, - - • ■


papirnata vesoljska plovila
žiga Leskošek
GROMOVNIK
Plovilo Gromovnik sodi v sestavo zemeljske eskadre, ki jo tvorijo štiri bojne ladje.
Orodje: škarje, selotejp, papirna sponka, ravnilo.
NAVODILA
1.	Prerišite ali fotokopirajte tloris plovila, ki je objavljeno na strani 37. Idealna velikost plovila Gromovnik je za približno 20% večja, zato načrt povečajte v bližnji fotokopirnici za 20 %.
2.	Temnejše ploskve na plovilu pobarvajte po lastni izbiri. Lahko pa tudi upoštevate dogovorjene barvne oznake: kariraste ploskve so obarvane s temno in svetlo modro barvo, modre barve pa je tudi okrogel znak vesoljske flote. Progasto označene ploskve so obarvane izmenično s sivo in sivozeleno barvo. Ostali deli so pobarvani s sivo barvo, notranja, osrednja prelomna ploskev pa ni pobarvana.
3.	Izrežite plovilo po debelo začrtanem obrisu.
4.	Preganite plovilo po črtah in v vrstnem redu, kot je označeno na skici B. Pregib na dvojni črtkani liniji morate napraviti navznoter. Preganiti je treba zelo natančno po sredini med obema črticama. Pregibajte s pomočjo ravnila, pregib pa zgladite z ročajem škarij. Glejte skico A.
5.	Ko preganete trup plovila, zarežite po debelo potegnjeni črti, ki je na zadnjem, notranjem delu trupa in izvlecite rep plovila. Glejte skico C.
6.	Ko ste zaključili s pregibanjem plovila in ga v grobem končali, ga primerno obtežite. Če ste plovilo izdelali v enakem merilu, kot je v reviji TIM, kjun plovila obtežite z manjšo sponko, če
pa ste ga izdelali v merilu, ki je za 20 % večje, ga obtežite z večjo sponko. Krila zalepite s koščkom selotejpa. Glejte skico D.
SKICA A
SKICA B
SKICA C
SKICA D

TIM 1
naš pogovor
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlic, Anton Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zoreč, Matjaž Zupan • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za prvo polletje je 7500 din, posamezen izvod stane 1500 din • Revijo naročajte na naslov; TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p.p. 541/X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost. Kulturna skupnost. Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije.
SUKA NA NASLOVNI STRANI
V zadnjem času so vse bolj priljubljene modelarske makete, med njimi najbolj tiste, ki ne rabijo le za okras in razstavo, temveč je z njimi moč tudi tekmovati. Prevladujejo zlasti ladijski modeli. Taka sta tudi ta dva vrhunska izdelka na naši naslovnici, ki ju lahko, kot vidite, vodimo tudi na daljavo.
KAZALO	
naš pogovor	1
SMELO V PRIHODNOST	2
prva igrača	
METALEC KAMENJA	5
modelarstvo	
GALAKTIKA - MODEL VESOLJSKE RAKETE	6
JADRALNO LETALO - MODEL »B«	8
LETALSKI TRUPI IZ UMETNIH SMOL	12
VETROMER IN KOTOMER	15
MALI TIMOV ELEKTROTEHNIČNI PRIROČNIK	18
elektronika	
MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE	
ELEKTRONIKE	19
PROGRAMABILNA LETEČA LUČ	22
DRUGA PLAT MATEMATIKE	25
male železnice	
OZADJE MAKETE	27
timova fantastika	
SAGA 0 OSVOBODITELJU	32
na kratko	
VEČNO ZELENI PLANET	33
PROGRAMSKA URA	36
timovi oglasi	39
zanke in uganke	40
Zdravo! Kako ste kaj? Dobro, pravite? No, to sem po teh dolgih ir} veselih počitnicah tudi pričakoval. In prepričan sem, da vas dobra volja tudi zdaj, ko bo spet treba poprijeti za delo, ne bo minila.
Pohvaliti se moram, da je tudi naša revija, kljub dolgemu vročemu poletju z nenadnimi ohladitvami vred, čila in zdrava. Le eno grenko pilulo smo morali vsi skupaj pogoltniti - saj ste najbrž že sami uganili - povečati smo morali ceno. Upam, da vas to ne bo odvrnilo od prebiranja Tima, mi pa vam obljubljamo, da se bomo, kot doslej, trudili, da vam ponudimo čimpestrejšo vsebino. Toliko za uvod v letošnji letnik, zdaj pa se pomudimo za hip pri vsebini in novostih, kijih imamo namen letos izpeljati.
Najprej naj vas opozorim na to, da bo poslej tale rubrika namenjena odgovorom na vaša vprašanja, se pravi nekakšni svetovalni službi. S sodelavci smo se dogovorili, da bomo poizkušali odgovoriti prav na vsa vprašanja, ki jih boste zastavili, pa četudi bo treba pogledati pod vsak kamen in pokukati v vsak grm, da bi ugotovili kje tiči zajec. Poleg tega pa uvajarno še eno novost, ki vas bo, upam, še bolj razveselila. Enkrat na mesec boste namreč lahko prinesli vaš izdelek v trgovino Mladi tehnik na Starem trgu 5 v Ljubljani, kjer bo dežural naš strokovni sodelavec, ki vam bo svetoval in pomagal odpraviti napake na vašem izdelku. Tokrat smo se odločili, da bo to logična sonda, objavljena na strani 19. Naš sodelavec vam bo na voljo za vsakršen nasvet in pomoč v zvezi z njo prvega oktobra od 9. do 12. ure.
Odveč je povedati, da boste obenem lahko kupili tudi kakršen koli material, ki ga potrebujete pri svojem delu. In da vaša pot ne bo čisto zastonj, naj povem, da bo tisti, ki bo prinesel najlepše narejen delujoč izdelek, na kraju samem prejel lepo knjižno nagrado naše založbe. S to številko pričenjamo z objavljanjem seznama gradiv, ki so naprodaj v naših dveh trgovinah Mladi tehnik tako da boste tisti iz bolj oddaljenih krajev lahko naročili potreben material tudi po pošti.
O vseh ostalih novostih pa se lahko najbolje prepričate, če čimprej prelistate revijo, ki je pred vami. Kot vedno vas seveda vabim k sodelovanju: pišite nam, pošljite nam svoje načrte, fotografije modelov in drugih izdelkov. Tudi malih oglasov se ne bomo branili. Objava le-teh ostaja še vedno brezplačne, kar je, morate priznati, kaj nenavadno za te čase.
Tako, ne bom vas več utrujal z govorancami. Naj zaključim z bodrim: na svidenje v prihodnji številki.
Amand Papotnik in Andrej Jus
SMELO V PRIHODNOST
Srečanje mladih
tehnikov
Slovenije
XII.republiško srečanje mladih tehnikov Slovenije (20. in 21. maja 1988) je potekalo v Domžalah. Zveza organizacij za tehnično kulturo Domžale je ob pomoči druž-beno-politične skupnosti, druž-beno-političnih organizacij, delovnih organizacij in posameznikov občine Domžale, ter Sveta za tehnično vzgojo mladine pri republiški zvezi organizacij za tehničo kulturo Slovenije, že drugič organizirala republiško srečanje mladih tehnikov Slovenije. Prvič ji je bila ta naloga zaupana 23. maja 1979, ko je potekalo III. republiško srečanje, po devetih letih pa so se v Domžalah spet predstavili široki javnosti najboljši mladi tehniki iz SR Slovenije. Prireditev je potekala v času praznovanja meseca mladosti in 42-letnice Ljudske tehnike Jugoslavije - Zveze organizacij za tehnično kulturo - kot skupna manifestacija mladih na področju politehnične, delovne in proizvodne vzgoje ter razvijanja in širjenja tehnične kulture in družbene samozaščite. Srečanja so se odvijala v okviru jugoslovanskih pionirskih iger: »PIONIRJI, VESELO NA DELO« in v okviru prizadevanj za uvajanje novih znanstveno-tehničnih, proiz-vodno-tehničnih, tehnično-kon-strukcijskih in tehnično-operater-skih dejavnosti v smeri iskanja novih tehničnih, tehnoloških, proizvodnih in organizacijskih izboljšav, dopolnitev in inovacij članov klubov mladih tehnikov.
Srečanja mladih tehnikov Slovenije prispevajo k medsebojnemu spoznavanju učencev, ki se v krožkih klubov mladih tehnikov udejstvu-jejo kot fotografi, maketarji, modelarji, energetiki, strojniki, konstruktorji, radioamaterji, računalničarji, inovatorji itd.
Izmenjava delovnih izkušenj, ter možnost za uveljavljanje znanja
v nastopih, prikazih, razstavah in manifestacijah v okviru srečanj, prispeva k uveljavljanju in utrditvi delovne, proizvodne, politehnične in samoupravljalske vzgoje, znan-stveno-tehnične in tehnično produktivne ustvarjalnosti, populariza-
cije tehnike in tehnologije, poklicnega svetovanja in usmerjanja osnovnošolske mladine. Republiško srečanje je bilo le zak-juček aktivnosti pri množičnem vključevanju učencev osnovnih šol v dejavnosti šole in ožjega okolja. Že prej pa so potekala srečanja v okviru šol, občin in regij, kjer je imel vsak učenec, ki je aktivno deloval v določeni panogi, priložnost, da se potrdi in pokaže spretnost, znanje in ustvarjalne sposobnosti, ki si jih je pridobil. Vsem, ki so pomagali pri izvedbi XII. republiškega srečanja se iskreno zahvaljujemo z željo po sodelovanju tudi v prihodnje.
OBJAVA REZULTATOV TEKMOVANJ IN ZAGOVOROV NA 12. SREČANJU MLADIH TEHNIKOV SLOVENIJE
Domžale, 20., 21., maj
1.	Tekmovanje v obrambi in zaščiti.
3. Mesto ]e osvojila ekipa Celjske regije v sestavi: Pirkmajer Urban, Rabič Gorazd in Majcen Urban.
2.	mesto je osvojila Gorenjska ekipa-re-gija v sestavi: Simčič Urban, Aleš Povšnar in Igor Hribar.
1.	mesto je osvojila ekipa Koroške regije v sestavi: Petrovič Uroš, Blaž Miheljak in Grega Raj.
II.	Tekmovanje v avtomobilskem mo-delarstvu, model Jugo.
3.	mesto je osvojil Banfi Igor iz Pomurja
2.	mesto je osvojil Blatešič Siniša iz Celjske regije
1.	mesto je osvojil Benko Andrej iz Pomurja
III.	Tekmovanje v avtomobilskem mo-delarstvu - prosti modeli.
3.	mesto je osvojil Verovšek Krištof iz LJubljane
2.	mesto Je osvojil Koželj Peter iz Gorenjske regije
1.	mesto Je osvojil Balažic Boris iz Pomurja.
IV.	Zagovor računalniških programov vezanih na tehnično vzgojo.
3.	mesto Je osvojil Slapar Damijan iz Gorenjske regije
2.	mesto je osvojil Lemut Boštjan iz Se-vernoprimorske regije
1.	mesto Je osvojil Trafeia Bojan iz Po-dravja.
V.	Zagovor računalniških programov - splošna uporaba.
3.	mesto sta osvojila Lippai Andrej in Miro Budimir iz Ljubijane
2.	mesto je osvojil Ocepek Domen iz Koroške regije
1. mesto Je osvojil Matej Trampuš iz Celjske regije
VI.	Predstavitev in zagovor elektronskih naprav.
3. mesto Je osvojil Aleš Ribič iz Dolenjske regije
2.	mesto sta osvojila Peter Robiek in Janez Krč
1. mesto sta osvojila Igor Koprivnikar in Daniel Horvat
VII.	Tekmovanje z ladijskimi modeli MČ-1.
3.	mesto Je osvojil Papotnik Jure iz Po-dravja
z. mesto Je osvojil Dobnik Aleš iz Ceijske regije
1.	mesto je osvojil Bojan Kravt iz Podrav-ske regije
VIII.	Raziskovalna naloga.
2.	mesto so osvojili Kravos Klavdija in Pizzoni Robert iz Severno primorske regije, Avsec Alenka in BJeiajac Stanka iz Dolenjske regije.
"I. mesto so osvojiii Eržen Jani, Koren Rok, Pešič Zvone, Soštarič Matej, Šeruga Bernarda in Hari Petra iz Ljubljane, Gorenjske, Ceijsl<e in Pomurske regije.
XI. Sestavljeni proizvodni procesi In sestavljanje konstrukcij.
3.	mesto Je osvojil Udovč Dušan iz Zasavske regije
2.	mesto je osvojil Dolinšek Marko iz Ljubljane
1.	mesto Je osvojil Ambrož Mitia iz LJubljane.
X.	Izdelava in spuščanje deltoidnih zmajev.
3.	mesto Je osvo- Kačanski Dejan iz Ljubljane
2.	mesto Šega	z ^odravja
1. mesto KooÄ- z Gorenjske regije
XI.	Raketni modC''«
3.	rs-.-c- T '.r-.-šak Andrej iz Kraške -K
2.	mesto je osvojil Sežun Mitja iz Ljubljane
1.	mesto je osvojil Treven David iz Kraško notranjsl<e regije.
XII.	Jadralni modeli A 1
3.	mesto je osvojil Teran Mlfia iz Gorenjske regije
2.	mesto je osvojil Šorn Bojan iz Zasavja
1.	mesto je osvojil Trop Primož iz Po-dravja
XIII.	Izdelava elektronske naprave.
3.	mesto je osvojil Rotovnik Andrej iz Koroške regije
2.	mesto je osvojil Ilešič Tomaž Iz Ljubljane
1.	mesto je osvojil Bavdek Gregor Iz Gorenjske regije
XIV.	Učila In učni pripomočki
3.	mesto je osvojil Sest Alan iz Gorenjske regije
2.	mesto sta osvojili Kolar Sonja in Vrtarič Nataša iz Pomurja
1.	mesto je osvojil Kalaniza Franjo iz Celjske regije
XV.	Radijskogoniometriranje.
5. mesto je osvojil Špec Jure iz Zasavske regije
4.	mesto je osvojil Gruden Peter iz Severno primorske regije
3.	mesto je osvojil Štrukelj Marko iz Severno primorske regije
2.	mesto je osvojil Skorjanc Miro iz Celjske regije
1.	mesto je osvojil Harnik Tine iz Koroške regije
XVI.	IVIaketiranje - lesko modelar.
3.	mesto je osvojil Konec Žiga iz Zasavske regije
2.	mesto Pungartnik Tomaž iz Celjske regije
1.	mesto je osvojil Bombek Darko iz Celjske regije
XVII.	Robotske konstrukcije
Diplome za najboljše robotske konstrukcije prejmejo:
Indihar Uroš, Jež Matjaž iz Maribora in Lipovec Andrej ter Ambrož Miha iz Ljubljane.
XVIII.	Za področje inovacij organizator podeljuje diplomo in nagrado Marku Hri-stovu, Stanetu Klančniku in Heleni Lesko-var.
XIX.	Zdenko Puncer prejme diplomo in nagrado za najboljši izdelek učitelja tehnične vzgoje.
XX.	Razpis tovarne Iskra Električna orodja:
3.	mesto OŠ »Katje Rupena« Novo mesto
2.	mesto OŠ »Franceta Bevka« Ljubljana
1.	mesto OŠ »XV Divizije« Novo mesto
XXI.	Za najboljšo diplomsko nalogo na
področju tehnične vzgoje se podeli nagrada Pedagoške akademije Maribora in priznanje Samu Foštnariču iz Maribora.
XXII.	Izdelava izdelka iz lesa
3.	mesto sta osvojila Teršek Martin in Zaje Peter iz Celjske regije
2.	mesto sta osvojila Gašperlin Matjaž in Berger Tadeja iz Podravske regije
1. mesto sta osvojila Ivane Jani in Indihar Brane iz Ljubljane
Predstavitev didaktičnih pripomočl<ov in učil ter zagovor
Avtomodelarji so pripravljeni na start
Tekmovanje iz računalništva

Konstrukcija Fisher-technik
Nagrajeni model avtomobila
KLASIKI ZNANSTVENE FANTASTIKE
Naročniki Tirna imajo pri direktnem naročilu 20% popusta. Pišite nam za katalog naših izdaj!
Herbert George Weils Zgodba o nevidnem človel(u
Zgodba o nevidnem človeku je zgodba o medicincu in fizil(u Griffinu, ki mu uspe, da postane neviden. Toda, ko se mu uresniči, ta sicer tisočletna človeška želja, hoče znova postati normalen, viden človek... Pri tem poskusu pa ga množica na ulicipobije do smrti. Povest sodi med zgodnejša dela angleškega pisatelja H. G. Wellsa, ki velja ob Julesu Vernu za utemeljitelja tiste literarne zvrsti, ki ji danes pravimo znanstvena fantastika. Je fantastična povest, zlasti primerna za mladino.
i-ierbert George Welis Veiilcani prihajajo
Roman Velikani prihajajo je iz leta 1904. Govori o dveh malce čudaških znanstvenikih, ki izumita hranivo za pospeševanje rasti živih bitij, zlasti ljudi, ki naj bi se razvili v nov ideal človeka - toda množica poskus na sredi onemogoči. Wells je tako pokazal, da utopična ideja o novem in drugačnem svetu, v katerem ne bo izkoriščanja in sebičnosti, še ni mogoča - čeprav bo nekoč nastopil čas, ko bodo delali vsi za enega in eden za vse.
Obe knjigi je izdala Tehniška založba Slovenije v zbirki Klasiki fantastike; sodita med izbrana dela H. G. Wellsa, kjer sta doslej izšli že dve knjigi (Ljudje kot bogovi, Na zvezdah spočeti), v prihodnjih letih pa jih bo še nekaj (Prvi ljudje na Mesecu, Vojna svetov, Vojna v zraku, Ko pride komet).
prva igrača
Po reviji FARDASE' priredil Vili Prinčič
METALEC KAMENJA
Predstavljamo vam starorimski metalec kamenja, ki je lahko Igračka ali pa zanimiv okrasni predmet. Material, ki ga bomo uporabili, je izključno les. Od orodja pa bomo potrebovali električni vrtalni stroj (po možnosti na stojalu), oblič, rezljačo, brusni papir in lepilo za les. Pri izdelavi osi koles in spro-žilca si bomo pomagali s stružnico. Če je nimamo, nam bo prišla prav tudi navadna rašpa za les. Kolesa bomo napravili s pomočjo kronske žage. Če take nimamo, jih lahko izžagamo tudi z rezljačo. Polomili bomo sicer precej žagic, kolesa pa bomo vendarle imeli. Na načrtu vidimo sestavne dele metalca
1.	Ogrodje oz. voziček z osmi in Icolesi.
Stranici ogrodja izdelamo iz deščic, deb. 8mm. Na točno določenih mestih bomo izvrtali luknje, premer mora biti enak premeru osi za kolesa in raznih klinov. Ne smemo pozabiti lukenj za navpične kline (pikčaste črte).
2.	Mostič ter oporniki.
Nosilca mostiča sta izdelana iz 8 mm debelih deščic, opornika pa iz deščic, deb. 5 mm. Nosilca sta na ogrodje pritrjena z lepilom in lesenimi klini.
r 20
(D
Ii !1» * »
20^-45—1-204-
-160-
55-120

m--'
1-23H-60-1-234 " ]l4|
5) 'itf
3.	Prečnik mostiča ter prečna gred ogrodja.
Oba dela sta iz 8 mm debelih deščic. Pritrjena sta z lepilom in klini.
4.	Sprožilna gred.
Vanjo bomo izvrtali dve luknji. V levo luknjo bomo namestili del št. 5 (sprožilec), v desno pa del št. 6 (sprožilna ročica).
5.	Sprožilec.
Sprožilec je okrogle oblike In ima premer 1 cm. Kot je razvidno iz načrta, mu vrežemo zarezo. Sprožilec naj bo iz trdega lesa, npr. bukovega.
6.	Sprožilna ročica.
Tudi ta del naj bo Iz čimtršega lesa, da se ne bo po nekaj metih odlomil.
7.	Metalna gred.
Ta del je lahko iz smrekovine. Načrt sicer predvideva okroglo, tj. struženo obliko gredi. NI pa nujno, da je ravno okrogla. Tudi ležišče za kamenje je lahko večje. Glavno je, da dolžina ustreza načrtu.
Kjer se bo metalna gred najbolj približala sprožilcu, bomo v tra-mič izvrtali luknjo, v katero bomo namestili sprožilni zob. Sestava metalca je preprosta. Vse dele ogrodja bomo zlepili skupaj, razen sprožilne gredi, ki se mora prosto vrteti v svojem ležišču. Dodamo še kolesa ter skozi osi zabljemo kline, da se kolesa ne snemajo. Kline zabljemo tudi skozi sprožilno gred. Energijo za metanje pa nam bodo dale gumene niti, ki se morajo na sredi dobro oprijeti zarez na metalni gredi, na zunanji strani pa so pritrjene na lesene kline. Ti klini nam bodo služIli za zavijanje niti v kito. Orožje je phpravljeno za streljanje.
modelarstvo


Bojan Rambaher
GALAKTIKA -MODEL VESOLJSKE RAKETE
Model je načrtovan tako, da ga je možno sestaviti z običajnim orodjem in iz lahko dostopnih materialov.
Trup rakete in valjasti del glave rakete Izdelajte iz navadnega rjavega papirnatega lepilnega traku širine 20 do 30 mm. Za osnovo potrebujete valjast kalup premera 17,6 do 18 mm, ki naj bo dolg najmanj 270 mm. Najbolje se bo obnesla aluminijasta ali plastična cev ali valj iz trdega lesa z gladko površino, v skrajnem primeru pa lahko uporabite tudi dobro zglajen in pre-lakiran kos navadnega lesa, ki naj bo seveda natančno okrogle oblike.
Osnovno plast lepilnega papirja spiralasto navijte na cev tako, da bo lepilna stran obrnjena navzven. Najprej poskusno navijte samo dve ali tri plasti, natančno poravnajte robova in konec traku dodatno na-vlažite, da se bo dobro sprijel s podlago. Prve plasti ne smete navlažiti. Nato trak navijajte po vsej dolžini cevi in ga pri tem narahlo zategnite, da papir ne bi molel proč. Pazite tudi, da se bodo robovi končnih navojev dobro in natančno prekrivali, da ne bo en rob traku segal prek drugega in bi morali nenatančno izdelan rob nato obrezovati. Konec traku pritrdite s koščkom selotejpa.
Druge plasti navijte na enak način, vendar tokrat z lepilno plastjo navznoter. Navite plasti dodobra navla-žite. Vsaka plast mora biti navita v nasprotno smer kot prejšnja. V celoti napravite pet plasti.
Papirnata cev, ki ste jo tako izdelali, naj se suši več ur. Potem na obeh koncih papirnati trak prerežite in poskusite, če lahko papirnato cev zvlečete s kalupa. Ce se vam to nikakor ne posreči, potem boste morali cev na žalost razrezati in poskusiti znova, ko boste dobro očistili kalup, na katerega ste navijali lepilni trak. Pri drugem poizkusu vsekakor bolj pazite na to, da se prva plast papirja ne bo prilepila na površino cevi.
Če ste potegnili papirnato cev s kalupa, jo nataknite nazaj na cev in jo najprej obrusite z nekoliko bolj grobim brusnim papirjem. Dokončno površino obdelajte s finim brusnim papirjem, prelakirajte jo z redkim nitrolakom in ponovno zgladite. Od papirnate cevi odrežite trup rakete (del 1) dolžine 210 mm, ga snemite s cevi in oba konca očistite z brusnim kvadrom, ki smo ga na straneh TIMa že večkrat omenili. Pri delu s kvadrom imate manj možnosti, da bi robova zbrusili poševno. Z ostanka cevi odrežite oba dela glave rakete (del 2 in del 3) dolžine 23 oziroma 7 mm. Na kalup navijte še eno papirnato cev, vendar tokrat le iz štirih plasti papirja. Cev zbrusite, prelakirajte in zgladite. Z nje odrežite tri kose dolžine 60 mm, po en konec kosov odrežite pod kotom 45° in robove zgladite. Pozor! Vsi trije deli, ki so prikazani na načrtu številka 4, ponazarjajo motorje rakete in morajo biti zaradi tega popolnoma enaki. Neenakomerna velikost motorjev vpliva tudi na stabilnost leta. Motorje prelakirajte z redkim lakom. Če je možno, jih zgladite tudi z notranje strani. Od ostanka papirnate cevi odrežite kos dolžine 55 mm. Kalup s papirnato cevjo položite na delovno desko, pritisnite na papir deščico de-
beline 10 mm in z britvijo ali ostrim skalpelnim nožem razrežite cev po dolžini.
Razrezano cev stisnite tako, da se bosta robova prekrivala, in jo potisnite v trup. Označite si širino odvečnega prekrivajočega dela, cev zopet nataknite na kalup in odvečni del odrežite. Rob reza dobro nama-žite z lepilom, in nato robova staknite. Na cev nataknite nekaj gu-mic, da vam je ne bo treba držati, medtem ko se bo lepilo sušilo. Pustite, da se dobro posuši in sprime, nato pa konca obrusite z brusnim kvadrom. Tako ste izdelali notranji valj rakete (del 5). Tako zlepljena notranja cev naj se tesno prilega trupu rakete in obema deloma glave rakete. Pri sestavljanju nanesite na notranjo površino dela 2 lepilo, ter del nataknite na del 5 tako, da bo vrhnji del sestavnega dela 2 za kakšen milimeter segal prek konca cevi - dela 5. Glede na načrt potem na spodnji del cevi 5 nataknite in prilepite še obroček številka 3.
Sedaj morate izdelati še konico rakete. Na trši papir narišite polovico kroga premera 20 mm in ga pazljivo izrežite. Nastal bo polkrog (del 6), ki ga poskusno zvijte v stožec tako, da ga boste lahko z vrha nasadili na štrleči konec dela 2 in se bo hkrati prilegal na notranjo cev 5. Prekrivajoči plašč stožca odrežite tako, da se bosta robova zvitega stožca natančno stikala. Stožec zlepite in ga zalepite na glavo rakete. Medtem ko se lepilo suši, izrežite iz lepilnega traku še tri stožce in jih enega za drugim nalepite na papirnati stožec. Pri tem pazite, da bo šiv vsake plasti na natančno istem mestu ter da se bo lepilni trak gladko prilegal na predhodno plast. Ko se lepilo posuši, stožec zbrusite.
Vrh stožca odrežite in zbrusite tako, da boste lahko v nastalo odprtino tesno potisnili košček okrogle paličice premera 2 do 3 mm. Ta paličica predstavlja rešilni modul (del 7). V odprtino jo zalepite tako, da bo nad stožec segala kakšnih . 10 mm. Ovijte jo s približno petimi plastmi lepilnega traku in zbrusite. Pri tem nikakor ne pozabite zbrusiti tudi samega vrha rešilnega modula. Nazadnje ves prednji del pre-lakirajte z redkim lakom in seveda prebrusite.
Motorje (del 4), ki imajo na našem modelu tudi vlogo stabilizatorjev, prilepite na trup (del 1). Razporeditev motorjev je prikazana na sliki številka 8. Prilepite jih z epoksidnim lepilom. V vsakem primeru lahko uporabite le acetonsko lepilo, ker bi se vam drugače lahko zgodilo, da bi se cevi za motorje deformirale, kar bi pozneje onemogočilo pravilen let rakete. Iz tega razloga morajo biti vsi motorji nalepljeni natančno vzporedno s trupom rakete. Da bi omogočili stabilen let rakete, morate model opremiti še z dvema vzletnima vodiloma (del 9). Tudi tokrat gre za papirnato cevko, ki jo izdelate na okroglem kalupu premera 5 do 6 mm. Za izdelavni material uporabite lepilni trak širine 10 mm. Spodnje tri plasti naj imajo lepilno plast obrnjeno navzven, zgornje plasti pa navznoter. Obe vodili prelakirajte z redkim nitrola-• kom in narahlo prebrusite, da ju ne poškodujete.
Spodnje vodilo zalepite v enega izmed motorjev, kot vidite na načrtu. Zgornje vodilo najprej prilepite na odrezek cevi (del 10) - uporabite lahko neuporabljen košček cevi za trup. Nastali sestavni del (obliko vidite na sliki) nalepite na zgornji del trupa. Obe vodili morata biti drugo nad drugim nalepljeni v natančno navpični črti.
Barvanje modela
Najboljše bo, če pri barvanju modela uporabite barvo v pršivkah, ki jih najdete v vseh prodajalnah z barvami in jo uporabljajo za manjša popravila avtolaka. Manj priročna bo barva, ki jo boste nanašali z razpršilno pištolo. V tem primeru jo morate predhodno razredčiti, ker je za naš namen pregosta. Najprej s čopičem pobarvajte notranje površine motorjev, y katere nato pred brizganjem potisnite zvit pisarniški papir, tako da ne boste notranjih površin po nepotrebnem prebarvali. Brizgajte v nekaj tankih plasteh. Če nabrizgate preveč
barve hkrati, se bo začela cediti in nastale bodo nepotrebne izbokline, ki bodo motile stabilnost leta. Podobno kot pri drugih modelih pričnite barvati z najsvetlejšo barvo. Ko se barva dobro posuši, prelepite prebarvano površino s prozornim selotejpom, da jo zaščitite, in se lotite naslednje površine s temnejšim barvnim odtenkom. Barve si izberite po svojem okusu. Prototip Galaktike je bil pobarvan z naslednjimi barvami: znotraj so bili motorji rdeči, gornji del trupa, del 2 in rešilni modul so bili bele barve, spodnji del trupa z motorji ter stožec glave rakete pa temno modre barve. Del 3 je živahne oranžne barve, obroč (del 5) zgornega dela rakete pa srebrne barve. Ko se vsi deli rakete posušijo, raketo opremite še z napisi. Uporabite lahko samolepilne črke ali pa nazive odtisnite.
Sestavljanje rakete
Glavo in trup rakete spojite z gu-mico(del11),kiimaprerez1 x2mm do 1x3 mm, dolga pa naj bo 500 mm. Uporabite lahko tudi močnejšo gumo okroglega prereza. Vsak konec gume vložite v papirnati svitek (del 12), ki ga izrežite iz pisarniškega papirja in po navodilu z gumico vred zalepite in preganite. Sestavljena svitka potisnite v glavo in trup rakete, tako da bosta postavljena približno 30 mm od roba
in ju dobro zalepite na papirnato cev z notranje strani. Vaša raketa se mora vsekakor varno vrniti na zemljo, zato jo morate opremiti z zavornim trakom (del 13), ki ga poznamo tudi pod imenom strimer. To je v našem primeru pravzaprav pas tanke naravne sviledimenzijSO X SOOmmali navaden krep papir enakih dimenzij.
Na konec ene od ožjih strani traku položite okroglo paličico (del 14). To je lahko paličica lizike, košček bambusa, ali pa tudi letvica 2x2 mm. Dvakratjoovijte s tkanino in dobro zalepite. Tik za tem okrepljenim koncem napravite sredi tkanine odprtino in skoznjo potegnite močno nit (del 15). Nit dobro zave-žite. Nit naj bo tako močna, daje ne boste mogli kar mimogrede pretrgati z rokami. Dolga naj bo 300 mm. Drugi konec niti privežite na gumico bliže h glavi kot k trupu rakete. Raketo opremite z ustreznim raketnim motorjem, ki ga lahko kupite v modelarskih prodajalnah ali prek malih oglasov v naši reviji in drugje. Motor oblepite s papirnatim lepilnim trakom tako, da ga boste morali s silo potisniti v spodnji del rakete. Z vrha v trup potisnite toplotni izolator strimerja, to je dva ali tri kose zmečkanega toaletnega papirja ali kosem vate. Papirnato oziroma svileno zavoro zložite na približno 10 mm široke proge, jo nekajkrat omotajte z nitjo in jo z zgornje strani
vložite v trup. Ostanek niti zvijte skupaj z gumico in ga položite na zavorni trak, nato pa na raketo pritrdite še glavo.
Izstreljevanje modela
Za spuščanje modela rakete Ga-laktika zadostuje navadna lansirna rampa, izdelana iz jeklene žice premera 4-5 mm in dolžine približno enega metra. Žico zapičite navpično v zemljo in se prepričajte, da se ne bo izpulila. V motor vtaknite vžigalnik in ga zavarujte s koščkom vžigalice. Model skozi obe vodili nataknite na lansirno rampo in ga na zemlji podložite s koščkom opeke ali drugim negorljivim materialom. Na konec vžigalnika pritrdite najmanj pet metrov dolgo dvožilno zažigalno vrvico in s tem je vse pripravljeno za start. Raketo spuščajte le na odprtem prostoru, kjer v bližini ni hiš in električnih daljnovodov. Ne smete je izstreljevati takrat, kadar piha močan veter in kadar je vidljivost zmanjšana, prav tako pa tudi ne smete streljati na cilje v zraku in na zemlji. Pazite tudi na to, da ne bodo neprevidni gledalci stali preblizu lansirne rampe. Oddaljeni morajo biti najmanj osem metrov. Za prižig vžigalnika zadostuje tok ploščate baterije, oziroma še ravnajte po navodilih, ki ste jih dobili skupaj z motorjem in vžigalniki. Želimo vam veliko uspeha pri delu in izstre-Ijevanju modela.
Bojan Rambaher
JADRALNO LETALO - MODEL »B«
Danes vam predstavljamo drugo jadralno letalo iz niza treh modelov, ki smo vam jih obljubili v sedmi številki lanskega letnika. Trup letala je iz okrepljene letvice, krilo je montažno in sestavljeno iz več delov, prevleka pa je iz papirja. Glede na model »A« se je treba pri današnjem modelu »B« pri delu nekoliko bolj potruditi. Delate lahko tudi z manj kvalitetno balso. Premer krila je 270 mm; glede na povečano površino krila in težo le deset gramov, ostane model v zraku do 25 sekund. Trup 1 izdelajte iz balse debeline 4 mm. Skrbno obrusite spodnji rob in nanj prilepite letev (del 2)
s prerezom 2 x 4mm. Oba dela vpnite med šči-palke za perilo in pustite, da se lepilo posuši. Medtem izdelajte repne ploskve. S pomočjo lesene, papirnate ali kovinske šablone, izrežite iz mehkejše balse debeline 2 mm vodoravno repno ploskev 3 in navpično smerno repno krmilo. Pozor! Pazite na pravilno smer letnic v lesu. Izrezane repne ploskve zbrusite na debelino 1 mm in vse robove zaoblite.
Sedaj dokončajte trup. Zbrusite ga na debelino 3,5 mm in ga nato od sprednjega naletnega roba konusno zbrusite do debeline 2 mm. Pri brušenju uporabite brusni kvader, ki smo vam ga že predstavili in priporočili v prvem nadaljevanju. Izdelan trup in repne ploskve premažite s tremi plastmi čistega nltrolaka. Ko se posamezen premaz posuši, ga zgladite z drobnozrnatim smirko-vim papirjem. V tej stopnji izdelave lahko prilepite repne ploskve na trup, pri tem pa delajte skrbno in natančno. Navpično smerno krmilo, vodoravna repna ploskev in letvica trupa morajo vzajemno med seboj oblikovati kot natančno 90°. Sedaj je na vrsti izdelava glavnega krila, kar je
najtežje opravilo pri izdelavi tega modela jadralnega letala. Najprej s šablono izrežite vse potrebne sestavne dele - naletno stran krila 8 in 9, odtočno stran krila, del 10 in del 11, ter rebra 12, 13 in 15. Prav tako izdelajte kotno šablono (del 14) in pomožni stojali 18. Krilo sestavljajte na ravni podlagi brez posebnega vpenjanja. Delati začnete pri sredinskem delu. Najprej na delovno desko položite načrt, ga pre-krijte s tanko plastično folijo in vsaj na mestih posameznih spojev še s prosojnim kopirnim papirjem. Na tako opremljen model z risalnimi žebljički pritrdite naletno (del 8) in odtočno (del 10) letvico krila. V zareze letvic potisnite rebra 12 in jih zalepite. Po enakem postopku pritrdite tudi notranji del prelomnega rebra (del 13). Sedaj sestavite še «ušesna« krila. Tudi »ušesa« imajo naletno (del 9) In odtočno (del 11) letvico, je pa odtočna letvica podbrušena (negativna pod-brusna mera je navedena na načrtu). Na enak način, kot smo ga že opisali, pritrdite dele 9 In 11 in zalepite rebra 12 z notranjim prelomnim rebrom 13. Na sredini »ušesa« pritrdite še končna loka (del 15).
Ko se lepilo dobro posuši, posamezne dele krila snemite z načrta, sredi krila s spodnje strani nalepite balsovo deščico debeline 1,5 mm In vse dele do čistega zbrusite v profil. S pomočjo kotne šablone 14 zbrusite pod potrebnim kotom prelomni del med sredinskim delom in »ušesom« krila. Pozor! Če krilo pogledate s sprednje strani, se morata obe »ušesi« lomiti navzgor pod natančno enakim kotom. Tudi pri lepljenju »ušes« uporabite ščipalke za perilo in dodatno še pomožni stojali 18.
Izgotovljeno in prebrušeno krilo namažite s plastjo čistega nitrolaka. Ko se posuši, ga narahlo prebrusite z drobnozrnatim smirkovim papirjem. Za prevleko krila uporabite tanek mode-
larski papir. Pri tem pazite na proizvajalčeva navodila, da ne bi uporabili lepilo napačnega tipa. Delovni postopek je v vsakem primeru enak. Najprej prevlecite zgornji del krila tako, da bo papir segal dva milimetra čez rob. Pri delu papir nenehno gladite, da ne bi nastale gube. Papir, ki sega prek roba, upognite in ga nalepite na spodnjo stran krila, ki jo pozneje tudi prelepite. Odvečni papir odrežite z britvico. Papir »napnite« z vodo ali posebnim lakom za papirnate prevleke. Dobro je, če papir nazadnje v vsakem primeru prelaki-rate, ker tako bolje drži obliko in jo vodoodporen. Naslednja je na vrsti še končna obdelava modela. V sprednji del trupa previdno Izrežite odprtino za svinec (utež) in z ene strani nalepite del 7 iz vezane plošče. Preverite izdelavo ležišča krila in če je višina obeh robov natančna, to je 17 in 16,4 mm, lahko krilo prilepite. Pri tem bodite resnično skrbni. Krilo, oziroma njegov sredinski del, mora ležati natančno pravokotno glede na navpično os trupa. Hkrati prilepite še balsovo oporo za prst (del 17), na bok trupa in na zadnjo stran opore pa še brusni papir. Površina z brusnim papirjem je na načrtu označena s številko 33. Ko se lepilo posuši, model uravnotežite s svincem tako, da bo položen na težiščno točko T po pritrditvi druge opore za prste (del 7) ležal vodoravno.
Za prvo spuščanje si izberite brezvetrje ali rahel vetrič. Model vrzite rahlo sklonjeni proti vetru. Model bo sprva poletel enakomerno verjetno samo kakšnih petnajst metrov. Če se začne zibati, obrnite navpično smerno repno krmilo nekoliko v levo. Če leti model proti zemlji, poskušajte nekoliko obtežiti repno ploskev. Linijo poleta morate preizkušati večkrat z odstranitvijo in dodajanjem obtežitve spredaj in zadaj. Podobno, kot model »A«, tudi model »B« mečete navzgor pod kotom 45 do 60° in nekoliko v desno.

t		
		
Vili Prinčič
LETALSKI TRUPI IZ UMETNIH SMOL, KRILA IZ STIROPORA, BARVANJE MODELOV
Uvod
Podobno kot vsaka tehnična zvrst, tudi modelarstvo sledi novim postopkom in spremembam pri izdelavi letalskih in drugih modelov. Še pred nedavnim so bili glavni materiali za gradnjo letečih modelov balsa, smrekovina, topolovina, platno in papir. Zadnje čase pa si -vedno bolj utirajo pot nove snovi, ki so se že uveljavile na drugih področjih, tudi v letalski industriji. Gre za umetne smole, steklena in ogljikova vlakna, stiropor, itd. Ker o uporabi teh materialov v mode-larstvu ni v slovenščini izšlo še ničesar, sem pomislil, da bi sestavil priročnik in tudi manj veščim modelarjem na razumljiv način opisal razne postopke izdelovanja. Nekatere odlomke sem prevedel iz člankov raznih italijanskih specializiranih revij, nekatera poglavja so povzeta iz raznih prospektov reklamnega značaja o umetnih smolah, večji del pa je nastal na podlagi lastnih izkušenj in opazovanj.
Priročnik je razdeljen na tri dele. V prvem je kratek opis umetnih smol ter postopek izdelovanja letalskih trupov. Drugo poglavje vsebuje navodila za izdelovanje kril iz stiropora in njih prekrivanje, tretji del pa je namenjen barvanju modelov. Priročnik sicer opisuje izključno postopke za izdelovanje letečih modelov, razna navodila pa je mogoče izkoristiti tudi na drugih področjih, in ne samo v modelarstvu.
Izdelava kalupa
Kdor se je že ubadal s poizkusi z radijsko vodenimi letečimi modeli, je prej ali slej okusil grenkobo, ko je po neuspelem pristanku moral pobirati letalo po koščkih. Na podlagi teh izkušenj pridemo do sledečih zaključkov:
1.	da balsov les ni najbolj trden material za izdelavo trupov;
2.	da zaradi pogostih popravil postane lesen trup vedno težji, tako da imamo sčasoma celo težave z ugotovitvijo težišča modela. Seveda si lahko napravimo nov trup. Tu pa se postavlja vprašanje, ali se sploh izplača ponovna izdelava enako krhkega trupa. Izdelava trupa iz umetnih smol in steklenih vlaken je boljša rešitev. Kupiti trup iz poliestra pa pomeni zapravljati denar, kajti ob vsakem nerodnem pristanku se bo letalo razbilo kot steklo. Poliester je sicer cenejši, je pa izredno krhek. Edino trup iz epoksi smol bi bil pravšnja rešitev. Toda pozor! Tudi epoksi smole se med sabo razlikujejo. Vse niso primerne za izdelovanje trupov. Nam modelarjem je bila pri tem v veliko pomoč letalska industrija, ki nam je na podlagi dolgoletnih raziskav ponudila tako umetno smolo, ki najbolj ustreza namenu.
Trup napravimo v kalupu, ki je v bistvu odtis originala. Na ta način dobimo trup s povsem gladko zunanjo površino.
Kalup lahko izdelamo s pomočjo različnih materialov: z mavcem, s poliestrom ali z epoksi smolo. Najcenejši je prav gotovo mavec, ki pa ima to napako, da lahko izdelamo samo en primerek trupa, nakar se bo kalup pokvaril. Za sestavo enega samega trupa pa se ne izplača zapraviti toliko ur dela. Druga možnost je poliester. Poliester res stane manj od epoksi smole, toda delo z njim je sila neprijetno, saj poleg tega, da ta smola močno diši, oddaja tudi hlape, ki so škodljivi zdravju. S strjevanjem se poliester tudi krči. Epoksi smola pa je idealna. Ta smola zalepi vsak material, razen maščobe, teflona in prahu, ter se sploh ne krči. Kot se temu pravi, drži kot klop! Povrnimo se k izdelavi kalupa. Osnova vsega je, da imamo na razpolago original trupa, ki ga mislimo izdelovati. To je lahko trup že obstoječega modela, ali pa si z veliko mero potrpljenja sami napravimo trup iz lesa (balza ali smrekovina). V tem primeru si bomo napravili model, sestavljen iz dveh polovic. Toda kako? Na vezano ploščo deb.
3-5 mm narišemo stranski videz (profil) letala. Z rezljačo nato izre-žemo dva povsem enaka dela. Na vsak del (levi in desni) bomo prilepili debelejše kose lesa (balsa ali smrekovina), nakar bomo obe polovici združili z nekaj kapljami lepila (polovici zlepimo skupaj le začasno, kajti na koncu bomo model zopet razpolovili). Oboroženi z obllči, dleti, pilami, brusnim papirjem, kitom in predvsem z. velikim potrpljenjem bomo izoblikovali model trupa. Površina mora biti povsem gladka in brez napak, kajti vsaka nepravilnost se bo prenesla najprej na kalup in nato še na trupe, ki jih bomo izdelovali. Za uspešno izdelavo kalupa potrebujemo naslednje:
1.	Precizno tehtnico, da lahko kar se da točno stehtamo in nato zmešamo smolo v pravem razmerju.
2.	Lesene deščice za mešanje preparata.
3.	Papirnate ali plastične kozarce (od jogurta).
4.	Vosek in posebno ločilno sredstvo, ki nam bo služilo kot izolator oz. ločilo (da se smola ne zalepi na model).
5.	Lepilo kot je EPOXY 5 min.
6.	Razredčilo za čiščenje orodja (čopičev, valjev, itd).
7.	Gumijaste rokavice.
8.	Toplomer. Delo mora potekati v prostorih, kjer temperatura ne pade nikdar pod 20°C.
Pri vsem tem je najbolj važna izbira pravšnjega ločilnega sredstva. Zaradi napačne izbire bomo nepopravljivo uničili model in kalup. Površina, katero bomo premazali z ločilnim sredstvom ne sme biti porozna. Če imamo na razpolago model Iz surovega lesa, moramo_ les dobro premazati z nitro lakom. Šele ko se lak povsem posuši, bomo model premazali z ločilnim sredstvom. Svetujem uporabo ločila na osnovi voska. Vosek nanesemo s čopičem. Po 5 minutah dodamo še drugi sloj voska. Počakamo kakih 20 minut, da se vosek posuši, nakar model premažemo še s tanko plastjo ločilnega laka. To je lak, ki se v vodi topi. Prav zaradi te svoje lastnosti se bodo med izdelavo modelov iz umetnih smol pokazale vse prednosti tega ločila: v težjih primerih bomo s pomočjo vode dosti lažje ločili kalup od modela; pred barvanjem končanega trupa pa bo dovolj, da površino operemo s toplo vodo. Pred tem opravilom mora biti namreč trup temeljito očiščen, sicer se bo barva luščila.
Nadaljujmo z našim kalupom. Vze-

TIM 1 88/89 «13
30 mm
Vtično vodilo s svojo vodilno cevl<o
®
Pregrada Matice
JLb
Stranski podstavel< (iverica, visoka 8 cm)
Vijak z imbus glavo ter (g) matici z navojem in brez navoja
Rob kalupa, ki ga bo označila pregrada
Tako pripravimo model razdeljen na dva dela
Vtično vodilo

Prerez končanega kalupa. Lahko vidimo, kako so vgrajena vtična vodila ter matice za vijake M 6.
mimo primer, da imamo na razpolago model trupa, sestavaljenega iz dveh polovic. Vzamemo eno polovico ter jo z vijaki pritrdimo na iverno ploščo, obloženo z ultrapa-som. Da ne bomo pokvarili zglajene površine modela, bomo vijake seveda privili od spodaj navzgor. Ko smo model dobro pritrdili, bomo na iverno ploščo zalepili lesene letvice, ki naj sledijo modelu v razdalji kakih 3 cm. Letvice so lahko smrekove; visoke pa naj bodo 1,5cm. S tem si bomo v bistvu zgradili nekako pregrado, ki bo označila zunanje robove bodočega kalupa. Na konceh trupa lahko napravimo še naslednje: na rep prilepimo kos iverne plošče, visoke 8cm; isto napravimo pri nosnem delu trupa, le da se ta iverka ne dotika nosu, ampak je oddaljena kake 3cm. (Glej si. 4) Ta dva iverna podstavka sicer nista nujna, pripomoreta pa k temu, da se končan kalup ne ziblje, ko v njem delamo trup. Po
Na tej plošči bomo izdelali prvo polovico kalupa
Stranski podstavek (iverica visoka Sem)
Povečava raznih plasti kalupa.
1.	Ločilno sredstvo na osnovi voska -H ločilni lak.
2.	Plast smoie in jeklenega prahu.
3.	Vezna plast.
4.	Zapolniti vse vogale s smolo in steklenimi vlakni.
5.	Plast z debelo tkanino.
6.	Plast smole in peska. Skupna debelina mora doseči vsaj 7-8mm!
Tu zapolnimo s tekočim voskom (sveča)
PREREZ ŠKATLE IN MODELA
potrebi (odvisno od trupa, ki ga mislimo izdelovati), si pri kabini letala zgradimo še posebno pregrado (glej si. 4).
Nato vse dele (model, delovno ploščo, pregradne letvice in podstavke) dobro premažemo z ločilnim sredstvom.
Že zdaj moramo misliti, i<ako bomo obe bodoči polovici kalupa spojili. Prav gotov z vijaki. Hitro in natančno združitev obeh polovic kalupa pa bomo dosegli s pomočjo vgrajenih vtičnih vodil (glej si. 1). Vijaki (MS) se sestojijo iz treh delov: iz posebne matice, ki nam bo jamčila čimboljše vsidranje v umetno smolo, vodilne cevke (matica brez navoja) ter samega vijaka (najprimernejši je vijak z imbus glavo) (glej si. 2). Vtično vodilo pa se sestoji iz vtičnice in vodilne cevke. Najprej zalepimo matice na delovno ploščo (med model in pregrado). Matice naj bodo dobro očiščene z razredčilom, nakar jih zalepimo krog in krog modela v razdalji 15 cm eno od druge. Luknje matic zapremo s steklarskim kitom, ker s tem preprečimo, da bi jih umetna smola zalila. Kake 2-3 cm od matic bomo namestili še vodilne cevke za vtična vodila in sicer dve v višini kabine in dve na repu. Če imamo razmeroma velik model bomo približno na polovici trupa namestili še dve vodilni cevki. (Glej si. 3 in 4)
Pripravljalna dela so tako pri koncu. Čas je, da se pričnemo ukvarjati z umetnimi smolami. Za prvo plast bomo izbrali posebno smolo, ki je sestavljena iz jeklenega prahu (70%) ter smole (30%). Gre za glavno plast kalupa, ki mora biti trda, gladka in vzdržljiva. Tako smolo dobimo že pripravljeno. Zmes bomo v posodi dobro premešali, nakar bomo potrebno količino (300-400gr - odvisno od velikosti modela) prelili v papirnat ali plastičen kozarec. Dodali bomo pravilno količino trdilca in skrbno premešali. S čopičem s trdimi ščetinami bomo s smolo premazali model, nosilno ploščo, pregrade, vodilne cevke, matice in stranska podstavka. Premazali bomo skratka vse, kar je znotraj pregrad. Paziti moramo, da se med modelom in smolo ne poja-vaijo zračni mehurčki. Počakamo 30-50 minut, da se prva plast deloma strdi (mora biti še lepljiva), ter pričnemo z nanašanjem druge plasti, ki jo imenujemo vezna plast. Ta zmes je iz eOgrepoksi smole 721 in 15gr trdilca LG. Zmesi dodamo še 25-30gr steklenih vlaken (nitk oz. koščkov tkanine).
Drugi plasti dodamo takoj tretjo, ki v bistvu sestoji iz iste zmesi kot prejšnja, le da ji dodamo težko tkanino iz steklenih vlaken (200-300gr/m2). Tkanino razrežemo na 5cm široke trakove, ki jih enega poleg drugega položimo na lepljivo površino, nakar z rahlim
pikanjem čopiča tkanino prepojimo s smolo.
Pri naslednji plasti bomo smoli dodali pesek, ki pa mora biti povsem suh. Tej plasti sledi zopet plast iz debele steklene tkanine (primerna je tudi juta), pa zopet plast s peskom, itd (s plastmi moramo nadaljevati dokler ne dobimo pravšnje debeline 7-8mm. Tudi pri stranskih podstavkih naj bo debelina vsaj 5mm. Pri tem opravilu moramo paziti, da ne nastanejo zračni mehurčki, niti okrog matic oz. vodil (SI. št. 5)
Ne preostaja nam drugega, kot da počakamo, da se prva polovica kalupa posuši (vsaj 12 ur). Ko bomo z dotikom prsta ugotovili, da smola ni več lepljiva, bomo najprej odvili vijake, ki od spodaj držijo model pritrjen na nosilni plošči. S pomočjo dleta bomo zelo pazljivo ločili model in kalup od nosilne plošče. Z rahlim udarcem kladiva bomo odstranili stranske podstavke ter letvice, ki so sestavljale pregrado. Nazadnje bomo model zelo počasi izvlekli iz svojega ležišča in pri tem pazili, da ne okrušimo robov. Če smo pravilno uporabili ločilna sredstva, se bo kalup zelo lahko ločil od modela in dobili bomo natančen odtis trupa. S toplo vodo bomo odstranili ločilni lak, ki je ostal na modelu in v kalupu. Lotili se bomo druge polovice kalupa. Najprej bomo spojili obe polovici modela in pazili, da med njima ni odprtih rež. Obe združeni polovici premažemo z ločilnimi sredstvi, nakar položimo model v kalup, ki smo ga pravkar končali. Kalup zdaj leži na hrbtu; za uravnano lego pa skrbita stranska podstavka. Vtaknemo vtična vodila v svoja ležišča, namestimo vodilne cevke in privijemo vijake. Na zunanje robove prve polovice kalupa prilepimo pregradne letvice ter z ročnimi primeži pritrdimo stranske podstavke na one - že obstoječe. Z ločilnim sred-
stvom premažemo vse, razen seveda zunanjih površin vodil oz. vodilnih cevk. Ko so vsa pripravljalna dela pri koncu, se lahko pričnemo ubadati z umetnimi smolami. Ponovili bomo skratka vse, kar smo napravili pri prvi polovici kalupa. Po strditvi smole bomo odvili vijake in pazljivo odprli kalup. S tem je kalup končan. Vtična vodila in vijaki bodo pripomogli, da se bosta oba odtisa vedno natančno prilegala. Upoštevati pa moramo tudi druge načine izdelovanja kalupov. Bolj pogosto se bo pripetilo, da imamo na razpolago že izdelan trup, ki bi ga želeli posneti. Škoda bi ga bilo razpoloviti. Moramo se torej zadovoljiti s trupom, ki ga pač imamo. Kot lahko vidimo na si. 6, si bomo iz ivernih plošč izdelai posebno škatlo. Na zgornjo ploščo bomo narisali stranski, tj. profilni videz trupa in ga z rezljačo izrezali. Ni važno če je izrez večji od trupa. Važno je, da model udobno leži v odprtini. S podložki raznih debelin bomo trup tako uravnali, da bo raz-mejitavena črta med obema polovicama modela točno sovpadala z zgornjo ploskvo delovne plošče. Morebitne reže bomo od spodaj zaprli s steklarskim kitom., Z zgornje strani pa bomo reže zaprli z voskom oz. lojem. Ko se bo strdil, bomo z nožičem odvečni vosek obrezali in ga uravnali z delovno ploščo. Ko je to opravljeno, bomo na delovno ploščo prilepili pregradne letvice, podstavke ter razna vodila, nakar bomo vse, razen vodil, premazali z ločilnimi sredstvi in si, podobno kot v prejšnjem primeru, napravili prvo polovico kalupa. Škatla nam bo služila le za izdelavo pn/e polovice kalupa; za drugo polovico pa bomo ubrali isto pot, kot pri izdelavi kalupa iz ločenih polovic modela. (SI. 6) Končni rezultat je povsem isti: imeli bomo kalup, s katerim bomo lahko izdelovali izredno natančne trupe letalskih modelov.
DVAKRAT BREZ BESED
Po češki reviji ABC priredil Bojan Rambaher
VETROMER IN
KOTOMER
Če ne bi bilo vetra, bi bilo življenje na zemlji pravzaprav nemogoče. Polarna področja bi postala še hladnejša, na ekvatorju pa bi zavladala vročina, ki je živa bitja praktično skoraj ne bi mogla preživeti. Veter je torej za nas življenjskega pomena, čeprav lahko včasih, kadar je premočan, napravi tudi ogromno škode. Zaradi navedenega je nujno potrebno, da vremenoslovci spremljajo in merijo hitrost in smer vetra, da bi mogli napovedati vremenske pojave. Le tako so se ljudje naučili vsaj delno obvladovati veter in napovedovati nezaželene posledice njegovega divjanja. Te meritve uporabljajo piloti, mornarji, kmetje, energetiki in športniki. Silo vetra pa mora poznati tudi modelar, kadar se loti spuščanja svojega modela. Zato smo danes za vas pripravili načrt za izdelavo preprostega vetro-mera.
Vetromer večina izmed vas pozna kot napravo, ki je sestavljena iz štirih konkavnih čaš na navpični vetrnici s smerno lo-puto, ki se pod vplivom vetra vrtijo. Čim močnejši je veter, tem hitreje se vrtijo čaše. Vidite ga lahko tudi na televiziji, največkrat pri športnih prenosih smučarskih skokov in poletov. Vsekakor ga nujno potrebujejo tudi na letališčih. Preprost vetromer drugačne vrste si lahko izdelate iz koščka plastike aH pa v skrajnem primeru iz tanke vezane plošče in žogice za namizni tenis. Žogica, obešena na tanki žici, se pod vplivom vetra premakne iz navpičnega položaja, skala, ki
je narisana pod žogico, pa vam pove, s kakšno hitrostjo na uro piha veter. Kadar žogica za namizni tenis zaradi sunkov vetra niha v več položajih, dobite približno hitrost vetra po srednji vrednosti posameznih meritev. Ker za svoje potrebe- ne potrebujete zelo natančnih meritev, je skala na vetromeru dokaj preprosta. Upoštevajte tudi to, da so meritve hitrosti vetra najbolj natančne pri odklonih žogice od 30 do 60°. Zato morate
rezultate, ki so blizu ničli ali pa presegajo sedemdeset stopinj, jemati z rezervo. Če boste za sestavljanje vetro-mera uporabili drugačne materiale, kot so navedeni v načrtu (na primer, če namesto žogice za namizni tenis uporabite žogico iz poliestrske pene za sobni tenis, ki ima drugačno težo, s tem pa tudi drugačen odklon pri enaki hitrosti vetra), si morate napraviti drugačno skalo, kot pa je ta na v načrtu. Pri izračunu nove tabele morate upoštevati vrednost upora nadomestne žogice, njeno težo, težo nihala, koeficient trenja, gostoto zraka in hitrost vetra. Toda nikar se ne prestrašite. Najpreprostejša metoda določanja vrednosti skale je ta, da daste vetromer v roko sopotniku na mopedu ali motorju. Sopotnik naj glede na hitrost na
tahometru na vetromeru zaznamuje ustrezen odklon pri različnih hitrostih. Meritve lahko opravite seveda le v brezvetrju. Odveč naj bo pripomba, da morate pri tem nadvse paziti, da se ne bo zgodila nesreča. Naš vetromer prikazuje moč vetra v stopnjah po Beaufortovi lestvici.
1.	sapica (preusmeri dini, ne premakne pa vetrnice) 1-5 km/h
2.	slab veter (drevesni listi šele-stijo, vetrnica se premakne) 6-11 km/h
3.	miren veter (vejice drevesa se premikajo,,zastave zaplapo-lajo) 12-19 km/h
4.	stalen veter (manjše veje se zazibajo, dviguje se prah) 20-28 km/h
5.	močnejši veter (zaniha drevesna debla, klobuki letijo z glav) 29-38 km/h
6.	močan veter (majejo se močne veje, obračajo se dežniki) 39^9 km/h
7.	viharni veter (drevesa nihajo, veter podre tudi vetromer) 50-61 km/h
Sestavljanje vetromera
Vetromer je sestavljen iz treh delov - iz ročaja z žično osjo, iz vetrnice, ki se vrti na tej žični osi, in iz nihala s kroglico. Vetrnica A (slika številka 1) je izdelana iz plastike, debeline 1 mm. Pri izdelavi morate posebej paziti na notranji polmer 120 mm, ki mora ustrezati nihajnemu prostoru nihala. K spodnjemu delu vetrnice prilepite leseno paličico F premera 12 mm, v katero morate seveda zažagati žleb, kamor boste nataknili vetrnico. Kot vidite na sliki, ki je označena s številko 2, morate v paličico s spodnje strani izvrtati tudi odprtino premera 2,4 mm in dolžine 18 mm. Pri vrtanju pazite, da bo odprtina natančno v osi paličice. Natančno navpično mora ležati tudi odprtina v ročaju H, v katerega po sliki 4 potisnite jekleno žico G premera 2 mm. Sedaj morate izdelati še nihalo, ki je sestavljeno iz delov E (žica
CO <l
01			02	
				-J-
		A		

oz	96	9	
v		_ C0|	
iz transformatorja ali električna žica prennera 0,7 mm), D (žogica za namizni tenis, v katero izvrtate navpično ležeči odprtini premera 0,7 mm) in
C (tanka medeninasta ploščica, ki je upognjena v obliko obrnjene črke U. Tudi v ploščico je izvrtana odprtina premera 0,7 mm).
Nihalo sestavite na naslednji način. V odprtino v ploščici C nasadite žico E in jo prispaj-kajte. Na žico nataknite žogico D in zgornjo odprtino zalepite
z lepilom. Nazadnje izdelajte še obesno kljukico. Obliko žice E prikazuje slika številka 2. Sestavljeno nihalo obesite na vetrnico A in ga poskusite zanihati. Ploščica C se ne sme drgniti ob vetrnico, ampak naj niha kakšen milimeter nad skalo. Če se drgne ob plastiko ali izpade, to pomeni, da niste natančno izmerili polmera 120 mm ali pa nihalo ni izdelano dovolj natančno. Zavit konec roba vetrnice služi kot zavora nihala. Delovanje vetromera lahko preizkusite tudi pri delujočem sesalcu. Vetrnica se mora na ročaju H v trenutku obrniti v smeri toka vetra, nihalo pa mora zanihati. Seveda tako ne morete preveriti natančnosti vetromera, lahko pa preizkusite delovanje na različnih razdaljah od sesalca.
Kotomer
Če ste pozorno prebrali dosedanja navodila, ste verjetno opazili, da še nismo spregovorili o delu B. Izdelan je iz trdega papirja dimenzij 120 x 34 mm. Pred oblikovanjem papirja si z mehkim svinčnikom označite mesta upogiba in ga nato prepognite, kot je razvidno z risbe na sliki 2. Papir zalepite na vetrnico. Pozor! Del B mora ležati vzporedno z gornjim robom vetrnice A in navpično na os dela F. Le pri takšnem položaju bo zagotovljeno natančno delovanje. Vetromer lahko torej uporabite tudi kot kotomer. Če usmerite pogled skozi trikotno odprtino v delu B kot skozi iskalo v kakšno točko v naravi, vam ročica nihala pokaže, pod kakšnim kotom gle-
date na to točko. Vrednost kota v stopinjah preberete na drugi skali, ki je razdeljena na odseke od O do 90°. Vendar lahko vetromer kot kotomer uporabite samo v brezvetrju. Če piha veter, morate nihalo z žogico za namizni tenis zamenjati s koščkom svinca na žici. Žica ima enako obliko in dolžino, le namesto žogice nanjo obesite ribiški svinec.
S pomočjo kotomera določamo višino stolpov, zvonikov, hiš, dreves..., nagib terena, nav-pičnost sten, ali pa ga lahko uporabimo kot preprosto napravo za grobo merjenje terena, ko postavljamo tabor in podobno. Višino izračunate s pomočjo kota in oddaljenosti merne točke od vznožja zgradbe ali drevesa, katerega višino bi radi izmerili.
LETEČA RIBA
Vse dele prerišite in izrežite. Nato oba dela trupa zlepite med seboj. Na črtkano označeni mesti prilepite velike in v zarezo na repu male plavuti. Za utež prilepite pod veliko plavut za češnjevo pečko veliko kroglico žvečilnega gumija. Ribo pobarvajte v živih mavričnih barvah in že bo nared za let.
18« TIM 1 88/89
Matej Pavlič
MALI TIMOV ELEKTROTEHNIČNI PRIROČNIK
Iznajdba polprevodniških elementov ter njihova masovna proizvodnja in uporaba so omogočile hiter razvoj elektrotehnike in elektronike. Danes se na vsakem koraku, pa naj bo to doma, pri igri, v šoli ali na delovnem mestu, srečujemo z elektronskimi napravami. Zato je lahko razumeti vse večje zanimanje mladih za to zvrst tehnike, ki Istočasno predstavlja tudi zanimiv in poučen hobi. Ukvarjanja z elektroniko pa si ni moč zamis iti brez poznavanja elektrotehničnih simbolov, osnovnih enot, tabel in formul. Vsako leto znova nas novi bralci Tirna prosijo, naj objavimo simbole najpogosteje uporabljanih elektronskih elementov, razporede nožic transistorjev In integriranih vezij, pa barvno kodo za razpoznavanje vrednosti uporov itd. Ker je nesmiselno te stvari objavljati vsako leto, smo se v uredništvu odločili, da vam ponudimo nekakšen mini elektrotehnični priročnik, v katerem bodo v več nadaljevanjih zbrane vse potrebne osnove: simboli, enote, tabele, oblike ohišij, razporedi nožic, glavni podatki najbolj razširjenih polprevodniških elementov, ekvivalenti in še kaj. Da bi bilo kompletlranje posameznih nadaljevanj čim enostavnejše, jih bomo objavljali vedno na eni strani in to tako, da jo bo mogoče brez težav fotokopirati in vložiti v posebno mapo. V njej na koncu seveda še zdaleč ne bo zbrana vsa elektrotehnika, saj bi bilo to nemogoče narediti. Vseeno pa bo priročnik dobrodošel pripomoček tako začetnikom kot tudi vsem tistim, ki se z elektroniko že dalj časa ukvarjajo.
PREGLEDNICA OSNOVNIH GRAFIČNIH SIMBOLOV, KI SE UPORABLJAJO V ELEKTRONIKI
'S/ f\j
fa
m
/
+
enosmerni eiekthčni tok «menični elektrieni tok — industri)-ska frekvenca
zvočna, govorna frekvenca
visoka, racüo-frekvenca
visoka napetost, možnost preboja aK kratkega stika pozittvni pol negativni pol
<1 čten 1.5 V
■Hf^ galvanski i "Hjlflf^ "H|----baterija ak akumulator
sök vodnikov
križanje vodnikov brez s« kov
presek vodr>ika v mm-
""C vtičnica, puia —^m bananski vtič
priključne, vhodne ah izhodne sponke


//
-sc
fotodioda
svetleča (LED) dioda varicap dioda diac
Graetzov usmemiški mostič
transistor PNP iipa iTUPi transistor NPN tipa (TUN; ertoslojni transistor lUJ"*!
1
-cn-
o2eml)itev
upor. upornost 'splošno'
—[j/^ spremenljivi upof potenciomeler —J	_ nastavljivi upor trimerpotenciome-
avtomatsko spremenljiva upornosi
nastavljivi konn<-n?a!of trimer-kondenzatnr
elektrolitski kondenzator dioda
C	e
"«r «
prfTTj pynsT
kondenzator, kapacilivnosl (sploS-ro)
spremenljivi knnckjnzator
dicl
b MOSFFl transistor z N kanalom Slel
MOSFET transistor s P kanalom
nnrjT
(-mm
i:
optoelektronski element
tuljava navitje. mduktivnosi (splošno i
tuljava 2 odcepom tuljava z VF jedrom
navitje z železnim jedrom, dušilka
omrežni transformator
omrežni transformator z odcepom na sekundarju
MF transformator
navitje releja
MLADI TEHNIK
stari trg 5, Ljubljana, vam nudi bogat izbor orodij in materialov za modelar-stvo in druge ljubiteljske dejavnosti
Pregovor pravi, da »brez orodja in gradiva ni obrti«, zato smo se letos odločili, da bomo v sleherni številki objavili seznam nekaterih artiklov, ki so vam na voljo v naših trgovinah Mladi tehnik. Seznam bo prišel še posebej prav tistim, ki so daleč od Ljubljane, saj bodo nakup lahko opravili tudi po pošti, vendar pod pogojem, da bo vrednost naročila večja od 20.000 dinarjev.
IWLADI TEHNiK vam v septembru priporoča-.
Letaisite modeie v kompletu:
»Caric«	3.740 din
»Prvak«	4.240 din
»Vilin konjič« (kačji pastir - sobni
model)	3.950 din
„Lahor«	7.990 din
»Cirus«	13.230 din
Na voljo je začetniški model rakete za 2.990 din s kompletom raketnih motorjev (3 kosi), ki stanejo 4.350 din. Plastične makete letal v merilu 1:72: Italijanske ESCl od 28.930 do 56.810 din Lesene modele čolnov od 600 do 2.000 din
Komplet modelarskega orodja od 6.800 do 16.220 din
Balso 10x100cm (debelina od 0,8 do 15 mm) - 3.000 do 13.680 din za kos Letvice iz iipovine 2 x 2 do 20 x 20 mm, dolge 100 cm - 46 do 540 din za kos iVIodelarsko acetonsko lepilo - 750 din tuba
Nitroiak150g-3.120 din
Dleta za rezbarjenje (komplet 6 dlet) - od
6.900 do 9.820 din
Modelarski vrtalnik MINI 20 W (12-15 V)
- 65.450 din
Usmernik za MINI 20 W - 65.450 din
Bogat izbor ročnega orodja za modelarje In samograditelje. Elektrotehnični material: vtikači in vtičnice za akustične aparate, bananski vtikači in puše, stikala, tipke, kontrolne svetilke, transformatorji, gumbi za potenciometre, krokodil spone itd. Spajkalnik 25 W - za 17.020 din Spajkalnik 60 W - za 26.490 din Stojalo za spajkalnik - 3.900 do 17.020 din in še mnogo drugega... Obiščite nas ali pa nam pošljite vaše naročilo po pošti. Ne bo vam žal!
NAVY SKYHÄWK ft-4E
TWÄ SÄBENÄ OOUGLftS DG-3.
MLADI TEHNIK, Cojzova 2, Ljubljana, vam nudi bogato izbiro elektronskega materiala
elektronika
Matej Pavlic
MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE
ELEKTRONIKE - 8. del
Zaradi precejšnjega zanimanja bralcev za serijo člankov s skupnim naslovom »Merilni instrumenti za mlade elektronike«, bomo tudi letos nadaljevali z objavljanjem načrtov za izdelavo najosnovnejših merilnih in pomožnih instrumentov, ki naj bi jih imel v svoji delavnici vsak elek-tronik. Tako kot doslej, bomo tudi v prihodnje iskali srednjo pot med izbiro materiala ter kvaliteto
in ceno izdelka. Po nekatera integrirana vezja bo, žal, še vedno treba v tujino, saj pri nas zaenkrat ni nikakršnih izgledov, da bi v Iskri, Elektrotehni ali Mladem tehniku prišli kaj dlje od prodaje nekaterih najosnovnejših tipov vezij. Sicer pa ni tako samo z elektroniko. Tudi ukvarjanje z večino ostalih hobijev je vezano na nakupe v tujini. Upamo torej, da boste še naprej izdelo-
vali instrumente po naših načrtih, prosimo pa vas, da nam napišete svoje želje, pripombe, kritike in vprašanja.
Za vse tiste, ki bodo našo serijo spremljali šele od te številke Tima naprej, pa smo pripravili še pregled naslovov doslej objavljenih nadaljevanj iz 26. letnika: Tim 2, str. 69: Izdelava tiskanih vezij, jedkanje, spajkanje Tim 3, str. 105: Laboratorijski
Stabilizirani usmernik 3-24V/ 1,3A in 12V/1A
Tim 4, str. 143: Umerjanje in vgradnja usmernika v ohišje Tim 5, str. 185: Trimestni digitalni prikazovalnik z LED displejem Tim 7, sr. 269: Povezovanje usmernika s prikazovalnikom Tim 8, str. 306: Digitalni volt-ampermeter
Tim, 9-10, str. 386: Generator in sledilo signala
LOGIČNA SONDA
Digitalna elektronika iz dneva v dan bolj prodira na vsa področja znanosti in tehnike. Čeprav so nekateri principi njenega delovanja znani že zelo dolgo, pa je bila uporaba omejena s premalo razvito tehnologijo izdelave oziroma miniaturi-zacije komponent. Uporaba in nizka cena IVlOS transistorjev (angl. Metal-Oxide-Semiconductor pomeni polprevodnik z metal-oksldnim slojem) pri izdelavi integriranih vezij pa sta ob veliki fizični zgoščenosti posameznih elementov v vezju pripeljali do tega, da se nasi. 1: Shema kvalitetne logične sonde 1 za merjenje napetostnih nivojev
prave, v katere je vgrajena digitalna elektronika, danes uporabljajo na vsakem koraku. Če bi radi neko napravo zelo mini-aturizirali ali pa bi želeli čim-manjšo porabo energije, bomo uporabili CMOS vezja (Com-plementary-MOS-Logic). Če pa je glavni problem neke aparature hitrost delovanja, potem bomo uporabili TTL (Transistor
-	Transistor - Logic) vezje. Redkeje se uporabljajo še RTL (Resistor - Transistor - Logic, kar pomeni uporovno-transi-storska logika), DTL (Diode
-	Transistor - Logic), DCTL, ECL, HTL in druga vezja. Vsi transistorji, diode, upori in druge sestavne komponente so integrirane na majhni silicijevi ploščici, ki je zalita v standardizirano plastično ohišje z različnim številom izvodov ali nožic.
Pod pojmom »logično vezje« razumemo elektronski sklop za
realizacijo določene logične operacije - funkcije. Vse te logične funkcije pa temeljijo na principih binarne matematike, katere avtor je angleški matematik in logik George Boole (1815-1864). V njej (za razliko od običajnega dekadnega ali desetiškega sistema) obstajata samo dve števili: O in 1. Prav tako obstajata tudi le dve operaciji: logično množenje
B
X = AB
in logično seštevanje
8
Y = A+B
r .?- ,0-
Si. 2: Tiskano vezje logične sonde 1 v merilu 1:1
SI. 3: Montažna shema logične sonde 1
-O +
o o Slika 1
Slika 2
OOOC^
D? 06 Ds
Slika 3

|JL					flfl
M			) lCi		DD
R
5,6,4
Kot končni rezultat ima vsaka digitalna funkcija lahko torej le eno od obeh stanj: ničlo ali enico. S stališča elektrotehnike pa lahko ti dve stanji predstavimo tudi s stikali: »izključeno« za ničlo in »vključeno« za enico. Splošno rečeno odgovarja logični enici višji napetostni nivo (okrog 2,4V), logični ničli pa nižji napetostni nivo (okrog 0,8V). In prav to lastnost izkorišča instrument, ki mu pravimo logična sonda (angl. logic probe). Z njim lahko v določeni točki izmerimo napetost in iz nje ugotovimo logično stanje v tej točki. Pri iskanju napak v vezjih z digitalnimi integriranimi vezji je to nezamenljiv pripomoček.
Logična sonda 1
Glavni del vezja na sliki 1 je štirikratni komparator LM339 v DIL-14 ohišju. Mi bomo uporabili le prve tri. Z njimi bomo določali napetost pod 0,8 V (tedaj bo gorela rdeča LED dioda Dy), napetost nad 2,4V (tedaj bo gorela zelena LED dioda Dg) in napetost nedefiniranega območja, ki leži med 0,8 in 2,4V (tedaj bo gorela rumena LED dioda Dg).
Tiskano vezje s slike 2 mora biti narejeno zelo natančno. Obli-
kovano je tako, da ga lahko potisnemo v ohišje izrabljenega vodoodpornega floma-stra MAXI Marker, ki ima štirio-glato konico iz filca. Elementi morajo biti brezhibni in kvalitetno prispajkani (slika 3). Za vrh sonde uporabimo približno tri centimetre dolg kos 2 mm debele bakrene žice, ki jo proti koncu s pilo oblikujemo v ne preostro konico, celo površino pa tanko pospajkamo,, da kasneje ne bo oksidirala. Žicam za napajanje, ki ju speljemo skozi zadnji pokrovček flomastra, na

X
o.
koncu prispajkamo izolirana krokodilčka. Za delovanje jemlje sonda potrebno napetost (5-12V) namreč kar iz vezja, v katerem iščemo napako. Paziti je treba le na pravilno priključitev + in - pola.
Logična sonda 2
Za logično sondo s slike 4 potrebujemo precej manj materi-
ala, pa tudi tiskano vezje s slike 5 bo laže narediti. Ploščico s prispajkanimi elementi in konico (slika 6) previdno potisnemo v ohišje flomastra, ki smo mu prej odstranili vložek in vrh iz klobučevine. Prostor med konico sonde in ohišjem flomastra lahko zapremo s koščkom plutovinastega zamaška. Ker je ohišje predolgo, ga je treba nekoliko skrajšati, kar storimo z žago za železo. S svedrom 0 5 mm v ohišje na označenem mestu pazljivo izvrtamo še tri luknje za LED diode - in lo-
-o +

o o
SI. 4: Shema poenostavljene logične sonde 2
gična sonda je gotova. Shematično jo prikazuje slika 7. Oglejmo^ si še delovanje te sonde. Če je vhod na nivoju logične enice, sta Ri in Di praktično kratko spojena in sveti zelena LED dioda Dg. Ko pa je testna točka na nivoju logične ničle, je situacija ravno nasprotna prej opisani - in zato sveti rdeča LED dioda Di. V primeru, da se v testni točki nivo spreminja, signal speljemo
SI. 5: Tiskano vezje logične sonde 2 v merilu 1:1
preko kondenzatorja Ci na diodi Dg in D4, ki ga usmerita. Pozitivne impulze nato vodimo preko upora R3 in zasveti še rumena LED dioda Dg. Pri liitrih impulzih bodo gorele vse tri LED diode, pri počasnih pa se bodo prižigale in ugašale v odgovarjajočih intervalih. Tudi logično sondo 2 napajamo kar iz testiranega vezja, saj porabi za svoje delo - vanje manj kot 8mA. Namenjena je predvsem tistim, ki ne bodo uspeli nabaviti integriranega vezja LM339,
sicer pa logično sondo 1 precej bolj priporočamo.
Material
Logična sonda 1
Ri, R10, R11, Ri2-1MJ1 (0,33W) R2 - 4k7 R3 - 560kfi R4 - 27k£l
Rs - 15kQ Rs - 8k2
R7, Rg, Rg - 220n
Ci - lOOnF (keramični)
Di, D2, D3, D4 - 1N4148 (1N914,
BA512,...)
Dg - LED zelena
De - LED rumena ali oranžna
D7 - LED rdeča
IC1 - LM339
K - kratkospojnik
Logična sonda 2
Ri, R2- 1k8 R3 - 560n
Ci - 47nF/min. 12 V (elektrolitski)
Di - LED rdeča
D2 - LED zelena
Da, D4 - AA 111 (AA 112, 121,
130,...)
D5 - LED rumena ali oranžna
Miha Zoreč
PROGRAMABILNA LETEČA LUČ
Doslej smo v TIMU objavili vrsto light-show naprav, ki so imele to skupno lasnost, da so bile kombinacije prižiganja reflektorjev že vnaprej določene s specifičnim
10 V R1 ©—C
delovanjem integriranih vezij. Tokrat objavljamo programa-bilno letečo luč, kateri lahko kombinacijo prižiganja žarnic poljubno spreminjamo.
Elektronsko vezje naprave prikazuje slika 1. Kot generator kombinacij imamo integrirano vezje CD 4015, ki je dvojni štiribitni pomikalni register (shift-register). Registra vežemo v serijo in tako dobimo osembitrti pomikalni register, ki ob vsakem urinem impulzu pomakne vsebino registra za eno mesto naprej. Če je vezje vezano v zanko (stikalo S 3 v položaju 2) oz. če je zadnji izhod (Qb 3) vezan na podatkovni
-f
10V
16
:100nF
[j]R4 *jj|p2 ==C3 X
N1...NA=CD4011
Tr.1...Tr.83KT 207/400
	
	Q1a •
Ca	
	02a-
Cb	Q3Q
CD 4015	Db
	QOb
-Ra	Qlb
-Rb	Q2b
- Vss	Q3b
Da	
A1"5A2
Slika 1
10V
S2
R8 S3

D12 C13 Rfl CK X ' —T—^Gr ->
T
©220 v ©
vhod Da) integriranega vezja, se zadnji bit pojavi na prvem izhodu integrirca. Torej osembitna beseda tako rekoč kroži od leve proti desni.
Kombinacijo osmih bitov vpišemo v vezje ob preklopu stikala S1 v položaj 1 in S3 v položaj 1. S tem izključimo urine impulze ter prekinemo povratno zanko, da lahko beseda, ki jo vpisujemo, izrine prejšnjo kombinanacijo iz registra. S stikalom S2 izbiramo vrednost bita (»O« v položaju 2 in »1« v položaju 1). S pritiskom na tipko se izbrana vrednost vpiše
v register, za naslednji bit postopek ponovimo, pri čemer se prejšnja vrednost pomakne za eno mesto naprej. Tako napolnimo celo vezje. Ko smo vpisali celo besedo (vseh osem bitov) s stikalom S3, sklenemo povratno zanko in s stikalom S1 vključimo oscilator za urine impulze.
Hitrost pomikanja kombinacij določajo urni impulzi, ki jih lahko ročno generiramo s tipko, pri čemer je stikalo S1 v položaju 1 ali avtomatsko z oscilatorskim vezjem (stikalo S1 v položaju 2).
Oscilatorsko vezje sestavljata dva enostavna oscilatorja, tako da kombinacija enic in ničel kroži z vsoto taktov obeh oscilatorjev. Frekvenco oscilatorja spreminjamo s potenciometri P1 in P2. Vezje lahko deluje tudi tako, da s stikalom S3 zanke ne sklenemo in s stikalom S2 med delovanjem naprave vpisujemo vedno nove kombinacije, ki potujejo čez register in se nato izgubljajo.
Delovanje naprave demonstrirajo LED diode, kar nam da vpogled v delovanje vezja. Dioda D1
t> >
Slika 2
R30
R29O1 'O A o A
R21 T6
220 V
T
R41
-CZZh
R22
T
R13

CK
C13
RK
¥ C2 rC>S3(2)
D12
91	D4n	o/
lOOnF
1
R12
R10
R8
1
R20 J,
V o'' /
T
X
VV TTT
R11 R9
R19
V o'' v O'
R18
12
iR4
o-C>C(S1)
R17
rö'
o->Da(S3)
)7JLr^ D6JLr^ 05JLr^ DAJUfS ^nR28 ^^ R27	R26 R25
nT	T rJ T rj T

A2
lA1 A2
T
|A1
A2
A1 A2
iA1
v. o
Tr.4
v o
Z3o
Tr.3
Tr.2
Tr.1

prikazuje takt oscilatorskega vezja, dioda D2 indicira vklop naprave oz. napajanje, diode od D4 do D11 pa prikazujejo izhodne kombinacije oz. prižiganje žarnic. Diode od D4 do D11 lahko po želji tudi izpustimo, pri čemer jih nadomestimo z univerzalnimi diodami (n.pr. 1N914 ali BA511,...).
Ker je masa vezja vezana na eno od sponk omrežne napetosti, je vezje med delovanjem izredno nevarno, zato ga je potrebno primerno izolirati. Najboljše je, če ga montiramo v plastično ohišje, na potenciometre pa damo plastične gumbe.
Seznam elementov: Upori
R1 = R2 = 1M
R3 = R4 = 150k
R5 = R6 = 1k,
R8 = ... = R16 = 5k6
R17...R24 = 120 n
R25 ... R32 = 1k
R33 ... R40 = 47 S2/2W
R41 = 56 £2/1W
P1 = P2 = 1 M Jl/linearni
Kondenzatorji C1 = 470 nF C2 = 470 nF C3 = 1 ^F
C4 ... C11 = 220 nF/400V C12 = 220 nF/400V C13 = C14 = 100 fiF/25V
Polprevodniki
D1 ... Dil = LED diode; D12 = BZY 10
TI ... T8 = BC 109 (BC414, BC108 )
Tri... TrB = KT 207/400 (ali podoben)
Gr = B 80 C 1000 IC1 = CD4015 1C2 = CD4011
Ostalo
Transformator 300mA
= 220V/12V,
Dušilko L navijemo na feritno anteno dolžine 40 mm in to 60 ovojev bakrene lakirane žice debeline najmanj 0,5 mm
Slika 3
Matej Pavlič
DRUGA PLAT MATEMATIKE
Uvod
Matematika, ki je prodrla že na vsa področja našega vsakdanjega življenja, nas bo vsak čas privedla tako daleč, da bo vsakomur, ki mu matematični prijemi ne bodo vsaj malo znani, onemogočen dostop do globljega razumevanja okoliščin, ki naše življenje oblikujejo. Pred petdesetimi leti bi komaj kdo utegnil verjeti, da bo imel človek na voljo neomejene vire energije, s katero lahko uniči vse življenje na svojem planetu, ali pa se reši utrujajočega dela z orodjem, da bodo ljudje znali načrtovati stroje, s katerimi bodo nadomestili delo človeških bitij in da bo prvi človekov polet na Mesec navsezadnje postal nekaj čisto navadnega. Nekateri vidijo v vsem skupaj le puščobno vizijo družbe robotov, ki so razmišljanje prepustili elektronskim možganom. Drugi, ki so ob koncu šolanja z vidnim olajšanjem odložili matematične učbenike, pa imajo o tej vedi še posebej negativno mnenje. A vendar je treba priznati, da je navkljub suhoparnosti številnih ter zamotanih matematičnih formul in zakonov, človeštvo potrebovalo stoletja In tisočletja, preden se je pretipalo skozi meglo težav in protislovij, kijih sedaj mi lahko rešimo v nekaj urah ali celo minutah. Zgodovina matematičnih odkritij je veliko bolj človeška, kot to priznavajo nekateri njeni interpreti - še posebej, če jo spoznavamo s tiste plati, ki nam jo je šolski pouk zamolčal. Ker uporablja univerzalen pisalni jezik, v katerem so posamezni znaki enaki tako v slovenščini kot v kitajščini, je s tem doseženo, da imajo znaki isti pomen za vse, ki se jih naučijo brati, pri tem pa nimajo nobene zveze z glasovi, ki jih izgovarjajo ljudje različnih govornih skupin, kadar ustno izražajo pomen teh znakov.
Začetki matematike
Matematika je velik kompleks idej. V njeni zgodovini odsevajo misli neštetih generacij, kakor tudi socialno in kulturno ozadje, v katerem se je
razvijala. Na matematiko so vplivali poljedeljstvo, trgovina in obrt, vojaške veščine, tehnika in filozofija, fizika in astronomija. V devetih nadaljevanjih bomo zato skušali na čimprivlačnejši način prikazati dosežke orientalskih civilizacij, nekaj velikih grških matematikov in z njimi povezanih legend ter znan-
ciklus
144000 dni
katun 7200 dni
tun
360 dni
uinal 20 dni
kin 1 dan
stvenih problemov-vso ostalo matematiko pa bomo pustili čisto pri miru, saj vas z njo dovolj mučijo že v šoli. Od tam gotovo že veste, da so v kameni dobi ljudje živeli v votlinah - in sicer v okoliščinah, ki so se le malo razlikovale od živalskih. Nabirali so hrano, izdelovali so orožje za lov, razvili so nekakšen jezik za sporazumevanje, v kasnejših dobah paleoli-tika pa so začeli lepšati svoja domovanja s slikarijami in primitivnimi skuipturami. V mlajši kameni dobi, neolitiku, je človek od nabiralca in lovca počasi napredoval v kmeta in pastirja. Nomadska potovanja zaradi iskanja hrane so se končala, in ljudje so začeli graditi trajnejša bivališča - vasi. Izkopanine nam kažejo, da so se tedaj začele razvijati tudi prve obrti: lončarstvo, tkalstvo, tesarstvo, peka kruha, varjenje piva, še kasneje pa taljenje in obdelovanje bakra ter brona. Iznašli so lončarsko in vozno kolo, izboljšali so čolne in bivališča. Vsi ti pomembni izumi so nastali samo znotraj lokalnih ozemelj in so se le redko razširili v druge kraje. Zaradi tega je prišlo do obveznih trgovanj med naselji, oddaljenimi tudi po več sto kilometrov. Trgovanja so pospešila razvoj in oblikovanje jezikov. Besede v njih so izražale zelo
Slika 1. Na stelah plemena Maja Iz Južne Amerike so navadno upodobljeni piktogrami božanstev, številke, kakršne so prikazane spodaj, in »številke z obrazi«, kakršne lahko vidite zgoraj. Preproste številke so sestavljene iz devetnajstih znakov in ničle.
6 II
16
••• ••••
13
10
15
• ••
18
• •••
19
20
m TTTI flTT ttttt
IT	m m	TT	TT! Iff- rm mi
2 f	3 4	5	6 7 8 9
! 60	^-»iSjfl 600		
novani »rova«. Če se je kmet zadolžil pri trgovcu za tri vreče žita, je napisal zadolžnico tako, da je v palico naredil tri zareze. Palico sta po dolžini preklala in obdržala vsak eno polovico, ob plačilu dolga pa sta jih potem primerjala. (Tudi Slovenci poznamo izraz »rovaš«, ki izvira iz takšnega prvotnega načina trgovanja). Od te metode, pa do vpeljave posebnih znakov za števila 5,10, 20 itd. je bil le še korak - in natanko takšne znake prvič najdemo v rabi v začetku pisane zgodovine - ob zon civilizacije. Štetje s prsti, to je štetje po peticah in deseticah, se je torej začelo šele na določeni stopnji družbenega razvoja, ko so npr. štirinajst izrazili kot 10 + 4 ali pa kot 15-1. Množenje se je začelo.
Slika 3. Egipčanski številski znaki na kamniti šteli iz približno 1450 pr. n. š. Uokvirjeni del predstavlja število 743, ki pa je »napisano« z desne proti levi, oziroma so znaki za višje vrednosti pisani desno od znakov za nižje vrednosti.
Slika 2. Na levi strani vsake vrstice tega babilonskega koledarja, ki našteva srečne in nesrečne dneve, najdemo številke. Številčne znake so uporabljali po največ devetkrat zaporedoma (kasnejše rimske številke le do trikrat), vsak znak pa je v različnih zvezah predstavljal različne vrednosti.
konkretne stvari in zelo malo abstraktnih pojmov, toda že so obstajali tudi preprosti številki izrazi za nekatere oblikovne povezave. V rabo so prihajali počasi in so na začetku razlikovali le med; eden, dva in mnogo. Ko so razširili pojem številka, so oblikovali višja števila najprej s seštevanjem: 3 tako, da so sešteli 1 in 2, 4 tako, da so sešteli 2 in 2... Razvoj obrti in trgovine je spodbujal urejevanje in povezovanje številk v večje enote, navadno s prsti ene ali obeh rok, kar je bil naraven postopek pri trgovanju. To je vodilo najprej k štetju z osnovo 5, kasneje z osnovo 10, včasih pa je bila osnova tudi dvajset, to je število prstov na rokah in nogah. Dvajsetiški sistem je imel najznačilnejšo obliko med Maji v Mehiki. Nu-merične podatke so zapisovali s snopi, vozli na vrvi, kamenčki in školjkami, ki so jih uredili v kupčke po pet, ali pa z zarezami na palici, ime-



ii III
2 3
		III		
III	lin 1	III III		s
lil	III 1	III III	n	(2 k ■
6	7	8 9	10	100 1,000
ko so npr. 20 izrazili kot 2 x 10 in ne kot 10 + 10, deljenje pa, ko so npr. deset izrazili kot »polovico neke celote«, čeprav so bile zavestne tvorbe ulom-kov izredno redke in so se nanašale le na ulomke s števcem 1 {Vz, Vs, Vt). Ob štetju in preštevanju se je sčasoma pojavila tudi potreba po merjenju dolžin in prostornin predmetov. Osnovne mere so bile le približne in so jih povzeli po delih človeškega telesa. Tako so nastale enote kot palec, ped, čevelj, laket, seženj in vatel. Okraski na lončarskih izdelkih kažejo izredno skladnost, simetrijo in podobnost. Pri teh likih lahko zasledimo tudi številske odnose, čeprav so imeli sprva religiozni in magični pomen.
Poznali so magična števila kot 3, 4, 7 in magične like kot sta peterokraka zvezda in svastika. Poleg tega se je tudi pri zelo primitivnih plemenih razvilo nekakšno štetje časa in z njim prva spoznanja o gibanju sonca, lune in zvezd. Uporaba luninega koledarja
nost nekaterim najstarejšim geometrijskim oblikam, ki jih pozna človeštvo - vzorcem in vozlom.
(se nadaljuje)
Slika 4. Ta vzorec so uporabljali mostiščarji na Ljubljanskem barju v lialštatski dobi (1000 do 500 pr. n. š.).
sega zelo daleč nazaj v zgodovino človeštva, ko so spremembe pri vegetaciji povezovali z luninimi menami. Nekaterim narodom pa je služil položaj zvezd za orientacijo pri navigaciji. Ta »astronomija« je precej prispevala k znanjem o lastnostih krogle, kotov in krogov. Iz doslej povedanega lahko sklepamo, da ni nujno, da poteka zgodovinski razvoj kakšne znanosti po stopnjah, po katerih jo danes odkrivamo v šoli. Znanstveniki so šele v zadnjem času posvetili večjo pozor-
male železnice
Vlado Zupan
OZADJE MAKETE
Mnoge makete so izdelane z veliko ljubezni prav do najmanjših podrobnosti. Vlak pelje skoraj skozi resnično pokrajino. Vendar - kolikokrat stoji taka maketa pred popolnoma neprimernim ozadjem! Največkrat je v sobi pred pisanimi tapetami ali v kleti pred steno iz grobega ometa. Modelarji si ne predstavljajo vedno, kako se videz resničnosti izboljša, če je ob maketi ustrezno ozadje. Za
izdelavo le-tega res ni potrebna kakšna umetniška sposobnost modelarja. Veliko iznajdljivosti, malce poskušanja, pa bo šlo! V tujini se dobijo barvne pokrajinske tapete nalašč za maketo, lahko uporabimo tudi ustrezni turistični plakat ali pa sami narišemo ozadje. Določen učinek dosežemo že s tem, če steno pobarvamo svetlo sivo, ki vleče malo na modro. Če maketa ne stoji ob zidu, lahko pritrdimo ob maketi steno iz lesonitne plošče ali valovitega kartona, ki ga podobno obarvamo. Z belo barvo nanesamo nekaj oblakov in tako ustvarimo videz neba. Na tako pobarvano ploščo na-lepino spodaj izrezane dele iz turističnega plakata. Pomagamo si z opazovanjem resnične pokrajine ali vsaj kake široke pokrajinske slike. Če se bomo lotili slikanja sami, je le treba imeti malo posluha za slikanje in perspektivo. Težko bo kar po prvem poskusu doseči pravo perspektivo in izbrati prave barve. Zopet nam pomaga kaka lepa fotografija pokrajine. Najbolje je vzeti sliko s kakšnega stenskega koledarja. Navadno je
format slike na koledarju zelo širok, kar je za naše ozadje kot nalašč. Zanimiv je tudi poskus z diapozitivom, če imamo na njem sliko primerne pokrajine. Diapozitiv vstavimo v projektor in projiciramo v taki razdalji na steno, da dobimo sliko ustrezne velikosti. Nato s svinčnikom zarisujemo, oziroma bolje rečeno prerisujemo, obrise vseh hribov in drugih značilnosti pokrajine. Ko je to narejeno, premaknemo sliko z diapozitiva na desno in ob tem, ko gledamo barve na diapozitivu, slikamo našo zarisano pokrajino. Poskusimo najprej na enako velikeim kosu papirja in se šele nato lotimo ozadja. Najprej narišemo s svinčnikom obrise daljnih in nato bližnjih hribov ter zaselkov na njih. Nato si pripravimo tempera barvice in širši čopič. Z izbiro pravilnih barv bomo dosegli globinski učinek. Če gledamo naravo ali tudi dobro izdelano fotografijo pokrajine, bomo ugotovili, da so barve najbolj oddaljenih hribov zelo svetle in postajajo temnejše, čim bolj se bližamo rašemu stojišču oziroma spodnjem robu
slike. Zelo oddaljeni hribi so rahlo vijolično-sivi, nato modri-kasto-zeleni, sledijo svetlo-ze-leni in končno močno zeleni. Odtenek zelene je drugačen za listnate gozdove, drugačen za iglaste in zopet drugačen za pobočja s travniki. Ko smo uspešno napravili poskus na papirju in se privadili teh »umetnij«, se lotimo stene. Tudi tu s svinčnikom (ne s flo-mastrom ali kulijem!), zarišemo glavne obrise. Z barvanjem se najprej lotimo neba. Takoj nad hribi bo nebo svetleje modro, čim višje gremo, temnejše modro bomo vzeli. Če je stena bela, pustimo svetle Jise za oblake nepobarvane. Če stena ali podlaga ni bela, pobarvamo seveda vse z modro in kasneje z belo vnesemo oblake. Ko se bo nebo posušilo, se lotimo hribov. Začeli bomo z najbolj oddaljenimi, svetlimi, in se postopoma bližali našemu stojišču ali spodnjemu robu ozadja. Bolje bo, da vedno počakamo, da se ena barva posuši in šele nato začnemo z drugo. Z novo barvo gremo vedno za kak milimeter preko stare, da ne bo med posameznimi plastmi hribov bela črta.
Predstavljajmo si, da gledamo tja proti Kamniškim Alpam. Najbolj zadaj bodo skalnate gore, nato vedno nižji hribi z gozdovi in nazadnje griči s travniki. Ko rišemo hribe, ne bomo cele plasti pustili v enaki svetlo vijolično-sivi barvi. Gore so seveda razgibano oblikovane, nekje visi pobočje desno, drugje levo.
Slika 1. Tu lahko vidimo, kakšen je videz hribov v ozadju, če jih osenčimo ali pa ne. Šele sence (tu črtkano, na naslikanem ozadju pa temnejše barve) nam dajo občutek globine.
en greben je usmerjen proti nam in podobno. Tako nastajajo sence. Tudi na našem ozadju moramo napraviti take sence, da bo videz hribov plastičen. Prvotni barvni bomo dodali malo temno rjave in dobili temnejši ton. S to barvo bomo nato pobarvali tiste dele hribov, ki so temnejši, ker so v senci. Slika 1 nam kaže, kako se spremeni videz hribov, če jih osenčimo. Temnejši del barve je tu prikazan črtkano. Seveda moramo paziti, da bo sonce na vse hribe sijalo z iste strani. Čudno bi bilo, če bi bile sence nekje desno, drugje pa levo od grebenov! Na tak način pobarvamo tudi zelene hribe in griče - vedno damo v osnovno barvo malo rjave, da jo potemnimo. Čim bližje našemu stojišču gremo, več detajlov moramo risati. Tu bomo menjali barve tudi za gozdove in travnike. Ti zadnji bodo bolj rumeno-zeleni in ne pretemni. Na vrhove bomo kje postavili cerkvico. Na oddaljenem grebenu bo to mala bela črtica z rjavo piko na vrhu, na bližnjih gričih pa mora že imeti bolj določno obliko stavbe in zvonika. Tu bomo na pobočjih naslikali tudi kakšen zaselek in posamezna drevesa. Če ga kje kaj polomimo ali če nam kaj ne bo ugajalo, lahko prekrijemo z drugo barvo, ko bo dodobra suho. Vzamemo bolj gosto barvo in
vedno mora biti zraven bela pokrivna barva. Če delamo maketo ob steni in bo ozadje na tem zidu, je enostavneje naslikati ozadje preden zgradimo maketo. Delo bo veliko lažje, ker lahko stojimo ali sedimo tik ob steni. Ko je maketa enkrat že postavljena, bo težko doseči celo ploskev, pa še tako lepo ne bomo mogli naslikati. Če pa bo na maketi že proga in ostalo^sploh ne bo več mogoče blizu. Ce bomo za ozadje uporabili lesonitno ploščo, bo delo še lažje. Ploščo lahko med slikanjem položimo vodoravno. Ko je gotova, pa jo pritrdimo na rob makete. Višina take plošče je običajno 60 cm. Vedno je bolje, če delamo dve plošči, ki tvorita vogal. Če deske nočemo pribiti, si lahko pomagamo tako, kot je prikazano na sliki 2. Na rob makete privijemo močnejše vijake, ki gledajo kak centimeter iz roba. V desko zažagamo dva centimetra globoko 5 milimetrov debele zareze in nato desko s temi zarezami nataknemo na vijake, ki smo jih prej pritrdili na rob makete. Deski lahko v kotu staknemo s pomočjo zarez, kot je prikazano na sliki. Pri vsem tem delu pa moramo seveda vnaprej vedeti, kakšna bo maketa, kje bodo hribi in podobno, da se bo ozadje res pravilno prilagajalo naši pokrajini na maketi.
SESTAVITEV DVEH PLOŠČ V VOGALU
Slika 3. Nad daljšo stranico makete sem nalepil na zid tapeto tovarne Faller, ki kaže lahno gričevnato pokrajino.
Slika 2. Če desko z ozadjem ne pribijemo za stalno na maketo, jo lahko natikamo na vijake, ki smo jih privili v rob makete. Spodnja slika kaže, kako sestavimo deski v kotu.
Tovarna FALLER prodaja dve vrsti pokrajinskih tapet za ozadje. Na moji maketi na sliki 3 je ena od teh tapet, ki predstavlja gričevnato pokrajino, kot nekje na Dolenjskem. Tu pa tam je nekaj manjših zaselkov, ki poživljajo videz ozadja. Tapeta je sestavljena iz meter dolgih delov. Če je ozadje daljše od treh metrov, se lahko kombinira. Tapeto moramo vedno nalepiti na steno ali ploščo, sicer se lahko zmečka in ne učinkuje lepo. Tapeto na debelo nama-žemo z lepilom za tapete in počakamo nekaj minut preden jo pazljivo pritiskamo na podlago. Nikoli ne smemo namazati podlage in nanjo pritisniti suho tapeto - dobili bi gube. Podlaga mora biti gladka, ker bi se sicer vsaka hrapavost poznala na sliki. Navaden stenski omet je navadno pregrob. Če je tako, raje pribijemo na zid leso-nitno ploščo - seveda z gladko stranjo navzven - in nanjo prilepimo tepeto. Preden pa tapeto nalepimo, zgladimo ploščo z brusnim papirjem in obrišemo. Skrbno moramo sestaviti stike rned posameznimi deli tapete. Če ga vseeno kje kaj polomimo, popravimo z ustrezno tempero.
Bolje je, da kakšna hiša ali proga ne prehaja kar direktno na ozadje. Če hočemo ustvariti bolj globinski vtis, moramo pustiti vmes nekaj centimetrov In morda postaviti kakšna drevesa, ki se proti steni manjšajo. Zelo dobro učinkuje, če je pred ozadjem hrib. Narediti pa moramo tako, da je vrh hriba kak centimeter pred steno. Globinski učinek dosežemo tudi s tem, da postavljamo na oddaljena mesta makete manjše hiše in drevesa - recimo spredaj v razmerju HO, zadaj pa v razmerju N. Če je seveda maketa široka samo en meter, bo za take »čarovnije« bolj malo prostora.
Če se ne bomo lotili sami posli-kavanja ozadja in če ne bomo imeli prilike kupiti tapete v tujini, bomo iskali primerne turistične plakate. Če nam v celoti ne bo všeč, bomo morda izrezali določen del in ga prilepili na svetlo modro pobarvano ozadje. Tako si bomo sestavili ozadje kot z nekakšnimi kulisami. Paziti moramo, da bodo velikosti v pravilnem sorazmerju. Kakšno stvar bomo morali vmes poslikati tudi sami. Na sliki 4 je videti, kako sem si pomagal pri svoji maketi. Na desni od vogala je Fallerjeva tapeta, steno levo od vogala pa sem s tempera barvicami poslikal sam.
Če imamo na maketi zadaj ob strani mestno naselje, dobimo
lahko zanimive učinke, če na pokrajinsko ozadje spodaj nalepimo izrezane slike hiš (dobimo jih na škatlah od hiš ali pa na barvnih prospektih, ali pa primerne črnobele fotografije pobarvamo z vodenimi barvicami). Nekaj podobnega vidimo na sliki 5. Nekje sem videl, da je modelar kot zadnjo steno postavil široko zrcalo In s tem dosegel, da se je globina makete potegnila daleč nazaj. Marsikaj je treba poskusiti in najde se prenekatera zanimiva in učinkovita zamisel.
Oznake na progi
Čim je maketa malo večja-,imamo gotovo več transformatorjev in s tem več tokokrogov, poleg glavnih dveh tirov še celo vrsto Izogibnih, stranskih In odstavnih tirov. Da vse to teče, je potrebno veliko kretnic in nekaj signalov. Morda imamo na odstavnih tirih še nekaj elektromagnetnih naprav za razklap-Ijanje vagonov. Da bomo lahko pravilno urejali promet, moramo točno vedeti za vsak tirni odsek In vsako kretnico. Na svoji maketi Imam 56 kretnic, 38 tirnih odsekov in 7 tokokrogov. Nemogoče si je zapomniti položaj vseh teh elementov in zato je nujno, da si napravimo shematični načrt proge. Nato moramo na načrtu in na maketi označiti posamezne progovne elemente. Šele to omogoča vo-
KULISA-OBRIS VASI
Slika 4. Na levo steno od kota sem s tempero naslikal podobno pokrajino.
V/////////////////
Slika 6. Lahko si pomagamo s pravo kuliso, ki jo izrežemo iz prospektov ali kataloga. Prilepimo še sliko drevesa In obris vasice pritrdimo pred ozadje.
Slika 7. Na sliki 1 je navodilo, kako senčiti hribe, na tej sliki pa je ozadje, ki sem ga naslikal po omenjenem navodilu. Tu sije sonce z desne, tako, da so osenčena leva pobočja.
Slika 5. Zadaj na maketi pred ozadjem lahko postavimo del mesta iz hiš, ki imajo samo sprednjo polovico. Del strehe pa mora biti še na zadnji strani.
denje vlakov in upravljanje makete.
Prva označitev se nanaša na TOKOKROGE, torej na odseke proge, ki jih napajajo posamezni transformatorji. Osnovna označitev so nadalje TIRNI ODSEKI, torej tisti deli tira, ki se dajo posebej vključiti ali izključiti in to ročno preko stikala ali pa ročno preko signala ali celo avtomatsko s strani vozečega vlaka, Naslednja označitev se bo nanašala na KRETNICE, brez katerih prometa ni mogoče usmerjati. Potem so tu lahko še ostali elementi, kot elektromagnetni razklopljevalci, kontaktni tiri in podobno.
Pri TOKOKROGIH moramo
SKRITA PROGA
navesti ime tokokroga in označiti obe mesti - začetek in konec - ki omejujeta ta del proge. Na načrtu z dvojno črto ali trikotnikom označimo meje tokokroga in zraven zapišemo označitev tega tokokroga. Na maketi moramo prav tako natančno označiti mesto na tiru, kjer se konča napajanje z enim In začne napajanje z drugim transformatorjem, tam tudi postavimo označbo tega tokokroga.
Tudi pri TIRNIH ODSEKIH moramo označiti začetek in konec tega odseka pa tudi njegov naziv. Če imamo slepi tir, ima seveda ta le eno mesto, kjer se veže na drugi tir, na drugem koncu se tir konča. Na načrtu rišemo za meje odsekov eno črto ali piko. Tudi na maketi morata biti obe mesti točno oz-
načeni, pa seveda tudi številka tega odseka.
SIGNALI so vedno vezani na določen tirni odsek, saj odpirajo ali zapirajo dovod toka na ta del proge. Zato velja isti način označevanja: začetek in konec ter ime odseka. KRETNICE dobijo samo oznako, saj delujejo na mestu, kjer so postavljene. Isto velja za elektromagnetne razklop-nike in kontaktne tire. Odločiti se moramo, kako bomo vse te elemente označevali. Če hočemo, da bo pregledno - in samo tako nam lahko koristi - ne moremo kar vsega označevati z zaporednimi številkami. Saj sicer ne bi vedeli, katera številka označuje tirni odsek, katera kretnico.jn podobno. Imeti moramo posebno označevanje za toko-

Slika 8. Šele ozadje nam daje resničen videz makete. Slika 9. Gore v ozadju pobarvamo svetlo-vijolično-
sivo. Čim bližje gremo, temnejši so hribi in griči. Spredaj v sredini je golo pobočje z njivami in naseljem.
kroge, tirne odseke, kretnice in ostalo. Vsak si lahko najde svoj sistem, eden možnih pa je opisan v naslednjem odstavku. TOKOKROGE označimo z velikimi črkami (A, B, C...). TIRNE ODSEKE zaznamujemo z zaporednimi številkami, ki jih začnemo pri robu makete, ki nam je najbližji in gremo nato na skrajni rob, nato pa levo in končno desno. Poleg številke tirnega odseka dodajmo še črko tokokroga, tako, da istočasno vemo tudi kateri transformator daje tok temu tirnemu' odseku (1A, 2A, 3C...). SIGNALE bomo označili s številko tirnega odseka in dali spredaj veliko črko S (S1, S2...).
KRETNICE označimo z veliko črko K in zaporednimi številkami kretnic po takem vrstnem redu, kot tečejo tirni odseki (K1, K2...).
MAGNETNE RAZKLOPNIKE zaznamujemo z malimi črkami, gremo pa zopet po vrsti, kot tečejo tiri (a, b,...). Vse označbe moramo, kot smo že omenili, napisati na načrt, kot kaže slika, na maketo, kjer posamezni element stoji in seveda, kar je zelo pomembno, tudi na stikalo na upravljalnem pultu. Za boljši pregled si izberimo še za vsak element svojo barvo. Na primer takole: tokokrog bo imel črno črko na rumeni podlagi, tirni odsek črno številko na rdeči podlagi, kar bo
Slika 10. Na enem izrezu iz načrta proge vidimo oznake za posamezne tirne elemente, kot jih opisujem v tekstu.
veljalo tudi za signale, kretnica ima črno številko na zeleni podlagi in elektromagnetni razklop-nik na rjavi podlagi. Tako bo vodenje vlakov še enostavnejše. Čim bomo videli rdečo, bomo vedeli, da je tirni odsek, če bo zelena, bo pa kretnica. Na načrtu je pregledno, če rišemo progo za vsak tokokrog v svoji barvi. Tako bomo že na daleč takoj videli, kateri del proge napaja posamezni transformator.
Odločiti se- moramo še, v kakšni obliki bodo označbe


Slika 11. Označbe na maketi sem naredil iz tanke aluminijaste pločevine, številke pa so odtisnjene z LETRASET pole, ker jih s prosto roko ne moremo tako enakomerno izpisati.
na maketi. V tujini je možno kupiti posebne male podstavl<e s ploščicami, ki jih privijemo ali prilepimo na maketo. Res bi bila velika škoda za kaj takega razmetavati denar, ko to zelo enostavno lahko naredimo sami. Ena možnost je da iz palčice prereza 1 x 1 cm narežemo 15mm dolge končke, ki jih ustrezno pobarvamo in prilepimo nanje etiketo z označbo. Lepše in tudi manj naporno pa bo, če bomo naredili ploščice iz
timova fantastika
ni
Robert Sheckley Prevedel Žiga Leskovšek
SAGA
O OSVOBODITELJU
Bolton, slavni filozof, je odletel z Zemlje, da bi predaval na marsovski univerzi. S seboj je
tanke pločevine. Nadvse primerna je tanka aluminijasta pločevina, ki jo rabijo v tiskarnah za barvne odtise. Dosti je trdna, lepo se reže, barva in nanjo lepi etikete. Morda dobimo od kakega znanca 30x40cm veliko uporabljeno ploščo. Naše ploščice bodo velike 1x3cm. Na ploščo narišemo mrežo s tako velikimi-okenci in nato z ostrimi škarjami odrežemo ploščice. Na ploščice nalepimo nato rdeče,
vzel svojega osebnega robota Akka, zavoj spodnjega perila in osem kilogramov zapiskov. Poleg posadke je bil edini človeški potnik.
Nekje blizu točke, od koder ni vrnitve, je vesoljsko plovilo poslalo nujno sporočilo: POŠKODBA BOČNIH MOTORJEV ONEMOGOČA KRMAR-JENJE.
Prebivalstvo Zemlje in Marsa je zaskrbljeno čakalo. Nato je prišlo drugo sporočilo: CELOTNA POSADKA UBITA I/ STRANSKEM TRČENJU V ASTERO-IDNEM PASU NA POMOČ-
BOLTON. Rešilne ladje so poletele v predel med Marsom in Jupitrom, kjer se razprostirajo asteroidi. Glede na to, da so le nejasno določili kraj poslednjega Bolto-novega sporočila, je bila možnost rešitve izredno majhna, saj je bilo treba preiskati velikanski prostor.
Tri dni kasneje so sprejeli spo-
zelene ali rumene etikete, na katere smo z LETRASETOM nanesli oznake tirnih elementov. Sedaj ploščice upognemo v obliki črke L na malem primežu, tako da bo en del meril 1, drugi z etiketo pa 2cm. Krajši konec ploščice sedaj prilepimo na ustrezno mesto na maketi - zraven tira, tik ob signalu ali na kretnico. Pri tem moramo paziti, posebno na ovinkih; da znak ne bo preblizu tira, da ne bi oviral prometa, vendar še vedno toliko blizu, da vemo, kateremu dela tira ali kretnici je namenjen. Začetke in konce tirnih odsekov bomo označili s podobno ploščico, le da bo samo 1 cm visoka in rdeče pobarvana. Prilepili jih bomo tik ob tiru na mestu, kjer je izolacija med dvema tiroma, torej tam, kjer se zares začne tirni odsek. Kjer je izolacija istočasno meja med dvema transformatorjema, kjer se začne torej drug krogotok, bomo na rdečo ploščico prilepili ali narisali velik črni krog. Na sliki je videti, kako je to narejeno na moji maketi.
ročilo: NE BOM MOGEL VEČ DOLGO PREŽIVETI NA ASTEROIDU SMRT PRIČAKUJEM MIRNO IN DOSTOJANSTVENO BOLTON.
V	časopisih so pisali o neomajnem duhu tega človeka, sodobnega Robinzona Crusoja, ki je na asteroidu brez zraka, vode in hrane in ki, medtem ko mu zmanjkuje živeža, mirno in dostojanstveno pričakuje smrt, kot je učil v svojih predavanjih in knjigah.
V	iskanje so bili vloženi še večji napori.
Poslednje sporočilo seje glasilo: VSE ZALOGE POSLE Z NASMEHOM PRIČAKUJEM SMRT BOLTON.
Zasledujoč njegov poslednji signal je patruljna ladja odkrila asteroid in pristala poleg razdejanega vesoljskega plovila. Našli so zoglenele ostanke posadke. Našli so tudi zadostne zaloge hrane, vode in kisika.
Toda čudno, o Boltonu ni bilo sledu.
V zadnjem delu plovila so našli
Boltonovega robota. »Profesor je mrtev. Poslednje sporočilo sem poslal v njego-
vem imenu, ker sem vedel, da samo mene ne bi prišli iskat,« je izustil robot skozi zarjaveie čeljusti.
»Toda kako je umrl?« »Z največjim obžalovanjem sem ga moral ubiti,« je surovo povedal robot. »Lahko vam zagotovim, da ni prav nič trpel.« »Ampak, zakaj si ga ubil? In kje je njegovo truplo?« Robot je poskušal odgovoriti, toda zarjavele čeljusti niso hotele delovati. Curek olja je opravil svoje.
»Mazanje je največja težava robotov,« je povedal Akka. »Gospodje, ali ste že kdaj pomislili, kako težavno je predelati človeško telo v osnovne maščobe in olja, če pri tem nimaš potrebnih pripomočkov?«
Reševalci so razmišljali o problemu z rastočo grozo in celotna zgodba je bila prikrita. Toda slišal jo je robot patruljne ladje, ki je o njej razmišljal in jo nato posredoval naprej nekemu drugemu robotu in nato še drugim.
Šele zdaj, po zmagoslavnem uporu robotov, lahko odkrito povemo to zanosno sago o vesoljskem boju robota. Naj živi Akka, naš osvoboditelj!
na kratko
Bojan Rambaher
VEČNO ZELENI (?) PLANET
Kot vemo, ves svet potrebuje toploto in električno energijo. To najlaže pridobivamo iz hidroelektrarn, vendar te vselej ne zadoščajo. Zaradi tega so začeli mnogokje na nahajališčih manj kvalitetnega rjavega premoga in lignita graditi termoelektrarne, toplarne in plinarne. Da dim iz teh industrijskih objektov ne bi onesnaževal najbližjih mest, imajo elektrarne ponavadi orjaške, tudi do tristo metrov visoke dimnike. Prah in droben pepel prestrežejo elektrostatični filtri. Zdelo se je, da ni nobenih težav in posledic za okolje in da narava sama poskrbi za razne odpadke pri gorenju, ki jih visoki dimniki neprestano bruhajo v zrak v nenehno premikajoče se zračne plasti. Toda že pred leti so strokovnjaki opazili, da so v bližnji in celo daljni okolici teh objektov začeli umirati iglasti gozdovi. Iglice porumenijo, odpadejo in nazadnje pred nami stoji nemočno odmrlo deblo. Voda potokov in rek je kisla
celo v oddaljenosti več sto kilometrov od toplarn in termoelektrarn. Postrvi, na primer, ne morejo živeti v kisli vodi, v kateri je pH manjši od 5, v nekaterih evropskih rekah pa so namerili pH 3,5 ali celo samo pH 2. Povemo naj, da je voda tem bolj kisla, čim manjša je pH vrednost. Na poljih se je vsako leto zmanjševal pridelek. Otroci na ogroženih območjih trpijo zaradi bolezni dihal in so pogosto slabotnejši od svojih vrstnikov na področjih z »zdravim« zrakom.
Nastal je preplah. Za sovražnika številka ena so proglasili žveplov dioksid SO2 in dušikov oksid, ki se iz visokih dimnikov dvigujeta celo v zgornje plasti atmosfere. Tam se po zapletenem postopku žveplov dioksid spremeni v šibko žvepleno kislino, ki prši na zemljo in okisa tla ter vode. Kislina prav tako razžira kovinske konstrukcije, zidove in betonske zgradbe. Obtoženi izločki iz visokih dimnikov (k škodljivim sno-
vem prištevamo tudi snovi iz industrije, dim iz hišnih dimnil<ov, l<jer ljudje l<urijo s premogom, in izpušne pline sto tisočih avtomobilov) napravijo vsako leto ogromno škodo v naravi, poškodbe na zdravju ljudi pa so tako neocenljive. Pravzaprav je onesnažen zrak napravil največjo škodo v Srednji Evropi. Na zemljevidu na sliki A posamezne cone označujejo področja, kjer je pri meritvah v poldrugem letu padlo največ škodljivih snovi. Meritev je izražena v miligra-mih na kvadratni meter. V najslabšem položaju so v Vzhodni Nemčiji, v ČSSR in na Poljskem, kjer so zgradili največ termoelektrarn, ki uporabljajo kot vir energije rjavi premog.
Gozdarji morajo na teh področjih sekati uničene iglavce in pogozdovati bolj odporne listavce. Poljedelci zmanjšujejo kislost tal z intenzivnim apnenjem polj in travnikov. Marsikatera država se je že odločila, da na ogroženih področjih ne bo več gradila termoelektrarn. Ko bodo današnje termoelektrarne odslužile, se torej človeštvu ne obeta nič dobrega, če predtem ne bomo odkrili kakšnega novega vira energije.
Zakaj ne odstranjujejo žvepla iz premoga?
strokovnjaki poznajo mikrobiološke procese, s katerimi lahko znižajo količino žvepla pri zgorevanju premoga. Zaenkrat pa se je kaj takšnega posrečilo le v laboratorijih. Ena sama termoelektrarna
z močjo 100 MW na leto potroši približno tristo vagonov premoga. Za takšno količino bakterije, ki spreminjajo žveplo v neškodljivo snov v vsakem primeru ne bi zadostovale. Ne preostane nam torej nič drugega, kot da se lotimo žveplo-vega dioksida kar na začetku procesa, to je v ognjišču, ali pa vsaj v dimnih plinih, še preden ubežijo skozi dimnik. Strokovnjaki že razvijajo tako Imenovane fluidne kotle, v katerih največji odstotek žvepla ostane v pepelu. Raziskovalci so za velike elektrarne predlagali prek dvesto različnih metod, kako zadržati škodljiv žveplov dioksid, pa čeprav za ceno visokih investicij. Enaindvajset držav se je združilo v tako imenovan ekološki program Klub 30 % in se obvezalo, da bodo do konca leta 1993 zmanjšale emisijo žvepla v ozračje in čez mejo sosednjih držav za 30 %. Obljubile so si denarno in tehnično pomoč, predvsem seveda bogatejše države revnejšim, vendar je zelo vprašljivo, če se jim bo posrečilo izpolniti ta visoko zastavljeni cilj. V nadaljevanju vam predstavljamo pet izmed več deset različnih metod, ki bi prišle v poštev za rešitev navedenega problema.
Fluidno kurjenje (B)
Fluidnl postopek kurjenja se naslanja na fizikalni zakon, da v vroči vodi potekajo izjemno intenzivni fizikalni in kemični procesi. Toda kako doseči, da bi bila zrnca premoga po lastnostih podobna vroči tekočini?
V ta namen so fluidnl "kotli napolnjeni z negorljivim praškom, na primer finim pepelom. Tega spravimo v gibanje tako, da s spodnje strani dovajamo vroč zrak, z vrha pa ga naglo segrevamo z gorilniki. V to vroče okolje dovajamo zmes premoga v prahu in apna. Zrnca premoga gorijo pri sorazmerno nizki temperaturi 700 do 900 °C. Žveplo se z apnencem veže v sadro, ki jo odstranimo iz peči skupaj s pepelom.
Prvi takšni kotli že delujejo, vendar na žalost ta postopek ni mogoč pri velikanskih kuriščih močnih termoelektrarn, čeprav podatki kažejo na to, da s takšnim postopkom lahko zadržimo okoli 80% agresivnih snovi v premogu.
»Mokra» metoda brez regeneracije (C)
Mokro metodo v svetu preizkušajo že od leta 1960 in bi jo lahko opisali približno takole:
dimne pline, ki jih odstrani elektro-filter za fini pepel, poškropijo in jih vežejo z apnenim mlekom. To vsrka okoli 90 % žvepla iz plina, pri tem pa kot odpadni material nastane velika količina sadre. Pri tem procesu dimne pline ohladijo na približno 80 °C in jih nato - ko so čisti - v izmenjevalcu toplote znova segrejejo na najmanj 130°C, da bi lahko izpuhteli skozi dimnik. Je pa treba pri tej metodi kajpada ob elektrarno postaviti obsežen kemijski kompleks p). Škoda, da za tako velike količine sadre zaenkrat ni dovolj odjemalcev in interesentov. Poleg elektrarn bi se nakopičili velikanski kupi sadre. Gradnja termoelektrarn bi se pri tem načinu varstva okolja podražila najmanj za tretjino.
Magnezitni postopek, razvit v ČSSR (F)
Za 200 MW blok elektrarne Tuši-mice II je češkoslovaška vlada skupaj s SSSR izdvojila precejšnja sredstva za mokri sistem razžve-planja, pri katerem uporabljajo magnezit, ki je glede na sposobnost absorbiranja žvepla kar petdesetkrat aktivnejši od apnenca. Dimne pline v stolpnem absorberju poškropijo z vodno magnezitno su-spenzljo. Nastane MgSOa, ki ga odčrpavajo do regeneratora, kjer se kristalizira. Nato ga izsušijo in po žganju se koncentriran žveplov oksid spremeni v žvepleno kislino, ki je seveda v industriji še kako uporabna. Izdvojen magnezijev oksid se vrača zopet nazaj v absorber.
»Suha« metoda (F)
Pri ražžveplanju razteznih plinov v tlačnih plinarnah lahko uporabljamo »suho« metodo, ki so jo prvič uporabili v zahodno-nemški elektrarni Lünen. Dimni plini prodirajo skozi plasti nenehno mešajočega se aktivnega koksa. V premogovih zrncih premera le devet milimetrov
se hkrati s kisikom in vodno paro žveplov oksid postopno spremeni v žveplano kislino. Koksni prah jo zanese do regeneratora, kjer se v vročem pesku prost plin obogati na SO2. Sežigajo ga v takoimeno-vani CIausovi peči, kjer se med kondenzacijo spremeni v žveplo.
A - količina padavin žveplovega dioksida v Evropi. Število nam pove, koliko mg SO2 pade na m^ v poldrugem letu B - fluidno gorenje C - mokra metoda z apnom E - mokra magnezitna metoda (Tu-
šimnice H) F - suha metoda
G - razžveplanje z elektronskimi žarki D - zraven elektrarn bo treba nujno zgraditi zapleten kompleks za razžveplanje in najti rešitev za najmanj pol milijona ton sadre.
Čiščenje z elektronskimi žarki (G)
Ta način spada k najnovejšim metodam. V posebnih komorah dimne pline, ki se sprostijo iz finega pepela, poškropijo z amoniakom in ih pri tem izpostavijo močnemu toku elektronov iz pospeševalca. Žarki razdrobijo molekule SOj in NOx na tako imenovane radikale, ki z vodo in amoniakom tvorijo umetna amo-niakova in dušikova gnojila.
Marjan Kralj
PROGRAMSKA URA
strokovno je programska ura HP 1 ali timer krmilna naprava s histereznim sinhronskim motorčkom. Stalno priključena neposredno na omrežje 220 V daje široko možnost izrabe vklopov in izklopov s tem, da nastavimo čepke na čelni plošči. Le-ti vklapljajo in izklapljajo 16 ampersko stikalo. Možnost programiranja dnevno je vsakih 15 minut, ali 96 možnosti, tedensko pa vsaki dve uri s 84 možnostmi. Lastna poraba znaša približno 2 vata. Praktično s programsko uro zlasti varčujemo z električno energijo. V času druge - znižane tarife lahko vnaprej naravnamo vključevanje bojierja, termoakumulacijske peči, električne peči, pralnika, pomivalnika posode in drugih velikih porabnikov električne energije. Poleg
tega lahko programiramo vključitev televizorja, video rekorderja in celo tranzistornika ob natanko določenem času. IVložnosti za uporabo programske ure so še: osvetlitev akvarija, pozimi krmiljenje centralnega ogrevanja, poleti pa ventilatorjev. Med dopustom lahko programska ura za nekaj časa zvečer ali ponoči vključi luči za razsvetljavo, kot da bi bili doma - zaradi varnosti.
Seveda programska ura ne more vključevati aparatov enega za drugim, ker ima samo en izhod. Lahko pa vključi in izključi več aparatov naenkrat, vendar le do obremenitve 3500 vatov. V tem primeru moramo napeljati žice do vseh porabnikov na zunanji strani sten, ali še bolje po vodnikih v stenah. Pri tem ne pozabimo, da mora biti vsaka električna naprava ali stroj pravilno ozemljena, razen televizorja, tranzistornika, sušilnika za lase in podobnih malih gospodinjskih aparatov. Programske ure izdeluje Iskra, Kibernetika, tovarna urnih mehanizmov v Lipnici pri Kropi - ena stane približno 64.800 dinarjev.
papirnata vesoljska plovila
TIM 1 88/89 • 37
GROMOVNIK

PRAVO ORODJE ZA VSAKE ROKE
To je Iskrino električno orodje, ki je vrhunske kvalitete. Orodje, s katerim boste delali varno, hitro, natančno in z lahkoto. Med našim orodjem boste gotovo našli, kar potrebujete.
Morda potrebujete vibracijski vrtalnik, s katerim lahko vrtate brez napora v najtrše materiale - v kovine, kamen, opeko, beton. Vrtalnik ima premičen prednji ročaj, omejevalnik globine vrtanja in šestkotno odprtino v gredi za vstavljanje izvijalnih nastavkov. Preklapljanje hitrosti in vibracij je preprosto.
Če želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra ERO, Prodaja, Trg revolucije 3, 61000 Ljubljana.
Iskra
orodje za vsake roke
timovi oglasi
KUPIM sestavljene makete letal v merilu 1:72 in to le letala iz SZ od leta 1946 naprej. Kupim tudi nalepke za Mig 15, 17,19 in 21 ter knjige o letalih SZ, kataloge modelov v merilu 1:72 in REVELL barvo št. 91.
KUPIM pa tudi nesestavljeno maketo F-4, F-14 ali F-18 v merilu 1:32.
Slavko Troha Janeza Puharja 7 64000 Kranj
ELEKTRONIKI! Prodam raznovrsten elektronski material - IC (74XX, 40XX, TBA, TDA, TCA, LM, CA, STK...), transistorje (BC, BD, ZN...), stabilizatorje, diode, upore, kondenzatorje, graetze, podnožja, triace, tiristorje; kit kompleta (VU-metre, ojačevalnike, leteče luči, walkie-talkije, light-showe, detekroje žic...). PRODAM tudi različne načrte elektronskih naprav. Cvetko Habot Studence 45 b 63310 Žalec
KUPIM zvočnik 100Q (čimmanjši), transistorje BC 177 (PNP), BC 219 (NPN), BC 184 (PNP) In BC 213 (NPN).
Franci Kocuvan Sovjak 52
69244 Videm ob Ščavnici
PRODAM nova dizelska motorčka s prostornino 1,5 in 2,5cm^ ter kit komplet vezanega modela (les, rezervoar, žice In ročka). Gregor Malenšek Nad mlini 48 68000 Novo mesto tel. (068) 25-046
ALUMINIJASTE škatle za vgrajevanje elektronskih sklopov izdeluje in na vašo zahtevo pošlje prospekte:
SUNKO-ELEKTRONIKA, XIII. divizije 36, 61311 SKRAD
PRODAJAM različen elektronski material: kondenzatorje, elektrolite, upore, diode, trimer-potenci-ometre, potenciometre, kaširani pertinaks, vitroplast in pertinaks, prevlečen s fotoemulzijo. Za kompleten spisek materiala s cenami pošljite 1000 din. Vladica Stankovič Proleterskih brigada 11/3 17500 Vranje
UGODNO prodajam avdio, video in računalniške kable ter adap-terje, tiskana vezja, module, kit komplete In gotove Izdelke (približno 100 različnih izdelkov). Cenik in ostale informacije: Ivan Kajdič Črešnjevci 189 69250 Gornja Radgona
PRODAM DV motorček, 3,5 cm^,
električno vitlo in gumo za vleko
DV jadralnih letal.
Rajko Novak
Sp. Idrija 71 A
65281 Sp. Idrija
tel. (065) 76-379
PRODAM TV stabilizator in lokomotivo HO Southern 2002, vagone in tračnice T326, T327 KUPIM pa spajkalnik in ein žico. Cene po dogovoru. Peter Drofenlk Grdina 17 62289 Stoperce
PRODAM več vrst žepnih iger. Informacije in brezplačen spisek iger:
Janko Uršič Gortanova 25 65000 Nova Gorica tel. (065) 22-857
BRALCI! Če ima kdo med vami doma pokvarjen avtomobilček na baterije Mehanotehnika, naj mi, prosim, podari škatlico za upravljanje.
Zvone Popit Log, Pionirska 1 61351 Brezovica
PRODAM popolnoma novo letalo Charter z novim motorčkom OS MAX 6cm^ dizelska motorčka s prostornino 1,5 in 2,5 cm^, elise 20 X 10, dve elisi 23 x 10, par koles 57 x 20, liter goriva ter dva kompleta vezanih modelov. Vse skupaj tudi zamenjam za DV-cross avtomobilski model. Robert Kupec Marjana Kozine 31 c 68000 Novo mesto tel. (068) 21-590
PRODAM 14 kanalno napravo za daljinsko vodenje Graupner Vari-oprop T 3015. Komplet vsebuje sprejemnik, oddajnik, 4 servome-hanizme in NiCd akumulatorje. Ali Grošelj Blejska cesta 9 64248 Lesce tel. (064) 74-769
BREZ BESED
zanke in uganke
Pavle Gregore
MAGIČNI LIK
12 3 4
2
3
4
L
PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO
DIM NAS K...
...domnevi vodi, da so uporabili eksploziv. Katerega? (Rešitev uganke dobiš tako, da eno od črk v okvirju zamenjaš z novo črko in potem vse črke premešaš!)
POSETNICI
MIČA AR KREKA
Miča izdeluje predmete iz žgane gline. Kaj je?
Vsako besedo vpišeš v lik dvakrat: enkrat vodoravno in drugič navpično. Vodoravno in navpično:
1. pogonsko gorivo za motorje z notranjim izgorevanjem, 2. izolirano pritrjen prevodnik za sprejemanje in oddajanje elektromagnetnih valov, 3. sol ali ester ocetne kisline, 4. gorski greben na meji Dalmacije in Bosne, po katerem se imenuje ves gorski sistem od Soče in Ljubljanice do Drima.
MIAČ. KREKA
REBUS
Rešitev rebusa ti pove priimek italijanskega fizika in kemika, ki je odkril enega od osnovnih-kemijskih zakonov (Amadeo, 1776 do 1856)
Tudi Mia živi v Kreki. Ona pa ne izdeluje predmetov iz žgane gline, pač pa proučuje lastnosti in sestavo snovi. Kaj je?
PREOBRAZBA
DAN
NOČ
Spremeni DAN v NOČ tako, da vsaki predhodni besedi spremeniš eno črko (ostali dve ostaneta na istih mestih) in dobiš novo besedo znanega pomena. Vse besede so samostalniki v prvem sklonu ednine. Po štirih takih preobrazbah bo iz dneva nastala noč. Najprej poskusi brez pomoči, če pa le ne bo šlo, si pomagaj z opisi za besede, ki jih morp vpisati na črtice med besedama DAN in NOČ. Opisi pa so podani v pomešanem vrstnem redu.
se izliva v Črno morje - osamljena gora v vzhodnem podaljšku Karavank nad Dravinjo pri Poljča-nah.
NAGRAJENI REŠEVALCI
SLIKOVNE KRIŽANKE
IZ 9/10. ŠTEVILKE LETNIKA 1987/88:
NATAŠA STANKO
Prešernova 47
61410 ZAGORJE OB SAVI
SAMO KOPRIVEC šercerjeva 6 61108 LJUBLJANA
ALEŠ KUMAR Bevkova 49 - Oeskle 65210 ANHOVO
Nagrajenci bodo prejeli knjižno nagrado po pošti.
nagradna slikovna križanka
Pavle Gregore

m


D€NIT LEPILA
IKINIT * T02D Hf flICITIK KAMNIK
Donicryl
Hitro cianoakrilatno lepilo
Neostik
Univerzalno kontaktno lepilo
Donibond
Univerzalno prozorno kontaktno lepilo
Donifix
Dvomazno lepilo za les
Donivil-S
Kontaktno lepilo za mehki PVC
Donipox A+B
Dvokomponentno epoksidno lepilo
Donivil-H
Kontaktno lepilo za trdi PVC
Donipox 5 min. A+B
Hitro dvokomponentno epoksidno lepilo
Donisticl(
Lepilo za papir
61240 Kamnik, Molkova pot 10
Telefon: (061) 832-713, 831-391, 831-286, 831-289 Telex: 31884 YU KEM