VPLIV EPIDEMIJE COVID-19 NA 
REHABILITACIJO OSEB Z ZLOMOM 
KONČNEGA DELA KOŽELJNICE
THE IMPACT OF COVID-19 EPIDEMIC ON 
REHABILITATION OF PEOPLE WITH DISTAL 
RADIUS FRACTURE
Katja Sladnjak, dr. med., Dragan Lonzarić, dr. med., viš. pred., prim. izr. prof. dr. Breda Jesenšek 
Papež, dr. med.
Inštitut za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, Univerzitetni klinični center Maribor
Poslano: 1. 3. 2021
Sprejeto: 6. 4. 2021
Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (KS): ksladnjak@gmail.com
Povzetek 
Izhodišča:
Zlom končnega dela koželjnice (ZKK) sodi med najpogostejše 
vrste zlomov. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv epidemije 
COVID-19 na ambulantno rehabilitacijo pacientov po ZKK. 
Zanimalo nas je, kako je skrajšana obravnava vplivala na izid 
rehabilitacije in funkcioniranje pacientov po ZKK.
Metode:
Retrospektivno raziskavo pri pacientih po ZKK, obravna-
vanih na Inštitutu za fizikalno in rehabilitacijsko medicino 
(IFRM) Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor, 
smo izvajali od 1. januarja do 31. maja 2020. V raziskavo 
smo zajeli 89 pacientov z ZKK. V skupini 1 (n = 51) so bili 
pacienti, obravnavani pred epidemijo, v skupini 2 (n = 38) pa 
pacienti, obravnavani v času epidemije. Rehabilitacijski izidi 
so bili celokupna gibljivost zapestja (merjeno z univerzalnim 
goniometrom), moč stiska roke (merjeno z ročnim dinamome-
trom Jamar), ocena bolečine s številsko ocenjevalno lestvico 
ter ocena funkcioniranja s Krajšo različico vprašalnika o 
funkcionalnosti zgornjega uda, ramena in roke (QuickDASH) 
ter Lestvico za pacientovo ocenjevanje zapestja (PRWE).
Rezultati:
Povprečna starost pacientov (70 % žensk in 30 % moških) 
je bila 61 let. Skupno 76 % pacientov je bilo zdravljenih 
konservativno, 24 % pa kirurško. Skupina 2 je imela manj 
terapij kot skupina 1 (mediana števila obiskov 2. skupine 6, 
1. skupine 9, p < 0,001), kljub temu pa je dosegla statistično 
značilno izboljšanje celokupne gibljivosti (p < 0,001), pove-
Abstract
Background:
Distal radius fracture (DRF) is among the most common frac-
tures. The purpose of the study was to determine the impact of 
COVID-19 epidemics on outpatient rehabilitation after DRF . 
We were interested in how abbreviated treatment affected the 
rehabilitation outcome and functioning of patients with DRF .
Methods:
A retrospective study of patients after DRF treated at the Insti-
tute of Physical and Rehabilitation Medicine at the University 
Medical Centre Maribor in the period from January 1 to May 
31 in 2020 was performed. The study included 89 patients with 
DRF . Group 1 (n = 51) consisted of patients treated before the 
epidemic and group 2 (n = 38) consisted of patients treated 
during the epidemic. The rehabilitation outcomes were overall 
wrist range of motion (ROM), grip strength of the injured hand, 
pain intensity and functional outcome assessed by the Short Form 
of the Disability of the Arm, Shoulder and Hand (QuickDASH) 
and The Patient-rated Wrist Evaluation (PRWE).
Results:
The mean age of the patients (70 % women and 30 % men) was 61 
years. In total, 76 % of patients were treated conservatively and 
24 % operatively. Group 2 had fewer sessions per treatment than 
group 1 (median number of sessions for the first group 6, second 
group 9, p < 0.001), but nevertheless achieved a statistically 
significant improvement in overall ROM (p < 0.001), increase 
in grip strength (p = 0.002) and reduction in pain intensity 
(p = 0.006). 
Sladnjak, Lonzarić, Jesenšek Papež / letnik XX, supl. 1 (2021)
85

UVOD
Zlom končnega dela koželjnice (ZKK) sodi med najpogostejše 
vrste zlomov v vseh starostnih skupinah (1). Predstavlja 25 % 
zlomov pri otrocih in 18 % zlomov pri starejših od 65 let (2). 
Najpogostejši mehanizem nastanka je padec na iztegnjeno roko 
(3). Pojavnost ZKK ima bimodalno razporeditev, z vrhovoma pri 
mlajših moških (10–14 let) in pomenopavzalnih ženskah (≥ 65 let) 
(4). Pri mlajših so ti zlomi običajno posledica visokoenergijske 
poškodbe, pri starejših pa nizkoenergijske poškodbe, kot je npr. 
padec iz stojne višine (5). ZKK je pri starejših osebah povezan z 
znižano mineralno kostno gostoto zaradi osteoporoze in z večjo 
pogostostjo padcev pri ženskah (6). Izolirani zlomi končnega 
dela podlahtnice so relativno redki. Veliko pogosteje gre za zlom 
stiloidnega odrastka podlahtnice, ki je pridružen ZKK (7).
Na izbiro ustreznega zdravljenja vplivajo številni dejavniki, kot 
so starost, življenjski slog in funkcijske zahteve posameznika, 
pridružena zdravstvena stanja, sodelovanje pri zdravljenju, domi-
nantnost roke, trdota kosti, vrsta in stabilnost zloma, stanje mehkih 
tkiv in pridruženi zlomi (8). Večina zaprtih ZKK, brez premika 
ali z minimalnim premikom odlomkov, se zdravi konservativno 
z imobilizacijo, z naravnavo ali brez nje, za obdobje 4–6 tednov. 
V primeru večjega premika odlomov, odprtih ali večkratnih 
zlomov je indicirano kirurško zdravljenje (9, 10). Na razpolago 
je več različnih kirurških tehnik; v zadnjem času se najpogosteje 
uporablja odprta naravnava in notranja učvrstitev (angl. open 
reduction internal fixation, ORIF) z volarno ploščo (VP) (11, 12). 
Funkcijski izid po ZKK je v večini primerov ugoden. Možen 
pa je tudi dolgoročni funkcijski primanjkljaj, vztrajna bolečina, 
okorelost, mišična šibkost in razvoj deformacije (13). ZKK je 
povezan z visoko pojavnostjo zapletov, med resnejše spadajo 
nevropatija medianega, ulnarnega ali radialnega živca ter kom-
pleksni regionalni bolečinski sindrom (KRBS) tip I (14, 15).
Rehabilitacija po ZKK je usmerjena v obvladovanje bolečine, 
povrnitev gibljivosti in mišične moči ter najpomembneje, v povr-
nitev funkcije roke (16). Začetek razgibavanja zapestja je odvisen 
od vrste zdravljenja. V primeru konzervativnega zdravljenja se 
prične po odstranitvi imobilizacije, po kirurškem zdravljenju z 
uporabo VP pa je dovoljeno zgodnejše razgibavanje od 7. do 10. 
pooperativnega dne (17). Na podlagi randomiziranih kontroliranih 
študij zaenkrat ni zadostnih dokazov o najprimernejši rehabilita-
cijski obravnavi, pričetku in trajanju rehabilitacije (15). Prav tako 
ni zadostnih dokazov, ali fizikalna terapija vodi v boljši klinični 
izid kot samostojno izvajanje vaj v domačem okolju (18). 
Zaradi naglega širjenja COVID-19 je bila dne 12. 3. 2020 razgla-
šena epidemija (19). Na Inštitutu za fizikalno in rehabilitacijsko 
medicino (IFRM) Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) 
Maribor je bila dne 16. 3. 2020 popolnoma prekinjena ambulantna 
rehabilitacija pacientov, izvajala se je le stacionarna rehabilitacija. 
Ambulantna rehabilitacija pacientov je bila ponovno vzpostavljena 
proti koncu maja 2020 in je bila zaradi prostorske reorganizacije 
IFRM omejena na obravnavo akutnih popoškodbenih in poope-
rativnih stanj. Število terapij je bilo zmanjšano.
Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv epidemije COVID-19 
na ambulantno rehabilitacijsko obravnavo pacientov po ZKK, 
napotenih na IFRM UKC Maribor. Zanimalo nas je, kako skrajšana 
obravnava vpliva na izid in funkcioniranje pacientov po ZKK.
METODE
V retrospektivno raziskavo smo vključili paciente po zlomu 
spodnjega dela podlahti, ki so bili obravnavani na IFRM UKC 
Maribor od 1. 1. 2020 do 31. 5. 2020. Podatke smo pridobili iz 
bolnišničnega informacijskega sistema Medis. Zajeli smo diagnoze, 
ki so po Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10) ustrezale 
zlomu končnega dela podlahti (S52, S52.5, S52.50, S52.51, S52.52, 
S52.53, S52.5 in S52.6). Iz raziskave smo izključili osebe z zlomom 
diafize ali začetnega dela podlahti, osebe z izoliranim zlomom 
zapestnih koščic, osebe s pridruženo diagnozo KRBS tip 1, osebe 
z obojestranskim zlomom spodnjega dela podlahti ter osebe, pri 
katerih gibljivost že ob prvem pregledu ni bila zavrta. Izključili smo 
tudi osebe, pri katerih nimamo podatkov o zaključni gibljivosti in 
moči stiska poškodovane roke, ker fizikalne terapije niso opravljali 
na IFRM (napotitev z delovnim nalogom k drugemu izvajalcu) ali 
je bil ob kontroli opravljen le telefonski posvet.
čanje moči stiska roke (p = 0,002) in zmanjšanje intenzivnosti 
bolečine (p = 0,006). 
Zaključki:
Skrajšana obravnava zaradi epidemije COVID-19 ni stati-
stično značilno vplivala na intenzivnost bolečine, moč stiska 
roke in funkcioniranje pacientov po ZKK.
Ključne besede: 
zlom končnega dela podlahti; rehabilitacija; COVID-19; 
epidemija
Conclusions:
Abbreviated treatment due to COVID-19 epidemics did not have 
a statistically significant effect on pain intensity, grip strength 
and functioning of patients after DRF .
Key words: 
distal forearm fracture; rehabilitation; COVID-19; epidemic
Sladnjak, Lonzarić, Jesenšek Papež / letnik XX, supl. 1 (2021)
86

V raziskavo smo sprva uvrstili 158 pacientov z ZKK, od katerih 
smo pri 69 ugotovili enega ali več izključitvenih meril, zato smo 
jih v nadaljnjo analizo vključili 89. Paciente smo razdelili v dve 
skupini. V skupini 1 so bili pacienti, ki so bili obravnavani na 
IFRM pred razglasitvijo epidemije COVID-19, v skupini 2 pa 
pacienti, ki so bili obravnavani v času epidemije COVID-19.
Rehabilitacijski izidi so bili celokupna gibljivost zapestja (merjeno 
z univerzalnim goniometrom), moč stiska poškodovane roke 
(merjeno z ročnim dinamometrom Jamar), ocena intenzivnosti 
bolečine s številsko ocenjevalno lestvico (ŠOL) ter ocena funkcio-
niranja s Krajšo različico vprašalnika o funkcionalnosti zgornjega 
uda, ramena in roke (angl. Short form of the Disability of the 
arm, shoulder and hand, QuickDASH) in Lestvico za pacientovo 
ocenjevanje zapestja (The Patient-rated Wrist Evaluation, PRWE).
Statistično analizo smo opravili z računalniškim statističnim 
programom SPSS verzija 22 (IBM, Chicago, ZDA). Normal-
nost porazdelitve smo preverili s testom Kolmogorov-Smirnov. 
Primerjavo med skupinama smo opravili s testom hi-kvadrat za 
kategorične spremenljivke. Za primerjavo izidov dveh neodvisnih 
skupin smo uporabili Mann-Whitneyev test in za primerjavo izidov 
skupine 2 Wilcoxonov test predznačenih rangov. Mejo statistične 
značilnosti smo postavili pri p<0,05, pri večkratni primerjavi 
dveh skupin pa smo uporabili ustrezen Bonferronijev popravek. 
REZULTATI
V statistično analizo smo zajeli podatke 89 pacientov z enostran-
skim ZKK. Povprečna starost skupine, v kateri je bilo 62 (69,7 %) 
žensk in 27 (30,3 %) moških, je bila 60,9 let (razpon 18–87 let, 
standardni odklon (SO) 14,7 let, mediana vrednost 60 let). Skupno 
68 (76,4 %) pacientov je imelo diagnozo S52.5 (ZKK), 18 (20,2 %) 
preiskovancev S52.6 (zlom končnega dela obeh kosti podlahti) 
in 3 (3,4 %) so imeli diagnozo S52.59 (poleg ZKK še zlom ene 
od zapestnih koščic). Skupno 59 (66,3 %) je imelo zunajsklepni 
zlom, 30 (33,7 %) pa znotrajsklepni zlom. Zlome na desnem 
zgornjem udu smo ugotovili pri 44 (49,4 %) pacientih, na levem 
zgornjem udu pa pri 43 (48,3 %). Leva roka je bila dominantna 
le pri 4 (4,5 %) pacientih. 
Skupno 68 (76,4 %) pacientov je bilo konzervativno zdravljenih, 
21 (23,6 %) pa kirurško z ORIF. Povprečno trajanje obravnav za 
vse paciente je bilo 3,3 tedne (razpon 1–9 tednov, SO 1,7 tednov, 
mediana vrednost 3 tedne). Povprečno število obiskov je bilo 8,5 
(razpon 1–27, SO 5,7, mediana vrednost 6). 
Kolmogorov-Smirnov preizkus je pokazal, da so vrednosti spre-
menljivk starosti, celokupnega obsega gibljivosti na začetku in 
ocene lestvice QuickDASH normalne porazdelitve; spremenljivke 
celokupnega obsega zaključne gibljivosti, vse ŠOL vrednosti in 
ocene lestvice PRWE pa so nenormalne porazdelitve. Primerjava 
izhodiščnih vrednosti spremenljivk med skupinama preiskovancev, 
obravnavanih pred epidemijo COVID-19 (skupina 1) in med 
epidemijo COVID-19 (skupina 2) je prikazana v Tabeli 1 in 
Tabeli 2. Primerjava med izhodiščnimi in zaključnimi vrednostmi 
spremenljivk za skupino preiskovancev, ki so bili obravnavani 
v času epidemije COVID-19 (skupina 2), je prikazana v Tabeli 
3. Primerjava zaključnih vrednosti izidov med skupinama, ki 
sta opravili obravnavo pred epidemijo COVID-19 in med njo,je 
prikazana v Tabeli 4.
RAZPRAVA
ZKK je eden najpogostejših zlomov in lahko vodi v dolgotrajno 
bolečino in funkcionalni primanjkljaj (20, 21). Pogosteje se 
pojavlja pri pomenopavzalnih ženskah (4). Povprečna starost 
pacientov v naši raziskavi je bila 61 let, od katerih je bilo 70 % 
žensk. Diamantopoulos in sod. (22) so ugotovili, da imajo ženske, 
stare ≥ 50 let, 4-krat večjo pojavnost ZKK kot moški podobne 
starosti, kar je skladno tudi z našimi ugotovitvami glede starosti 
in pojavnosti. 
Pacienti, vključeni v raziskavo, so najpogosteje (66,3 %) utrpeli 
zunajsklepni zlom, kar v svoji študiji ugotavljajo tudi Brogren in 
sod., ki navajajo, da je zunajsklepni zlom najpogostejša oblika 
zloma tako pri moških kot pri ženskah (23). Večina pacientov 
(76,4 %) je bila zdravljenih konservativno, kar navaja tudi tuja 
literatura, ki pa hkrati opaža trend naraščanja kirurškega zdravlje-
nja (24, 25). 
Izhodiščna povprečna ocena intenzivnosti bolečine v naši raziskavi 
je bila v obeh skupinah 5. Najmanjša klinično pomembna razlika 
(angl. minimal clinically important difference, MCID) za oceno 
bolečine po ŠOL je 2 (26, 27). Intenzivnost bolečine se je v 
skupini 1 v povprečju zmanjšala za 2,1, v skupini 2 pa za 1,4. 
Zmanjšanje intenzivnosti bolečine v skupini 1 je z upoštevanjem 
MCID klinično pomembno, statistično značilne razlike med skupi-
nama pa nismo ugotovili (p = 0,221). Ziebart in sod. so ugotovili, 
da se bolečina po ZKK znatno zmanjša v prvih šestih tednih po 
poškodbi, popolne odsotnosti bolečine pa, vsaj 24 mesecev po 
zlomu, ni pričakovati (28). 
Kay in sodelavci so v svoji študiji (n = 56) primerjali učinkovitost 
fizikalne terapije pri ZKK s spontanim okrevanjem brez terapij. 
Ugotovili so, da med skupinama ni bilo statistično značilne razlike 
v obsegu gibljivosti in moči stiska roke. Vendar je skupina, ki je 
imela fizikalno terapijo, dosegla statistično značilno zmanjšanje 
bolečine in izboljšanje funkcioniranja na lestvicah PRWE in 
QuickDASH. Poročali so tudi o večjem zadovoljstvu pacientov. 
Menijo, da obseg gibljivosti in moč stiska roke ne odslikavata za 
pacienta pomembnega izida obravnave in nista nujno povezana s 
stopnjo funkcioniranja (29). 
Izhodiščne vrednosti se v primerjanih skupinah po starosti, spolu, 
poškodovani strani, načinu zdravljenja, bolečini in moči stiska 
poškodovane roke niso statistično značilno razlikovale, kar je 
razvidno iz Tabele 1 in Tabele 2. Ugotovili smo, da je imela 
skupina 2 statistično značilno manjšo izhodiščno celokupno gib-
ljivost kot skupina 1 (p = 0,013). To pripisujemo dejstvu, da so 
v času prvega vala epidemije COVID-19 na obravnavo prihajali 
predvsem pacienti z večjim primanjkljajem gibljivosti roke. K 
Sladnjak, Lonzarić, Jesenšek Papež / letnik XX, supl. 1 (2021)
87

temu je verjetno prispevala tudi presoja travmatologov, ki so 
na obravnavo napotili predvsem paciente s slabšo gibljivostjo. 
Dodaten razlog je bil tudi strah pacientov pred okužbo z novim 
koronavirusom. 
Skupina 2, ki je bila obravnavana v času epidemije COVID-19, je 
imela bistveno manj terapij kot skupina 1 (mediana vrednost števila 
obiskov prve skupine 9, mediana vrednost števila obiskov druge 
skupine 6, p < 0,001). Kljub manjšemu številu terapij in manjši 
izhodiščni celokupni gibljivosti pa je vseeno dosegla statistično 
značilno izboljšanje celokupne gibljivosti (p < 0,001), moči stiska 
poškodovane roke (p = 0,002) in zmanjšanje intenzivnosti bolečine 
(p = 0,006) (Tabela 3). Kljub tendenci nekoliko boljših rehabi-
litacijskih izidov za skupino 1 primerjava zaključnih vrednosti 
rehabilitacijskih izidov med skupinama ni pokazala statistično 
značilne razlike v celokupni gibljivosti, intenzivnosti bolečine, 
moči stiska poškodovane roke in ocenah lestvic QuickDASH in 
PRWE. Razlika v zaključni celokupni gibljivosti med skupinama 
je bila mejne vrednosti (p = 0,012), kar povezujemo z višjimi 
izhodiščnimi vrednostmi gibljivosti v skupini 1 (Tabela 4). 
Tabela 1: Primerjava izhodiščnih (T
0
) vrednosti spremenljivk med skupinama, ki sta opravili obravnavo pred epidemijo (Skupina 1) 
in med epidemijo (Skupina 2). 
Table 1: Comparison of baseline (T
0
) values of variables between a group treated before the epidemics (Group 1) and a group treated 
during the epidemics (Group 2). 
Spremenljivka /Variable
Skupina 1 / Group 1 
n = 51
Skupina 2 / Group2 
n = 38
p*
Starost / Age
61,7 [14,6] 
(63; 18–85)
59,9 [15,0] 
58; 22–87)
0,573
Spol / Gender
0,826 Ženske / Female 36 (71 %) 26 (68 %)
Moški / Male 15 (29 %) 12 (32 %)
Stran poškodbe / Side of the injury
0,441 Desna / Right 24 (47 %) 20 (53 %)
Leva / Left 25 (49 %) 18 (47 %)
Zdravljenje / Treatment
0,986 Konservativno/ Conservative 39 (76 %) 29 (76 %)
Kirurško / Operative 12 (24 %) 9 (24 %)
Število obiskov / Number of therapy visits
10,4 [5,2] 
(9; 3–27)
5,9 [5,3] 
(6; 1–18)
< 0,001
Legenda: številske spremenljivke so podane kot povprečje [standardni odklon] (mediana; razpon); opisne spremenljivke so predstavljene kot število in delež; 
*statistično značilna razlika pri p < 0,05
Legend: numerical variables are reported as mean [standard deviation] (median; range); categorical variables are reported as frequency (proportion); *statistically 
significant difference at p < 0.05
Tabela 2: Primerjava izhodiščnih (T
0
) vrednosti spremenljivk med skupinama, ki sta opravili obravnavo pred epidemijo (Skupina 1) 
in med epidemijo (Skupina 2). 
Table 2: The comparison of baseline (T
0
) values of variables between a group treated before the epidemic (Group 1) and a group 
treated during the epidemic (Group 2). 
Spremenljivka / Variable
Skupina 1 / Group 1 
n = 51
Skupina 2 / Group 2 
n = 38
p*
Celokupna gibljivost / Overall ROM
296,4 [46,3] 
(290; 200–375)
261,7 [39,8] 
(265; 165–315)
0,013
ŠOL / NRS
4,9 [1,8] 
(5; 0–8)
4,8 [1,5] 
(5; 3–8)
0,491
Moč stiska poškodovane roke /  
Grip strength of the injured hand
10,6 [9,9] 
(9,3; 1–30,6)
5,5 [4,8] 
(3,7; 0–17,7)
0,238
Legenda: spremenljivke so podane kot povprečje [standardni odklon] (mediana; razpon); ŠOL – številska ocenjevalna lestvica; *statistično značilna razlika pri p < 0,017 
(Bonferronijev popravek)
Legend: variables are reported as mean [standard deviation] (median; range); ROM – range of motion, NRS – numerical rating scale, *statistically significant 
difference at p < 0.017 (Bonferroni correction)
Sladnjak, Lonzarić, Jesenšek Papež / letnik XX, supl. 1 (2021)
88

Razlika v vrednosti PRWE med skupinama je znašala 12 točk 
(povprečje ocene v prvi skupini 27, v drugi skupini 39, p = 0,193), 
kar ustreza MCID za PRWE pri ZKK, ki znaša 11,5 točk (30). 
Razpon povprečne vrednosti MCID za QuickDASH znaša za 
patologijo celotnega zgornjega uda, vključno z ramo, od 15,9 do 
20 (31), za ZKK pa MCID ni znana. Razlika v lestvici PRWE med 
obema skupinama je, z upoštevanjem MCID, klinično pomembna, 
pri lestvici QuickDASH pa te razlike nismo dokazali (povprečje 
ocene v prvi skupini 34, v drugi 40, p = 0,565). Razlog za to 
bi lahko bilo dejstvo, da je lestvica PRWE sklepno specifična, 
QuickDASH pa regionalno specifična in vezana na funkcijo 
celotnega zgornjega uda in ne samo zapestja. 
Tabela 3: Primerjava med izhodiščnimi in zaključnimi vrednostmi spremenljivk za skupino, ki je opravila obravnavo med epidemijo 
(Skupina 2). 
Table 3: The comparison of baseline and final values of variables in a group treated during the epidemic (Group 2).
Spremenljivke / Variables
Pred rehabilitacijo / 
Before treatment
Ob zaključku rehabilitacije / 
At the end of treatment
p*
Celokupna gibljivost /  
Overall ROM
261,7 [39,8] 
(265; 165–315)
331,8 [32,0] 
(340; 250–375)
< 0,001
ŠOL / NRS
4,8 [1,5] 
(5; 3–8)
3,4 [2,0] 
(4; 0–7)
0,006
Moč stiska poškodovane roke /  
Grip strength of the injured hand
5,5 [4,8] 
(3,7; 0–17,7)
10,8 [6,0] 
(10,5; 1,8–24,3)
0,002
Legenda: spremenljivke so podane kot povprečje [standardni odklon] (mediana; razpon); ŠOL – številska ocenjevalna lestvica, *statistično značilna razlika pri 
p < 0,017 (Bonferronijev popravek)
Legend: variables are reported as mean [standard deviation] (median; range); ROM – range of motion, NRS – numerical rating scale, *statistically significant 
difference at p < 0.017 (Bonferroni correction)
ZAKLJUČEK
V času epidemije COVID-19 so pacienti z ZKK, kljub manjšemu 
številu terapij, dosegli statistično značilno izboljšanje celokupne 
gibljivosti, povečanje moči stiska roke in zmanjšanje intenzivnosti 
bolečine. Pri pacientih, obravnavanih pred epidemijo, smo z upo-
števanjem MCID sicer ugotovili klinično pomembno zmanjšanje 
bolečine in izboljšanje ocene lestvice PRWE, vendar statistično 
značilnih razlik med skupinama ni bilo. Glede na izsledke razi-
skave stopnja bolečine, moč stiska roke in stopnja funkcioniranja 
pacientov z ZKK niso odvisni od števila obravnav.
Tabela 4: Primerjava zaključnih vrednosti spremenljivk med skupinama, ki sta opravili obravnavo pred epidemijo (Skupina 1) in 
med epidemijo (Skupina 2). 
Table 4: The comparison of final values of variables between a group treated before the epidemics (Group 1) and a group treated 
during the epidemics (Group 2).
Spremenljivke / 
Variables
Skupina1 / Group 1
n = 51
Skupina 2 / Group 2
n = 38
p*
Celokupna gibljivost / Overall ROM
349 [34,5]
(350; 240–405)
331,8 [32,0]
(340; 250–375)
0,012
ŠOL / NRS
2,8 [1,8]
(3; 0–6)
3,4 [2,0]
(4; 0–7)
0,221
Moč stiska poškodovane roke / Grip 
strength of the injured hand
1 1,6 [10,4]
(7,3; 0–46)
10,8 [6,0]
(10,5; 1,8–24,3)
0,664
QuickDASH
34,2 [22, 1]
(32; 0–68,2)
40,0 [25, 1]
(41; 0–93,2)
0,565
PRWE
27,3 [22,8]
(20; 0–76,5)
39,3 [28,4]
(38; 0–98,5)
0, 193
Legenda: spremenljivke so podane kot povprečje [standardni odklon] (mediana; razpon); ŠOL – številska ocenjevalna lestvica, QuickDASH – Krajša različica vprašalnika 
o funkcionalnosti zgornjega uda, ramena in roke, PRWE – Samoocenjevalni vprašalnik za zapestje, *statistično značilna razlika pri p < 0,01 (Bonferronijev popravek)
Legend: variables are reported as mean [standard deviation] (median; range); ROM – range of motion, NRS – numerical rating scale, QuickDASH – Disabilities 
of the Arm, Shoulder and Hand – Short Version, PRWE – Patient-Rated Wrist Evaluation, *statistically significant difference at p < 0.01 (Bonferroni correction)
Sladnjak, Lonzarić, Jesenšek Papež / letnik XX, supl. 1 (2021)
89

Pomanjkljivost naše raziskave je, da gre za retrogradno analizo po-
datkov in randomizacija ni bila izvedljiva. Priporočamo izpeljavo 
nadaljnjih prospektivnih, randomiziranih in kontroliranih raziskav, 
vključno z uporabo Mednarodne klasifikacije funkcioniranja, 
zmanjšane zmožnosti in zdravja. Poudarek naj bo na oceni vpliva 
okoljskih in osebnih dejavnikov na intenzivnost bolečine, moč 
stiska poškodovane roke in funkcioniranje pacientov po ZKK.
Literatura: 
1. Court-Brown CM, Clement ND, Duckworth AD, Biant LC, 
McQueen MM. The changing epidemiology of fall-related 
fractures in adults. Injury. 2017;48(4):819–24.
2. Nellans KW, Kowalski E, Chung KC. The epidemiology of 
distal radius fractures. Hand Clin. 2012;28(2):113-25.
3. Meena S, Sharma P, Sambharia AK, Dawar A. Fractures 
of distal radius: an overview. J Family Med Prim Care. 
2014;3(4):325-32.
4. Azad A, Kang HP, Alluri RK, Vakhshori V , Kay HF, Ghiassi A. 
Epidemiological and treatment trends of distal radius fractures 
across multiple age groups. J Wrist Surg. 2019;8(4):305-11.
5. Rundgren J, Bojan A, Mellstrand Navarro C, Enocson A. 
Epidemiology, classification, treatment and mortality of distal 
radius fractures in adults: an observational study of 23,394 
fractures from the national Swedish fracture register. BMC 
Musculoskelet Disord. 2020;21(1):88-96.
6. Nguyen TV , Center JR, Sambrook PN, Eisman JA. Risk 
factors for proximal humerus, forearm and wrist fractures in 
elderly men and women: The Dubbo osteoporosis epidemi-
ology study. Am J Epidemiol. 2001;153(6):587-95.
7. Richards TA, Deal DN. Distal ulna fractures. J Hand Surg 
Am. 2014;39(2):385-91.
8. Wong TC, Chiu Y , Tsang WL, Leung WY , Yam SK, Yeung 
SH. Casting versus percutaneous pinning for extra-articular 
fractures of the distal radius in an elderly Chinese population: 
a prospective randomised controlled trial. J Hand Surg Eur. 
2010;35(3):202-8.
9. Alexander J, Awan HM. Distal radius and ulna fractures. 
In: Eberson C, Daniels A, Eltorai A. Orthopedic Surgery 
Clerkship. Cham: Springer; 2017:141-46.
10. Vasenius, J. Operative treatment of distal radius fractures. 
Scand J Surg. 2008;97(4):290-6.
11. Levin LS, Rozell JC, Pulos N. Distal radius fractures in the 
elderly. J Am Acad Orthop Surg. 2017;25(3):179-87.
12. Hao Too D, Premchand RAX, Sim J, Vaikunthan R. Outcomes 
and financial implications of intra-articular distal radius 
fractures: a comparative study of open reduction internal 
fixation (ORIF) with volar locking plates versus nonoperative 
management. J Orthop Trauma. 2017;18(3):229–34.
13. Wilcke MK, Abbaszadegan H, Adolphson PY . Patient-per-
ceived outcome after displaced distal radius fractures. A 
comparison between radiological parameters, objective 
physical variables, and the DASH score. J Hand Ther. 
2007;20(4):290-8.
14. Egund L, Önnby K, Mcguigan F, Åkesson K. Disability and 
pain are the best predictors of sick leave after a distal radius 
fracture in men. J Occup Rehabil. 2020;30:656–64.
15. Handoll HHG, Elliott J. Rehabilitation for distal radial fractures 
in adults. Cochrane Database Syst Rev. 2015;(9):CD0003324.
16. Michlovitz SL, LaStayo PC, Alzner S, Watson E. Distal 
radius fractures: therapy practice patterns. J Hand Ther. 
2001;14(4):247-57.
17. Valdens K. A retrospective pilot study comparing the num-
ber of therapy visits required to regain functional wrist and 
forearm range of motion following volar plating of a distal 
radius fracture. J Hand Ther. 2009;22(4):312-9.
18. Quadlbauer S, Pezzei C, Jurkowitsch J, Rosenauer R, Kolmayr 
B, Keuchel T, et al. Rehabilitation after distal radius fractures: 
is there a need for immobilization and physiotherapy? Arch 
Orthop Trauma Surg. 2020;140(5):651–63.
19. Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni 
SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije. 
Uradni list RS št. 19/20, 68/20.
20. Chung KC, Spilson SV . The frequency and epidemiology of 
hand. J Hand Surg Am. 2001;26(5):908-15.
21. Sarfani S, Scrabeck T, Kearns AE, Berger RA, Kakar S. 
Clinical efficacy of a fragility care program in distal radius 
fracture patients. J Hand Surg Am. 2014;39(4):664-9.
22. Diamantopoulos AP, Rohde G, Johnsrud I, Skoie IM, Hochberg 
M, Haugeberg G. The epidemiology of low- and high-energy 
distal radius fracture in middle-aged and elderly men and 
women in Southern Norway. PLoS One. 2012;7(8):e43367.
23. Brogren E, Petranek M, Atroshi I. Incidence and characte-
ristics of distal radius fractures in a southern Swedish region. 
BMC Musculoskelet Disord. 2007;8(48).
24. Singh R, Goyal R. Functional and radiological outcome of 
unstable distal radius fracture treated by conservative or volar 
buttress plate. Int J Orthop Sci. 2018;4(2):80-3.
25. Mattila VM, Huttunen TT, Sillanpää P, Niemi S, Pihlajamäk 
H, Kannus P. Significant change in the surgical treatment of 
distal radius fractures: a nationwide study between 1998 and 
2008 in Finland. J Trauma. 2011;71(4):939-43.
26. Michener LA, Snyder AR, Leggin BG. Responsiveness of the 
numeric pain rating scale in patients with shoulder pain and the 
effect of surgical status. J Sport Rehabil. 2011;20(1):115-28.
27. Farrar JT, Young JP, LaMoreaux L, Werth JL, Poole MR. 
Clinical importance of changes in chronic pain intensity 
measured on an 11-point numerical pain rating scale. Pain. 
2001;94(2):149-58.
28. Ziebart C, MacDermid JC, Suh N. Effects of gender, age, 
and time on wrist pain up to two years following distal radius 
fracture. Crit Rev Phys Rehabil Med. 2020;32(2):85-96.
29. Kay S, McMahon M, Stiller K. An advice and exercise 
program has some benefits over natural recovery after di-
stal radius fracture: a randomised trial. Aust J Physiother. 
2008;54(4):253-59.
30. Walenkamp MM, de Muinck Keizer RJ, Goslings JC, V os 
LM, Rosenwasser MP, Schep NW. The minimum clinically 
important difference of the patient-rated wrist evaluation 
score for patients with distal radius fractures. Clin Orthop 
Relat Res. 2015;473(10):3235-41.
31. Franchignoni F, Vercelli S, Giordano A, Sartorio F, Bravini 
E, Ferriero G. Minimal clinically important difference of the 
disabilities of the arm, shoulder and hand outcome measure 
(DASH) and its shortened version (QuickDASH). J Orthop 
Sports Phys Ther. 2014;44(1):30-9.
Sladnjak, Lonzarić, Jesenšek Papež / letnik XX, supl. 1 (2021)
90