprezentira mesto. Že ta posebni položaj navaja na misel, da je treba tudi praktični porabi njegovih prostorov dati važ¬ nejšo nalogo od vsakdanje. Grad kot tak potnika, ki obišče naše mesto, res vabi. Toda potnik raz¬ očaran odhaja, ko najde gori po zunanji sliki ječo, po praktični porabi pa zasilna stanovališča. Zato je bila pravilna misel župana Hribarja, ki je gradu namenil kulturno reprezentativno bodoč¬ nost, ko si ga je zamislil kot muzej. Praktični problem, kakor ga mi gledamo, je kratko ta: Grad naj postane torišče naše kulturne reprezentance s tem, da se preuredi v muzej in se tako klavrna zgodovinska dediščina, ki jo danes predstavljajo njegove zidine, priključi živemu organizmu na¬ rodne kulture, kar mu edino more zagotoviti do¬ stojen obstoj. Kakor hitro pa vprašanje tako po¬ stavimo, smo dolžni dati prenovljenemu gradu tudi tisto reprezentativnost, ki jo njegov zgodo¬ vinski, še obstoječi značaj dopušča. Pri reševanju tega praktičnega vprašanja pa ne smemo postopati brezobzirno, ampak nas pri tem vežejo idealne strani problema, ki so pred¬ vsem upoštevanje njegovega zgodovinskega zna¬ čaja in upoštevanje njegove tradicionalne estetske vloge v zunanji sliki mesta. Oboje se tesno veže drugo na drugo in stavi projektantu prve meje, ki jih mora uvaževati. Kakor smo že v uvodu ugotovili, je grad po svojem lepotnem pomenu krona mesta, bistveno estetsko dopolnilo in za¬ okrožitev njegove zunanje slike. Kot estetski člen grad ni sicer hoten, ampak je nastal kot sad sploš¬ nega razpoloženja, ki je bolj po zdravem in¬ stinktu kot po računu razporejalo gradbene ele¬ mente selišč v lepotno učinkovite skupine. Mesto z gradom je postalo izza srednjega veka estetski tip, ki je imel razen enodnevnega ugodnega učinka posebno tudi prednost velike stalnosti. Razvoj ljubljanske mestne slike, kolikor ga mo¬ remo zasledovati, nas uči, da se kljub katastrofam in neprestanemu spreminjanju in naraščanju pod gradom ležeče mase stanovališč, zunanja slika mesta tristo let — tako daleč jo namreč doslej lahko zasledujemo — v bistvu ni spremenila in zdi se, da se še dolgo ne bo. Grad s svojim polo¬ žajem in obrisom svoje zleknjene gmote je postal nenadomestljiv znanik Ljubljane in vsaka pre- uredba mora računati s tem tradicionalnim zna¬ čajem njegove celote. Mogoče je v smislu dosled¬ nosti celoti kaj dodati ali že dan element bolje iz¬ oblikovati, to pa je tudi vse. Kako pa je z gradom kot zgodovinsko tvorbo? Pogled v njegovo zgodovino nam je že vse po¬ trebno naznačil. Iz njega smo spoznali, da je se¬ danji grad posledica skoraj tisočletnega prezida- vanja in dozidavanja, napredovanja in propa¬ danja. Srednji vek govori danes le še po tlorisu in po nekaj posameznostih, ki pa razen v fasadi s konzolnimi pomoli nikjer ne dosežejo monu¬ mentalne oblike. Ta srednji vek je tako temeljito prerasel od baročnih prezidav, da tvori edino še barok nekaj arhitektonsko estetskih elementov sedanjega stanja, čeprav so tudi ti skrajno za¬ brisani. Vse te stoletne dediščine se je namreč v 19. stoletju tako temeljito polastil značaj jetniš- nice, da ta danes bližnjo sliko gradu popolnoma obvladuje. Da to zadnje zgodovinsko stanje ljub¬ ljanskega gradu ne more zahtevati zaščite, je več kot jasno. Načelo spomeniškega varstva pravi glede spo¬ menikov vsake vrste, da jih je treba ohranjevati 18 sprememb, ki so ves čas njihovega obstoja vpli¬ vale nanje, doživeli današnji dan. Njihova zgodo¬ vinska oblika naj se ne spreminja, razen kolikor nujno zahtevajo praktične potrebe sodobnosti. Pred vsem pa je treba čuvati njihove dokumenta- rične poteze, ki so pri stavbah arhitektonski členi raznih slogov, napisi in splošna oblika, ki je po¬ stala že bistveni del okolice in predstave prebi¬ valcev. Če pogledamo ljubljanski grad v luči teh načel, najdemo' zelo malo takih dokumentaričnih potez. Mi smo jih že pri zgodovinskem pregledu izluščili in označili. Tudi zadnje lice, lice jetniš- nice, je taka dokumentarična poteza, toda ne¬ dvomno ne dobra in zato njeno odstranitev za¬ hteva že čast mesta. V notranjosti ni razen prvot¬ nih prostornin, kolikor se še dajo izluščiti, nobe¬ nih vrednot, ki bi jih bilo treba varovati. Vsaj vidnih ne. Večina sedanjih oken, ki itak niso prvotna, bo morala dobiti praktično in estetski primerno obliko. Ker so se nam v dvoriščni fasadi severnega in severozapadnega trakta ohranila lepa baročna okna s kamenitimi okvi, bi bilo umestno, da se ta vzamejo za vzorec novih oken. Vsak, tudi najboljši načrt je končno šele mi¬ sel, prva stopnja k rešitvi danega vprašanja. Pri nas se veliko greši baš s tem, da se posebno pri arhitektonskih delih zahteva od načrta, naj bo v vseh podrobnostih popoln in obvezen. Pri tem pa pozabljamo, da je načrt teorija in da se vsaka teoretična zasnova oblikuje v stvarno in življen- sko zadovoljivo v trenju z odporno ali nasprotno resničnostjo in je dobro delo pogosto prav močno različno od svoječasnega papirnega osnutka. Tem¬ bolj velja to o načrtih za prezidavo že obstoječih stavb. Nihče danes ne ve, kaj tla dvorišča, kleti in zidovi ljubljanskega gradu nevidno skrivajo v sebi poleg doslej vidnega. Ko bodo urejali dvo¬ rišče, bo treba vse dobro in pod strokovnim vod¬ stvom preiskati, ker se nam mogoče odpre pogled v prazgodovino gradu in Ljubljane. Lahko se tudi v tistem stanju, v katerem so kot posledica vseh zgodi, da bodo najdbe tako važne, da jih bo vredno trajno ohraniti. S tem bo doslej idealni načrt za ureditev dvorišča naenkrat navezan na nekaj obstoječega, realnega in postal od tega od¬ visen. Tudi v notranjih prostorih se mogoče ne¬ nadoma pojavijo kaki ostanki preteklosti gradu, ki jih bo treba upoštevati. Tako nenadno odkrita stvarnost lahko vzorni načrt naenkrat veže na to ali ono stran in ga nujno sebi prilagodi. Kolikor je mogoče načrt brez znanja teh ne¬ znank presojati, je Plečnikov načrt glede načelne rešitve s stališča spomeniškega varstva sprejem¬ ljiv. On upošteva v polni meri bistvene poteze tlorisa; kar dopolni, je praktično utemeljeno in nujno. Dopolnitve so v tlorisu take, da ne zabri¬ sujejo prvotne osnove, za katero je značilna raz¬ bitost na več stavbnih skupin. Nova okna so prak¬ tično in estetsko utemeljena, prav pa bi bilo, če bi se naslonila na ohranjene baročne vzorce. V zu¬ nanjščini upošteva vse stolpe, samo glede štiri¬ oglatega na meji severnega in severozapadnega trakta se nam zdi, da je preveč zabrisan. Na se¬ verni strani zaokroženi stolp, na katerega je po¬ stavljen sedanji razgledni stolp, je star in ima še baročen podstrešni venec. Z ozirom nanj bi pred¬ lagali, da se ne spremeni v štirioglatega, kar arhi¬ tektu iz raznih razlogov bolj ugaja, ampak se na to dano staro podlago postavi nov razgledni stolp, zoper katerega modernizacijo ni pomisleka, ker je sedanji itak tvorba 19. stoletja, pa ne najsrečnejša. Načrtu v dobro moramo šteti tudi to, da novo. kar dodaja, sicer prilagaja obstoječi okolici, nikjer pa ne skuša uvajati raznih zgodovinskih slogovnih potez, torej zgodovinskih neresnic, ki jih sodobno spomeniško varstvo odločno odklanja. Načrt, kakor smo ga tu objavili, je po našem mnenju posrečen rezultat praktične ideje o bo¬ dočnosti ljubljanskega gradu in zgodovinsko da¬ nega. Ponovno pa poudarjamo, da je vsak, posebno pa še tak načrt le ideja, le prvi korak k uresni¬ čitvi zamisla in da je dovršeno delo, ako hoče biti 19 pravilno in dobro, končno le posledica soglasitve tega idealnega načrta z dejstvi, ki bi med delom nastopila in kakorkoli pokazala drugo stanje, ka¬ kor ga je predpostavljal idealni načrt. Za konec naj ugotovim še to: Idealni načrt, s katerim smo seznanili naše bravce, smatramo za notranje toliko dozorel, da se na njegovi osnovi dela za notranjo preureditev gradu lahko takoj prično. Vse morebitne prilagoditve v smislu zgoraj povedanega ali vse prilagoditve slučajnim novim pojavom se lahko izvrše med delom, ne da bi s tem kakorkoli trpel splošni značaj idealne zasnove. Ljubljanski grad z Mačje steze. (Fot. Fr. Krašovec.) 20 t' ■